Pravljica o presenečenju ali lepota v nas

Nekoč, pred davnimi, davnimi časi, je živela za sedmimi gorami in sedmimi vodami … mala čarovnica. Saj sploh ni vedela, da je čarovnica. Sama sebe je vedno videla kot malo, čustveno deklico, ki v svoji majhni zeleni hiški sredi čudovitega bukovega gozda skupaj z živalmi peče kruh, poje lepe pesmi, ki so jih velika bitja iz majhnega mesta na koncu zelene doline za velikim hribom že pozabila, piše pravljice za mala bitja iz majhnega mesta na koncu zelene doline za velikim hribom in se veseli vsakega novega jutra in vsega, kar prinaša s seboj nov dan.

Mala čarovnica je imela rada svoje živali. No, saj živali niso bile njene. Živele so v velikem bukovem gozdu kot mala čarovnica. Vsaka med njimi se je nekoč, nekega dne, čisto slučajno, morda iz radovednosti, prikradla v bližino majhne zelene hiške. In vse je mala čarovnica navdušila s svojo preprostostjo, prijaznostjo in lepoto. Njene oči so bile takšne; kakor dva mala topla sončka, polna sijaja in topline. Vse živali, ki so živele v gozdu že sto in sto let, so poznale vsakega prebivalca njihovega gozda. Prihod male čarovnice je mednje najprej vnesel nemir. Kdo je prišel? Človek!!! Nič dobrega ni pomenilo, če je prišel v gozd človek! In še čarovnica!

Po pripovedovanju svojih dedkov in babic so se spomnili čarovnic, ki so v davnih časih živele blizu gozda. Nič dobrega niso pomenile in nenehno so se kregale z gozdnimi škrati in vilami. In potem so nekega lepega dne nenadoma izginile. Nihče jih ni pogrešal. V gozd se je naselil spet mir. Živali so v sožitju druga z drugo živele v gozdu in skrbele za svoje družine. In potem pride mala čarovnica! Čez nekaj časa je strah in nemir v živalih ob njenem prihodu izginil. Spoznali so jo in videli, da sploh ni čarovnica, ampak majhna, prijazna deklica. In tako lepo je pela. Kako lahko nekdo, ki poje tako lepo kot mala čarovnica, misli grdo in je slab človek? Živali so sprejele malo čarovnico za svojo in mala čarovnica je sprejela živali za svoje. Postali so nerazdružljivi.

Tistega dne so nebo nad zeleno širino krošenj bukovih dreves nenadoma prekrili grozeči oblaki. Skozi nežno zeleno listje so se počasi prikradle prve tople kaplje dežja in hitro namočile suho zemljo pod krošnjami dreves. Toliko dni že ni deževalo in struga reke, ki se je vila po zeleni dolini do majhnega mesta za velikim hribom, je bila že izsušena. Samo na sredini se je kot majhen potoček vila nekoč mogočna reka. Mala čarovnica je skozi odprte duri opazila dež, ki je padal na še ne pobrano perilo, plapolajočo v vetru sem in tja. Stekla je na dvorišče, sproti pobrala veliko pleteno košaro in perilo je bilo v košari, preden ga je dež čisto zmočil. No, vsaj z likanjem ne bo problemov, si je mislila mala čarovnica.

Veter je pihal vedno močneje in veje dreves so se grozljivo zibale sem in tja. Skoznje je sikal in tulil veter, kakor da bi želel vse opozoriti, kako močan je. Dež se je prelevil v naliv in zemlja, ki toliko dni ni začutila nobene kaplje dežja, ni uspela več požirati ogromne količine vode, ki je padala skozi krošnje dreves. Nastajale so majhne luže in se počasi zlivale ena v drugo ter postajale vedno večje. Mala čarovnica je stala med durmi in opazovala nevihto. Saj je bil res potreben, tale dež. Skomignila je z rameni in zapahnila duri za sabo. V tem dežju si bo privoščila skodelico sladkega, toplega čaja.

Voda je že brbotala v lončku, ko je nenadoma močno potrkalo na duri. Mala čarovnica je kar odskočila, tako se je prestrašila, ko je še enkrat močno potrkalo. Obrisala je dlani v krpo in odpahnila zatič na vratih. Z vso silo so se duri odprle. Podzavestno se je odmaknila veliki temni senci, ki se je pojavila pred njo in pogledala veliko bitje, ki je stalo med vrati. Kako grozljiv je bil! Ne samo zaradi velikosti, ampak neke temačnosti, ki jo je odražala vsa njegova pojava. Bilo je, kakor da je vsa svetloba, ves prostor nenadoma izginil, ker ga je vsega napolnilo tole strašno bitje. Veliko bitje se ni premaknilo. Še naprej je stalo med vrati in z njega je tekla voda in se zbirala kot vedno večja luža na tleh pred durmi.

Mala čarovnica se je zdramila iz otopelosti in stopila proti velikemu bitju. Prijela ga je za veliko, kosmato dlan in ga povlekla v izbo ter spet zapahnila vrata. Previdno je stopila okrog velikega bitja in se zazrla visoko proti stropu, saj se je veliko bitje z glavo dotikalo lesenega stropa. Njegovi lasje so bili gosti, črni in iz vsakega lasu je kapljalo na obraz in ramena velikega bitja. Obraz je bil kosmat, nos velik in širok, usta prav tako velika in skoznje si lahko opazil velike bele zobe. Ušesa so bila ogromna in kosmata. Mala čarovnica še nikoli ni videla tako zelo grozljivega obraza, a nekaj je bilo na tem obrazu, da je strah počasi izginil. Njegove oči. Bile so majhne oči, skrite pod gostimi obrvmi globoko v jamicah ob velikem nosu, in imele so dolge črne trepalnice. A bile so tako tople, tako zelo tople oči. V njih ni bilo nič grozljivega. Bile so popolno nasprotje grozovite ogromnosti bitja, ki je zrlo vanju. Obleka velikega bitja je bila premočena, čevlji, ki so povzročili takšen hrup, pa veliki kot čebri za vodo pri njenem vodnjaku.

Mala čarovnica je nenadoma z odločnim korakom stopila do velikega bitja in ga pogledala navzgor, globoko v njegove oči. Ni odmaknil pogleda, temveč se je počasi na njegova usta preselil komaj opazen nasmeh. Mala čarovnica se je nasmehnila in ga prijela za veliko kosmato dlan. »A vas je nevihta ujela v gozdu?« je vprašala. »Najbolje bo, da slečete te mokre cape. Bomo že našli kaj, da vas segrejemo. Le stopite sem k peči. Zakurili bomo, da vas posušimo.« Nasmehnila se je še enkrat in njen nasmeh je dokončno premagal trdno grozljivost obraza velikega bitja. Nasmehnil se je in sedaj je bil čisto prijazen; grozljivo ogromen, a prijazen. Mala čarovnica je prinesla odeje in velike brisače ter pokazala velikemu bitju, kje je kopalnica. Zakurila je v kaminu, sedla na gugalnik ob njem in nemo poslušala zvoke, ko je veliko bitje lomastilo po kopalnici, se zaletavalo enkrat v omaro, drugič v stojalo z brisačami, dokler ni končno slišali le še vodo, ki je padala s tuša in njen čuden zvok, ko se je zlivala preko velikega bitja na dno kadi.

Čez nekaj časa je vse utihnilo. In nato, čisto nepričakovano, je zaslišali glas, kakor da prepeva nekdo z nežnim, žametno lepim glasom. Bila je čudovito lepa ljubezenska pesem. Prihajala je iz kopalnice, skozi vrata kopalnice in napolnila celotno zeleno hiško. Iz kitice v kitico je bil glas bolj globok, a hkrati vedno bolj nežen. Tako zelo čudovito je pel, a v njem je bilo toliko žalosti. Nemo je poslušala pesem in iz njenih oči so pritekle solze. Toliko bolečine. 

Kdo lahko poje s toliko bolečine, če te bolečine ni nikoli doživel? A je lahko tako pelo tisto grozovito gromozansko bitje za vrati kopalnice? Čez nekaj časa je vse utihnilo. Mala čarovnica je nemo strmela v vrata kopalnice. Tolikšno presenečenje in hkrati tolikšno lepoto je odkrival izraz na njenem obrazu. Presenečenje, a hkrati še vedno dvom, kakor da ni slišali prav, kakor da bi bilo možno, da je pesem pel nekdo drug… ne veliko bitje za vrati kopalnice? Čez čas so se vrata odprla. V sobo je stopilo, ogrnjeno v dve veliki kockasti odeji, veliko bitje. Na njegovem obrazu je bil miren zasanjan pogled. Nasmehnil se je in rekel z lepim, nežnim glasom: »Res sem hvaležen za pomoč. Nisem vedel, kam bi se skril pred nevihto. Kar grozljivo strašen veter je zunaj«.

Tako gromozansko bitje in pozna … strah?! Sedaj ni bil več grozljiv; postajal je lep v vsej svoji gromozanski nerodni velikosti. »Kakšna pesem je bila tole? Tako čudovito lepa je, čeprav tako grozljivo žalostna…«  je vprašala mala čarovnica. Veliko bitje se je nasmehnilo, a ni bil nasmeh, ki bi prinesel veselje na njegovo lice; bil je nasmeh, ki je še poglobil žalost na njem. »To je moja pesem. Napisal sem jo tistega dne, ko sem izgubil ljubezen svojega življenja. Vedno jo pojem takrat, ko me je strah, ali ko sem izgubim v trenutkih življenja, ko ne vem, kako biti jaz z vso svojo ogromnostjo, samo jaz«. »Tako lepa je«, je rekla mala čarovnica.

Pomignila je velikemu bitju, da sede na fotelj ob peči, pokrila ga je še z eno odejo in mu nalila čaj, v katerega je zamešala veliko žlico sladkega medu. Sedla je ob njegove noge in ga opazovala. Mala čarovnica pa je nežno gledala to veliko bitje, ki ga je nevihta prinesla v njeno malo zeleno hiško sredi lepega zelenega bukovega gozda.

Tako lep je bil. Nič ni bilo več grozljivega na njem. Čutila je njegovo toplino, čutila je njegovo srce, njegovo ranjeno srce. Nežno je gledala v njegove oči, ki so odsotno strmele v ogenj v peči. Zaželela si je, da bi ga čisto nežno pobožala po njegovih laseh. Kako zelo se lahko motimo o ljudeh, če jih sodimo samo po tistem, kar vidimo?! Kakšna čudovita presenečenja se skrivajo v njih, koliko lepega nosijo s sabo. Samo odpreti moramo sebe zanje in jih videti takšne, kot so v resnici. In to veliko bitje v njeni mali zeleni hiški? Kako zelo drugačno je od vsega, kar vidijo oči v tistem prvem trenutku… Nasmehnila se je. Veliko bitje je začutilo njen nasmeh in čisto počasi se je nasmehnilo tudi samo. Sedela sta drug ob drugem in bila sta si blizu, kot sta si lahko blizu dve bitji, ki čutita enako.

Pridih topline spominov otroštva

Se še spomnite tistega otroškega pričakovanja čarobnosti božičnih praznikov? Tistih iskric v očeh, ko ste pisali Božičku (ali dedku Mrazu, saj ni pomembno) z nerodno otroško pisavo, ki še ni osvojila umetnosti pisanja, kaj si želite za Božič? Pred vašimi očmi je bila slika želene igračke tako zelo jasna, da niste več prav ločili med sanjami in resničnostjo... 

Spomnim se, da sem si želela punčko z lasmi. Nekaj najbolj čudovitega je takšna punčka z lasmi. Spomnim se svojega otroka, njegovih nepovezanih stavkov, ki so bolj spominjali na listek, ki ga napišemo preden gremo v trgovino. Saj veste "prinesi mi: to, to, to in to, pa še to" ... Njegove prve, zverižene, nakracane in čudne, a tako prijetne črke. Tako zelo ponosna sem bila nanj, na te njegove prve besede. 

Pismo je dal z največjo skrbnostjo na okensko polico, da bi ga dedek Mraz zares videl in odnesel. Potem sem zjutraj ali pozno zvečer vzela sama to njegovo pismo in ga shranila, zase in za njega, za spomin na tisto otroško naivnost, zaupanje v nekaj lepega, pravljičnega, spomin na tisti nasmeh v očeh, ko je odprl darilo in zagledal tisto, kar si je želel... Največkrat so bile to lego kocke. Čudoviti so moji spomini na praznično jutro, ko se je cela družina igrala na tleh v njegovi sobi. Največkrat smo pozabili na svet okrog nas, dokler ni bila lakota prehuda.

Ta čudovit, topel pridih spominov otroštva, mojega otroštva, otroštva mojega otroka... Spomini na pričakovanje, radovednost, smeh in veselje; spomini na najine poti skozi mesto s smrečico na ramenih, na postavljanje dreveščka z množičo pisanih, svetlečih okraskov; na vonj po čokoladi in cimetu, na prijetno toplino sladkega kakava in majhnih okusnih piškotov... 

Vse to je v mojem spominu  in vsako leto v tem prazničnem času me vrne nazaj, v tiste čudovite dni otroštva; mojega otroštva in otroštva mojega otroka. Spomni me na najbolj pomembno v življenju ... da smo drug z drugim; z ljudmi, ki jih imamo radi... 

To je bistvo teh praznikov, toplina bližine ...

Pravljica o zmaju ali tudi zmaji jočejo

Nekoč, pred davnimi, davnimi časi, je živela za sedmimi gorami in sedmimi vodami … mala čarovnica. Saj sploh ni vedela, da je čarovnica. Sama sebe je vedno videla kot prijazno, čustveno deklico, ki se je nekega dne iz zelenega bukovega gozda umaknila v tišino med oblaki. Čeprav ji je bilo lepo v gozdu z živalmi, skoraj nikoli ni imela priložnosti, da izživi svojo čarovniško naravo. Živali, s katerimi je pekla kruh za otroke, je niso več potrebovale. Sedaj so pekle kruh za mala bitja iz mestec v veliki dolini kar sama. Saj ne, da je sedaj nihče ni več potreboval. Pa še kako so jo potrebovali! A njena naloga je bila sedaj drugačna. Vsako jutro se je sprehodila preko doline in hribov in razlila lepoto življenja na vse, česar se je dotaknila. Veselila se je vsakega novega jutra in vsega, kar prinaša s seboj nov dan.

Zavita v puhasto mehkobo kopastega oblaka je mala čarovnica odprla svoje modre oči, v katerih je odsevala globina neskončne lepote gorskega jezera. Njene dolge črne trepalnice so rahlo zatrepetale pred močno svetlobo jutranjega sonca, ki je razgalila prebujajoče življenje globoko pod njeno posteljo na oblaku. Pravkar se je hotela pretegniti po vsej dolžini mehkega varnega naročja, ko jo je zmotilo čudno tuljenje v daljavi.

Kaj pa je to? Še nikoli ni slišala tako grozljivega glasu. Grozljiv je bil, ker je bil tako zelo neznan, tako zelo nevsakdanji. Ni bila nobena žival, niti ni bil močan veter; bilo je nekaj drugega. Sedla je in pogledala v globino pod seboj. Kaj pa je to? Videla je samo hiše globoko pod njeno posteljo na oblaku, a ljudi ni bilo nikjer. Ceste so bile prazne, dvorišča so bila pusta, na njivah ni bilo nikogar … Kje so vsi?

Še preden si je lahko odgovorila, je spet zaslišala tisto grozljivo tuljenje. Sedaj je bilo že bližje; čisto razločno je zaslišala tudi bobnenje, ki se je ponavljalo v presledkih. Kakor, da bi vsak čas nekaj ogromnega padlo na tla, da bi ta zabobnela v vsej silovitosti zvoka, ki se razširi v globino zemlje. Sonce, ki je pošiljalo toplino svojih neštetih žarkov naravnost na zelena drevesa bukovega gozda, v vetru plapolajočo pšenico na  njivah, rjavkasto vodo deroče reke v dolini, majhna mesta in vasi pod njo, je nenadoma izginilo. Na doline, hribe in gore se je spustila grozljiva senca nečesa ogromnega.

Oblika tega neznanega je bila tako strašljiva, tako nedoločna, tako vseobsegajoča, da je tudi mala čarovnica s strahom dvignila pogled proti soncu, ki ga je zastirala sedaj ta ogromna, nepoznana stvar. Zaradi ogromnosti bitja, sedaj je že vedela, da gre za nekaj živega, sprva ni mogla razbrati, kaj je pred njo, kaj je ta velika stvar. Nato pa je z grozo v očeh zagledala ogromne čeljusti, z neštetimi ogromnimi zobmi in dolg sivo rdeč jezik, ki je molel iz njih. Takoj zatem je to strašno bitje spet zatulilo in sedaj je mala čarovnica začutila po vsem telesu moč glasu, ki je zavel proti njej. Če ne bi trdno sedela v kopastem, varnem naročju svojega oblaka, bi jo odneslo v globino pod njo.

Čez vso dolino se je raztezalo veliko telo tega bitja. Ogromna šapa je bila na bližnjem hribu, druga na veliki njivi na drugi strani doline. Daleč nekje, kamor pogled male čarovnice ni več segal, se je nadaljeval ogromen rep, poln ostrih lusk. Stvar je imela tri velike glave, vsaka med njimi čeljust, polno ostrih zob in sivo rdeč jezik. Zmaj, to mora biti zmaj. Mala čarovnica je samo v pravljicah, ki so jih brali otrokom, slišala za zmaje, a videla ni še nikoli nobenega. A ta je bil še bolj grozljiv, kot si ga je lahko predstavljala v najbolj norih sanjah.

Zmaj je spet zatulil, da se je stresla vsa dolina. Drevesa so se nagnila skoraj do zemlje, nekatera so se zlomila; reka je zavalovila in presegla okvir svoje struge ter se razlila po dolini; nekaj hiš je izgubilo svoje strehe in stekla v oknih so se zdrobila. Sedaj je mala čarovnica vedela, zakaj danes ni bilo nikjer ljudi. Še sama se je prestrašila tega groznega Zmaja.

Kaj si pa dovoli, da straši ljudi s tem svojim grozljivim tuljenjem?! Postajala je jezna. Že samega videza se človek prestraši, kaj šele tega tuljenja in odmevanja njegovih velikih šap, ko so lomastile po tleh. Nihče ne bo strašil njenih ljudi, nihče. In nikomur ne bo dovolila, da zmoti njeno nalogo, ki jo je opravljala vsako jutro.

Vsako jutro je zajela z roko po gladini gorskega jezera in napolnila svoja nedra z najčistejšo vodo; s prsti je obkrožila številna polja in njena dlan se je napolnila z rumeno svetlobo sončnic, z zeleno trdoto kumaric, z rdečo izzivalnostjo paradižnika in vsemi mogočimi barvami vsega rastlinja, ki ga je ponujala bogata zemlja. Bogata z življenjem se je počasi spustila na ulice mest in vasi in dahnila skozi vsako okno, vsaka vrata, vsak dimnik vse, kar je pravkar vzela zemlji in nebu in vodi. In na vse, kar je dihalo v neštetih domovih, ulicah in parkih, se je spustila čudovita lepota življenja. Vse je postala čudovita lepota, ujeta v vsem, česar se je dotaknila mala čarovnica.

Prinesla je lepoto in jo razsula po vsem svetu. Ljudje so jo sprejemali in njihov nasmeh je postajal topel. Čutili so moč v sebi, energijo zavedanja samih sebe in njihove oči so se nasmejale. Kakor čudežno glasbilo je zaigralo njihovo srce, njihova duša in svet je postal lepota zase. In  danes? Danes ni bilo nikjer nikogar; oči ljudi so bile prazne in prestrašene; niso imele leska kot ponavadi. Ljudje so se skrili v svoje majhne domove; v njih ni bilo nobene energije, nobene moči; samo strah je vladal v njihovih telesih. Njihova čela so bila zgubana, oči prazne in brez leska, telesa zgrbljena v dve gubi. Strah, strah je obvladoval ljudi.

Mala čarovnica je bila sedaj že tako jezna, da so ji lica pordela. Bo že pokazala temu Zmaju! Pride in prestraši vse okrog sebe. Vstala je na svojem kopastem oblaku, se močno oklenila sončnih žarkov, ki jih je prestregla preden so se spustili na zemljo in se zaleteli v Zmaja, in si jih ovila okoli ozkih, zapeljivih gležnjev. Sončni žarki so se zarisali globoko v njene noge, da jo je zapeklo. A vedela je, da mora biti močna; da mora obstati na tem svojem oblaku. Samo sonce ji je lahko pomagalo, ker je bilo najmočnejše med vsemi.

Pogledala je Zmaju naravnost v eno samo samcato oko, ki ga je imel na vrhu vseh treh glav s čeljustmi. Ni odmaknila svojega pogleda. Bila je odločna, pogumna, jezna in vse to se je odražalo v njenih očeh. Iz njih je sevala takšna odločnost, da je prikovalo vse, kar se je premikalo zaradi nenehnega tuljenja Zmaja. Njen pogled je bil močnejši, ker je bil poln energije, zavedanja, kaj hoče. In hotela je pregnati tega Zmaja enkrat za vselej. Počasi se je ogromno, ostudno oko Zmaja obrnilo proti njej.

Za trenutek je Zmaj obmiroval, nato pa zarjovel z vsemi tremi glavami naenkrat. Nastal je grozen veter, da bi malo čarovnico skoraj odneslo z njenega kopastega oblaka, a ji je Sonce poslalo snop žarkov, ki so jo ovili še enkrat okrog njega. Mala čarovnica se je nasmehnila z zvonkim, nežnim glasom: »A je to vse, kar zmoreš? Kdo sploh si, ti brezoblična stvar, ki vnašaš nemir v življenja ljudi? Kako si dovoliš?« Zmaj je spet zatulil in skozi njegovo tuljenje je razbrala besede LE ČE SI JA. »Kako misliš? Le če si jaz?« Zmaj je še bolj zatulil. LE ČE SI JA!!! »Kakšna LE ČE SI JA? Kaj sploh je to?« Zmaj je zatulil še bolj in sedaj je razločno slišala : RECESIJA.

»Recesija? In kaj? Kdo pa misliš, da si? Da zaradi tebe ne bo več lepote, da je več ne bom delila ljudem, da jim bomo vzeli vso notranjo lepoto in zaupanje vase; da se njihove oči več ne bodo smejale?! Nikoli, dokler bom jaz tista, ki bom delila lepoto. Nikoli!! Si slišal, ti spaka nad spakami!?« Zmaj je odprl svoje gobce, da bi spet zatulil, a ga je mala čarovnica prehitela: »Ja, kaj se pa dereš? Kot razvajeno otroče, ki ne dobi igračke? A misliš, da si samo ti tu? Če ne bi tako tulil, bi te še kdo prijazno pogledal. Tako pa se vsi skrijejo pred tabo! A ni grozno, če vse beži pred tabo? A ni lepše, če se ti vsi nasmejijo, ko te opazijo?«

Zmaj je kar stal z odprtimi gobci in strmel z enim, edinim očesom vanjo. Sploh nič več ni razumel. Kdo je to majhno bitje, ki stoji na tem oblaku, obdana s sončnimi žarki in si upa tako govoriti z njim? S strašnim Zmajem? In nenadoma se je zavedal dejanskega bistva svojega vprašanja. Nekdo se je pogovarjal z njim! Z njim, strašnim Zmajem, pred katerim so vsi vedno bežali, se je nekdo pogovarjal. In to je bila ta majhna, ljubka stvarca pred njegovim očesom.

In preden se je zavedal, je nekaj toplega oblilo njegovo srce v notranjosti in iz očesa so se mu ulile solze. Jokal je. Grozljivi Zmaj je jokal. Dalj časa je jokal, bolj se je topil oklep okrog njegovega srca in oblila ga je toplota v  vsej njegovi notranjosti. Postajal je vedno manj grozen, čeprav še vedno velik, a ne več grozljivo velik. »No, nehaj no jokat. Saj boš utopil vso dolino pod sabo. Saj ni tako hudo. Saj si čisto prijazen, če le hočeš. Jaz se bom vedno pogovarjala s tabo, samo da ne strašiš več ljudi. Pa bova prijatelja. A hočeš?«

Zmaj jo je pogledal s tako nežnim pogledom, da je vedela, da se ga ne bo več treba bati. »No, vidiš. Sedaj pa mi boš pomagal. A boš? Danes že zamujam. Moram podeliti lepoto svetu. Pridi.« Skočila je z oblaka naravnost na Zmajevo glavo in ga pobožala po njej. »Najprej bova zajela vodo v jezeru. Pomagaj. Boš?« In tako sta se skupaj spustila do jezera in zajela najčistejšo vodo v velike Zmajeve čeljusti, nadaljevala pot v gozd in na njive. In nato razlila lepoto po vsem svetu, skupaj, kot je vsako jutro mala čarovnica delala to sama. Zmaj je  letel z malo čarovnico po nebu in skupaj sta opravila njeno delo hitreje, še lepše, še boljše. In ljudje so prišli, polni nasmeha in leska v očeh. Nič več se niso bali. Vse je samo vidik; kako gledaš na stvari. In ljudje so gledali na Zmaja sedaj kot na majhnega pomočnika male čarovnice.

In mala čarovnica? Na Zmaju se je vrnila na svojo mehko posteljo na nebu in utrujeno zaprla oči. Tudi Zmaj je bilo utrujen in legel je poleg nje na posteljo na oblaku. Nič več grozljiv; prej lep. Jutri bo nov dan. Jutri bo mala čarovnica spet, tako kot vsaki dan, podarjala lepoto ljudem… in ljudje bodo postali srečni, zadovoljni in njihova dejanja bodo odražala vso lepoto, ki jo bo odsevalo njihovo srce in duša. In naloga male čarovnice bo spet opravljena… in Zmaj? Sedaj ji bo pomagal; skupaj bosta močnejša.

Ujeti trenutki Škotske

Letos se že drugič »vračam« na Škotsko. Najprej me je prijateljica prosila za nekaj napotkov, ko se je sama odpravljala tja. Nato sem se včeraj čisto naključno vrnila spet na moje kratko popotovanje po tej divji deželi, ko sem pakirala knjige v škatle in med njimi naletela na čudovito knjigo s preprostim imenom »Scotland«… Kupila sem jo na Škotskem, ko sem bila popolnoma razočarana, ker nisem uspela fotografirati vseh tistih enkratnih slik, ki so se pojavljale pred mojimi očmi. Seveda sem jo morala odpreti. Počasi sem listala po njej, od ene do druge fotografije, ki jih je ta knjiga polna. Potem je bilo samo še hrepenenje… Vrniti se enkrat spet tja. A tokrat neomejena, svobodna. 

Nedvomno je ravno ta lastnost, ta neukročena »divjost«, ta neizmeren občutek svobode, tisto, kar me še vedno povezuje s Škotsko. Čeprav je Škotska tudi ogromno tega, kar nimam rada. Nepredvidljivo vreme, mrzlo, neprijazno okolje… A ravno tukaj sem našla tako čudovite slike narave, kot jih nisem našla tam, kjer so dnevi večnega sonca. Kakor, da najlepša lepota vzkali iz najtežjega.

Zelo težko bi izbrala nekaj, kar mi je bilo najbolj všeč. Škotska me je preprosto navdušila. Divja, neporaščena gorovja z brezmejnimi cvetočimi mahovi in grmičevjem v rumeni in vijolični barvi; čudoviti nežno zeleni gozdovi in še bolj nežno zelena trava dolin; povsod polno studencev, ki se zlivajo drug v drugega po pobočjih in združujejo v večje potoke in reke v dolinah; jezera in razgibana obala Atlantskega ocena; kamniti mostovi, poraščeni s travo; črede ovac in rjava barva dolgodlakega visokogorskega goveda z velikimi rogovi na glavi; majhne kamnite hiše s še manjšimi belimi okni; zažigajoč okus požirka dvanajst let starega "single malt scotch whiskyja"; ponos in pogum Škotov; brezštevilni gradovi neštetih klanov s čudovitimi vrtovi, polnimi pisanega cvetja in prelepih dreves ....

 
Vem, da nisem uživala v hrani. Čeprav jem vse, je bilo zame dosti premalo zelenjave in sadja, medtem ko zelene solate sploh nismo dobili. Samo na majhnem otoku Iona, ki predstavlja škotsko zibelko krščanstva, otoku, kjer ni avtomobilov in se nanj pripelješ s trajektom iz otoka Mull, sem videla vrtove zraven majhnega družinskega hotela, ki so bili polni zelenih glav solate. Vedno ob kosilu in večerji smo imeli krompir. Saj ste bili že v Bovcu in jedli »čompe«, kajne? Krompir, skuhan v vodi z olupki vred. A zraven smo samo enkrat dobili tudi skuto ali vsaj nekaj, kar je spominjalo po videzu in okusu na skuto.  Če česa nismo pogrešali, potem je bilo to meso in ribe. Meso  vseh vrst; ovčje, jagnjetina, govedina, svinjina. Med ribami je bil največkrat na mizi losos. 

Seveda smo poskusili tudi njihovo domačo jed, haggis. Kako naj se izrazim? Najboljše pri haggisu je whisky, ki ga moraš spustiti po grlu, da lahko sploh pogoltneš haggis.  Nekateri so rekli, da je haggis kot naše krvavice. Moje mnenje je, da dolgujejo opravičilo našim krvavicam, ker so fantastične. Ne vem, morda  je res samo predsodek, ker ti preden jed zaužiješ povedo, kaj je vse v haggisu. Gre za nadev v ovčjem želodcu, ki ga sestavlja v glavnem vsa ovčja drobovina, zmleta v enotno maso, ki ji dodajo čebulo, oves, začimbe in morda še kaj. Vse to se skuha in postreže z nekakšnim pirejem iz rumeno oranžne repe. Vsekakor je treba poskusit, ker gre za njihovo nacionalno jed. Kako naj spoznaš deželo, če ne poskusiš njihove nacionalne jedi?! No, njihovi masleni keksi so dobri ... in seveda whisky...

V gelščini (severnokeltski jezik, ki ga govorijo Škoti) se whiskyju reče UISGE BEATHA, kar pomeni v angleščini "The Water of Life" ali voda življenja. Prav gotovo je voda tista, ki naredi dober whisky oziroma kvaliteta vode. Whisky je fermantiran ječmenov slad, dimljen z uporabo šote; njegova najbolj pomembna sestavina pa je kvalitetna voda. Te ima Škotska dovolj. Ogledala sem si eno izmed mnogih destilarn whiskyja, ki slovi kot najmanjša destilarna, in je bila ustanovljena leta 1825; to je Edradour, pri kraju Pitlochry. Kupila sem njihov Single Malt Scotch Whisky iz leta 1996. Priznam, da ga nimam več; spila sem vsega in bil je res dober. Cene so kar solidne za naše slovenske obubožane žepe. Zanj sem odštela skoraj 70 eur (kar je pravzaprav zelo poceni glede na cene dobrih whiskyjev), a mi ni bilo žal.

Škotska ima ogromno vode, saj precej dežuje. Imeli smo kar srečo, saj je v skoraj desetih dneh našega popotovanja po Škotski deževalo samo dva dni in še to ne ves dan.  Škoti imenujejo ta "njihov dež" "shower", a gre dejansko za kar solidno pršenje. Kadar res pošteno dežuje, uporabljajo izraz "heavy rain". Najbolj me je navdušilo dejstvo, da je dež sestavni del njihovega življenja in se z njim sploh ne obremenjujejo. Ne predstavlja nobene ovire, da ne bi delali in živeli, kakor da ne dežuje.  Vedno imajo vetrovke s kapucami za glavo in delajo tisto, kar so se namenili delati v tistem dnevu.  Kolesarit, lovit ribe, prodajat na "štantu", karkoli. Dež je pač samo dež; del vremena. Pač dežuje... Fantastičen dan smo preživeli na  sejmu v Invernessu, prestolnici Škotskega višavja, ko smo čisto zastonj jedli toliko različnih dobrot s številnih stojnic, pili njihov whisky, poslušali glasbo in plesali z domačini, pa je sijalo pol ure sonce, pol ure je bilo temno, kot v hudičevem peklu in pet minut deževalo… Vreme je pač… vreme.

Posebnost je seveda njihova glasba oziroma dude. Priznam, da so mi kar všeč. Imajo čisto poseben zvok in »pašejo« v tisto okolje. Kako lepo je videti mlade Škote, ki na ulici igrajo dude, oblečeni v kilt. Ni mi uspelo ugotoviti, ali imajo kaj oblečeno pod temi svojimi "kiklami". Če so "pravi" Škoti, potem nič! Povsod je polno delavnic, kjer delajo kilte. Posebnost je karo vzorec (ali tartan) teh kiltov. Oblika vzorca in barve namreč odražajo, kateremu klanu pripada posameznik. Za posebne priložnosti si Škoti nadenejo kilte, tako stari kot mladi. Tukaj ni nobenih razlik med mladimi in starimi. Bila sem na poroki, kjer so vsi moški nosili kilt in to s ponosom v srcu. 

Ja, Škoti so ponosen in pogumen narod, kar čutiš povsod. Celotna njihova zgodovina, kjer so se borili tako z n.pr. Rimljani kot z Angleži, odraža ponos in pogum Škotov. Nekaj, kar pri Slovencih kar pogrešam, prevečkrat pogrešam. Čeprav me je Culloden, prizorišče ene največjih bitk, ki je pomenila konec klanovske ureditve, navdal z zelo neprijetnim občutkom, se mi vseeno zdi, da odseva eno največjih lastnosti Škotov – pogum in ponos; na kamnih so napisana imena predstavnikov, padlih mož, klanov; tam je muzej in še sedaj vlada tam izrazito spoštovanje do zgodovine (kar veš, da bi bil vsak smeh in podobno moteče vedenje nezaželen in bi jih prizadelo). Ja, kaj je narod, če ne spoštuje svoje zgodovine? Kaj je človek, če ne spoštuje svojih korenin?

Škotska je seveda angleško ime za deželo; v gelščini je Škotska Alba. Njena zgodovina in sedanjost je polna gradov, ki imajo v glavnem vsi čudovite vrtove, polne pisanega cvetja in posebnih dreves. Gradov je res ogromno, tako da si med njimi zelo težko izbereš tiste, ki si jih ogledaš. Res ogromno gradov ima Škotska. Toliko jih je, da nima smisla, da si jih človek ogleda več kot enega na dan. Če si sploh želi ogledovati gradove. Menim, da je vsaj tako zanimiva pot po destilarnah whiskyja. A jaz pač pijem whisky.

Navdušili so me majhni gradovi ob poti, a se vseh, ki smo jih videli, ne spomnim več. Toliko jih ima tako enkratne parke s tisoči popolnoma neznanega cvetja, da samo stojiš in črpaš to enkratno lepoto vase. Najbolj mi je ostal v spominu Crathes  (Banchory, blizu Stonehavna), ker so imeli še otroško sobo z igračami. Takšen majhen cukrček. Z izjemo tega sem si ogledala še palačo Scone (zelo lepi park; v bistvu nekdanja rezidenca škotskih kraljev; če se prav spomnim, so se tu povsod sprehajali pavi; blizu Pertha), Breamer, ki je blizu Crathesa, trdnjavo Dunnottar blizu Stonehavna, Urquhart (tega prav gotovo poznate, saj je ob jezeru Loch Ness, kjer živi Nessy; ruševine tega gradu so na stotih razglednicah), pa Eilean Donan, ki si ga moraš ogledat, če se odločiš za ogled gradov na Škotskem. Cawdor, kjer je res eden najlepših vrtov, me spominja še danes na drevored rumeno cvetočih dreves; zelo podobno mimozam, a ne vem, če so bile mimoze.

Mesta so zanimiva (posebej Edinburgh mi je bil všeč; na zelenicah ob cestah se pasejo zajčki; res ljubko); morda sem bila razočarana samo nad največjim škotskim mestom, Glasgowom. Kakorkoli, mesta se ne morejo primerjati z lepoto škotske pokrajine. Zato je najbolje, da se človek odpravi po Škotski peš, s kolesom ali avtomobilom.  Najbolj poceni način je koriščenje t.im. BB (ne, ne gre za Brigite Bardot!). Bed & breakfast, solidno in poceni in zanimivo. Spoznaš kar nekaj ljudi in vsak ti je pripravljen povedat marsikaj o svoji deželi. Nekaterih stvari ne odkriješ, čeprav preživiš na Škotskem nekaj dni. 

A ujeti trenutki skozi oko fotoaparata, neodvisno od kraja in časa, ujeti trenutki večnosti, te vedno znova vrnejo v preteklost, na tista fantastična potovanja, odkrivanja drugačnosti, ki se vedno znova izkaže tako domača, poznana enakost bivanja. Kjerkoli že smo na tej čudoviti zemeljski obli.

Moje pismo za Miklavža

Če lahko pišemo Božičku in dedku Mrazu, zakaj ne bi Miklavžu? Morda ni čisto vsakdanje pismo. A odločila sem se, da ga dam namesto v škorenj, na tele Besede z Lenno. Sploh ne dvomim, da Miklavž danes bloga naokrog in ima na FB najmanj tri svoje strani. 

Dragi Miklavž,

imam čisto posebno prošnjo zate. Ne, tokrat ne nosi čokolade in pomaranč, tudi suhega sadja ne potrebujem. Saj ne, da nisem več sladkosnedna, a bi raje mnenje nekoga, ki je že tako dolgo na svetu, kot si ti. Verjamem, da se lahko človek spremeni samo sam. V bistvu ne gre za spremembo, ampak za osebnostno rast. In to, da rastemo kot ljudje, je v bistvu smisel življenja. Verjamem, da smo sami odgovorni samo in izključno za svoje življenje in edini, ki gradimo svojo srečo. Kaj muči zadnje čase tole mojo glavo?

V bistvu gre za moj notranji razkorak med tistim, kar trenutno občutim kot ugodje, nekaj lepega, nekaj, kar zaznavam kot »meni potrebno« in tistim, kar sem nekako vedno želela, a se od tega odmaknila v kasnejših letih. Nobenega dvoma ni, da je v vsem, kar sem in kar delam, vedno bolj v ospredju potreba po »vsebini«. Plehkost, površinskost, praznina ali odsotnost bistvenega, človeškega, naravnega, tudi vrednot, ker sem v osnovi načelni človek, me vedno bolj odbija. Pustiva sedaj, kaj so vrednote. Ali so vrednote nekaj, kar je bilo vsajeno vame kot del človeškega in so torej ravno tako lahko predmet vprašanja ustreznosti kot meni tako zoprno potrošništvo (ali »preseravanje« kot moj skrajni izraz nestrinjanja z vsem, kar se dogaja okrog mene)? Ali so vrednote nekaj, kar je v osnovi človeško ali celo prvinsko? 

V okolju »črednega nagona« je zelo težko biti drugačen, ker te ljudje izključijo. Človek je socialno bitje in menim, da smo ljudje ravno v odnosu z drugimi ljudmi. Kar zavračam je tisto potrošništvo, tiste umetno vsajene »potrebe«, ki nimajo osnove v nobeni dejanski potrebi človeka. Potrošništvo, ki ubija realno zaznavanje nas samih, našo »dušo«. Naša »duša« še vedno posluša, čuti, misli, občuti na enak način, človeški, naravni, a je ne slišimo več in ji ne sledimo več. Kakor, da smo marionete na nitkah, ki jih premikajo drugi ljudje. Notranji konflikt med tem zunanjim gibanjem in našo dejansko »dušo« je vedno večji in ubija nas same. Tako fizično, psihično kot duhovno.

Sama zase vem, da je moja primarna potreba, tisto, kar mi največ pomeni, svoboda. Tako občutim vodo, tako občutim veter, ki ga imam neskončno rada, tako občutim odkritost pogovora, kjer vem, da lahko povem, izrazim vse, ker je vse, kar mislim in čutim del mene same…Ja, tako občutim ljubezen, tisto »pravo«, ki ne jemlje, ne odvzema, ne pogojuje, ne tlači, ampak omogoča notranjo rast, spremembo, ki jo izzoveš sam v sebi zato, ker želiš biti bolj človeški, boljši, spremembo, ki je najlepši del staranja. Spremembo, ki ni pogojena od zunaj, čeprav jo je morda povzročil odnos, ki je navidezno zunanji, a v bistvu ni. V bistvu gre za dopolnjevanje, tisto »dve polovici celota«, ker verjamem, da smo na tem svetu takšni kot smo, primarno razdeljeni na moške in ženske, z namenom. Ne, ni reprodukcija edini namen. Prava ljubezen je zame najvišja oblika svobode. Njeno bistvo je sprejemanje sočloveka točno takšnega kot je, ker samo takšen človek ustreza meni.

Ljubezen je tista stična točka, kjer se sreča moja potreba po svobodi z mojo potrebo po pripadanju. Zame sta to najbolj bistveni potrebi človeka. Če v osnovi želimo biti izpopolnjeni, človeško in žensko (moško) izpopolnjeni (pravimo »srečna, srečen«), morata biti zadovoljeni. Seveda so ljubezni in seveda so pripadanja, tako kot je svoboda vedno v določenih stvareh. Zase vem, da bi verjetno potrebovala manj čokolade v svojem življenju, če bi bila moja potreba po ljubezni zadovoljena, kot zame, za mojo dušo, mora biti. Je čokolada tisto, kar res potrebujem, ali samo substitut za nekaj, kar nimam dovolj ali ne ustrezno, da bi moja duša našla svoj mir? Bi bila manj obsedena s hitrostjo (zelo rada imam hitro vožnjo), če bi bila moja potreba po svobodi zadovoljena na ustrezen način, ki bi zadovoljil mojo dušo, izpopolnil mene? Sama mislim, da je to odgovor za vsa ravnanja, ki jih delam in niso v simbiozi z mano v svojem bistvu, z mojo »vsebino«, mojo »dušo«.

Tu je stična točka tega potrošništva in zaznavanja potreb, umetno, od zunaj vsajenih v nas, kot jo sama občutim. Se sploh zavedaš, koliko žensk je totalno izgubilo »kompas« v življenju, dragi Miklavž? Ko jih opazujem, poslušam njihove pogovore, večno potrjevanje v tekmi, ki je ne morejo dobiti (biti mlad in lep), milijone cunjic in cot, ki si jih dnevno kupujejo, ker so zaradi tega pol ure«srečne«. Navidezna sreča. A niso slabe, v svojem bistvu niso plitke, samo izgubile so se. Ali moški… saj je popolnoma isto. Ljudje smo izgubili stik sami s sabo, ne vemo več, kaj je tisto, kar res potrebujemo za občutek izpopolnjenosti, »srečo« v življenju. Čeprav sreča zame ni najboljši izraz, preveč izraža samo ugodno naključje. Veš tisti enostavni besedi, ko rečeš »dobro je«… To je zame to, ko enostavno čutiš notranjo izpopolnjenost, enotnost s  svetom, ljudmi, vesoljem, energijo oziroma s sabo. 

Imajo to ljudje, ki jih srečuješ na svojih poteh? Tibet, Afrika, Indija...  Izpopolnjeni, srečni, zadovoljni, sprejemajoči, čeprav nimajo nič, a nič z našega vidika. Morda ne poznajo nič drugega in imajo vse s svojega vidika poznavanja sveta in stvari.  A v svoji osnovi so človeški, tako kot mi. Če bi imeli vso to navlako ugodja, ki nam jo ponuja potrošništvo, bi ostali  enaki? Odgovor zame ne prihaja od zunaj, odgovor je v nas.

Kaj misliš, dragi Miklavž? Boš danes ponoči prinesel tudi darila, ki ne zadovoljujejo osnovni namen tega "Miklavževanja"? Boš nagradil samo "pridne" ali boš nagradil predvsem tiste, ki niso bili "pridni", ki si dovolijo misliti s svojo glavo in izhajajoč iz sebe samega? 

Želim ti čim lažjo noč. Ne išči moj škorenj, ker ga letos ne bom nastavila. 

Podari tiste sladke malenkosti nekomu, ki jih je bolj potreben kot jaz. 

Še vedno tvoja Lenna

Ukraden čas

Kam je odšel ves ta čas? Kdo mi ga je ukradel? So trenutki, ko ga tako zelo občutim; njegovo polzenje skozi prste... Poskušam ga ujeti v dlan, a izgine še preden sklenem prste. Predvsem takrat, ko se zaletim v oklep minljivosti in se zavem, da je edino, kar me omejuje, minljivost. Pogledam svojega otroka. Ne vem, kdaj se je iz tistega majhnega, nežnega fantka, spremenil v moškega; morda še res ne tistega pravega moškega, kakor jih vidim sama...a moškega. Ni več fantek, še fant več ne...Mlad moški je...

Spominjam se tistega komaj prebujajočega se jutra, nekje, v nekem drugem življenju, miru, ki sem ga čutila v sebi, čeprav so se mi kolena tresla, da jih nisem mogla umirit. Samo ležala sem in vpraševala: si vzel to? imam to? ne pozabi tega? Kaj naj rečem? Prišel si nepričakovano, nekoliko prehitro... Kakor, da si se v nekem trenutku znotraj mene odločil, da je dovolj, da želiš svetlobe in sonca, kakor, da si vedel, da je svet zunaj mene tako zelo čudovit. Naveličal si se varne topline mojega telesa. Presenetil si oba... 

A potem, nekje vmes, ko sem čakala nate, si si premislil...Nekaj, kar si...privlači te, a nekako ne upaš preveč tvegati...Že tvoje prvo srečanje s svetom je bilo takšno; omamno privlačno, vabljivo, a nekako ... neznano...Čakala sem nate, ne da bi vedela, kdo si... samo čutila sem te... vse te mesece, znotraj sebe... v meni si vzbudil nežnost, milino, ki je prej nikoli nisem čutila; nežnost do tega majhnega bitjeca nekje v meni, v celoti odvisnega od mene...bil si midva in vzljubila sem te takoj, ko sem vedela, da si...bil si ljubezen sama, najlepše, kar sva ustvarila in edino, kar sva ustvarila kot midva... Zato sem želela, da bi bila skupaj takrat, ko si se rodil... Bil je drug čas, neprijazen do vsega, kar ni bilo v okovih tradicije. Takrat je bilo tako, sedaj je drugače. Čakala sem nate še dobra dva dni in nato... Bil je trenutek, tako zelo poln čustev, uničujoče utrujenosti, tako zelo lep in tako poseben, enkraten v svoji neponovljivosti... Tvoj prvi glas, jok, dotik tvojega telesa ... Bilo je tako, kot da sem vedno nekako čakala nate, kakor, da je bil ves ta čas do tistega trenutka samo priprava na ta trenutek...na najino srečanje...

Ves ta čas, čas, ko vem, da si, čas veselja, strahu, smeha, joka, žalosti, igranja, prepirov... življenja... sem drugačna kot sem bila, preden si bil ti... enostavno sem drugačna... Vedno bo tako, tako dolgo, dokler bom tu. Ne znam si predstavljati, da bi bila brez tebe, da bi živela, ne da bi se zgodil ti... in želim ti, da nekoč, nekega čudovitega dne, občutiš to v sebi... 

Ker je eden najlepših trenutkov, kar jih riše življenje... biti s svojim otrokom takrat, ko se rodi... in vse dni, ki nam jih prinaša življenje...

Čas pravljic... naj bo pravljica o kruhu

Nekoč, pred davnimi, davnimi časi, je živela za sedmimi gorami in sedmimi vodami … mala čarovnica. Saj sploh ni vedela, da je čarovnica. Sama sebe je vedno videla kot malo, luštkano deklico, ki v svoji majhni zeleni hiški sredi čudovitega bukovega gozda peče kruh. Vsako jutro, ko so še zvezde in luna krasile nebo nad bogatimi krošnjami bukev, je vstala in oblekla dolgo belo obleko, si zavezala rdeči predpasnik, spela lase v čopek vrh glave, se nasmejala sama sebi v ogledalu in odprla lesene duri, da je svežina komaj prebujenega jutra na široko vstopila v veliko sobo njene male zelene hiške. Zaprla je oči in se v mislih odpeljala skozi širino zelenih krošenj vse do lune, jo prijazno pozdravila in ji zaželela nasvidenje do večera. Nato je nadaljevala pot svojih misli preko reke, ki se je vila po nežno zeleni dolini vse do majhnega mesteca na drugi strani velikega hriba. Misli so potovale do cerkvenega zvonika, preko mostu čez reko in hiš okrog mestnega trga do vseh oken, zastrtih z zavesami neštetih barv, do vsakega majhnega bitja, ki je sanjalo svoje sanje, pokrito z mehko odejo v neštetih posteljicah malega mesta. Majhna bitja, ki bodo čez nekaj ur odprla svoje drobcene oči, pomele očke pred vsiljivimi sončnimi žarki, in se pretegnile po vsej dolžini svojih posteljic. Za trenutek bodo zastala, dokler ne bo iz kuhinj, jedilnic, sob prijadral do njihovih malih noskov vonj po sveže pečenem kruhu. Sveže pečen kruh s sladko marmelado in še slajšo belo kavo… nenadoma bodo začutila grozno lakoto nekje v globini svojih trebuščkov in stekla proti mamljivemu vonju svežega kruha. Vsako jutro je tako, vsako jutro v malem mestecu, daleč za velikim hribom. Mala čarovnica se je nasmehnila in odrla oči. Pohiteti mora. Zazdelo se ji je, da že sliši lomastenje v bližnjem grmovju. Medved je bil že tu, ona pa še ni pristavila vrč z vodo za kavo. Hitro, hitro… ni čas za sanje, najprej je treba speči kruh.

Vsako jutro je bilo tako. Najprej je prišel medved. Kava, močna črna kava z malo sladkega mleka, ga je že čakala na mizi. Ponavadi je zabrundal v pozdrav (mala čarovnica se je samo nasmehnila, saj ga je že dobro poznala; pač ni bil jutranji tip medveda) in se zleknil na širok fotelj ob kaminu. Tu ga je že čakala njegova cigara. Cigara že zjutraj? Zakaj pa ne? Spil je kavo in pokadil v miru cigaro. Velika črna peč je bila še mrzla. Moral je zakuriti, da je bila žerjavica ravno prava takrat, ko bodo v peč položili kolače kruha. Zanj je bila pri vsej peki kruha najbolj pomembna ravno peč. Če žerjavica ni bila ravno prava, peč ne ravno prav topla, kruh ni bil hrustljavo zapečen, takšen, kot so ga imela mala bitja v mestecu za velikim  hribom, rada. 

Počasi so prihajali ostali. Najprej je prišla lisica in na glas premišljevala, koliko moke bo potrebovala, da bo zamesila dovolj kruha. Vedno so spekli enako število kolačev, a lisica je imela vsako jutro ogromno dela z računanjem količine moke, ki jo bo potrebovala. Želela je biti pomembna in bila je pomembna! Brez nje testo ni bilo prav pregneteno. In potem ni vzhajalo kot mora vzhajati. In ni bilo ravno dovolj mehko in ne preveč mehko. Kmalu zatem je prišla srna. Utripala je s svojimi dolgimi trepalnicami, kakor da bi želela že sedaj dovolj izostriti svoj pogled, da bo lahko povedala, kdaj bo testo dovolj vzhajano. Kruh ni smel biti trd in ni smel imeti lukenj. Kako naj mala bitja v mestecu za velikim hribom namažejo na kruh marmelado, če bodo v njem luknje? Ne gre, enostavno ne gre. Pozdravili sta se z lisico. Radi sta pekli kruh skupaj. In dobro sta vsako jutro opravili svoje delo. Volk je prišel to jutro malo prehitro. Kruh še mesit niso začeli, sam pa je že začel pripravljati velike pletene košare, da odpelje kolače v majhno mestece za velikim hribom. Pregledati je moral še kolesa. Včeraj, na poti nazaj, je imel občutek, da zadnje kolo nekoliko motovili sem in tja. Ne more si privoščiti, da se mu na poti v mesto zgodi kaj nepričakovanega. Mala bitja morajo v vrtec in v šolo. Kako naj gredo, če bodo lačna, ker ne bo sveže pečenega kruha na njihovih mizah?! 

Lisica je že začela mesiti testo, ko je priletela sova. Pravzaprav je kar prihrumela skozi okno in se pri tem zaletela v bele zavese. Bila je pozna in zavedala se je tega. Če bi še malo zamudila, kruh danes ne bi bil slan. Kakšen kruh pa je to? Čeprav z marmelado, mora biti slan. Drugače ni dober, preprosto ni dober. Spregledala je očitajoč pogled lisice, se nasmehnila nežnemu pozdravu srne in pričela z delom. Medtem je prišla sinička in že s kljunčkom pripravljala kupčke semen, ki jih bo potresla po kruhu. Mala bitja so imela rada na sveže zapečeni skorji kruha nekaj semen, bučkinih , sončničnih, lanenih, vseh mogočih… z drobnimi prstki so jih trgala s skorje še preden so velika bitja narezala rezine kruha in tako malo potešila velike očke, ki so čakale na sveži kruh. Pri tem so nastajale večje in manjše luknje v skorji kruha… a je bilo tako vsem prav. Sinička je na belem prtu zlagala svoje kupčke semen; za vsak hlebec kruha svoj kupček semen. Skoraj bi se zaletela v ježka, ki je že čakal, da prebode s svojimi iglicami vsak hlebec, preden ga porinejo v peč. Tudi polh je bil že tu. Danes ni bil njegov dan in nekoliko ga je bilo strah, da ne bo znal narisati na vsak hlebec veliko srce, kot ga je narisal vsako jutro. Res bi bil vesel, če bi zajček že prišel in mu pomagal kot vsako jutro. Mala čarovnica ne bo vesela, če ne bo vsak kolač kruha imel veliko srce. »To je kruh, narejen s srcem«, je vedno rekla. Saj so to vsi vedeli. A naj vedo tudi mala bitja v mestecu za velikim hribom. Čeprav so morala začutiti, ko so jedla kruh, koliko ljubezni je bilo v vsakem kolaču njihovega kruha.

Mala čarovnica je stregla vsem s svojo sladko belo kavo in sveže pečenimi piškoti ter pela tiste lepe pesmi, ki jih nikjer več ni bilo slišati. Samo v gozdu, v mali zeleni hiški, so še bile… tu, kjer je bila mala čarovnica. Tu, kjer je bilo veliko srce in veliko ljubezni. A tisto jutro se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Počasi so se prvi sončni žarki prebijali kot majhna svetloba skozi veje dreves, ko je priletel orel. Sedel je na vejo ogromne, stare bukve in prhutal s krili ter razburjeno kričal: »Saj ni mogoče! Saj ni res!« Vsi so pritekli iz hiške in začudeno čakali, kaj jim bo povedal orel. Se je kaj zgodilo? Je reka poplavila dolino in mesto? Je zgrmel plaz na mestece? Se je podrl cerkveni zvonik? Počasi je začel svojo pripoved in takrat, ko je orel utihnil, ni bilo nobenega glasu več. Vsi so stali tiho in gledali v tla, vsak s svojimi mislimi. Nekako so pozabili na peč, na kruh, na kavo… Je to res? Vprašanje, ki je prišlo na njihova usta skoraj istočasno. Je to res? Mala bitja nočejo več njihovega kruha. Kdo je to rekel? Mala bitja? Ne, velika bitja so rekla, da je njihov kruh kriv, da mala bitja nočejo nič drugega, kot njihov kruh. Saj je vendar dober? No, in kaj? Velika bitja hočejo, da mala bitja poskusijo tudi kruh nekoga drugega. V tem njihovem kruhu mora biti nekaj čudnega. Mala bitja so vesela in se smejijo. Ne morejo se samo smejati. Ne smejo biti samo vesela. Ni več treba kruha. Ne smejo več v mestece za velikim hribom.

Živali so stale v tišini… nihče ne ve, kako dolgo bi stale še tam, okrog male zelene hiške… sončni žarki so se prelili skozi krošnje bukovih dreves… če ne bi nenadoma zaslišali nežne, žalostne pesmi… Mala čarovnica je sedela na pručki ob mali zeleni hiški in pela. Živali so prišle do nje in jo nemo opazovale. Njena pesem se je naselila med debla dreves, prelila se je skozi krošnje dreves visoko v nebo do oblakov… bila je vedno bolj žalostna in vedno bolj mogočna… ni bilo vprašanj v njej, bila je samo žalost. Solze so tekle po licih male čarovnice… je narobe razumela ta svet? Je videla sebe drugače, kot so jo videli drugi, velika bitja v mestecu za velikim hribom? Saj ni hotela nič slabega. Hotela je samo peči kruh za mala bitja. Ker so ga imela rada… ker so skupaj z živalmi radi pekli kruh zanje… samo zato, ker so jih razveselili… 

Prvi se je zdramil medved. Vedno je znal nekako presekati takšne trenutke. »Bomo že. Našli bomo drugo mestece, kjer živijo mala bitja in bomo zanje pekli kruh. Prav gotovo so nekje mala bitja, ki imajo rada sveže pečen kruh z marmelado, kajne?!« Živali so obkrožile malo čarovnico in jo tolažile. Bile so žalostne, a še najbolj jih je prizadelo, da je bila žalostna tudi mala čarovnica. Druga drugo so prehitevale z novimi idejami in počasi, počasi se je nasmejala tudi mala čarovnica. Seveda, jutri bo spet novi dan. In novo upanje! Prijeli so se za roke in zaplesali pred malo zeleno hiško… čez nekaj časa je skozi krošnje dreves odmeval samo še vesel smeh.

Še vedno odmeva v bukovem gozdu smeh živali in male čarovnice. Lahko ga slišite, če čisto tiho prisluhnete tišini ogromnih krošenj zelenega gozda.