Nekje nad mavrico...

Ne spomnim se tako zelo nenavadnega božičnega dne, kot je bil današnji...toliko mavrice je bilo v njem...sprehod, dolg skoraj štiri ure, in vmes sonce, veter, dež, oblaki v vseh možnih barvah med belo in sivo...in mavrica...samo enkrat v polnem polkrogu, z lokom, ki se je začel ali končal nekje za Gorco in z drugim, nekje okrog Pekrske gorce...močne barve, zelo izrazita vijolična, ki jo res redko doživiš...Še večkrat se je prikazal samo delček mavrice, tu in tam košček, a vedno znova...Prepevala sem si pesem Somewhere over the rainbow in vpijala vso to spremenljivost vremena današnjega božičnega dne...

....tako zelo pisanega na mojo dušo, na mojo srce...kakor, da je vreme odražalo vso paleto občutkov, čustev, misli, ki se zadnji mesec podijo po moji glavi...in tako, kot bo dež spral blato iz cest in pločnikov, bodo solze izprale bolečino iz moje duše...tako kot bo veter pregnal oblake in naredil prosto pot sončnim žarkom, tako bo veter odpihnil vso žalost iz mojega srca... da bo znova zaigralo tako, kot zna igrati...da bodo znova iskrice v mojih očeh...ja, nekje nad mavrico je sonce in nekje nad mavrico je pesem...

Odnos do sebe kot odnos do svojega časa

Je kdaj čas, ko smo dovolj stari, da vržemo vse tisto, kar ni vredno našega časa, enostavno preko rame in se nikoli, a zares nikoli, ne ozremo nazaj? Morda sem lahko preko dneva ujeta v vse tisto, kar moram, kar želim, kar hočem; morda zvečer, utrujena od vsega, zaspim brez vsakih misli v glavi... a v trenutku, ko so meje utrujenosti spet pomaknjene v človeško sprejemljive okvirje, izgine navidezni mir v meni in prekine navidezno spanje ...ker dejansko ni bilo spanca, bil je samo globoki, samoohranitveni padec v stanje nezavedanja... odklop, ki zapre oči in z njimi tudi vse čute, ki odražajo mene kot bitje, človeško bitje...

Kaj si želiš, dekle? Ples med vsemi volkodlaki, ki ne prinaša nobenega užitka ne telesu, ne duši, ne srcu... je samo nujnost, da  lahko ostajaš ujetnik vseh svojih obveznosti in stvari, ki so tu, v tvojem življenju, kot danost... ne danost sama po sebi,ne... nekaj kar si dala sebi in pri tem posegla vase. Je vredno? Sama praviš, da si vredna zase največ; da so ljudje, ki jih imaš rada, zate vredni največ; da so vse tiste drobne stvari v življenju, ki jih imaš rada, vredne največ. Zakaj potem nimaš več časa zase? Zakaj nimaš več časa, namenjenega ljudem, ki jih imaš rada? Zakaj ne delaš več tistega, kar imaš rada?  Ne maraš tega vprašanja... v resnici ga ne maraš, ker zahteva vrtanje vase... in potem, nekje na sredini tega, ugotoviš, da ni odgovora izven tebe, ampak samo v tebi. Kot rešitev. Tudi ta je samo v tebi. Ker dejansko ni treba. Vedno obstaja tudi druga pot. Vprašanje je samo, ali imaš dovolj poguma, da se odpraviš nanjo. 

Bi lahko živela samo in čisto preprosto življenje? Brez vseh tistih spon, ki me vežejo danes... ali bi navidezno preprosto življenje postalo ječa potem, ko ne bi imela možnosti izbire? Ker sem to, kar sem. In imam rada vse tiste male užitke, ki mi jih omogoča sedanje življenje. Kje je kompromis... če je sploh možen kompromis? Vedno je tako. Nikoli samo ne dobimo, vedno nam je istočasno tudi vzeto. Bi se lahko vrnili nazaj? Pozabili na nenehno dosegljivost in poseganje v svojo intimo in zasebnost, ker ne bi bilo nikjer nobenega mobilnega telefona? Bi se lahko zadovoljili samo z novicami, ki nam bi jih povedali ljudje okrog nas in bi segle morda do naslednje vasi zraven naše, nikakor preko oceana in okoli sveta? Bi zjutraj, v dežju in vetru, obuli škornje in se odpravili na delo peš, pa čeprav bi hodili pol ure tja in pol ure nazaj? Bi zvečer namesto pritiska na gumb pilota, ki vklopi televizor in nas odpelje v življenje drugih, stisnili k sebi svojo drago ali prebrali pravljico otrokom... ali se, čisto preprosto, samo pogovarjali? Vse to je mogoče tudi sedaj; lahko imamo eno in drugo. Samo razumsko mejo je potrebno najti med enim in drugim. Ne dovoliti okolju, da obvladuje naš čas, ampak postati poglavar svojega časa. Samo v tem je odgovor... ne dovoli drugim, da razpolagajo s tvojim časom, ker je čas največ, kar imaš, najbolj dragocena stvar, ki jo imaš, in edina, ki je nimaš neomejeno... in vse ostalo bo prišlo... samo po sebi... ja, odnos samega sebe do svojega časa dejansko odraža, kako zelo pomembni  smo zase... samo odnos do svojega časa...dejansko in v resnici pomembni, ne kako mislimo, da smo...

Ples marionet...ali ostanki neke pojedine

Včasih imam občutek, da sem ujeta v neke čudne okoliščine, kjer nisem akter, ampak samo marioneta, ki jo upravlja nekdo drug, kakor se mu ravno zahoče. Morda se niti ne bi toliko obremenjevala s tem, če bi bila ta čudna igra samo igra z mano, a ni. Sem samo glavna med marionetami, ki ji v tem čudnem plesu sledijo ostale lutke na vrvicah, v veri in upanju, da grem tja, kamor želim iti, da sama upravljam svoje korake... 


A resnica je nekje drugje... Čeprav točno vem, kaj želim in poznam moj cilj, mi pustijo samo toliko, kolikor jim ustreza za njihove pritlehne igre, in mi v isti sapi očitajo, ker še nisem, ker nisem na takšen način, ker nisem tako zelo, tako veliko, tako, kot bi radi sami... Saj ne, da niso imeli možnost; samo naredili niso nič... In potem mi pustijo, da se zaletavam v neke butaste okvire, ki morajo biti tam in točno tam, da mi lahko v naslednji sekundi očitajo, zakaj jih nisem predvidela. 


Kaj ste mi dali, prekleto? Lopatko in kanglico in zahtevali, da postavim betonske litoželezne temelje nebotičnika? Dva igralca in zahtevali, da igram proti enajsterici najboljših? Kaj, prekleto, ste sploh naredili, omogočili? Kje je zdaj vse tisto, zavito v neke obljube podpore in pomoči? Kako preprosto je kazati na drugega, ker ni  bil sposoben iz kamna speči biskvita?  In igrali ste na mojo karto "borca", nekoga, ki vedno vse uredi, nekoga, ki zna, ki je sposoben... 


Nikogar ne poznam, ki bi lahko iz nič ustvaril vse. No, morda bog svet v sedmih dneh. A, prekleto, mene  ni bilo zraven. Torej, ne vem, kako mu je uspelo, če mu je sploh uspelo.


Če me kaj prizadene, je krivica. Krivica, ki se dogaja tistim, ki so vse leto  stiskali skozi svoje drobovje, v nemogočih pogojih, vso energijo, ker so mi verjeli : Gremo, fantje in dekleta. Vsaki dan bo boljše. S počasnimi koraki dalje. Samo verjeti je treba. Sedaj... ne verjamem več. Ni vredno. Ni vredno niti enega samega trenutka, koščka energije več od tiste minimalne, kolikor jo je potrebno. Ker dobri niso napojeni, ko so lačni; ne, dobri ostanejo zadaj in čakajo, če bo ostalo še kaj ostankov... 


A veste kaj? 


Preveč dobri smo, da bi čakali na vaše ostanke.  
Enostavno...preveč dobri smo...

Dojenček

Kako zelo močno so v nas vtisnjeni določeni trenutki v življenju, se največkrat zavemo takrat, ko se na poseben način ponovijo. Morda v drugačnih okoliščinah, verjetno z drugimi ljudmi, a vse, kar je povezano s spominom, skritim nekje globoko v nas kot droben zaklad, se prebudi v drobcu sekunde, ko se trenutek, dogodek, ravnanje vrne... in v tistem trenutku izginejo vsa leta, ves ta čas, ki je stekel nekje med "včeraj" in "danes", vsa čustva, povezana s spominom, se prelijejo na samo površino naše duše, našega srca, s še večjo intenzivnostjo, kot so jo imela "včeraj"...takrat smo jih doživljali, a brez zavesti, da jih enkrat ne bo, enostavno smo jih sprejemali kot del vsakdanjika, del naše biti; sedaj vemo, da so samo še spomin, nekaj kar bo vedno tukaj, globoko v nas, a nikoli več izživeto na način, kot je bilo zapisano v spominu...včeraj, pozno zvečer, nisem mogla zaspati, čeprav sem bila tako zelo utrujena...ležala sem v postelji in po mojem licu so tekle solze...niso bile solze žalosti in tudi solze sreče ne...ne vem, kakšne so bile...morda zavedanja lepote življenja, ki jo včasih tako preprosto izpustimo iz svojih dlani, pa bi jo morali zadržati v njih dokler lahko...ker vse mine, vse, a nekako nas vsa naglica življenja vedno bolj prikrajša za lepoto življenja samega...samo obveznosti so, obveznosti, ki smo si jih postavili sami z načinom življenja, ki ga živimo...a nekje vmes smo pozabili, kako lepo se je smejati, objemati, sprehajati, igrati...preprosto živeti...

In kaj je bil ta trenutek? Včeraj zvečer sem pomagala svojim mladim prijateljem, ki imajo dva "mulčka". Eden, ki je komaj dobro pokukal v življenje (ja, Urban bo imel za božič komaj dva meseca) in starejši, ki odkriva svet okrog sebe z neizmerno energijo otroka (Matija je pravkar dopolnil šestnajst mesecev). Sama sem imela samo enega, a je bilo včasih tako naporno. Dva takšna...Čas službenih zabav in očka je moral na zabavo. Mamica je ostala sama...zvečer sem se odpravila k njej, da ji pomagam.Najprej je bil seveda Matija, ki obvladuje stanovanje (res majhno) v celoti. Še ponoči, v postelji, sem imela srbeč občutek na ustnicah od tistega "bbbrrrrrrrrr", ko sva vozila tovornjake. In nakladala iz prikolice kocke na gradbišče, zabijala s kladivom, žagala...skratka, imela sva ogromno dela...in Matija je takšen sonček. Vedno se smeji (no, čisto vedno ne) in te popolnoma očara s svojo navidezno sramežljivostjo, ki jo radovednost premaga v trenutku...potem ga seveda ne moreš več ustavit. Nato sva nekoliko zamenjali in sem dobila v naročje Urbana. Pozabila sem že, kako je, ko dojenčka zvija po trebuščku. Zasmilil se mi je, a mu enostavno ne moreš pomagat. In po vseh igrah, "cartanjih", previjanju... je prišla na vrsto steklenička. Sama sem imela v naročju Urbana. Takoj je zagrabil cucelj, ko se je približal njegovim ustnicam, in nato vlekel, vlekel...trenutek miru, tišine, ko si slišal samo občasne zvoke ugodja enega in drugega, ko sta vsak zase vlekla svoj cucelj...gledala sem Urbana, njegove široko odprte očke in drobna usteca, ki so vlekla, vlekla...približala sem njegov obraz čisto svojemu, tako topel, tako mehak...in vame je z vso svojo močjo butnil vonj, vonj dojenčka...dojenčki imajo čisto poseben vonj, tako lepo dišijo...in v meni se je v trenutku zbudil spomin na neko drugo sobo, druge očke, drugega dojenčka, tako mojega, tako zelo mojega...spomnila sem se tistih čudovitih trenutkov, ko sem ga hranila, njegovih drobnih prstkov, ki so se oklenili okrog mojega, njegovih oči, ki so se vedno bolj zapirale in vonja, čudovitega vonja mojega otroka...obdala me je takšna nežnost, takšna toplina...v naročju je bil dojenček, otrok nekoga drugega, a zanj sem prav tako čutila samo nežnost, ki jo je spomin na mojega otroka prensel vame... tudi Urbanove očke so se počasi zapirale, dokler ni prenehal sesati cucelj...počasi sem odmaknila stekleničko in znova je odprl oči in začel vleči...tako sva se hranila, dokler ni bila steklenička skoraj prazna...Vstala sem, ga naslonila nase, da sva "podrla kupček" in ga nato spet vzela v naročje...Njegove očke so se zaprle, počasi je zaspal, a njegova majhna usteca so še vedno tu in tam naredila tisto značilno kretnjo sesanja...Čisto tiho sem pela uspavanko in ga zibala v svojem naročju. Počasi sta oba fanta zaspala in midve sva sedli ter se tiho pogovarjali. Čez nekaj časa sem se poslovila...

Tako lep dan je bil včeraj. Po dolgem času nisem delala ves dan, že zjutraj me je Vojko polepšal (seveda, moja frizura danes ni takšna kot bi morala biti, saj sva se včeraj igrala z Matijem; pa k vragu frizura...danes imam namreč službeno zabavo), kupila sem darila, napisala voščilnice, dobila nekje vmes obljubo sprehoda v luninem siju in...prejela enega najlepših daril ob tem božiču...trenutek z Urbanom, ki me je vrnil v vse čudovite trenutke z mojim otrokom, ko je bil on dojenček in jaz mlada mamica, ki hranim svojega otroka...Eni najlepših trenutkov v mojem življenju, ker je velik del mene, čeprav ne ves del mene, ravno to...mama

Božiček...ali zakaj sem rada Božiček

Ne, nisem tako zelo zaljubljena v tisto rdečo kapico z belim robom in cofkom, da bi jo sedaj, pred božičnimi prazniki, nosila cele dneve na glavi. Čeprav je eden najlepših spominov na ta čas povezan s to kapico. Ne vem, koliko let nazaj. Vsekakor takrat, ko sem še živela v našem prvem stanovanju skupaj z mojim otrokom. Tisto leto sva med iskanji daril za vse, ki jih imava rada, skoraj trčila v rdeče božičkove kapice. Nekako sva oba istočasno začutila, da jih enostavno morava imeti. In sva kupila dve, za vsakega eno. Med vsemi ljudmi, ki sva jih obiskala, je bila prijateljica. Vzela sva darila (ne spomnim se več, kaj je bilo; vsekakor nekaj majhnega, enostavnega), si nataknila kape na glavo in sva šla skozi mesto. Na obisk. Potrkala sva na vrata in takoj, ko jih je odprla sva oba rekla s čimbolj globokim glasom : Ho,ho,ho... Nekaj časa je stala pred vrati, brez vsakega izraza na obrazu, nato pa je padla v takšni gromozanski smeh, da sem se že resno zbala, da jo bo še kap zadela. Lovila je zrak, spuščala tiste glasove, za katere ne veš, ali bi jih uvrstil v grgranje, smrčanje, hrkanje, davljenje...prav zares sem mislila, da jo bo zdaj zdaj vrglo po tleh. In čez čas sva se začela smejati še midva. In tako smo stali med vrati in se režali kot "cigani belemu kruhu", dokler ni moj otrok vprašal: "Kaj  je blo tak smešnega?" Prijateljica ga je pogledala in rekla: "Ka te vem"... in spet smo se začeli režati. So trenutki v življenju, ki jih ne moreš nikamor uvrstiti. Vsaj svojega obnašanja ne. In to je bil eden takšnih trenutkov. Nasmejali smo se do solz, pa še vedeli nismo, zakaj se smejimo. In zakaj sem rada božiček? Saj ne samo božiček. Rada imam čas, ko kupujem darila za ljudi, ki jih imam rada, čeprav ne maram nakupovanja in hoje po trgovskih centrih. A ko se takole, z mislimi na ljudi, ki jih imam rada,  sprehajam med trgovinami, si že naslikam sliko osebe, ki ji bom poklonila darilo. Vedno mi mora biti darilo všeč. Vedno bi ga imela tudi sama, bi ga poklonila tudi sebi. Razmišljam o mami, kako bo vesela tiste, zanjo predrage, kreme za roke, ki naredi njene roke tako mehke, a sploh ni mastna. Razmišljam o očetu, kako bo ležal na kavču in poslušal pesmi z novega CD, ki mu jih bom poklonila (Susan Boyle letos), in zraven v mislih odtaval "bogvekam". Razmišljam o otroku, kako se bo razveselil novih rokavic, da ga ne bo zeblo v roke (vsaj tako dolgo, dokler jih spet kje ne založi); posebej, ker se tako lepo ujemajo s kapo, ki sem mu jo poklonila za rojstni dan. Razmišljam o nečakinji, kako bo se vrgla okrog mojega vrata in mi dala takšen debel poljubček, z besedami..."točno takšno majčko sem si želela"...in sestra...in svak...in prijatelji...vsi ti ljudje, ki dajejo toploto mojemu življenju, ki so tu zame tolikokrat, ko nisem prijazna do sebe, ko nisem "prava" jaz...Zato imam rada ta čas...čas, ko lahko razveselim nekoga, ker mu z darilom povem, da mislim na njega...da ga imam rada...da sem vesela, da je del mojega življenja...

Kruh

Kruh. Nekaj tako zelo vsakdanjega, preprostega. Spomnim se otroških let. Zajtrka, ki ga je predstavljala sladka topla bela kava in kos kruha. Kava je bila žitna. Ponavadi je mama zvečer skuhala v tistem čokoladno rjavem litrskem loncu kavo; dve žlici divke in ena žlička proje. Še danes se spominjam papirnate škatlaste embalaže, ene z napisom "Divka" in druge z napisom "Franck" (čeprav je bilo oboje od Francka). Ponavadi sem si nadrobila kruh v kavo (zjutraj ni bilo svežega toplega mehkega kruha na mizi, bil je star vsaj kakšen dan, včasih še več) in ga nato z žličko počasi jedla. Najboljši zajtrk, kaj si jih lahko človek predstavlja. Tudi danes so moji zajtrki velikokrat takšni. Samo kruh je drugačen. Nekaj mesecev. Sedaj ga namreč pečem sama. Ne vem, če sem bila kdaj ponosna na vse mogoče torte, rolade, piškotke...tako zelo kot sem ponosna na svoj kruh. Moj kruh. Že samo, ko izgovorim te besede, so to besede ljubezni. In takšen je moj kruh. Kruh ljubezni.
 

Pravkar počiva. Še kakšni dve uri in ga bom zavila v bombažno krpo in pospravila v shrambo. Danes je pirin.

 Priznam, tega sem pekla prvič. Že sam pogled nanj mi pove, da bo enkraten. Skorja je takšne lepe rjave barve s posameznimi sončničnimi semeni, ki so pokukale skozi njo. Včasih ne dam vanj nič; včasih orehe, semena... sploh, če vem, da ga bom jedla s sirom. Moj kruh me spominja name. Nikoli ni bel. Najraje imam rženega, a večkrat naredim tudi takšnega iz pšenične moke. Ne bele, črne. Ali iz polnozrnate moke. Gledam, kako pada skozi sito v posodo, kjer ga zamesim. In pomočim roke v mehko moko. V roke vzamem eno vrečko z moko, nato drugo in se igram. Če me kdo vpraša, kakšen kruh je, največkrat ne vem. Danes sem prvič uporabila samo pirino moko. Zanima me, kakšen bo. Nikoli ni mehak kot tisti "putrasti" kruh, ki ga ponavadi kupiš na morju. Moj kruh ni mehak, ampak kompakten, ne trd, a vseeno nekako trd. Ni mehak, ne drobi se, nima lukenj. Nikoli ne vem, kakšne oblike bo. Včasih je okrogel, včasih je štruca. Njegova skorja je trda, ravno prav debela. Skorja kot mora biti. Da skriva bogastvo njegove notranjosti. Pripravim kvas. Malo tople vode, čisto malo sladkorja. Ščepec. In žlico moke. Zmešam maso in jo dam na toplo. Tudi moko dam na toplo. Toplo k toplemu. Pri kruhu ne sme biti sprememb kot pri kavi. V kavo, ko zavre, vedno vlijem čisto malo mrzle vode. Nekako jo "šokiram" s tem. Pri kruhu se mora toplota prelivati skozi posamezne stopnje čisto počasi, dokler ga ne daš v vročo pečico, da zakrkne. Kruh ne mara takšnih presenečenj kot kava. Kava mora reagirati, postati "divja"; kruh mora biti nežen, nežen kot toplo žensko nedrje. Na sredini naredim luknjo in vlijem toplo kvasovo zmes vanjo. Vzamem sol in posolim v krogu okrog tople zmesi na sredini. Enkrat v eni in nato v drugi smeri. Počasi prekrivam z moko ob strani mehko toplo sredino, dokler se popolnoma ne skrije. Z eno roko primem posodo in z drugo začnem mesti. Čisto počasi dolivam toplo vodo, dokler ne dobim tistega pravega občutka mehkobe testa. Vedno znova in znova se dlan spušča v maso in gnete, gnete. Najraje imam ta del. Najbolj občutim, da pečem kruh. In potem tisti konec, ko vse zadiši po sveže pečenem, hrustljavem kruhu. Posujem nekoliko moke po papirju, ki sem ga dala v pekač in vanj preložim zmes testa. Zmočim si roke in oblikujem hlebec. Pokrijem ga z bombažno krpo in postavim na toplo. Vzhajati mora. Gledam, kako se počasi krpa dviga. Tu in tam malo pokukam. Ne preveč. Nočem ga motiti. Hočem, da energija v njem prehaja v prostor in raste skupaj z njim. Čakam. V kozarec nalijem malo whiskyja, sedem na kavč in poslušam glasbo. Premišljujem. O letu, ki se počasi izteka. Težko leto, tako zelo težko zame. Ne vem, če sem imela v zadnjih petnajstih letih tako zelo težko leto. A preživela sem ga. Še sem tu. Morda ne tako in ne takšna, kot bi želela. A tukaj sem. In največ, kar sem naredila letos, je bilo ravno to. Naučila sem se peči moj kruh. Ponosna sem nase. Od tu dalje bom gradila. Nobenih pričakovanj nimam za drugo leto. Vsako leto sem imela toliko sanj, toliko želja, toliko pričakovanj. Preveč za eno takšno osebo, kot sem sama. Letos si ne želim nič. Nobenih ciljev, nobenih želja...ničesar...Vstanem. Čas je, da dam kruh peči. Naredim dve črti. Še najbolj spominjata na srce. Nekoliko skrivinčeno. Pa saj je tudi moje takšno. Skrivinčeno. Pečica je vroča. Odprem jo in potisnem vanjo pekač. Sedaj imam spet čas. Čas zase. Prostor se polni z vonjem. Poslušam glasbo, gledam plamen sveče (zunaj je že čisto temno) in potujem z mislimi po letu...po vseh poteh dogodkov, ki so ga zaznamovali, po ljudeh, ki so vstopali v moje življenje in odhajali iz njega, po vseh tistih čudovitih poteh, ki sem jih letos prehodila in prevozila.... takšen mir je v meni, takšen mir...Tu in tam vstanem in pogledam kruh, ki se peče. In zopet sem ponosna nase. Tako lep je, res lep.In vem, da bo dober, čudovito dober... Kruh je pečen. Vzamem ga iz pečice in pokrijem s tremi bombažnimi krpami. Počivati mora. Tudi njega je sprememba utrudila. Tako kot mene... Nasmejim se sama sebi. Jutri bom imela zajtrk mojega otroštva...kruh in bela kava...

DS....včeraj, danes in jutri...za vedno

Kdo ve, kaj govorim, mu naslov pove vse...

So ljudje,odnosi, dotiki, vonji, okusi ...

misli, besede, glasba, svetloba, utrinek...

ki smo jih srečali na poti skozi življenje...

premaknejo nekaj v nas...

in ostanejo tu za vedno...