Takrat, ko sem ga prvič videla, sem bila še dekle. Čeprav sem vedela, je še nisem izkusila. Spolnost namreč. A film me je pretresel do obisti. Ne zaradi prizorov spolnosti. Ti me v bistvu niso šokirali. Zaradi spoznanja, da obstaja strast, ne strast, suženjska odvisnost od užitka, kjer življenje samo ne preseže želje doseči njegovo skrajno mejo, mejo, kjer za nas ni več povratka.
Lahko bi bila samo zgodba o nebrzdani strasti, a ne gre za strast, čeprav je morda strast njen začetek. Gre za odvisnost, suženjsko odvisnost, ki vzame svobodo odločitve in ne daje nobene izbire. Odvisnost, zaradi katere postajajo meje še sprejemljivega v očeh ostalih vedno bolj oddaljene, medtem ko je resničnost vsakega novega dne vedno bolj temačna, nespodobna, če ne že opolzka, takšna, da ne more imeti drugačnega konca, kot ga ponuja film. A ni samo film. Življenje je, zgodba nekega trenutka v življenju. Zgodba o odvisnosti v njeni prvinskosti. Če bi bila samo strast, bi zgodba lahko bila eden izmed mnogih zaključkov strastnih razmerij, začetih in izgorelih v lastnem plamenu. Zame občutek olajšanja. Ker strast je, vedno je, če si jo upamo priznati. Tega se zavedamo, če smo odprti za vse, kar je človeško. In nič ni bolj človeškega, kot strast.
PONOVITEV IZGONA IZ RAJA
Predvsem sta Sada in Kichizo. Eva in Adam. Tokrat moram začeti z Evo, saj je v nasprotju z japonsko tradicijo ali kontra njej Sada glavna protagonistka zgodbe. Vsaj po mojem občutku. Ne samo zgodbe, ampak protagonistka brezmejnega, neskončnega užitka, ekstaze, ki vodi v smrt. V tem smislu se ponovi zgodba izgona iz raja. Tudi sedaj je Eva tista, kateri Adam ustreže. Jabolko je v tem primeru seks, obljuba, pričakovanje. V primeru jabolka razkritja, premaknitev meja spoznanja, v primeru seksa ekstaze. Če je raj predstava »končnega užitka«, potem je izgon smrt.
Adam ali Kichizo zamenja svojo vlogo dominantnega moškega za pričakovano ekstazo, ki jo lahko uresniči samo z Evo ali Sado. Brezno ekstaze ima konec, a Kichizo ga ne sluti, ker ne vidi resnične Sade v njeni pridobljeni dominantnosti ali ne vidi njenega brezmejnega izvira. Sada ni dominantna, ker bi bila v osnovi takšna. Dominantna je, ker jo prav tako vodi odvisnost. Vzrok ni pomemben, kot ni pomemben noben vzrok v filmu. Čeprav odvisnost ima svoje vzroke. V tem trenutku ni pomembno. Za nikogar. Bistveno je nekaj drugega. Če Sadi vlada odvisnost, potem ne gre za dominantnost, ki bi lahko bila obvladovana, vodena. Ne, gre samo za različno barvo odvisnosti. Sada in Kichizo. Njena barva je rdeča, ker želi užitek, nenehni užitek, nenehno čutiti njega v sebi, ki ji prinaša užitek. Njegova barva je zelena, ker daje pot njenemu užitku, ker je njegov užitek povezan z njenim užitkom. V tej preprosti resnici je bistvo predaje njegove »moškosti«. Zaradi nje preda svoj tradicionalno dominantni status njej, Evi, Sadi. Ples sedaj vodi Sada. Na koncu si vzame njegovo »moškost« v resnici.
Samo, da si ti srečna… Njegove besede. Sada, ženska, nenavadna ženska, posebna ženska v njegovih očeh. Ne samo v njegovih očeh. Če je bistvo ženskega sprejemanja voljnost, zaradi katere se ženska lahko odpre in šele takrat zares sprejme, potem je njena voljnost brezmejna in odprtost brezmejna. V tem pogledu Sada ni »navadna« ženska. A ne gre za drugačnost z vidika ženskosti. Nesvobodna je na drugačen način. Je to nenavadno v svetu, kjer še vedno veliko žensk »sprejema« spolnost kot nujno »zlo«, samo z vidika prinašanja užitka moškemu in ne kot nekaj, kjer se lahko identificirajo kot ženske v vsej svoji ženskosti in preprosto dajejo užitek sebi? Razlog ni pomemben. A tudi one niso svobodne v svoji izbiri odločitve. Tako kot Sada ne, le da so njene omejitve drugje. A prav tako kot one tudi Sada prodaja sebe, da lahko omogoči nadaljevanje njune zgodbe v trenutku, ko postane njun svet samo njun, in njuna izločitev, osamitev med drugimi ljudmi, logičen razvoj dogodkov.
AI NO CORRIDA … KAJ NI FILM IN KAJ JE FILM
Najprej in predvsem, zgodba je resnična. Zgodba se je zgodila. Nekoč, v letih pred drugo svetovno vojno (1936), na Japonskem. Čeprav je trajala samo šest dni (v filmu traja šest mesecev), je pustila sled tako v japonski kot svetovni zgodovini. Verjetno ne bi presegla meje Japonske, vsaj ne na takšen način, če ne bi bilo filma režiserja Nagise Oshime (naslov filma Ai no corrida). Resničnost ji da popolnoma drugačno dimenzijo, saj ne more biti dileme okrog tega, ali spolna odvisnost, obsedenost lahko pripelje do takšnega konca. Ja, seveda lahko.
Kaj film ni? Ne pripoveduje zgodbe. Ne razlaga, ne ukvarja se z vzroki, ne okoliščinami, niti posledicami, ampak prikazuje obsedenost ali odvisnost v njeni goli stvarnosti. Njen nedolžni začetek in globine prepada, v katere se spušča. Zanj ni pomembna lepota spolnosti, niti lepota ljudi, ki so njeni akterji, ali to dvoje ni v ospredju (Kichizo se, kot vsak »normalen« moški, seveda ne more upreti Sadini nežni, žametni lepoti, njeni omamni mladosti). Zanj ni pomembna niti družbeno politična situacija, čeprav se je film dotakne. Predvojni čas, kjer tradicionalni kolektivizem v smislu služenja cesarju (saj se spomnimo japonskih kamikaz, kajne?) nadvlada čisti individualizem Kichizoja. Zanj ni ne vojne in ne cesarja. Samo Sada in vse, kar je povezano z njo. Razmerje med gospodarjem in služabnico, bivšo prostitutko, pomeni kršitev v smislu »prepovedi mešanja neenakih«. A gospodar je gospodar samo na začetku, kasneje je njegov edini gospodar užitek, ki mu ga odpira Sada, kar ji da vlogo gospodarice.
Kaj ni film? Nedvomno ni pornografski film. Spolnosti ali prizorov spolnosti je ogromno; v nekem trenutku je film samo še to. A drugače ne more biti, saj je ravno na ta način prikazana odvisnost obeh akterjev od seksa ali užitka, ki jima ga ta prinaša, in razvoj odvisnosti v smeri dogodka, s katerim se film zaključi. Zgodba, resnična zgodba, traja seveda dalje. In zakaj ne pornografija ob vsem tem seksu? Čeprav ima film veliko, zelo realno prikazanih seksualnih prizorov, ni njihov namen vzburiti z njihovim prikazom (vzburjeni so samo ljudje okrog njiju, ki so nenehni opazovalci dogajanja in se velikokrat naslajajo sami nad prizori njunega seksa). Nima ne erotične predispozicije vzburjanja, še manj pornografske.
Kaj film ni? Ne gre za zgodbo o seksu, ni seks v ospredju zgodbe, ampak odvisnost. Seks je samo oblika odvisnosti. Seks je v filmu zato, ker film prikazuje odvisnost od seksa. Tako kot se odvisnost stopnjuje, tako se redčijo vsi ostali prizori, ko ni seksa ali neposredne povezanosti s seksom. Prizor, ki ga težko najdemo v filmu, razen na njegovem začetku. Pornografija mora imeti dimenzijo ali proporce, ker nima nobene vsebine! O strasti, poželenju, užitkih znotraj nje ni potrebno govoriti. Jih pač nima! Morda smo s tem že zadeli glavno poanto. Še nekaj je. V filmu dominira ženska. Ne moški, kot v večini pornografskih filmov. Tukaj je moški, vsaj na koncu, objekt njene seksualne žeje. Kastracija že mrtvega Kichizoja je samo potrditev tega. Sada sedaj dejansko ima moški penis, sedaj je res »samo njen«. Posesivnost? Nedvomno. A saj jo na določen način odraža vsaka odvisnost, zakaj je ne bi odvisnost od seksa?
Kaj je film? Za Sado in Kichizoja ne obstaja ne prostor, nič izven njune majhne intimne sobe, ne čas (razen čas, ko nista skupaj, in čas, ko ne seksata, kar je skoraj enako), ne ljudje, ne hrana (hrana prinaša utrujenost, pravi Sada), morda samo nekoliko alkohola in trenutki spanja zato in samo zato, da lahko nadaljujeta. Film je torej »omejen« v prizorih s svojim namenom. Njegov namen je nedvomno samo prikaz odvisnosti. Film je psihološka drama, ki temelji na odvisnosti. Kar je zanimivo, je osnovna usmerjenost filma. Ne poznam filma, ki bi se toliko in na takšen način ukvarjal z užitkom pri seksu. Če upoštevam naravno primarnost spolnosti in užitkov, ki nam jih daje, je že boleče, da je tako zelo odrinjena na »stranski tir« in hkrati tolikokrat označena za »ceneno«, kadar to ni, ali pornografijo tudi takrat, kadar to ni.
Kaj je film? Film prikazuje z izjemo odvisnosti še druge, za večino »skrajne« oblike doživljanja spolnosti, ali načine zadovoljevanja različnih spolnih potreb. To, da gre za popolnoma drugačno kulturo, tradicijo in okolje, vsekakor ne more in ni predpostavka, da je karkoli prikazanega omejeno samo na ta prostor. Pa saj so res čudni, ti Japonci! Ne delajmo si utvar. Voajerizem. Nismo vsi voajerji v tem svetu? Orgije, spolnost med ženskami samimi, spolno nadlegovanje, sadomazohizem, posilstvo, pravica močnejšega. Kaj je tu takšnega, da bi lahko rekli: Ah, čudna kultura, tuja in nenavadna. A tudi Sada in Kichizo sta v lastni zadostnosti »sprevržena« v uživanju ob občutku, da sta opazovana. Saj se ne skrivata. Nikogar ni, ali nič ni tako pomembno, da bi ju lahko zaustavilo. Morda ne tako zelo običajen obraz odvisnosti, saj jo ljudje skrivamo. A morda je samo prostor tisti, ki daje drugačne dimenzije njuni odvisnosti.
Kaj ni film? Ni tipičen film. Ljudje ga nimajo radi, nepriljubljen film. Ni film za množice, ampak samo za »sladokusce« (ne pornografske!). Prikazuje zelo skrajno obliko obsedenosti. Prikazuje odvisnost od spolnosti, področja, ki je za večino ljudi nedotakljivo ali zelo omejeno v opcijah »dovoljenega«. Preveč zelo izrazitih spolnih prizorov. Zadnjega prizora, pasivnega sprejemanja možnosti smrti na poti do ekstaze, sploh ne bom omenjala. Ljudje, ki ne marajo takšnega prikazovanja spolnosti, seveda film ne sprejemajo. Zanje je preprosto pornografija. Ali vsaj preveč neokusen, da bi bil gledljiv. Ljudje, ki ne verjamejo, da obstaja odvisnost od seksa, filma ne morejo sprejeti. Tudi zanje je preprosto pornografija.
A VRNIMO SE K EVI IN ADAMU
Sada in Kichizo sta »gola«. Edine, ki so v filmu diskretno prikrite, so geishe. Sada in Kichizo sta gola, a ne le telesno, ampak tudi osebnostno. Ni sentimentalnosti, ni iskanja vzrokov njunega vedenje in ravnanja, ni opravičevanja in razlaganja ne zanju, ne v njunem imenu. Zakaj sta takšna, kot sta, ni zares pomembno. V ospredju filma je dogajanje med njima in razvoj odvisnosti, dokler ne postane ta sama sebi zanka. Ne zanka, pas kimona v rokah Sade, zavit okrog Kichizonovega vratu. Nesreča? Napaka? Spozaba? Vsekakor verjamem, da Sada ni želela umoriti Kichiza. Vsaj zavestno ne. A njegova smrt jo je osvobodila. Sedaj je bil »njen«. Za vedno. Ni bilo več trpljenja, ki so ga vanjo prinašali domišljijski ali resnični prizori njegovega ljubljenja z ženo. Sedaj je lahko občutila srečo popolnega »pripadanja«. Ker ni bil več od nikogar, samo še njen. Posesivnost, zame neverjetna posesivnost.
Če je na začetku zgodbe Sada še »navidezno« nedolžna (morda bi celo verjeli, če ne bi bila bivša prostitutka), je kmalu nedolžen samo še njen obraz. Do prvega izbruha, igranja z nožem in groženj. A kaj je tako prelomnega zanju? Prizor ljubljenja med njim in njegovo ženo je prelomen trenutek zanjo, saj postane obsedena z njim. V tem trenutku še samo opazovalka. Kaj je takšnega v tem prizoru? Morda njegova pripravljenost, da ustreže ženi, da ji daje užitek? Del rutine vsakdanjika. Morda ženin užitek, ki ji ga prinaša, in ga odraža njen obraz? Sadina nedolžna, mlada lepota in hkrati voljnost je usodna zanj, da postane obseden z njo.
Sadina posesivnost, ki izhaja iz njene totalne obsedenosti s Kichizojem (ali njegovim penisom, saj se najbolj osredotoča nanj) postavlja zelo čudne meje med njima. Ona, ženska, služabnica, prepove njemu, moškemu, gospodarju, v prepovedanem, povsem neprimernem razmerju, da se ne sme več ljubiti s svojo ženo, ker ga bo ubila. On sprejme. Vse. Njegova odvisnost od Sade je najmanj tako velika, kot njena od užitka. Ne toliko njega, on je samo opredmetenje užitka. Ali njegov penis. Vsaj sama tako čutim. Sreče ne moreta doseči drugače, kot izolirana znotraj svojega malega sveta. Svet od zunaj, ki se ju občasno dotakne, povzroča konflikte, je moteč. Tako, kot je moteč njun seks za ostale. Sam seks postaja nevaren, narava njunega spolnega odnosa temačna, nevarna, obvladuje njiju. Če so prizori seksa, sploh davljenja na koncu, moteči za vse, potem so zaradi tega, ker morajo biti moteči. Gre za odvisnost in njene pasti. Kako zelo je neobvladljiva za odvisnike, kako zelo naivno je vsako razmišljanje o lastni »kontroli«, odraža ravno ta prizor. Na najboljši možni način. Nič, kar je povezano z odvisnostjo, ni preprosto. In nič, kar je povezano z odvisnostjo, ni v naših rokah.
Če je spolnost način umika pred samim seboj, lastno nesposobnostjo soočanja s svojim »jaz« in svetom okrog nas, z lastno bolečino, postaja užitek, ki ga prinaša, pozaba, ki daje navidezno, a neresnično sliko umiritve notranjega nasprotja v nas samih. Tako, kot je bil neresničen svet, ki sta ga oblikovala zase Sada in Kichizo. Svet, ki je bil mogoč samo v trenutku nekega časa, izseku nekega življenja neke Eve in nekega Adama. V resnici, čeprav oba resnična, ni obstajal. Resnična je samo odvisnost. Užitek, ki je podpisan z njene strani, ni zares užitek. Ker tega izbiram sama, takrat in tako, kot želim sama. In tisti, s katerim se imam rada. Potem je užitek zares užitek.
Danes sem se spomnila Trnuljčice. Imela sem občutek, kakor da sem nehote zašla na njen grad, le da še ni minilo sto let, ker grad še ni ves porasel s trnjem. Borl, grad nad reko Dravo, v čudovitih Halozah.
