Božiček...ali zakaj sem rada Božiček

Ne, nisem tako zelo zaljubljena v tisto rdečo kapico z belim robom in cofkom, da bi jo sedaj, pred božičnimi prazniki, nosila cele dneve na glavi. Čeprav je eden najlepših spominov na ta čas povezan s to kapico. Ne vem, koliko let nazaj. Vsekakor takrat, ko sem še živela v našem prvem stanovanju skupaj z mojim otrokom. Tisto leto sva med iskanji daril za vse, ki jih imava rada, skoraj trčila v rdeče božičkove kapice. Nekako sva oba istočasno začutila, da jih enostavno morava imeti. In sva kupila dve, za vsakega eno. Med vsemi ljudmi, ki sva jih obiskala, je bila prijateljica. Vzela sva darila (ne spomnim se več, kaj je bilo; vsekakor nekaj majhnega, enostavnega), si nataknila kape na glavo in sva šla skozi mesto. Na obisk. Potrkala sva na vrata in takoj, ko jih je odprla sva oba rekla s čimbolj globokim glasom : Ho,ho,ho... Nekaj časa je stala pred vrati, brez vsakega izraza na obrazu, nato pa je padla v takšni gromozanski smeh, da sem se že resno zbala, da jo bo še kap zadela. Lovila je zrak, spuščala tiste glasove, za katere ne veš, ali bi jih uvrstil v grgranje, smrčanje, hrkanje, davljenje...prav zares sem mislila, da jo bo zdaj zdaj vrglo po tleh. In čez čas sva se začela smejati še midva. In tako smo stali med vrati in se režali kot "cigani belemu kruhu", dokler ni moj otrok vprašal: "Kaj  je blo tak smešnega?" Prijateljica ga je pogledala in rekla: "Ka te vem"... in spet smo se začeli režati. So trenutki v življenju, ki jih ne moreš nikamor uvrstiti. Vsaj svojega obnašanja ne. In to je bil eden takšnih trenutkov. Nasmejali smo se do solz, pa še vedeli nismo, zakaj se smejimo. In zakaj sem rada božiček? Saj ne samo božiček. Rada imam čas, ko kupujem darila za ljudi, ki jih imam rada, čeprav ne maram nakupovanja in hoje po trgovskih centrih. A ko se takole, z mislimi na ljudi, ki jih imam rada,  sprehajam med trgovinami, si že naslikam sliko osebe, ki ji bom poklonila darilo. Vedno mi mora biti darilo všeč. Vedno bi ga imela tudi sama, bi ga poklonila tudi sebi. Razmišljam o mami, kako bo vesela tiste, zanjo predrage, kreme za roke, ki naredi njene roke tako mehke, a sploh ni mastna. Razmišljam o očetu, kako bo ležal na kavču in poslušal pesmi z novega CD, ki mu jih bom poklonila (Susan Boyle letos), in zraven v mislih odtaval "bogvekam". Razmišljam o otroku, kako se bo razveselil novih rokavic, da ga ne bo zeblo v roke (vsaj tako dolgo, dokler jih spet kje ne založi); posebej, ker se tako lepo ujemajo s kapo, ki sem mu jo poklonila za rojstni dan. Razmišljam o nečakinji, kako bo se vrgla okrog mojega vrata in mi dala takšen debel poljubček, z besedami..."točno takšno majčko sem si želela"...in sestra...in svak...in prijatelji...vsi ti ljudje, ki dajejo toploto mojemu življenju, ki so tu zame tolikokrat, ko nisem prijazna do sebe, ko nisem "prava" jaz...Zato imam rada ta čas...čas, ko lahko razveselim nekoga, ker mu z darilom povem, da mislim na njega...da ga imam rada...da sem vesela, da je del mojega življenja...

Kruh

Kruh. Nekaj tako zelo vsakdanjega, preprostega. Spomnim se otroških let. Zajtrka, ki ga je predstavljala sladka topla bela kava in kos kruha. Kava je bila žitna. Ponavadi je mama zvečer skuhala v tistem čokoladno rjavem litrskem loncu kavo; dve žlici divke in ena žlička proje. Še danes se spominjam papirnate škatlaste embalaže, ene z napisom "Divka" in druge z napisom "Franck" (čeprav je bilo oboje od Francka). Ponavadi sem si nadrobila kruh v kavo (zjutraj ni bilo svežega toplega mehkega kruha na mizi, bil je star vsaj kakšen dan, včasih še več) in ga nato z žličko počasi jedla. Najboljši zajtrk, kaj si jih lahko človek predstavlja. Tudi danes so moji zajtrki velikokrat takšni. Samo kruh je drugačen. Nekaj mesecev. Sedaj ga namreč pečem sama. Ne vem, če sem bila kdaj ponosna na vse mogoče torte, rolade, piškotke...tako zelo kot sem ponosna na svoj kruh. Moj kruh. Že samo, ko izgovorim te besede, so to besede ljubezni. In takšen je moj kruh. Kruh ljubezni.
 

Pravkar počiva. Še kakšni dve uri in ga bom zavila v bombažno krpo in pospravila v shrambo. Danes je pirin.

 Priznam, tega sem pekla prvič. Že sam pogled nanj mi pove, da bo enkraten. Skorja je takšne lepe rjave barve s posameznimi sončničnimi semeni, ki so pokukale skozi njo. Včasih ne dam vanj nič; včasih orehe, semena... sploh, če vem, da ga bom jedla s sirom. Moj kruh me spominja name. Nikoli ni bel. Najraje imam rženega, a večkrat naredim tudi takšnega iz pšenične moke. Ne bele, črne. Ali iz polnozrnate moke. Gledam, kako pada skozi sito v posodo, kjer ga zamesim. In pomočim roke v mehko moko. V roke vzamem eno vrečko z moko, nato drugo in se igram. Če me kdo vpraša, kakšen kruh je, največkrat ne vem. Danes sem prvič uporabila samo pirino moko. Zanima me, kakšen bo. Nikoli ni mehak kot tisti "putrasti" kruh, ki ga ponavadi kupiš na morju. Moj kruh ni mehak, ampak kompakten, ne trd, a vseeno nekako trd. Ni mehak, ne drobi se, nima lukenj. Nikoli ne vem, kakšne oblike bo. Včasih je okrogel, včasih je štruca. Njegova skorja je trda, ravno prav debela. Skorja kot mora biti. Da skriva bogastvo njegove notranjosti. Pripravim kvas. Malo tople vode, čisto malo sladkorja. Ščepec. In žlico moke. Zmešam maso in jo dam na toplo. Tudi moko dam na toplo. Toplo k toplemu. Pri kruhu ne sme biti sprememb kot pri kavi. V kavo, ko zavre, vedno vlijem čisto malo mrzle vode. Nekako jo "šokiram" s tem. Pri kruhu se mora toplota prelivati skozi posamezne stopnje čisto počasi, dokler ga ne daš v vročo pečico, da zakrkne. Kruh ne mara takšnih presenečenj kot kava. Kava mora reagirati, postati "divja"; kruh mora biti nežen, nežen kot toplo žensko nedrje. Na sredini naredim luknjo in vlijem toplo kvasovo zmes vanjo. Vzamem sol in posolim v krogu okrog tople zmesi na sredini. Enkrat v eni in nato v drugi smeri. Počasi prekrivam z moko ob strani mehko toplo sredino, dokler se popolnoma ne skrije. Z eno roko primem posodo in z drugo začnem mesti. Čisto počasi dolivam toplo vodo, dokler ne dobim tistega pravega občutka mehkobe testa. Vedno znova in znova se dlan spušča v maso in gnete, gnete. Najraje imam ta del. Najbolj občutim, da pečem kruh. In potem tisti konec, ko vse zadiši po sveže pečenem, hrustljavem kruhu. Posujem nekoliko moke po papirju, ki sem ga dala v pekač in vanj preložim zmes testa. Zmočim si roke in oblikujem hlebec. Pokrijem ga z bombažno krpo in postavim na toplo. Vzhajati mora. Gledam, kako se počasi krpa dviga. Tu in tam malo pokukam. Ne preveč. Nočem ga motiti. Hočem, da energija v njem prehaja v prostor in raste skupaj z njim. Čakam. V kozarec nalijem malo whiskyja, sedem na kavč in poslušam glasbo. Premišljujem. O letu, ki se počasi izteka. Težko leto, tako zelo težko zame. Ne vem, če sem imela v zadnjih petnajstih letih tako zelo težko leto. A preživela sem ga. Še sem tu. Morda ne tako in ne takšna, kot bi želela. A tukaj sem. In največ, kar sem naredila letos, je bilo ravno to. Naučila sem se peči moj kruh. Ponosna sem nase. Od tu dalje bom gradila. Nobenih pričakovanj nimam za drugo leto. Vsako leto sem imela toliko sanj, toliko želja, toliko pričakovanj. Preveč za eno takšno osebo, kot sem sama. Letos si ne želim nič. Nobenih ciljev, nobenih želja...ničesar...Vstanem. Čas je, da dam kruh peči. Naredim dve črti. Še najbolj spominjata na srce. Nekoliko skrivinčeno. Pa saj je tudi moje takšno. Skrivinčeno. Pečica je vroča. Odprem jo in potisnem vanjo pekač. Sedaj imam spet čas. Čas zase. Prostor se polni z vonjem. Poslušam glasbo, gledam plamen sveče (zunaj je že čisto temno) in potujem z mislimi po letu...po vseh poteh dogodkov, ki so ga zaznamovali, po ljudeh, ki so vstopali v moje življenje in odhajali iz njega, po vseh tistih čudovitih poteh, ki sem jih letos prehodila in prevozila.... takšen mir je v meni, takšen mir...Tu in tam vstanem in pogledam kruh, ki se peče. In zopet sem ponosna nase. Tako lep je, res lep.In vem, da bo dober, čudovito dober... Kruh je pečen. Vzamem ga iz pečice in pokrijem s tremi bombažnimi krpami. Počivati mora. Tudi njega je sprememba utrudila. Tako kot mene... Nasmejim se sama sebi. Jutri bom imela zajtrk mojega otroštva...kruh in bela kava...

DS....včeraj, danes in jutri...za vedno

Kdo ve, kaj govorim, mu naslov pove vse...

So ljudje,odnosi, dotiki, vonji, okusi ...

misli, besede, glasba, svetloba, utrinek...

ki smo jih srečali na poti skozi življenje...

premaknejo nekaj v nas...

in ostanejo tu za vedno...

Čokoladno pregrešni užitki...ali...če ne znaš uživat, ne znaš živet

Pravzaprav ne vem, kdaj se je začel ta moj čisto poseben, sladko grenki odnos s čokolado. Morda takrat, ko je mama za praznike pripravljala razne piškotke, zagrebške, torte ... in raztopila tisto Kraševo čokolado, zavito v rjavi papir. Ni mi vedno uspelo, da sem polizala skledo, v kateri so ostale komaj opazne sledi čokolade (ja, denarja ni bilo na pretek in tudi čokolada je bila kar dragocenost). Jedilna čokolada. Grenka. Takšna, kot jo imam najraje. Ne maram sladke čokolade. Zame mora biti tudi čokolada presenečenje...takrat, ko daš na jezik droben košček čokolade, samo majhen tanek košček čokolade...in začutiš tisti grenko sladki omamni okus...enostavno vem, da je to tisto "ta pravo"... takšna kot življenje...včasih na videz grenko, a dejansko sladko lepo...samo uživati ga moraš, se mu v celoti prepustiti...Sama med svojimi dobrimi lastnostmi pogosto omenim : rada ima sladoled in grenko čokolado. In zakaj bi naj bila to dobra lastnost? Zato, ker znam uživat! Seveda, uživa lahko človek v marsičem... Ni poanta v tem; poanta je v tem, da na užitek ali sposobnost uživanja gledaš, kot na nekaj čudovitega, na nekaj, kar je najlepše v tebi. Človek mora imeti rad samega sebe, kajne? In se razvajati. Vsak dan, malo po malo. Ne mislim na tisto razvajanje, povezano z denarjem. Ne, tiste drobne stvari, ki olepšajo dan (ali noč) in te napolnijo z energijo, dajo nasmeh na usta in iskrice v oči...

Ja, čokolada in jaz... najraje tista s hruško... grenka...najraje jo dam v zamrzovalnik, da je res hladna, mrzla...takšna tanka, kot list...da se na njej nabere meglena sapica, ko jo odviješ in odlomiš košček in čisto počasi položiš na sredino jezika...in pustiš, da njegova toplota počasi prehaja v mrzli košček čokolade...fantastično...samo poljub, poljub v tem trenutku lahko preseže mamljivo pregrešno sladkost, ko se topi na tvojem jeziku...

Uh, da ne pozabim...moram nastavit škorenj Miklavžu v soboto zvečer...morda pa prinese kakšno čokolado; takšno, grenko, s hruško... Saj bom pridna drugo leto! Res bom! Obljubim, sveti mož...

Spet je leto naokrog...

Pred letom dni sem začela pisati ta blog, besede s Piko; sedaj besede z Lenno... Nekako sem se odločila nadaljevati. Prevelik del mene je pokril, preveč pomemben je postal zame, da bi ga kar končala kot sem nameravala... Ljudje delamo napake; a le nekateri smo jih sposobni priznati, kajne?



Nekaj besed iz mojega prvega prispevka tistega 30.novembra lani...

Danes je zame poseben dan; na današnji dan sem rodila prvega in (na žalost) edinega otroka. Rojstvo nečesa čudovitega; rojstvo otroka, ki človeka spremeni na način, ki ga razumemo vsi starši... postanemo nežni, potrpežljivi, mehki, željni dotikov in poljubov tega majhnega bitja, popolnoma odvisnega od nas... in hkrati zaskrbljeni, odgovorni, zreli... Spremenimo se. Danes je moški; še vedno se išče, še vedno ne najde odgovorov na vsa vprašanja, ki se mu porajajo v glavi... rada bi mu rekla, da je v redu. Kdo ima odgovore na vsa vprašanja? Vedno se vprašujemo ali smo se odločili prav ali ne, ali smo ravnali prav ali ne... Edino, kar je res pomembno je, da ostanemo zvesti sami sebi in da živimo življenje; da se naučimo uživati vsak dan, vsak trenutek posebej in odpremo srce za svet in ljudi okrog sebe ter dovolimo drugim, da rastemo z njimi... vse ostalo ni pomembno...

Zate, moj dragi sin, na tvoj rojstni dan, so te moje besede... Najdi srečo v sebi....

Zelo težko leto zame...Kar nekaj napak sem naredila, nisem bila preveč prijazna do sebe (tega ponavadi ne znam; priznam), a nekako čutim, da sem se nakaj naučila in se še učim...Spreminjam se. In dokler se spreminjam, sem še vedno jaz. Danes bom zaželela sebi, kar sem zaželela lani mojemu otroku : Pika, najdi srečo v sebi....

Ukraden čas

Kam je odšel ves ta čas? Kdo mi ga je ukradel? So trenutki, ko ga tako zelo občutim; njegovo polzenje skozi prste... poskušam ga ujeti v dlan, a izgine še preden sklenem prste. Predvsem takrat, ko se zaletim v oklep minljivosti in se zavem, da je edino, kar me omejuje, minljivost. Pogledam svojega otroka. Ne vem, kdaj se je iz tistega majhnega, nežnega fantka, spremenil v moškega; morda še res ne tistega pravega moškega, kakor jih vidim sama...a moškega. Ni več fantek, še fant več ne...mlad moški je...

Spominjam se tistega komaj prebujajočega se jutra, nekje, v nekem drugem življenju, miru, ki sem ga čutila v sebi, čeprav so se mi kolena tresla, da jih nisem mogla umirit...samo ležala sem in vpraševala: si vzel to? imam to? ne pozabi tega? Kaj naj rečem? Prišel si nepričakovano, nekoliko prehitro... kakor, da si se v nekem trenutku znotraj mene odločil, da je dovolj, da želiš svetlobe in sonca, kakor, da si vedel, da je svet zunaj mene tako zelo čudovit... naveličal si se varne topline mojega telesa...Presenetil si oba... a potem, nekje vmes, ko sem čakala nate, si si premislil...Nekaj, kar si...privlači te, a nekako ne upaš preveč tvegati...Že tvoje prvo srečanje s svetom je bilo takšno; omamno privlačno, vabljivo, a nekako ... neznano...Čakala sem nate, ne da bi vedela, kdo si... samo čutila sem te... vse te mesece, znotraj sebe... v meni si vzbudil nežnost, milino, ki je prej nikoli nisem čutila; nežnost do tega majhnega bitjeca nekje v meni, v celoti odvisnega od mene...bil si midva in vzljubila sem te takoj, ko sem vedela, da si...bil si ljubezen sama, najlepše, kar sva ustvarila in edino, kar sva ustvarila kot midva... zato sem želela, da bi bila skupaj takrat, ko si se rodil... bil je drug čas, neprijazen do vsega, kar ni bilo v okovih tradicije... takrat je bilo tako, sedaj je drugače... Čakala sem nate še dobra dva dni in nato... bil je trenutek, tako zelo poln čustev, uničujoče utrujenosti, tako zelo lep in tako poseben, enkraten v svoji neponovljivosti... tvoj prvi glas, jok, dotik tvojega telesa ... bilo je tako, kot da sem vedno nekako čakala nate, kakor, da je bil ves ta čas do tistega trenutka samo priprava na ta trenutek...na najino srečanje...

Ves ta čas, čas, ko vem, da si, čas veselja, strahu, smeha, joka, žalosti, igranja, prepirov... življenja... sem drugačna kot sem bila, preden si bil ti... enostavno sem drugačna... Vedno bo tako, tako dolgo, dokler bom tu. Ne znam si predstavljati, da bi bila brez tebe, da bi živela, ne da bi se zgodil ti... in želim ti, da nekoč, nekega čudovitega dne, občutiš to v sebi... Ker je eden najlepših trenutkov, kar jih riše življenje... biti s svojim otrokom takrat, ko se rodi... in vse dni, ki nam jih prinaša življenje...

V življenju ni naključij... ali pa ?

Zelo čudno pravzaprav... tistega 30.novembra lanskega leta sem objavila svoje prve besede na tem mestu... Ne, datum sploh ni bil izbran čisto po naključju. Zame zelo pomemben dan. Morda najbolj pomemben v mojem življenju. Rojstvo mojega sina.

In tudi danes, čeprav še zavit v skrivnostni plašč noči, z drobno slutnjo prebujajočega se jutra, ni navaden dan... Rojstni dan osebe, ki je najbolj povezana z rojstvom mojega sina. Nekako ni enega brez drugega. Čeprav ne bo svečke na torti. Samo svečka na grobu. Ni enega brez drugega. To so njegove besede. Z rojstvom določiš človeku tudi smrt. Takrat so se mi zdele krute. A tako je. To je življenje.

Življenje. Sprejemati ga, enostavno in preprosto živeti ga. Ker je tako prekleto lepo živeti. In ker je svet tako prekleto lep. Samo oči je treba odpreti, kajne?

Naj bo ta ponoven začetek oda življenju samemu...ker dejansko ni konca; vsak konec je vedno tudi začetek... morda ne enak, verjetno drugačen, a začetek... in v tem je vse upanje, ki ga nosimo v svoji duši, v svojem srcu...