Ujeti trenutki Škotske

Letos se že drugič »vračam« na Škotsko. Najprej me je prijateljica prosila za nekaj napotkov, ko se je sama odpravljala tja. Nato sem se včeraj čisto naključno vrnila spet na moje kratko popotovanje po tej divji deželi, ko sem pakirala knjige v škatle in med njimi naletela na čudovito knjigo s preprostim imenom »Scotland«… Kupila sem jo na Škotskem, ko sem bila popolnoma razočarana, ker nisem uspela fotografirati vseh tistih enkratnih slik, ki so se pojavljale pred mojimi očmi. Seveda sem jo morala odpreti. Počasi sem listala po njej, od ene do druge fotografije, ki jih je ta knjiga polna. Potem je bilo samo še hrepenenje… Vrniti se enkrat spet tja. A tokrat neomejena, svobodna. 

Nedvomno je ravno ta lastnost, ta neukročena »divjost«, ta neizmeren občutek svobode, tisto, kar me še vedno povezuje s Škotsko. Čeprav je Škotska tudi ogromno tega, kar nimam rada. Nepredvidljivo vreme, mrzlo, neprijazno okolje… A ravno tukaj sem našla tako čudovite slike narave, kot jih nisem našla tam, kjer so dnevi večnega sonca. Kakor, da najlepša lepota vzkali iz najtežjega.

Zelo težko bi izbrala nekaj, kar mi je bilo najbolj všeč. Škotska me je preprosto navdušila. Divja, neporaščena gorovja z brezmejnimi cvetočimi mahovi in grmičevjem v rumeni in vijolični barvi; čudoviti nežno zeleni gozdovi in še bolj nežno zelena trava dolin; povsod polno studencev, ki se zlivajo drug v drugega po pobočjih in združujejo v večje potoke in reke v dolinah; jezera in razgibana obala Atlantskega ocena; kamniti mostovi, poraščeni s travo; črede ovac in rjava barva dolgodlakega visokogorskega goveda z velikimi rogovi na glavi; majhne kamnite hiše s še manjšimi belimi okni; zažigajoč okus požirka dvanajst let starega "single malt scotch whiskyja"; ponos in pogum Škotov; brezštevilni gradovi neštetih klanov s čudovitimi vrtovi, polnimi pisanega cvetja in prelepih dreves ....

 
Vem, da nisem uživala v hrani. Čeprav jem vse, je bilo zame dosti premalo zelenjave in sadja, medtem ko zelene solate sploh nismo dobili. Samo na majhnem otoku Iona, ki predstavlja škotsko zibelko krščanstva, otoku, kjer ni avtomobilov in se nanj pripelješ s trajektom iz otoka Mull, sem videla vrtove zraven majhnega družinskega hotela, ki so bili polni zelenih glav solate. Vedno ob kosilu in večerji smo imeli krompir. Saj ste bili že v Bovcu in jedli »čompe«, kajne? Krompir, skuhan v vodi z olupki vred. A zraven smo samo enkrat dobili tudi skuto ali vsaj nekaj, kar je spominjalo po videzu in okusu na skuto.  Če česa nismo pogrešali, potem je bilo to meso in ribe. Meso  vseh vrst; ovčje, jagnjetina, govedina, svinjina. Med ribami je bil največkrat na mizi losos. 

Seveda smo poskusili tudi njihovo domačo jed, haggis. Kako naj se izrazim? Najboljše pri haggisu je whisky, ki ga moraš spustiti po grlu, da lahko sploh pogoltneš haggis.  Nekateri so rekli, da je haggis kot naše krvavice. Moje mnenje je, da dolgujejo opravičilo našim krvavicam, ker so fantastične. Ne vem, morda  je res samo predsodek, ker ti preden jed zaužiješ povedo, kaj je vse v haggisu. Gre za nadev v ovčjem želodcu, ki ga sestavlja v glavnem vsa ovčja drobovina, zmleta v enotno maso, ki ji dodajo čebulo, oves, začimbe in morda še kaj. Vse to se skuha in postreže z nekakšnim pirejem iz rumeno oranžne repe. Vsekakor je treba poskusit, ker gre za njihovo nacionalno jed. Kako naj spoznaš deželo, če ne poskusiš njihove nacionalne jedi?! No, njihovi masleni keksi so dobri ... in seveda whisky...

V gelščini (severnokeltski jezik, ki ga govorijo Škoti) se whiskyju reče UISGE BEATHA, kar pomeni v angleščini "The Water of Life" ali voda življenja. Prav gotovo je voda tista, ki naredi dober whisky oziroma kvaliteta vode. Whisky je fermantiran ječmenov slad, dimljen z uporabo šote; njegova najbolj pomembna sestavina pa je kvalitetna voda. Te ima Škotska dovolj. Ogledala sem si eno izmed mnogih destilarn whiskyja, ki slovi kot najmanjša destilarna, in je bila ustanovljena leta 1825; to je Edradour, pri kraju Pitlochry. Kupila sem njihov Single Malt Scotch Whisky iz leta 1996. Priznam, da ga nimam več; spila sem vsega in bil je res dober. Cene so kar solidne za naše slovenske obubožane žepe. Zanj sem odštela skoraj 70 eur (kar je pravzaprav zelo poceni glede na cene dobrih whiskyjev), a mi ni bilo žal.

Škotska ima ogromno vode, saj precej dežuje. Imeli smo kar srečo, saj je v skoraj desetih dneh našega popotovanja po Škotski deževalo samo dva dni in še to ne ves dan.  Škoti imenujejo ta "njihov dež" "shower", a gre dejansko za kar solidno pršenje. Kadar res pošteno dežuje, uporabljajo izraz "heavy rain". Najbolj me je navdušilo dejstvo, da je dež sestavni del njihovega življenja in se z njim sploh ne obremenjujejo. Ne predstavlja nobene ovire, da ne bi delali in živeli, kakor da ne dežuje.  Vedno imajo vetrovke s kapucami za glavo in delajo tisto, kar so se namenili delati v tistem dnevu.  Kolesarit, lovit ribe, prodajat na "štantu", karkoli. Dež je pač samo dež; del vremena. Pač dežuje... Fantastičen dan smo preživeli na  sejmu v Invernessu, prestolnici Škotskega višavja, ko smo čisto zastonj jedli toliko različnih dobrot s številnih stojnic, pili njihov whisky, poslušali glasbo in plesali z domačini, pa je sijalo pol ure sonce, pol ure je bilo temno, kot v hudičevem peklu in pet minut deževalo… Vreme je pač… vreme.

Posebnost je seveda njihova glasba oziroma dude. Priznam, da so mi kar všeč. Imajo čisto poseben zvok in »pašejo« v tisto okolje. Kako lepo je videti mlade Škote, ki na ulici igrajo dude, oblečeni v kilt. Ni mi uspelo ugotoviti, ali imajo kaj oblečeno pod temi svojimi "kiklami". Če so "pravi" Škoti, potem nič! Povsod je polno delavnic, kjer delajo kilte. Posebnost je karo vzorec (ali tartan) teh kiltov. Oblika vzorca in barve namreč odražajo, kateremu klanu pripada posameznik. Za posebne priložnosti si Škoti nadenejo kilte, tako stari kot mladi. Tukaj ni nobenih razlik med mladimi in starimi. Bila sem na poroki, kjer so vsi moški nosili kilt in to s ponosom v srcu. 

Ja, Škoti so ponosen in pogumen narod, kar čutiš povsod. Celotna njihova zgodovina, kjer so se borili tako z n.pr. Rimljani kot z Angleži, odraža ponos in pogum Škotov. Nekaj, kar pri Slovencih kar pogrešam, prevečkrat pogrešam. Čeprav me je Culloden, prizorišče ene največjih bitk, ki je pomenila konec klanovske ureditve, navdal z zelo neprijetnim občutkom, se mi vseeno zdi, da odseva eno največjih lastnosti Škotov – pogum in ponos; na kamnih so napisana imena predstavnikov, padlih mož, klanov; tam je muzej in še sedaj vlada tam izrazito spoštovanje do zgodovine (kar veš, da bi bil vsak smeh in podobno moteče vedenje nezaželen in bi jih prizadelo). Ja, kaj je narod, če ne spoštuje svoje zgodovine? Kaj je človek, če ne spoštuje svojih korenin?

Škotska je seveda angleško ime za deželo; v gelščini je Škotska Alba. Njena zgodovina in sedanjost je polna gradov, ki imajo v glavnem vsi čudovite vrtove, polne pisanega cvetja in posebnih dreves. Gradov je res ogromno, tako da si med njimi zelo težko izbereš tiste, ki si jih ogledaš. Res ogromno gradov ima Škotska. Toliko jih je, da nima smisla, da si jih človek ogleda več kot enega na dan. Če si sploh želi ogledovati gradove. Menim, da je vsaj tako zanimiva pot po destilarnah whiskyja. A jaz pač pijem whisky.

Navdušili so me majhni gradovi ob poti, a se vseh, ki smo jih videli, ne spomnim več. Toliko jih ima tako enkratne parke s tisoči popolnoma neznanega cvetja, da samo stojiš in črpaš to enkratno lepoto vase. Najbolj mi je ostal v spominu Crathes  (Banchory, blizu Stonehavna), ker so imeli še otroško sobo z igračami. Takšen majhen cukrček. Z izjemo tega sem si ogledala še palačo Scone (zelo lepi park; v bistvu nekdanja rezidenca škotskih kraljev; če se prav spomnim, so se tu povsod sprehajali pavi; blizu Pertha), Breamer, ki je blizu Crathesa, trdnjavo Dunnottar blizu Stonehavna, Urquhart (tega prav gotovo poznate, saj je ob jezeru Loch Ness, kjer živi Nessy; ruševine tega gradu so na stotih razglednicah), pa Eilean Donan, ki si ga moraš ogledat, če se odločiš za ogled gradov na Škotskem. Cawdor, kjer je res eden najlepših vrtov, me spominja še danes na drevored rumeno cvetočih dreves; zelo podobno mimozam, a ne vem, če so bile mimoze.

Mesta so zanimiva (posebej Edinburgh mi je bil všeč; na zelenicah ob cestah se pasejo zajčki; res ljubko); morda sem bila razočarana samo nad največjim škotskim mestom, Glasgowom. Kakorkoli, mesta se ne morejo primerjati z lepoto škotske pokrajine. Zato je najbolje, da se človek odpravi po Škotski peš, s kolesom ali avtomobilom.  Najbolj poceni način je koriščenje t.im. BB (ne, ne gre za Brigite Bardot!). Bed & breakfast, solidno in poceni in zanimivo. Spoznaš kar nekaj ljudi in vsak ti je pripravljen povedat marsikaj o svoji deželi. Nekaterih stvari ne odkriješ, čeprav preživiš na Škotskem nekaj dni. 

A ujeti trenutki skozi oko fotoaparata, neodvisno od kraja in časa, ujeti trenutki večnosti, te vedno znova vrnejo v preteklost, na tista fantastična potovanja, odkrivanja drugačnosti, ki se vedno znova izkaže tako domača, poznana enakost bivanja. Kjerkoli že smo na tej čudoviti zemeljski obli.

Moje pismo za Miklavža

Če lahko pišemo Božičku in dedku Mrazu, zakaj ne bi Miklavžu? Morda ni čisto vsakdanje pismo. A odločila sem se, da ga dam namesto v škorenj, na tele Besede z Lenno. Sploh ne dvomim, da Miklavž danes bloga naokrog in ima na FB najmanj tri svoje strani. 

Dragi Miklavž,

imam čisto posebno prošnjo zate. Ne, tokrat ne nosi čokolade in pomaranč, tudi suhega sadja ne potrebujem. Saj ne, da nisem več sladkosnedna, a bi raje mnenje nekoga, ki je že tako dolgo na svetu, kot si ti. Verjamem, da se lahko človek spremeni samo sam. V bistvu ne gre za spremembo, ampak za osebnostno rast. In to, da rastemo kot ljudje, je v bistvu smisel življenja. Verjamem, da smo sami odgovorni samo in izključno za svoje življenje in edini, ki gradimo svojo srečo. Kaj muči zadnje čase tole mojo glavo?

V bistvu gre za moj notranji razkorak med tistim, kar trenutno občutim kot ugodje, nekaj lepega, nekaj, kar zaznavam kot »meni potrebno« in tistim, kar sem nekako vedno želela, a se od tega odmaknila v kasnejših letih. Nobenega dvoma ni, da je v vsem, kar sem in kar delam, vedno bolj v ospredju potreba po »vsebini«. Plehkost, površinskost, praznina ali odsotnost bistvenega, človeškega, naravnega, tudi vrednot, ker sem v osnovi načelni človek, me vedno bolj odbija. Pustiva sedaj, kaj so vrednote. Ali so vrednote nekaj, kar je bilo vsajeno vame kot del človeškega in so torej ravno tako lahko predmet vprašanja ustreznosti kot meni tako zoprno potrošništvo (ali »preseravanje« kot moj skrajni izraz nestrinjanja z vsem, kar se dogaja okrog mene)? Ali so vrednote nekaj, kar je v osnovi človeško ali celo prvinsko? 

V okolju »črednega nagona« je zelo težko biti drugačen, ker te ljudje izključijo. Človek je socialno bitje in menim, da smo ljudje ravno v odnosu z drugimi ljudmi. Kar zavračam je tisto potrošništvo, tiste umetno vsajene »potrebe«, ki nimajo osnove v nobeni dejanski potrebi človeka. Potrošništvo, ki ubija realno zaznavanje nas samih, našo »dušo«. Naša »duša« še vedno posluša, čuti, misli, občuti na enak način, človeški, naravni, a je ne slišimo več in ji ne sledimo več. Kakor, da smo marionete na nitkah, ki jih premikajo drugi ljudje. Notranji konflikt med tem zunanjim gibanjem in našo dejansko »dušo« je vedno večji in ubija nas same. Tako fizično, psihično kot duhovno.

Sama zase vem, da je moja primarna potreba, tisto, kar mi največ pomeni, svoboda. Tako občutim vodo, tako občutim veter, ki ga imam neskončno rada, tako občutim odkritost pogovora, kjer vem, da lahko povem, izrazim vse, ker je vse, kar mislim in čutim del mene same…Ja, tako občutim ljubezen, tisto »pravo«, ki ne jemlje, ne odvzema, ne pogojuje, ne tlači, ampak omogoča notranjo rast, spremembo, ki jo izzoveš sam v sebi zato, ker želiš biti bolj človeški, boljši, spremembo, ki je najlepši del staranja. Spremembo, ki ni pogojena od zunaj, čeprav jo je morda povzročil odnos, ki je navidezno zunanji, a v bistvu ni. V bistvu gre za dopolnjevanje, tisto »dve polovici celota«, ker verjamem, da smo na tem svetu takšni kot smo, primarno razdeljeni na moške in ženske, z namenom. Ne, ni reprodukcija edini namen. Prava ljubezen je zame najvišja oblika svobode. Njeno bistvo je sprejemanje sočloveka točno takšnega kot je, ker samo takšen človek ustreza meni.

Ljubezen je tista stična točka, kjer se sreča moja potreba po svobodi z mojo potrebo po pripadanju. Zame sta to najbolj bistveni potrebi človeka. Če v osnovi želimo biti izpopolnjeni, človeško in žensko (moško) izpopolnjeni (pravimo »srečna, srečen«), morata biti zadovoljeni. Seveda so ljubezni in seveda so pripadanja, tako kot je svoboda vedno v določenih stvareh. Zase vem, da bi verjetno potrebovala manj čokolade v svojem življenju, če bi bila moja potreba po ljubezni zadovoljena, kot zame, za mojo dušo, mora biti. Je čokolada tisto, kar res potrebujem, ali samo substitut za nekaj, kar nimam dovolj ali ne ustrezno, da bi moja duša našla svoj mir? Bi bila manj obsedena s hitrostjo (zelo rada imam hitro vožnjo), če bi bila moja potreba po svobodi zadovoljena na ustrezen način, ki bi zadovoljil mojo dušo, izpopolnil mene? Sama mislim, da je to odgovor za vsa ravnanja, ki jih delam in niso v simbiozi z mano v svojem bistvu, z mojo »vsebino«, mojo »dušo«.

Tu je stična točka tega potrošništva in zaznavanja potreb, umetno, od zunaj vsajenih v nas, kot jo sama občutim. Se sploh zavedaš, koliko žensk je totalno izgubilo »kompas« v življenju, dragi Miklavž? Ko jih opazujem, poslušam njihove pogovore, večno potrjevanje v tekmi, ki je ne morejo dobiti (biti mlad in lep), milijone cunjic in cot, ki si jih dnevno kupujejo, ker so zaradi tega pol ure«srečne«. Navidezna sreča. A niso slabe, v svojem bistvu niso plitke, samo izgubile so se. Ali moški… saj je popolnoma isto. Ljudje smo izgubili stik sami s sabo, ne vemo več, kaj je tisto, kar res potrebujemo za občutek izpopolnjenosti, »srečo« v življenju. Čeprav sreča zame ni najboljši izraz, preveč izraža samo ugodno naključje. Veš tisti enostavni besedi, ko rečeš »dobro je«… To je zame to, ko enostavno čutiš notranjo izpopolnjenost, enotnost s  svetom, ljudmi, vesoljem, energijo oziroma s sabo. 

Imajo to ljudje, ki jih srečuješ na svojih poteh? Tibet, Afrika, Indija...  Izpopolnjeni, srečni, zadovoljni, sprejemajoči, čeprav nimajo nič, a nič z našega vidika. Morda ne poznajo nič drugega in imajo vse s svojega vidika poznavanja sveta in stvari.  A v svoji osnovi so človeški, tako kot mi. Če bi imeli vso to navlako ugodja, ki nam jo ponuja potrošništvo, bi ostali  enaki? Odgovor zame ne prihaja od zunaj, odgovor je v nas.

Kaj misliš, dragi Miklavž? Boš danes ponoči prinesel tudi darila, ki ne zadovoljujejo osnovni namen tega "Miklavževanja"? Boš nagradil samo "pridne" ali boš nagradil predvsem tiste, ki niso bili "pridni", ki si dovolijo misliti s svojo glavo in izhajajoč iz sebe samega? 

Želim ti čim lažjo noč. Ne išči moj škorenj, ker ga letos ne bom nastavila. 

Podari tiste sladke malenkosti nekomu, ki jih je bolj potreben kot jaz. 

Še vedno tvoja Lenna

Ukraden čas

Kam je odšel ves ta čas? Kdo mi ga je ukradel? So trenutki, ko ga tako zelo občutim; njegovo polzenje skozi prste... Poskušam ga ujeti v dlan, a izgine še preden sklenem prste. Predvsem takrat, ko se zaletim v oklep minljivosti in se zavem, da je edino, kar me omejuje, minljivost. Pogledam svojega otroka. Ne vem, kdaj se je iz tistega majhnega, nežnega fantka, spremenil v moškega; morda še res ne tistega pravega moškega, kakor jih vidim sama...a moškega. Ni več fantek, še fant več ne...Mlad moški je...

Spominjam se tistega komaj prebujajočega se jutra, nekje, v nekem drugem življenju, miru, ki sem ga čutila v sebi, čeprav so se mi kolena tresla, da jih nisem mogla umirit. Samo ležala sem in vpraševala: si vzel to? imam to? ne pozabi tega? Kaj naj rečem? Prišel si nepričakovano, nekoliko prehitro... Kakor, da si se v nekem trenutku znotraj mene odločil, da je dovolj, da želiš svetlobe in sonca, kakor, da si vedel, da je svet zunaj mene tako zelo čudovit. Naveličal si se varne topline mojega telesa. Presenetil si oba... 

A potem, nekje vmes, ko sem čakala nate, si si premislil...Nekaj, kar si...privlači te, a nekako ne upaš preveč tvegati...Že tvoje prvo srečanje s svetom je bilo takšno; omamno privlačno, vabljivo, a nekako ... neznano...Čakala sem nate, ne da bi vedela, kdo si... samo čutila sem te... vse te mesece, znotraj sebe... v meni si vzbudil nežnost, milino, ki je prej nikoli nisem čutila; nežnost do tega majhnega bitjeca nekje v meni, v celoti odvisnega od mene...bil si midva in vzljubila sem te takoj, ko sem vedela, da si...bil si ljubezen sama, najlepše, kar sva ustvarila in edino, kar sva ustvarila kot midva... Zato sem želela, da bi bila skupaj takrat, ko si se rodil... Bil je drug čas, neprijazen do vsega, kar ni bilo v okovih tradicije. Takrat je bilo tako, sedaj je drugače. Čakala sem nate še dobra dva dni in nato... Bil je trenutek, tako zelo poln čustev, uničujoče utrujenosti, tako zelo lep in tako poseben, enkraten v svoji neponovljivosti... Tvoj prvi glas, jok, dotik tvojega telesa ... Bilo je tako, kot da sem vedno nekako čakala nate, kakor, da je bil ves ta čas do tistega trenutka samo priprava na ta trenutek...na najino srečanje...

Ves ta čas, čas, ko vem, da si, čas veselja, strahu, smeha, joka, žalosti, igranja, prepirov... življenja... sem drugačna kot sem bila, preden si bil ti... enostavno sem drugačna... Vedno bo tako, tako dolgo, dokler bom tu. Ne znam si predstavljati, da bi bila brez tebe, da bi živela, ne da bi se zgodil ti... in želim ti, da nekoč, nekega čudovitega dne, občutiš to v sebi... 

Ker je eden najlepših trenutkov, kar jih riše življenje... biti s svojim otrokom takrat, ko se rodi... in vse dni, ki nam jih prinaša življenje...

Čas pravljic... naj bo pravljica o kruhu

Nekoč, pred davnimi, davnimi časi, je živela za sedmimi gorami in sedmimi vodami … mala čarovnica. Saj sploh ni vedela, da je čarovnica. Sama sebe je vedno videla kot malo, luštkano deklico, ki v svoji majhni zeleni hiški sredi čudovitega bukovega gozda peče kruh. Vsako jutro, ko so še zvezde in luna krasile nebo nad bogatimi krošnjami bukev, je vstala in oblekla dolgo belo obleko, si zavezala rdeči predpasnik, spela lase v čopek vrh glave, se nasmejala sama sebi v ogledalu in odprla lesene duri, da je svežina komaj prebujenega jutra na široko vstopila v veliko sobo njene male zelene hiške. Zaprla je oči in se v mislih odpeljala skozi širino zelenih krošenj vse do lune, jo prijazno pozdravila in ji zaželela nasvidenje do večera. Nato je nadaljevala pot svojih misli preko reke, ki se je vila po nežno zeleni dolini vse do majhnega mesteca na drugi strani velikega hriba. Misli so potovale do cerkvenega zvonika, preko mostu čez reko in hiš okrog mestnega trga do vseh oken, zastrtih z zavesami neštetih barv, do vsakega majhnega bitja, ki je sanjalo svoje sanje, pokrito z mehko odejo v neštetih posteljicah malega mesta. Majhna bitja, ki bodo čez nekaj ur odprla svoje drobcene oči, pomele očke pred vsiljivimi sončnimi žarki, in se pretegnile po vsej dolžini svojih posteljic. Za trenutek bodo zastala, dokler ne bo iz kuhinj, jedilnic, sob prijadral do njihovih malih noskov vonj po sveže pečenem kruhu. Sveže pečen kruh s sladko marmelado in še slajšo belo kavo… nenadoma bodo začutila grozno lakoto nekje v globini svojih trebuščkov in stekla proti mamljivemu vonju svežega kruha. Vsako jutro je tako, vsako jutro v malem mestecu, daleč za velikim hribom. Mala čarovnica se je nasmehnila in odrla oči. Pohiteti mora. Zazdelo se ji je, da že sliši lomastenje v bližnjem grmovju. Medved je bil že tu, ona pa še ni pristavila vrč z vodo za kavo. Hitro, hitro… ni čas za sanje, najprej je treba speči kruh.

Vsako jutro je bilo tako. Najprej je prišel medved. Kava, močna črna kava z malo sladkega mleka, ga je že čakala na mizi. Ponavadi je zabrundal v pozdrav (mala čarovnica se je samo nasmehnila, saj ga je že dobro poznala; pač ni bil jutranji tip medveda) in se zleknil na širok fotelj ob kaminu. Tu ga je že čakala njegova cigara. Cigara že zjutraj? Zakaj pa ne? Spil je kavo in pokadil v miru cigaro. Velika črna peč je bila še mrzla. Moral je zakuriti, da je bila žerjavica ravno prava takrat, ko bodo v peč položili kolače kruha. Zanj je bila pri vsej peki kruha najbolj pomembna ravno peč. Če žerjavica ni bila ravno prava, peč ne ravno prav topla, kruh ni bil hrustljavo zapečen, takšen, kot so ga imela mala bitja v mestecu za velikim  hribom, rada. 

Počasi so prihajali ostali. Najprej je prišla lisica in na glas premišljevala, koliko moke bo potrebovala, da bo zamesila dovolj kruha. Vedno so spekli enako število kolačev, a lisica je imela vsako jutro ogromno dela z računanjem količine moke, ki jo bo potrebovala. Želela je biti pomembna in bila je pomembna! Brez nje testo ni bilo prav pregneteno. In potem ni vzhajalo kot mora vzhajati. In ni bilo ravno dovolj mehko in ne preveč mehko. Kmalu zatem je prišla srna. Utripala je s svojimi dolgimi trepalnicami, kakor da bi želela že sedaj dovolj izostriti svoj pogled, da bo lahko povedala, kdaj bo testo dovolj vzhajano. Kruh ni smel biti trd in ni smel imeti lukenj. Kako naj mala bitja v mestecu za velikim hribom namažejo na kruh marmelado, če bodo v njem luknje? Ne gre, enostavno ne gre. Pozdravili sta se z lisico. Radi sta pekli kruh skupaj. In dobro sta vsako jutro opravili svoje delo. Volk je prišel to jutro malo prehitro. Kruh še mesit niso začeli, sam pa je že začel pripravljati velike pletene košare, da odpelje kolače v majhno mestece za velikim hribom. Pregledati je moral še kolesa. Včeraj, na poti nazaj, je imel občutek, da zadnje kolo nekoliko motovili sem in tja. Ne more si privoščiti, da se mu na poti v mesto zgodi kaj nepričakovanega. Mala bitja morajo v vrtec in v šolo. Kako naj gredo, če bodo lačna, ker ne bo sveže pečenega kruha na njihovih mizah?! 

Lisica je že začela mesiti testo, ko je priletela sova. Pravzaprav je kar prihrumela skozi okno in se pri tem zaletela v bele zavese. Bila je pozna in zavedala se je tega. Če bi še malo zamudila, kruh danes ne bi bil slan. Kakšen kruh pa je to? Čeprav z marmelado, mora biti slan. Drugače ni dober, preprosto ni dober. Spregledala je očitajoč pogled lisice, se nasmehnila nežnemu pozdravu srne in pričela z delom. Medtem je prišla sinička in že s kljunčkom pripravljala kupčke semen, ki jih bo potresla po kruhu. Mala bitja so imela rada na sveže zapečeni skorji kruha nekaj semen, bučkinih , sončničnih, lanenih, vseh mogočih… z drobnimi prstki so jih trgala s skorje še preden so velika bitja narezala rezine kruha in tako malo potešila velike očke, ki so čakale na sveži kruh. Pri tem so nastajale večje in manjše luknje v skorji kruha… a je bilo tako vsem prav. Sinička je na belem prtu zlagala svoje kupčke semen; za vsak hlebec kruha svoj kupček semen. Skoraj bi se zaletela v ježka, ki je že čakal, da prebode s svojimi iglicami vsak hlebec, preden ga porinejo v peč. Tudi polh je bil že tu. Danes ni bil njegov dan in nekoliko ga je bilo strah, da ne bo znal narisati na vsak hlebec veliko srce, kot ga je narisal vsako jutro. Res bi bil vesel, če bi zajček že prišel in mu pomagal kot vsako jutro. Mala čarovnica ne bo vesela, če ne bo vsak kolač kruha imel veliko srce. »To je kruh, narejen s srcem«, je vedno rekla. Saj so to vsi vedeli. A naj vedo tudi mala bitja v mestecu za velikim hribom. Čeprav so morala začutiti, ko so jedla kruh, koliko ljubezni je bilo v vsakem kolaču njihovega kruha.

Mala čarovnica je stregla vsem s svojo sladko belo kavo in sveže pečenimi piškoti ter pela tiste lepe pesmi, ki jih nikjer več ni bilo slišati. Samo v gozdu, v mali zeleni hiški, so še bile… tu, kjer je bila mala čarovnica. Tu, kjer je bilo veliko srce in veliko ljubezni. A tisto jutro se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Počasi so se prvi sončni žarki prebijali kot majhna svetloba skozi veje dreves, ko je priletel orel. Sedel je na vejo ogromne, stare bukve in prhutal s krili ter razburjeno kričal: »Saj ni mogoče! Saj ni res!« Vsi so pritekli iz hiške in začudeno čakali, kaj jim bo povedal orel. Se je kaj zgodilo? Je reka poplavila dolino in mesto? Je zgrmel plaz na mestece? Se je podrl cerkveni zvonik? Počasi je začel svojo pripoved in takrat, ko je orel utihnil, ni bilo nobenega glasu več. Vsi so stali tiho in gledali v tla, vsak s svojimi mislimi. Nekako so pozabili na peč, na kruh, na kavo… Je to res? Vprašanje, ki je prišlo na njihova usta skoraj istočasno. Je to res? Mala bitja nočejo več njihovega kruha. Kdo je to rekel? Mala bitja? Ne, velika bitja so rekla, da je njihov kruh kriv, da mala bitja nočejo nič drugega, kot njihov kruh. Saj je vendar dober? No, in kaj? Velika bitja hočejo, da mala bitja poskusijo tudi kruh nekoga drugega. V tem njihovem kruhu mora biti nekaj čudnega. Mala bitja so vesela in se smejijo. Ne morejo se samo smejati. Ne smejo biti samo vesela. Ni več treba kruha. Ne smejo več v mestece za velikim hribom.

Živali so stale v tišini… nihče ne ve, kako dolgo bi stale še tam, okrog male zelene hiške… sončni žarki so se prelili skozi krošnje bukovih dreves… če ne bi nenadoma zaslišali nežne, žalostne pesmi… Mala čarovnica je sedela na pručki ob mali zeleni hiški in pela. Živali so prišle do nje in jo nemo opazovale. Njena pesem se je naselila med debla dreves, prelila se je skozi krošnje dreves visoko v nebo do oblakov… bila je vedno bolj žalostna in vedno bolj mogočna… ni bilo vprašanj v njej, bila je samo žalost. Solze so tekle po licih male čarovnice… je narobe razumela ta svet? Je videla sebe drugače, kot so jo videli drugi, velika bitja v mestecu za velikim hribom? Saj ni hotela nič slabega. Hotela je samo peči kruh za mala bitja. Ker so ga imela rada… ker so skupaj z živalmi radi pekli kruh zanje… samo zato, ker so jih razveselili… 

Prvi se je zdramil medved. Vedno je znal nekako presekati takšne trenutke. »Bomo že. Našli bomo drugo mestece, kjer živijo mala bitja in bomo zanje pekli kruh. Prav gotovo so nekje mala bitja, ki imajo rada sveže pečen kruh z marmelado, kajne?!« Živali so obkrožile malo čarovnico in jo tolažile. Bile so žalostne, a še najbolj jih je prizadelo, da je bila žalostna tudi mala čarovnica. Druga drugo so prehitevale z novimi idejami in počasi, počasi se je nasmejala tudi mala čarovnica. Seveda, jutri bo spet novi dan. In novo upanje! Prijeli so se za roke in zaplesali pred malo zeleno hiško… čez nekaj časa je skozi krošnje dreves odmeval samo še vesel smeh.

Še vedno odmeva v bukovem gozdu smeh živali in male čarovnice. Lahko ga slišite, če čisto tiho prisluhnete tišini ogromnih krošenj zelenega gozda.

Čas, pokrit z belo odejo

Ne vem, katera slika zime je lepša v mojem srcu. Vse so tako zelo tople, čeprav odete v debelo snežno odejo, z ledenimi svečami, ki visijo kakor prozorni kapniki s streh hiš,  in golimi vejami dreves, na debelo posutimi s »sladkorjem« zimskega ivja kakor božični piškoti. 

Vse ogrejejo dušo, ogrejejo srce.

Spomin seže v otroštvo, nežno odstira pajčevino pozabe z vsake med njimi, in vrne srce v tisti čas, ko je bilo še vse tako zelo preprosto in enostavno, a se tega nisem zavedala. Toliko pričakovanj je bilo vedno povezano s časom, v katerem je narava kot stari skopuh zarisala svet v enoličnost beline, a hkrati so ga ljudje napolnili s trenutki bogastva, ki je  izpopolnilo dušo, prikrajšano za barvno mavrico pomladi, poletja in jeseni. 

Snežinke, mokre in težke, so prinesle nasmeh na usta. Nisem premišljevala o snegu, ki je verjetno že zametel moj avto na parkirišču, nisem premišljevala o čevljih, neprimernih za mokre, zasnežene pločnike, nisem premišljevala o neprijetni vožnji po zasneženih cestah. Samo nasmeh in misel: Zima je prišla. In občutek topline v mrzlem petkovem večeru. Kakor, da je današnji čas, tako neprijazen in hladen, čas, v katerem hitimo skozi trenutke dneva, kakor da niso naše življenje, s temi snežinkami, mokrimi in težkimi, zabrisal samega sebe in me vrnil daleč, daleč nazaj, v svet, ki živi samo še v mojih spominih. Čas, ko so prve snežinke pritisnile noske na hladne šipe oken, da se je na njih zarisala meglica tople otroške sape, in se vsa nedolžna otroška razposajenost prelila v eno samo veselje: »Mami, glej, snežinke, sneg!«

Tiste prve snežinke... Saj se še spomnite, kajne? Tiste prve snežinke, katerih smo se tako razveselili. Vedno sem se takoj oblekla in obula ter stekla pred hišo, nastavila obraz proti nebu, da so se mrzle snežinke v trenutku stopile v drobne, mokre sledi na mojih licih.  S široko odprtimi očmi sem gledala v to morje mrzlih, belih »muhic«, da so počasi postajale težke od številnih snežink, ujetih na trepalnicah, in sem morala utripati z njimi, da so še sploh lahko ostale odprte.  Najboljši je bil tisti drobni, gost in suh pršič, ki je napolnil nebo, kakor da ni več nobenega drugega prostora, le drobne bele snežinke. Kmalu je bila ulica polna otrok, ki smo vriskali in skakali po padajočem snegu.

Včasih je sneg zapadel preko noči, medtem ko sem spala. Spomnim se mame, ki se je sklonila nad mojo glavo in me z nežnimi besedami zbudila: Zbudi si, miška. Sneg je zunaj. Sneg je zapadel. Skočila sem s postelje in nekje vmes z nejevernimi, še nekoliko zaspanimi očmi vpraševala: A res? Sneg je zunaj? Seveda ni bilo časa ne za zajtrk, ne za umivanje. Enostavno sem morala »poskusiti« sneg. Zajela sem ga v roko kar iz okenske police, stisnila, da je nastala kepa, in ga približala vročim licem. Roka s snežno kepo je nežno drsela po mojem obrazu, kakor da umiva nočne zaspančke z mojih oči, a vse, kar sem občutila, je bilo veselje.

Sneg je prinesel radost novih iger, ki se jih nismo mogli igrati, če ga ni bilo. Sneg je prinesel spremembo v naše poti v šolo in iz nje. Sneg je pomenil številne sledi, ki jih drugače ni bilo, ker so se izgubile v barvni paleti narave. Vanj smo s stopinjami risali kroge, vanj smo s palicami pisali svoja imena, vanj smo postavljali svoje majhne prostore otroške intimnosti, vanj smo »vrgli« odtise svojih teles, polepšane s krili »angelčkov«. Opazovali smo sledove, ki so jih v njem puščali psi, se smejali fantom, ko so tekmovali pri lulanju, kdo bo naredil »najdaljši curek«, in v metanju šolskih torb v globoki sneg, na katerem še ni bilo nobenih stopinj, da so se težke, natrpane torbe včasih odprle in se je njihova vsebina razletela po mokrem snegu. 

Seveda je bilo zelo težko pojasniti mami, zakaj so bili zvezki samo prelita packarija razmazanega modrega črnila. Ja, takrat smo še pisali s črnilom. Še bolje je bilo, če smo sedli na velike, največkrat usnjene torbe, in se spustili po hribu navzdol. Kako je neslo! Boljše, kakor vsake lesene sani, čeprav je bila vožnja tudi z njimi zanimiva. A torbe so bile boljše. Morda zato, ker bi jih morali posebej čuvati. Torba je bila takrat prava dragocenost in nosili smo jih najmanj štiri leta. Pot v šolo je bila vsaki dan enkratno popotovanje dogodivščinam naproti. Nismo imeli igrač, a imeli smo sebe. In brezmejno otroško veselje nad vsem, kar je bilo okrog nas.

Ja, morda otroci res drugače občutijo zimo. Zanje je to čas majhnih čudežev. Tako, kot ledene sveče, ki smo jih lomili, kjerkoli smo jih dosegli, in lizali kot najboljši sladoled. Tako kot mokre, volnene rokavice, na katerih so se drobne kepice snežink sprijele v majhne ledene kroglice, ki jih je odstranila šele toplota peči, na katere smo jih obesili. Tako kot ledeno mrzli rdeči noski, ki smo jih občasno obrisali kar v rokave puloverjev, da niso sveče iz noskov delale konkurence ledenim svečam.

In takrat, ko smo premraženi, mokri in utrujeni pritekli domov, v mamino naročje, in so nas skrbne roke hitro slekle, da se ne prehladimo, preoblekle in zavile v tople koce z vročim, sladkim čajem v roki, medtem ko so naše misli prehitevale besede, s katerimi smo opisovali vse, kar smo doživeli, so bili to mali čudeži. Preprosti čudeži lepote otroške razigranosti. 

Kakšno bogastvo so spomini, kajne?

Kvaliteta plena ali ženska lepota drugič

Danes bom izpostavila spet isto stvar, le da z drugega vidika. Lepoto ženske. Z moškega vidika. Nemogoče! Seveda nemogoče, ker sem ženska. Ne morem imeti moškega pogleda na lepoto ženske. Torej? Poskus, glede na moje izkušnje z moškimi. Verjetno to pove več o meni, kot o sami temi. Zakaj torej? Povzetek misli mojega kolega. Edini, ki se ni počutil ogroženega, ko je z mano debatiral o ženski lepoti. To pove nekaj o meni, kajne? Torej? Poskus zaobjeti njegove besede, kolikor so zdržale težo subjektivnosti (skozi ženska ušesa v žensko dojemanje) in spomina (no, ta je še kar »fotografski). Pa začnimo!

Gre za kvaliteto »plena«.

Moje vprašanje (zgroženost!!!): Kvaliteta plena?! (opomba: dobim alergijo, ko slišim besedo plen).

Jap. Skozi zgodovino je ženska plen in moški lovec. A tudi lovec je v svoji funkciji »uloviti plen« omejen. Na določen način je lovec plen. Čeprav se tega ne zaveda. Predvsem ujetosti v spone okolja, ki določa okvirje kvalitete plena. Če gre za žensko kot plen, je lepota ženske kvaliteta plena.

Moja pripomba: Vsake oči imajo svojega malarja.

Seveda! A »barve« so določene znotraj kulturnega okolja, pa če si to priznamo ali ne. Mi potem samo packamo s tem, kar imamo in rišemo našo sliko lepe ženske. Popolnoma jasno je tudi, da je znotraj tistega, kar se imenuje »razviti svet« (predvsem komunikacijska globalna vas), ta okvir vedno bolj univerzalen. Japonke si operirajo oči, da ne bi bile več poševne. Banalnost!? Kakor za koga. Vse je stvar ponudbe in povpraševanja. Če ni povpraševanja, pač izvisiš.

Moj vmesni krik: Izvisiš?! Halo?

Ja, razen, če se prilagodiš povpraševanju. Kje je to najbolj vidno? V vseh tistih predelih sveta, ki se jih še ni v celoti dotaknila »civilizacija«. Ne moreš verjet, kaj je vse pojem »idealne lepote«. Ritka, na katero lahko postavite šest pločevink piva?! Ne, hvala. A Grmičarji, pleme v Južni Afriki, tretirajo to kot ideal lepote. Nesorazmerno dolg vrat, raztegnjen zaradi neštetih zapestnic? Ne, hvala. A Padaungi v Burmi menijo, da je le takšna ženska lepa (predvsem pa »njihova«). Eno najlepših fotografij ženske, ki sem jo kdajkoli videl, je predstavljala fotografija Ašantke (Gana) z obrito glavo, pobarvano z modrikasto črno barvo. Popolni profil in postava.

Moja pripomba: Ja, Afrika res ponuja marsikje popolnost, izvirno lepoto primarne Eve.

Ne samo Eve, draga moja. Tudi moški »neciviliziranega« sveta poudarjajo lepoto telesa na tisoč različnih načinov (barvanje, tetoviranje, ustnični vložki, prebodeni nosovi, ipd.) s samo dvema glavnima namenoma: očarati žensko ali prestrašiti sovražnika. Kakorkoli, oba pomenita preživetje. Prvi nadaljevanje vrste in drugi ostati živ, da lahko vrsto nadaljuješ. Nakladam!! Ja, seveda. Debatiranje o ženski lepoti je tvegano. Subjektivno. Ženska lepota v mojih očeh …

Moje vprašanje: No, povej že, kaj je zate resnična ženska lepota?

Moja idealna ženska odstopa od uradnega ideala lepote. Predvsem ima več oblin. Joške za klobuk raje kot nič jošk (večina mojih kolegov pristaja na manj, a ne na nič!). In seveda ritka. Ritka mora biti. Okrogla. Tiste koščene enostavno ne »potegnejo«. Vsaj mene ne. Ni »hruška«. Pretirano široki boki in nesorazmerno ozek pas niso moja izbira. Čeprav v moški družbi vedno opazimo predvsem »trojčka«, no… joške, ritka, noge, je ta trojček ponavadi v paketu, ki oddaja neko energijo, samozavest. Če je prelit še z nasmehom, ki ne žari samo iz obraza, ampak iz oči, potem je samo še za obliznit! Seveda opazimo tudi kaj drugega (kaj vse ženske ne navlečete nase?!), a ne v smislu »I like it«, ampak nasmeha in pripomb, ki jih zaradi ljubezni do žensk, ne bom navajal.

Moje vprašanje: Ljubezni do žensk…??? Saj vem, da imaš rad ženske! Kaj si mislil?

Si radovedna? Ja, so »ženske« in so »ženske«. Ene imajo nekaj, da enostavno magnetizirajo.  Druge želijo biti nekaj, kar niso. Končni učinek … ne bi raje. Doma imam rad tisto, kar mi je všeč. To ni ženska, ki ima več mišic, kot jih imam sam. Kaj lahko potem gnetem? Ni pomembno, če joške ne stojijo več tako, kot bi morale, če je malo trebuščka, če noge niso več ravno »prva liga« (ja, ozki lepi gležnji in čudovito oblikovana stopala so moj fetiš; groza, ko ženska natakne na to lepoto čevelj, ki vse pokvari!). Vse to »preseravanje« s popolnostjo mi gre na bruhanje. Ker tudi sam nisem popoln. Za pretirano željo po popolnosti je v glavnem obsedenost ali kompleks.

Moja pripomba: No, tu se pa strinjava…

Srečaš žensko. Fasciniran. Res lepa ženska. Nato pa… Obremenjena sama s sabo! Ves čas išče potrditev! Pa teža, pa videz, frizura, make-up, kako je oblečena… pokvari svojo lepoto z obremenjenostjo sama s sabo. Ni lepšega kot takšna preprosta obleka, ki se v vetru tako lepo ovije okrog ženskih oblin. In bose noge … uh, kar žal  mi je, ker ženske ne morejo hodit okrog bose. Čeprav so visoke petke včasih v nulo seksi. Seveda to ne pomeni, da mi je všeč, če ženska ne da nič nase. Samo pristop do tega mora biti normalen. Vse ostalo odbija. Moški ne maramo kompliciranja. Zakaj ženske tega ne »skapirate«?

Moja pripomba: No, saj ene … ja, se strinjam … spet…  s tabo…

Ah, dosti … Lepota je za moškega pomembna! A je subjektivna. Čeprav, Monica Bellucci… res lepa ženska, res… Lepe ženske so, generalno gledano, na »boljšem«. Ene so lepe, druge so pametne… Bomo moški vedno pogledali lepo žensko? Seveda bomo. Je lepota ženske glavni kriterij, da izberem žensko? Kakor kdo. Eni moški vedno. Sam nisem med njimi. Glavna je … kemija. Ta mora štimat. Ženska je lahko lepa, a če ni tistega … Ne. No, je pa res, z leti je lepota pač nekje drugje…

Najmanj, kar lahko dodam... so ukradene fotke Monice Bellucci... ja, resnično lepa ženska

Pravo prijateljstvo

Danes bi rada spregovorila nekaj besed o prijateljstvu. Pravih prijateljih. Ne množici znancev, ne številnih "prijateljih" na socialnih omrežjih... O tistih redkih ljudeh, ki so v nekem trenutku stopili v naše življenje in ga preprosto... obogatili. Prav gotovo ste v življenju imeli takšne prijatelje, kajne? 

A velikokrat jih jemljemo preveč z lahkoto. Posebej, če so nekako vedno tukaj, če so nas vedno pripravljeni poslušati, podpirati in razumeti v naših dejanjih. Če pustijo našemu "jaz" v ospredje, medtem ko svoj "jaz" ohranjajo v ozadju. Vedno se nekje vse vrti okrog "naših" problemov, "naših" razmišljanj, kakor da oni zase nimajo nobenega problema, nobenega "svojega" življenja. Preveč "samo po sebi umevni", da bi dvomili vanje, v to, da jih enkrat enostavno ne bo več. Ker so takšni prijatelji, ki zahtevajo tako malo, da so. In so prijatelji, katerim dajemo ogromno, da smo prijatelji.

Seveda smo vedno na eni ali drugi strani odnosa. Odvisno od okoliščin in situacij, v katerih se znajdemo v življenju, in predvsem od ljudi, s katerimi smo prijatelji. Osebno menim, da je za vsak odnos, posebej prijateljstvo, značilno predvsem dvoje. Dokler oboji dobivamo tisto, kar potrebujemo ali pričakujemo od prijateljstva, prijateljstvo ostaja in z leti postaja zaradi medsebojnega zaupanja in bližine, ki jo takšno zaupanje utrdi v tem času, vedno močnejše. Prijateljstvo mora temeljiti na medsebojnem zaupanju, iskrenosti in sprejemanju drug drugega. Ker smo takšni, kot smo. Z vsemi napakami, a še vedno samo mi. V njem nikdar ne more biti prostora za laž, sprejemanje sodb, ogovarjanje in podobne zadeve. Če ne moremo iskreno povedati nekomu, ki je naš prijatelj, svojega mnenja, mu zaupati svojih dejanskih čustev, preživljati skupnih trenutkov sproščeno, biti takšni, kot smo, potem to ni prijateljski odnos. 

Vsak človek zase postavlja vrednote in kriterije tudi glede odnosa z drugimi ljudmi. Prijateljstvo je lahko na visoki, morda celo zelo visoki, ali relativno nizki ravni glede pomena, ki ga ima v našem življenju. Sama vem, da sem hvaležna za vse svoje prave prijatelje, ki sem jih imela v življenju. Nekaterih ni več, ker so se naše poti zaradi različnih razlogov razšle. A pustili so neizbrisen pečat v moji duši. Še vedno jih imam rada, še vedno so v mojem srcu. Kot vsi ljudje, ki sem jih imela rada v življenju. 

Tudi danes imam prijatelje. Ni jih dosti, ker pravih prijateljev ne moreš imeti veliko. Enostavno ne moreš. Čeprav jim tega morda ne povem, pa vem, da bi morala večkrat, jih imam rada in sem hvaležna za njihovo prijateljstvo. Obogatili so moj svet, mene, moje življenje in velikokrat pomagali, da sem prešla samo sebe, da sem našla pot, kadar sem bila izgubljena, in zdržala, kadar sem mislila, da ne morem več. Hvala vam vsem.  

Kadar sozvočje vrednot, pogledov, razmišljanj, občutij in interesov postane nepogrešljiva vsebina našega življenja, je to prijateljstvo za vse življenje. Prijateljstvo, ki sprejema, čeprav ne razume, ne postavlja pogojev, čeprav ne zataji sebe, in bogati nas same samo s tem, ker je. Enkratno, dragoceno, neprecenljivo.

Prijateljstvo je vrednota, ki obogati naše življenje z lepimi trenutki. Varujte ga kot najlepšega, najbolj dragocenega in najbolj krhkega metulja.

In vzemite si čas za prijatelje.