Izgubiti nam ne daje pravico odpovedati se življenju

Ravna črta. Življenje, v katerem ni ljubezni. Kakor enolično sivo platno, dolgočasno, komaj še opazno, samo sebi odveč. Če je ljubezen v življenju, potem je strast do življenja samega. Potem zares smo. Potem zares živimo.

Seveda ljubezen ne pomeni samo ljubezen do sočloveka, ampak predvsem ljubezen do sebe, do vsega, kar je okrog nas, do tistega, kar delamo, kar nas polni z energijo. A tokrat ne bom govorila o ljubezni kot takšni, ampak o ljubezni do partnerja, otrok, staršev, ljudi, ki predstavljajo našo družino. Nekaj je skupnega tej ljubezni. Ne glede na to, kakšen odnos opredeljuje ljubezen, ljubezen do otroka, do mame in očeta, do partnerja, zaradi nje želimo postati več, kot smo bili kdajkoli v življenju, postati enostavno »boljši«.

Kadar izgubimo človeka, nekoga, ki je del naše družine, nekoga, ki smo ga imeli radi je bolečina neskončna. 

Posebej, če smo izgubili nekoga, ki ga ne bi »smeli« izgubiti. V življenju ne pričakujemo, da bomo izgubili otroka, in pričakujemo, da bomo izgubili nekoč starše. Če gre vse svojo normalno »pot«. Zato je izguba otroka verjetno najhujša med vsemi. Ker se ne bi smelo zgoditi. A se dogaja. Morda je podobno, kadar izgubimo partnerja, a tega ne pričakujemo. Ker bi moralo biti pred nami še naslednjih deset, dvajset, trideset, štirideset let skupnega življenja. Opazovati otroke, kako rastejo in nekoč odrastejo, iskati prve sive lase in gube v ogledalu, tolažiti ob prvih »nerodnostih« poznih let, pričakati vnuke skupaj, opazovati našo družino in se skrivaj smejati drug drugemu ob spominih na naše začetke. Morda je enako, kadar kot otroci izgubimo starša, a bi moral biti tukaj, ker ga enostavno potrebujemo.

A v bistvu ne moremo »meriti« izgube. Vsaka med njimi je preveč osebna, preveč »naša«, da bi jih lahko zvrstili glede na to, kdaj smo bili »najbolj« žalostni. 

Tudi odnos, ki smo ga imeli s človekom, ki smo ga izgubili, je bil drugačen od ostalih. V veliki meri ga je določalo razmerje, v katerem smo bili, in vse ostale posebnosti, ki dajo vsakemu odnosu svoj pečat. Če je ta človek pokrival velik del nas, tega, kar smo v svojem človeškem bistvu, bomo izgubo nedvomno težje preboleli. Če je bil velik del našega življenja povezan z njim, če so nekako vsi spomini tudi slika tega človeka v našem življenju, bodo z izgubo dobili svojo posebno vrednost in hkrati ranljivost.

Kolikokrat se, ob raznih priložnostih, spominjamo določenih dogodkov, se ob njih nasmejimo, včasih zamislimo. Nekako jih z drugimi ljudmi vedno znova obujamo v življenje, ker so za nas pomembni, ker je to v bistvu naše življenje. Spomini, ki so vezani izključno na človeka, ki ga izgubimo, izgubijo tudi sogovornika v naši sedanjosti za preteklost. Sedaj so samo še naši, odkriti v svoji ranljivosti pozabljanja. Zaklenemo jih v srce in vsakokrat, ko stopimo vanj, včasih nezavedno, ko dogodki prebudijo misli, odstrejo nitke z nečim, kar smo bili ali doživljali, se dotaknemo tudi človeka, ki je njihov del. A sedaj ni nikogar, s komer bi jih znova doživeli skupaj. Na čisto poseben način so dobili posebno vrednost za nas, a hkrati izgubili čudovito lastnost podoživljanja naše preteklosti. Izguba človeka ne pomeni samo »izgubo« vsega, kar smo še želeli, kar smo načrtovali skupaj. 

Na čisto poseben način pomeni tudi izgubo naše preteklosti, posebej, če smo del svoje osebnosti lahko izživeli samo v povezavi s to osebo.

KADAR IZGUBIMO ČLOVEKA, S KATERIM SMO DELILI ŽIVLJENJE

Vsaka izguba ima svoj obraz. Naj se dotaknem obraza izgube človeka, s katerim smo se nekoč odločili, da bomo skupaj delili življenje. Gre za izgubo partnerja. Če je bila ljubezen vse naše življenje in smo skupaj dočakali starost, potem vemo, da se bo nekega dne zgodilo to, kar ne želimo zares vedeti. Starost prinese svoje, lahko bolezen ali enostavno dejstvo, da se naša življenjska pot zaključuje. Izguba partnerja v poznih letih življenja, v visoki starosti, je največkrat »usodna« za oba. Izgubimo se nekako v svetu in veliko jih je, ki izgube dejansko ne prebolijo. Ne najdejo več pravega pomena »biti«, »biti tukaj«. Čeprav živijo dalje, nekako ne »živijo« zares. Velikokrat se zaprejo vase, izključijo iz ostalega sveta, tudi družine, in se predajo osamljenosti ter spominom. S takšnim odnosom do življenja kmalu izgubijo pravo vsebino vsega, tisto preprosto veselje, da so tu, da je življenje lepo. Zato tolikokrat izguba enega med partnerji vodi v smrt drugega.

Drugače je, če izgubimo partnerja sredi življenjske poti, takrat, ko je še toliko vsega pred nami, ko so tu še otroci, načrti, vse, kar želimo ali smo želeli zase in za družino. V nas nastane praznina, podobna neskončnemu vrtincu prepletanj mešanih občutkov, iz katerega se lovimo, stegujemo roke, da bi nekako izplavali, a nas vsak trud potegne še globje. Lahko igramo navidezno zaposlenost misli, duše, vsega, kar smo, z nekimi obrobnimi stvarmi in problemi, ki nimajo nobene prave vsebine, a je vse samo beg. Lahko se smejimo s svojimi otroci, a naše oči odražajo žalost. Kako zelo zbegan mora biti otrok, majhen otrok, ker preprosto ne more razumeti, ne more povezati tega čudnega izražanja nasprotnega. Smeh na ustih in žalost v očeh. Če nimamo otrok, smo morda lahko srečnejši.

Si lahko srečen takrat, ko izgubiš, ker izgubiš sam? 

Ker niso zraven tebe še otroci, ki ne razumejo, a jih boli tako, kot tebe. Tudi oni so izgubili. A ne samo enega od staršev, ampak na čisto poseben način tudi drugega. Vse to, kar je bil, v odnosu z drugim staršem.

Izguba je vedno osebna, občutki ob izgubi še bolj osebni. Nihče ne more vedeti, kako je posamezniku, kadar izgubi ljubljeno osebo. Vsak občuti izgubo drugače in vsak se drugače sooča z vsem, kar prinaša. Vse je drugače. Kar je bil včeraj del vsakdanjika, nekaj, kar je bilo najbolj samoumevno, danes ne obstaja več. Sprememba, a ne sprememba, ki bi jo želeli ali pričakovali. 

Morda je najhuje, da se spremeni tudi odnos ostalih ljudi do nas. Ne toliko v tistih prvih trenutkih, ko marsikdo ne ve, kako bi izrazil svoje sožalje, kako bi pristopil k človeku in povedal, da razume in da lahko računa nanj. Takrat tako ali tako ne registriramo sveta okrog sebe. Pravzaprav ne vemo točno, kaj sploh čutimo. Skozi misli nenehno prehaja beseda »konec«, a je ne dojamemo, ker je ne moremo dojeti. Ne vemo pravzaprav, kaj je konec. Vse, kar se dogaja okrog nas, ne občutimo kot resnico, ampak samo neko čudno odvijanje posnetkov, kakor, da bi stopili iz filma in opazovali sami sebe. A se v resnici sploh ne spoznamo. Začutimo, da moramo zaščititi svoje otroke, začutimo, da bi jih najraje skrili v svoje srce in zaprli vrata pred ostalim svetom. Ker potem morda ne bo res.

»Res« pride kasneje. Nekega dne te preseka, enostavno se zaveš, da si ne moreš želeti bolj in hkrati tvoj »največ« ni dovolj, da bi stopil iz tega filma, ki ga nočeš. Prvič se zares zaveš izgube. Spodnese ti tla pod nogami. Takrat si zares želiš, da bi izginil, da te ne bi bilo. A potem, potem se pobereš, pometeš na smetišnico tisto, kar je razbitina tvojega srca in … greš pripravljat večerjo za otroke. Ugasneš misli, ugasneš srce, zakoplješ dušo … ni te več. Za mizo, pri večerji, razpravljaš z otroci, poslušaš jih, smejiš se z njimi, a nekako to nisi več ti. Ne, nič ni za vse večne čase. Nekoč, nekega dne se vrneš. 

Ker je samo nekaj res. Čas zmanjša bolečino. 

Nekega dne se zbudiš in je tvoje življenje, ki si ga živel prej, samo še neki spomin, življenje nekoga drugega, kakor, da ni zares tvoje. In greš dalje. Seveda je vmes še marsikaj. Jeza, bes, vprašanja, samota, osamljenost, žalost, … Počasi si nehaš postavljati vprašanje »zakaj«. Ker odgovora preprosto ni. In ga ne bo. Tudi starih družinskih prijateljev, s katerimi ste preživeli kar nekaj piknikov, praznovanj otroških rojstnih dni, silvestrovanj, ne pričakuješ več. Ker veš, da jih ne bo več. Izlušči se tisto, kar je dobro jedro. Vse ostalo izgine. Morda naletiš na njih, čisto slučajno. Seveda jim je nerodno. Ja, pridi, moraš priti. Kje hodiš?! Še vedno imaš isti naslov in še vedno imaš isto številko telefona. Ne vedo točno, kaj bi s tabo. Samski z otroci. Nerodno. Vključevanje v pogovore, zgodbice o partnerjih?! Nemogoče. Izvisiš.

Koliko je takšnih zgodb? Veliko. Vsaka zase žalostna, a hkrati vsaka zase samo življenje.

KADAR ŽALOST POSTANE NAČIN ŽIVLJENJA

Kakorkoli je izguba partnerja za nas težka, nimamo pravice, da se odrečemo življenju. Seveda je razlika, če smo na koncu življenjske poti. A tudi takrat ne bi smeli enostavno  »prenehati živeti«. Še bolj pomembno je, da »živimo« dalje takrat, ko so tukaj še otroci, v letih, ko je še vse življenje pred nami. Seveda si moramo dati čas za žalost, čas, v katerem prebolimo izgubo. Če imamo otroke, moramo vključiti v to prebolevanje tudi otroke. Zanje je največkrat vse še težje, ker enostavno ne razumejo. Posebej, če so še majhni. Svoje občutke, svojo žalost, moramo deliti z njimi, pri čemer seveda upoštevamo njihovo starost. Najslabše je, če živimo dalje, kakor da se nič ni zgodilo. Največkrat gre za ravnotežje med tem, da dajemo otrokom občutek varnosti, a hkrati pokažemo lastno občutenje žalosti zaradi izgube oziroma smo preprosto »človek«.

Otroci ob izgubi enega med starši pogosto doživljajo stres zaradi strahu, da bodo izgubili še drugega starša. Gre za varnost, ki jo mora občutiti otrok, da se lahko normalno razvija. To je tisti človeški nagon po preživetju. Zato ne smemo biti nestrpni, kadar nam otroci postavljajo množico vprašanj, povezanih z nami samimi. Nekako si hočejo zagotoviti, da bo vse v redu, umiriti strah v sebi. Pogovorimo se z njimi. Odkrito. Hkrati ne pozabimo, da jih vedno pravočasno obvestimo, kadar ne bomo uspeli narediti nekaj na način ali v času, kot smo jim predhodno povedali. Naš izgovor »saj je samo deset minut« je za otroka in strah, ki se porodi v njem v trenutku, ko nas ni in nas pričakuje, dejansko nesorazmeren. Čeprav je šlo samo za nekaj minut, lahko v otroku povzroči stres neizmerno večje razsežnosti. Zanje je že sama izguba dovolj težko breme, ne ustvarjajmo zanje še dodatnih bremen z neupoštevanjem njihovega doživljanja situacije.

Največjo napako lahko naredimo, če izguba spremeni naše življenje na način, ki nima logične in objektivne razsežnosti. Če smo prej uživali v določenih dejavnostih, kot posamezniki ali družina, ne pomeni, da moramo sedaj z vsem prekiniti. Seveda je prvič, drugič težko, saj so se okoliščine spremenile. A če smo radi zahajali v hribe, ker je to prinašalo posebno lepoto, polnost našemu življenju, nimamo pravice odreči to sebi in ne svoji družini zaradi izgube partnerja. Izgovori, da je to za nas preveč boleče, povzroča preveč žalostnih spominov, da ni prav zaradi človeka, ki smo ga izgubili, enostavno niso sprejemljivi. S svojo bolečino, žalostjo, praznino, ki je nastala, se moramo soočiti. Če pozabimo vse, kar smo delali, vse, v čemer smo včasih uživali, smo izbrali umik. Nismo se soočili z bolečino in na ta način izgube ne moremo preboleti.

Kakšno sporočilo dajemo otrokom? Otroci občutijo še dodatno izgubo, saj na čisto poseben način izgubijo tudi nas. 

Čeprav smo tu. Takšno izgubo največkrat še težje prebolijo, saj se z njo soočajo iz dneva v dan. Predvsem lahko v njih vzbudi vprašanje ali dvom v našo ljubezen do njih. Tudi oni so imeli radi, njih nič manj ne boli, še manj razumejo zakaj, a bi se vseeno radi smejali, bili veseli. Vseeno želijo nazaj tisto, kar so imeli. S tem jim vzbujamo občutek krivde, ker želijo smeh in veselje v svojem življenju. Ne delajmo tega. Večkrat iščejo krivdo za vaš odnos, vašo žalost v sebi. Zato nimamo pravice, da se odrečemo življenju »samo« zaradi tega, ker smo izgubili. Tudi zaradi človeka, ki smo ga izgubili, ne. Prav gotovo si ne bi želel, da izgubimo sebe, tisto, kar smo bili takrat, ko smo delili skupno življenje. Ker nas je imel rad ravno zaradi tega, kar smo bili. Ostanimo torej, kar smo bili. 

Imamo pravico živeti dalje in imamo dolžnost živeti dalje.

Nimamo moči, da bi spreminjali poti v življenju. Enostavno se moramo naučiti sprejemati. Nihče si ne želi bolečine in žalosti, a to je druga stran življenja, tisto nasprotje veselju in radosti. Zato ne »praznujmo« smrti, praznujmo »življenje«. Z vsem, kar je. Z vsem, kar prinaša. Tudi ljubezen. Najprej do sebe, do vsega, kar je življenje in do ljudi, ki so del našega življenja. Morda nekoč, enkrat v prihodnosti, tudi nekoga drugega…

Vmesni čas

Verjetno so v življenju trenutki, ko enostavno ne moremo deliti ničesar z drugimi. In trenutki, ko ne moremo drugače, kot da to naredimo. Ni vprašanje egoizma, niti vprašanje večje ali manjše pomembnosti tistega, kar želimo deliti. Verjetno je samo vprašanje ali verjamemo ali ne.

Tukaj, v teh Besedah z Lenno (no, prej so bile Besede s Piko) sem že od leta 2008.

Pet let bo minilo čez nekaj dni.

Včasih sem imela občutek, da nima smisla, da sem povedala že vse, da je tako ali tako vseeno... A ni. V bistvu ni bilo nikoli. Samo energije nisem imela. A vedno sem verjela, da so ljudje, ki znajo ceniti to življenje, ki nam je dano. Ne stvari, ne pozicij moči, naj bodo te podprte z inteligenco, položajem, denarjem, lepoto ali čim drugim.

Življenje. Preprosto. Enostavno. Enkratno. In tako zelo čudovito. In zato sem spet tukaj. 

Polde Bibič, v spomin

Odhajajo veliki. Za Pavčkom, Minattijem, sedaj še Polde Bibič. Ne pisatelj, čeprav je to realiziral na jesen življenja, a velik igralec. Tisti, ki se jih spominjam še iz rosnih otroških let. Bert Sotlar, Zlatko Šugman, Duša Počkaj, Majda Potokar, Dare Ulaga, Jože Zupan... ah, toliko jih je. In med njimi nedvomno Polde Bibič.

Zame najprej Janez v Cvetju v jeseni. Morda ne njegova največja vloga, a zame eden najlepših slovenskih filmov. Skupaj z Mileno Zupančič sta bila preprosto enkratna, prepričljiva v svoji enostavnosti prikazovanja njunih vlog. Prav tako, igralsko verjetno še bolj, sta bila enkratna v filmu Vdovstvo Karoline Žašler.  Naivnost ateja, socialističnega kulaka v Moj ata, socialistični kulak.

Najboljši Bedanec, ki je imel opravka s Kekcem. Tolikokrat na odru, tolikokrat na televiziji (Primož Trubar, Strici so mi povedali). Znanec, ki ga človek ne pozna, a pozna njegov obraz in množico vlog, ki jih je odigral.

Spomin ostaja skozi njegova dela. Hvala Polde Bibič.

Poletje v školjki

Morda ne bo za vse poletje v školjki, a kjerkoli že bo, bo vroče, sproščeno, razigrano... Čas za majhne in velike neumnosti, lenarjenje, branje knjig, ki jih nismo uspeli prebrati, poti, ki jih nismo imeli časa prehoditi... Čas za nas in za ljudi, ki jih imamo radi. Čas japonk in sandal, čas kratkih hlač in lahkotnih oblek, čas sladoleda in mrzlega piva... 

Uživajte poletje. Ni pomembno, kje ste, pomembno je, s kom ste...

Ujeta brezčasnost ali grad, ki sanja sanje Trnuljčice

Prav gotovo poznate pravljico o Trnuljčici. Lepa princeska, ki se zaradi prekletstva ene izmed sojenic ob njenem rojstvu piči v prst in zaspi, dokler je ne zbudi s poljubom princ. Skupaj z njo zaspijo vsi dvorjani, kralj in kraljica ter ves grad, ki ga prekrije trnje. Pravljico je napisal leta 1697 pravljičar Charles Perrault. 

Danes sem se spomnila Trnuljčice. Imela sem občutek, kakor da sem nehote zašla na njen grad, le da še ni minilo sto let, ker grad še ni ves porasel s trnjem. Borl, grad nad reko Dravo, v čudovitih Halozah.

Spomini na grad Borl segajo v čas mojega otroštva, ko smo z očetom in mamo  včasih prišli sem na izlet. Spomnim se bazena, spomnim se sadne kupe, ki sva jo dobili s sestro in spomnim se, kako sem sanjala, da sem princeska in je to moj grad. Ja, nekako sem želela biti princeska, ker so bile vse lepe, dobre in so jih imeli vsi radi. Kasneje sem seveda ugotovila, da življenje princesk v tistih davnih časih, tristo ali več let nazaj, ni bilo ravno pravljično.

Začetki gradu segajo v 12.stoletje. Ja, grad Borl je eden najstarejših objektov te vrste na Štajerskem. Prvič je grad Borl omenjen leta 1255, ko  ga je prejel v svoje roke Friderik Ptujski. Po izumrtju njihove družine leta 1438  je prišlo obdobje menjavanja lastnikov in grad je izgubljal svojo vlogo. Preporod se je začel leta 1639, ko je grad kupil Ivan Karel Sauer. Grad so prenovili in mu dali baročni videz, nakupili dodatna posestva, kar mu je vrnilo status, kot ga je imel pred letom 1438.  Leta 1674 je bila zgrajena kapela Svete Trojice. 

Okrog leta 1681 so pod gradom naredili še manjši park s paviljonom. Grad je živel svoje sanje. Lep, mogočen in ponosen. Od leta 1801 je grad spet menjaval lastnike, dokler ga niso med 2. svetovno vojno nemški okupatorji spremenili v zbirno taborišče za slovenske rodoljube. Od tu so jih pošiljali v izgnanstvo in v taborišča. Po vojni je bil grad nekaj časa zavetišče za vojne sirote in kasneje hotel, ki so ga po letu 1980 zaprli. 

In danes? Grad Borl je v lasti države. Nas vseh torej. Del naše kulturne dediščine. Samo občasno se odpre, kadar se tu odvija kakšna prireditev. Težko si predstavljam kakršnokoli prireditev v okolju, ki z izjemo dela parka kaže več kot očitne znake zanemarjanja. Na glavnih vratih debela ključavnica in napis, ki vsakomur sporoči, da je prišel na grad Borl, kulturni spomenik naše male države. Stojim pred vrati in dvomim  v svojo predstavo kulture. 

Je to kultura? Je kulturno pustiti takšen objekt propadanju? Verjamem, da je težko poiskati kupca za takšen objekt. A vseeno... Če lahko gradimo moderne in prav gotovo drage hotele, velikokrat brez duše, zakaj ne moremo restavrirati in odpreti vrat takšnih objektov, kot je grad Borl? Verjamem, da bi lahko na tej lokaciji ponudili tisto, kar se danes išče. Potreben je samo vizionar in nekdo, ki verjame v njegove sanje in ga podpre. Kaj vse bi naredili s takšnim gradom na takšni lokaciji v Nemčiji, Avstriji... 

Stojim pred ograjo Trnuljčice, ki spi svoje sanje. In čaka na princa, ki ga ni. In ga verjetno ne bo. Saj je vendar kriza! A ravno sedaj bi bilo treba poiskati naše prednosti, tista bogastva, zaradi katerih smo lahko drugačni in zanimivi za tujce z vse Evrope. Nedvomno je grad Borl takšen diamant. 

Nekdo ga mora vzeti v roke in mu vdahniti nekoliko "ljubezni", da lahko zasije v vsej svoji lepoti. V parku okrog gradu, kljub zapuščenemu bazenu, se skriva v krasnih, velikih drevesih toliko energije, enkratne energije... Le zakaj je ne začutijo ljudje, ki imajo moč odločanja?

V torek se je vsul zemeljski plaz na cesti med Ptujem in Zavrčem, na vzpetini, kjer stoji tudi grad. Plaz je precejšen. Ne gre samo za zemljo, gre za skale. Kakšna je škoda in kaj to pomeni za grad sam? Nedvomno bo treba sanirati del brežine, čeprav verjetno grad ni ogrožen. Je hotel opozoriti nase? Morda. 

Včasih imam občutek, da bi nekaterim ustrezalo, če bi grad kar čudežno izginil. Se vsaj ne bi bilo treba več ukvarjati z njim. Kaj loči uspešne od neuspešnih? Uspešni vidijo v vsem izziv, neuspešni samo probleme. In grad Borl je za mnoge v Sloveniji samo problem. 

Danes grad sanja svoje sanje. Morda sanja sanje Trnuljčice in čaka na poljub princa, ki ga bo prebudil v življenje? Ali princeske? Upam samo, da ne bo za grad prepozno. 

Nekoga moraš imeti rad...

Umrl je Minatti. Odhajajo veliki. Pavček, sedaj Minatti…

A ostajajo vse njihove pesmi, čudovito sozvočje čustev, občutenj, razmišljanj in besed....

Rada ga prebiram. 
V njegovih pesmih je toliko hrepenenja. Dokler je hrepenenje, je človek živ,

je zares življenje, kajne? Takrat, ko ga ni več, ni ničesar več…

Čakam te.

Čakam, prisluškujem, miže,

kdaj med tisoči stopinj

začutim tvoje,

kdaj med tisoči zaznam

tvoj dih.

Povsod te iščem:

po vseh križiščih,

po vseh poteh,

v potezah prihajajočih in odhajajočih,

v igri oblakov,

v menjavah senc pod večer…

O, leta dolgo te iščem.

Nekoč boš prišla.

Z lasmi dišečimi po vetru

in brezmejni prostosti,

usodna, neizbežna,

z očmi pogubnimi kot zamolkel tolmun,

ki skriva v sebi

zdaj smrt, zdaj življenje…

Nekoč boš prišla.

Ker moraš priti.

Takrat, ko je hrepenenje, ko je ljubezen, dejansko živimo, doživljamo sebe in svet v celovitosti občutenj, ki jih premoremo. Takrat je vse mogoče, takrat je vse lepo in takrat smo srečni…

Odkar vem zanjo,

imajo dnevi modre oči

in vode barvo njenega krila.

Odkar vem zanjo,

veter šumi njen glas

in rože njene besede govore.

Tako rad imam te poletne oblake;

njene korake so spremljali,

ko je čez trave večerne prišla.

Tako imam rad te vrbe ob vodi,

zamišljene v tiho,

nežno pravljico o njej.

Nihče ne ve,

kaj šepetajo.

Samo jaz.

In se smehljam.

Odkar vem zanjo,

sem kot avgustovska noč:

miren, poln zvezd in daljav.

Tako preprosto je vse, če vemo, da nekoga moramo imeti radi…

Nekoga moraš imeti rad,

pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,

nekomu moraš nasloniti roko na ramo,

da se, lačna, nasiti bližine,

nekomu moraš, moraš,

to je kot kruh, kot požirek vode,

moraš dati svoje bele oblake,

svoje drzne ptice sanj,

svoje plašne ptice nemoči -

nekje vendar mora biti zanje

gnezdo miru in nežnosti –

nekoga moraš imeti rad,

pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen –

ker drevesa in kamen vedo za samoto –

kajti koraki vselej odidejo dalje,

pa čeprav se za hip ustavijo –

ker reka ve za žalost -

če se le nagne nad svojo globino –

ker kamen pozna bolečino –

koliko težkih nog

je že šlo čez njegovo nemo srce –

nekoga moraš imeti rad,

nekoga moraš imeti rad,

z nekom moraš v korak,

v isto sled –

o trave, reka, kamen, drevo,

molčeči spremljevalci samotnežev

in čudakov,

dobra, velika bitja,

ki spregovore samo,

kadar obmolknejo ljudje.

Hvala za vse vaše pesmi, Minatti...

Saj ni res...! Pa je!

Tako se zaletim sama vase. Pravzaprav v svoje spomine. Tudi takrat, ko tega ne pričakujem. No, lahko bi pričakovala. Če nekje brskaš, rovaš, vrtaš, čistiš, slej ko prej naletiš na nekaj, kar je ostalo. Kar ni izginilo, ko je izginil odnos. No, odnos ne izgine, odnosa več ni.

Pravzaprav lepo. Ker so spomini lepi, če je bil čas, preživet z nekom, lep. Tisto, kar ni bilo lepo, postane izkušnja. Nekaj, kar ti pomaga danes. Vse ima torej svoj namen. Vse je krog. In vse je tako, kot mora biti.