Alea iacta est!

Neverjetno! Ampak res, prisežem, res se ni nič spremenilo! Kako že pravi moja prijateljica? Ti si osel, ki gre stokrat na led, pade, pa poskusi še sto prvič. Hhmmm, morda sem res osel... ali pa imam pač neskončno velik vztrajnostni moment! Čakaj, fizika je že v preteklosti. Aha, odvisen je od oblike telesa in porazdelitve mase znotraj te oblike. Več mase leži stran od osi vrtenja, večji je vztrajnostni moment. No, oblika telesa prav gotovo ni tako posebna. Pač ženska. Porazdelitev pa... Bingo! Če bi imela košarico A, potem bi imela manjši vztrajnostni moment. Torej nisem kriva jaz! Mati narava ali genetika. 

Kakorkoli... Bistvo problema ostaja, čeprav mi je sedaj jasno, zakaj imam tako velik vztrajnostni moment. In kje je bistvo? Ste imeli že kdaj občutek, da se trudite okrog določene zadeve, ljudi, stvari, ali česarkoli, a nekako niste uspešni? Najprej pomislite, da se ne trudite dovolj in se trudite še bolj. Rezultat? Še manjša "uspešnost". Potem se začnete vpraševati, ali je kaj narobe z vami ali z vsemi ostalimi. Ker ostali predstavljajo večino, se na koncu vprašate: kaj pri hudiču je narobe z mano? Ali kaj pri hudiču delam narobe? 

Če potem, bolj po naključju kot po temeljiti raziskovalno preiskovalni akciji po svojem duhovno intelektualnem drobovju, odkrijete, da je vsa zadeva čisto preprosta, se vam seveda postavi vprašanje, sorazmerno trajanju vašega neuspešnega življenjskega obdobja: Samo to je krivo?! Vprašanje izraža prej dvom kot interes po konstruktivnem odgovoru. Logično! Kdo se lahko sprijazni s tako preprostim odgovorom na več let trajajoče "sranje" v svojem življenju! 

Rešitev je bila torej ves čas pred vašimi očmi, samo videli je niste! Lahko bi bili že pet, deset, petnajst let, celo življenje uspešni, a nekako niste ali ocenjujete, da niste. In vzrok sploh ni v vas, niti v osebah, dogodkih, naključjih v vašem življenju... Ne, vzrok je "izven" vas! Ali bolje: "Krivi" so tisti, ki so vam dali vaše ime in vaš priimek.Torej v ljudeh v vašem življenju! Vzamem nazaj! Verjetno ne po svoji krivdi, pač niso vedeli. Tako kot niste vedeli vi. In jaz ne! Pa sem sama (z očetom mojega otroka) vsadila seme neuspešnosti še nanj! Na mojega otroka! Grozljivo, če dobro premislim...

Kar se mene tiče, je stvar jasna! Kocka je padla! Pardon: Alea iacta est! Tudi moja, ne samo kocka Julija Cezarja. Moja reka Rubikon je moje ime. Moje ime je krivo za vse! Za vse moje neproduktivne napore ali rezultate brez pravega sadu. Brez sladkega, sočnega soka življenja. 

Bedarija? Kaj pa vem?! Nekaj časa zelo moderna zadeva. Kaj hočem, nekako sem vedno par svetlobnih let za vsemi ostalimi. Odkrivam prednosti "novosti", ko je že na smetišču zgodovine in se ostali igrajo že z novo igračko. Morda celo prednost v določenem smislu. Vsaj ni treba ostalim razlagat ničesar, ker že vsi vse vedo in se ne ukvarjajo z mano. Samo zamahnejo z roko... "eh, to" ali "eh, spet ona"... Jaz dobim svoj mir odkrivanja "novosti", oni dobijo mir pred mano. Suum cuique. Vsakemu svoje.

O čem, vraga, tale naklada?! Numerologija, jasno! Skeptično, v celoti, v začetku. Sedaj? Kaj pa vem?! Dobila sem pisemce in glej ga zlomka: Le kako lahko nekdo, ki me RES ne pozna, pozna? Toliko naključno "mojega" ali "mene" na štirih listih papirja. Sploh nisem tako edinstveno skrivnostna, kot mislim, da sem. Pravzaprav s kombinacijo mojega imena in datuma rojstva lahko povzameš kar nekaj mojih lastnosti.Hočem reči... RES mojih lastnosti! Ničesar več o meni. Basta! Ama nesceiri. Ostani neznanec. Neznanka... V času današnje spletne globalizacije lahko kar pozabim na to, kajne? 

In moje ime? Se je striček Shakespeare motil? In kaj je ime? Se ni že Romeo vpraševal tako, ko se je zaljubil v Julijo? Bi bilo drugače, če bi Julija imela drugačno ime? Ali Romeo? Naj gre numerologija v R.T! 

Kaj je sploh namen vseh teh besed zgoraj? Naša lahkotnost iskanja vzrokov za lasten "ostati, kar sem" (beri: ne se spremeniti). Bolje, da so vzroki (beri: krivci) izven nas, kajne? Potem se ni treba spreminjat, čeprav nismo, kar bi morali ali želeli biti. Vsemu navkljub: Jaz se bom spreminjala še dalje! Tudi v letu 2014. Drugače je tako, kot da ne živim, kajne? A bi se morali vsi. Čutim tako. Vi ne?

Nesmiselna evolucija možganov ... ali se je "Narava" zmotila?

Prodati nekaj, kar ne bi smelo biti nikoli predmet trgovanja, je dejansko razčlovečenje človeka. In potem se vprašam : so se naši možgani razvili v primerjavi z ostalimi bitji na tej zemlji zaradi tega, da izhajamo iz najbolj primitivnih nagonov v sebi? Ker to pomeni, da uporabljamo samo tisti, evolucijsko najstarejši del možganov, ki jih ima vsaka kača? Je pomembno samo "kako preživeti"? Smo dobili nekaj tako dragocenega, posebnega, da kopičimo stvari? 

Smo kaj drugačni kot podgane?

Mar res ni pomembno, kako se počutite, ko razmišljate o sebi, kako vidite sebe?!A ni to najbolj pomembno? Vaše osebno mnenje o sebi kot človeku... Vsak trenutek v svojem življenju pogledati sebi v oči in se nasmehniti. Ker smo ostali kljub vsemu, kar nas je hotelo dotolči, ponižati, razvrednotiti, prodati, prevarati, nalagati, ...  ljudje ...Ni to najbolj pomembno, vas vprašam?

Verjeti v dobro v človeku, v načelno poštenost, je danes tretirano kot naivno. Je nekaj narobe z mano ali sistemom vrednot v tem svetu, če je vera v dobroto in poštenost tretirana na ta način? Vas vprašam ...

Ostati človek... odločitev trenutka, odločitev posameznika

Zadnje čase so stalnica mojih noči. Zbujanja namreč... največkrat zaradi bolečine, povzročene z zobobolom, včasih zaradi skrbi, povezanih z delom...včasih tudi zaradi drugih stvari, ki so bolj prijetne... a to se zgodi bolj redko... Ponavadi ne zaspim nazaj. Lepo bi bilo, če bi se samo obrnila v postelji, poravnala vzglavnik in spet zaspala. Ne, ponavadi ostanem budna uro, dve in se nato znova odpravim spat. Največkrat pišem v tem času. Včasih se sprehajam po blogih in berem razne vsebine. Včasih izberem kakšno lepo, nežno glasbo in se predam sanjam in razmišljanju. Danes sem se sprehodila najprej po internetu (pred spanjem sem sklenila, da grem marca v Planico na polete; tako lep izlet sem imela septembra po Gorenjski s svojim otrokom; spomini nanj me polnijo, da zdržim skozi te težke januarske dni), pogledala, če sem prejela kakšno lepo pošto (žalostna ugotovila, da ni nič) in se nato sprehodila še po blogih. Včasih preberem samo naslove. Priznam, da me vedno manj zanimajo razne vsebine "čenče" stila. Škoda trenutkov za praznino vsebine. Ne, ni kritika, samo osebno mnenje. Vedno me privlači fotografija. Včasih se me vsebina dotakne na način, da moram napisat komentar (saj ne, da bi vsebina sama zahtevala komentar; obratno, največkrat ga ne; prej obratno...govori toliko sama zase, da je komentar odveč, a nekako želim povedat avtorju, da sem občutila njegove besede), včasih napišem zaradi vsebine še sama svoje misli tukaj... ker se me vsebine drugih blogerjev dotaknejo v tolikšni meri, da enostavno moram pisati sama...tudi danes je tako...morda samo kot opomin sama sebi...ker vem, da bom brala te svoje besede še večkrat...in vedno me bodo vrnile v trenutke občutenja, ki sem ga doživljala takrat, ko sem pisala te besede...

Danes je zobobol. Danes je blog prijatelja. Danes je fotografija in besede, ki sem jih že srečala. Njihova pretresljivost je neizmerna. Občutek nemoči in krivde vedno prisoten. Njen namen... če ga ne doseže, je v resnici nismo občutili. Naše dojemanje njene pretresljivosti v bistvu... lažno...ne, preveč težka beseda... površinsko... Res verjamem, da ima vse svoj namen. Vedno znova ugotavljam tako. Zame so prišle ravno v pravem trenutku. Ker zadnje dni nisem zadovoljna. S svojim življenjem. Preveč dela, preveč skrbi, nič časa zame, za brezskrbnost, za smeh... a ni tako, ne v resnici...Vedno je čas za nasmeh, za pogovor, ki nas sprosti in vnese majhen drobec človečnosti v nas... Samo v nas samih je odločitev. Ker ne bo nič drugače. Delo bo opravljeno, pritiski bodo popustili, ljudje bodo bolj strpni, spet bodo z družinami čez vikend, petek bo spet postal petek... Saj je samo delo. Sama na mestu, kjer sem, vplivam nanje. Moj jutranji pozdrav, nasmeh, trenutek pogovora o vsakdanjih stvareh...o otrocih, mucah, starših...in dan steče drugače, delo je lažje, nasmeh je na licu in domov gremo z občutkom "saj sem naredil nekaj" in ne "spet nisem nič naredil"... Zvečer klic staršem, besede za mojega otroka, čeprav sem utrujena in gredo nekako "skozi mene"...njihova vsakdanjost pač...

V vsakem trenutku imamo možnost odločitve, kakšni bomo. Ne smem pozabiti. Da sem se, nekje že nekaj časa nazaj, odločila, da bom ostala jaz...in se spreminjala samo na način, da bom boljši človek... v svojih očeh... Saj poznate tisti stavek iz filma Kdo se spominja Dolly Bell ? Saj ne vem, če se tako napiše... ni pomembno...pomembna je vsebina, ki je nekako takšna :

Vsaki dan v vsakem trenutku rastem.

Kot človek... samo to je zares pomembno... in potem bo tudi pretresljivost trenutka nekega človeka v nekem času v nekem prostoru imela svoj namen... življenje nikoli ni bilo in nikoli ne bo lahko za vse... pomembno je, da znamo razbrati, kaj je pomembno, kaj samo praznina... in ostanemo ljudje... potem bo imelo življenje nekoga odsev v življenju nas samih...

Samo človek...a človek

Kakšno vrednost ima karkoli v tem svetu, če v odnosih nismo več človeški; če izgubljamo vse tisto, kar nas dela človeške?  Včasih imam občutek, da se izgubljam v nekem času, ki si ga nisem izbrala; času, v katerega sem padla nekako po naključju...morda zato, da se nekaj naučim iz njega...A kaj bi me naj naučil današnji svet? Kako biti prvi med prvimi, čeprav pri tem pohodimo vse, kar je okrog nas? Kako izbirati lažje poti za nas, čeprav pri tem prizadenemo ljudi okrog sebe? Kako v center svojega sveta postaviti svoj veliki "JAZ", čeprav vse ostalo okrog nas izgine...ljudje, dotiki, toplina, besede, nežnost...Kako zelo osamljen mora biti takšen svet?! 

Ne želim tega. Nočem sveta, kjer beseda nima nobene teže, kjer jo preprosto pohodimo; kjer vedno postavimo sebe v ospredje, čeprav pri tem prizadenemo človeka zraven sebe. Enostavno nočem takšnega sveta, ne sprejemam ga... Zame so besede čustva, misli, odnos do človeka. Vsaka ima svoj pomen, vsaka. Rad te imam. Želim te. Obljubim. Oprosti. Jezen sem. Ne zmorem. Ker nikoli ne more biti nič zanesljivo, vedno je dvom, če samo premišljujemo o čustvih, mislih drugih. Šele besede, dotiki...vse to je tisto, kar odraža naša čustva, misli, poglede. Imeti srce in povedati tudi tisto, kar ni preprosto povedati....to odraža človečnost, veličino nekoga... Ne iskati  medlih izgovorov, umikov. Kaj lahko boli bolj kot laž, izgovor, v katerega še sami ne verjamemo?  Iskrenost, poštenost... vrednote, ki so zame tako pomembne kot zrak, ki ga  diham... 

Ta preskok v novo leto je bil čisto poseben zame. Morda res preveč pričakujem od ljudi. Čeprav sama ne mislim tako. Pričakujem samo, da se me obravnava na enak način, kot sama obravnavam druge ljudi. Ne lažem, zato mi ne lažite. Dajem, zato ne sprejemajte, če niste pripravljeni tudi dajati. Ne obljubljam samo zato, da se znebim nekoga; zato ne obljubljajte samo zato, da se me znebite. Povem odkrito, zato bodite odkriti z mano. Vse prenesem, ne prenesem pa laži, enostavno je ne prenesem. Ker odraža nespoštovanje do mene. Ker iz mene dela vse drugo, samo kot človeka me ne upošteva. Spoštujem tiste, ki mi v obraz povedo, kaj mislijo o meni. Ker me ni treba imeti rad. Ne prosim za ljubezen nikogar. Nikogar.In za nikogar nisem nekaj samo po sebi umevnega. Za nikogar. 

Mislim, da potrebujem sedaj predvsem sebe. In to je pravzaprav edino, kar res imam, kajne? Zakaj ne bi poklonila končno nekaj časa sebi? Utrujena sem od laži in pravljic nekoga in od izgovorov nekoga drugega...dejstvo je, da me tako prvi kot drugi jemljeta kot nekaj, kar pač je... A jaz nisem samo nekaj, kar pač je... Sem človek, človek s svojimi čustvi, mislimi, pričakovanji, hrepenenjem, upanjem... Samo človek, a človek...

Biti drugačen

Biti drugačen. Kako zelo malo povesta ti dve preprosti besedi, a koliko vsebine je za njima. Vsebine, ki je lahko nekaj lepega, prijetnega, iskanega, želenega,… Vsebine, ki je lahko nasprotje tega… nekaj, kar je odklonilno, grdo, neprijetno, nezaželeno… Samo vidik je drugačen. A bistvo je isto, enako. Drugačnost.
Če lahko izbiramo »biti drugačni«, je to naša izbira; svoboda odločitve, svoboda izbiranja, svoboda poti… morda poti v življenju, morda samo spremembe v večeru nekega dne, ko želimo biti drugačni. Če ne moremo izbirati, a »smo drugačni«, ne gre več za svobodo odločitve, svobodo izbire, ampak enostavno za preprosto sprejemanje samega sebe, takšnega kot si. Drugačen od drugih. Kako močan mora biti človek, da sprejme samega sebe takšnega kot je, če je njegova drugačnost nekaj, kar ni vpeto v okolje, katerega del je. A prav gotovo edina možna izbira zanj, če hoče ohraniti sebe kot človeka, kot celovito, razumsko in čustveno bitje, ki ima pravico »biti«. Sprejeti se. Zelo preprosti besedi. Spet. Nasprotje tega je večen notranji konflikt v človeku, ki razžre, počasi, a gotovo, še tako močno bitje. Kakšno izbiro potem imamo? Sprejeti svojo drugačnost in živeti v sožitju sam s sabo, čeprav na račun ignorance okolja, nesramnosti tistih, ki niso drugačni, določenega boja v sebi »povedati vsem« ali se umakniti na »obrobje družbe«, ipd.? Ostati »skrit«, prekriti svojo »drugačnost« in »razpadati od znotraj navzven«, ker živimo v nasprotju s tem, kdo smo, za ceno neopaznosti, izogibanja konfliktom, človeškega miru?
Kaj želim povedati? Biti »drugačen« v smislu vsebine, ki je za okolje in »normalne«, ki niso »drugačni«, nesprejemljiva ali vsaj manj sprejemljiva, a ta drugačnost ni naša izbira, pomeni pot v življenju, ki je težja že sama po sebi. Zakaj čutimo ostali, ki smo »normalni« (pomeni, da smo takšni, kot je večina), tolikšno netoleranco do vseh »drugačnih«? Njihova drugačnost nas ne ogroža, zaradi nje nismo nič manj tisto, kar smo. Je najlaže pokazati nanje, če smo nezadovoljni, a nimamo poguma, da bi to nezadovoljstvo izrazili? Kako se že imenujejo takšni? Slabiči? Tako ja. Slabiči. Če te v službi razjezi šef, pa klofni ženo ali otroka doma. In se boš počutil bolje.
Sama sem »normalna«. Včasih čutim to kot »kletvico«. Predvsem takrat, ko »drugi normalni« izražajo svojo normalnost skozi maltretiranje »drugačnih«. Moram se popravit. Normalna sem samo v tistih stvareh, ki jih ne izbiramo sami. Imam dve roki, dve nogi. Nimam grbe (zaenkrat še ne). Moja višina je povprečna. Imam rada moške (sem ženska). Imam otroka. Nekaj mojih »normalnosti«. A v življenju v glavnem »drugačna«. Tam, kjer imam možnost izbire. Želim razmišljati s svojo glavo. Izražam svoje mnenje, čeprav tako misli manjšina. Ljubim in pokažem, da ljubim, tudi takrat, ko nisem ljubljena. Jočem tudi takrat, ko ostali ne jočejo. Moja svoboda… odločitve, izbire, čustvovanja, čutenja… biti svoboden človek… Zame »čredni nagon« ni bil nikoli opcija, če nisem želela biti del »črede«. Ja, za novoletno noč tudi sama pijem penino… čeprav je ne maram. Rada imam vsako teh mojih »drugačnosti«, ker sem to jaz. Zaradi njih sem jaz jaz.
Vsi tisti, ki izražate svojo »normalnost« z »junaškimi« dejanji proti peščici »drugačnih« : ne dovolim vam, da predstavljate mene. Ne dovolim vam, da uporabljate besedico »mi«, kadar oblikujete svoje grožnje, svoja mnenja, v glasne deklarirane izraze »normalnih«. Sama se vam odpovedujem.
Raje sem »drugačna«, a človek; kot normalna in … kaj? Človek prav gotovo ne!

Evtanazija-kultura

Že včeraj sem hotela pisati o tej temi, a je vožnja domov s kino predstave porajala v meni toliko vprašanj, ki jih je vzpodbudil en sam stavek v filmu, da je bilo brezpredmetno pisati o čemerkoli drugem. Torej danes, na slovenski praznik, na dan kulture. Mimogrede: koliko vas je danes obesilo slovenske zastave? Zakaj? Zato, ker je državni praznik, pomemben v smislu, da naroda brez njegove kulture ni; zastava pa odraz naše državnosti, pokazatelj za vse tujce, da danes v Sloveniji ni "navaden" dan. V majhnih mestih ZDA še vedno vsak dan zjutraj izobesijo zastave. Konzervativci? Morda. A vsekakor ponosni na to, kar so. Smo mi tudi? A je naša "majhnost" samo v naših glavah in geografsko dejstvo naše majhnosti nima s tem nobene zveze? »A si ti tud noter padu...« Danes... gostja Lepa Brena... morda res drugačna kot na začetku, a na današnji dan kulture; ni bilo nikogar "bolj primernega". No, bomo videli zvečer (če sem bom odločila gledati).

Danes ne želim pisati o "normalnih" vidikih kulture, ampak o nečem povsem drugem. Na prvi udarec nič povezanega. A zame je. Če je kultura tudi stanje duha (formalno je stanje materialnega in duhovnega v nekem trenutku, kar je zelo, zelo širok pojem; v ožjem smislu zame bolj stanje duha posameznika, naroda, človeštva v nekem trenutku) in je duhovnost del človečnosti, tistega "človeškega" v nas, potem pomeni kultura tudi kulturo odnosov. Odnos je tisto, kar predstavlja vez med nami. Zaradi odnosov smo ljudje in ne posamezniki. Kaj potem obsega kultura odnosa? Kulturen dialog, kulturno obnašanje... prav gotovo. 

Menim, da obsega v veliki meri kultura odnosa spoštovanje do drugega človeškega bitja, njegovega dostojanstva, njega kot "človeka" v celoti. Na kakšen način so razni "mučitelji" poskusili "mučiti" svoje žrtve? Fizično mučenje je prineslo smrt in ne zavedanje mučenja od tega trenutka dalje, ni bilo več bolečine. Razvrednotenje človeka, odvzem vsega, kar ga dela "človeka", njegovega dostojanstva... bolečina se ne konča, ampak traja v neskončnost... tudi potem, ko nismo več "predmet mučenja"... "žrtve" ostanemo vse življenje...

Evtanazija... predstavljala bi naj olajšanje, skrajšanje agonije posameznika, ki nima več moči ali ne more razsojati o tem, ali jo ima, za nadaljevanje. Ker je izgubil upanje v spremembo. V nadaljevanje življenja; življenja v smislu, ki zanj pomeni ŽIVETI. Daleč od samo dihanja, hranjenja, lulanja... vzdrževanja stroja. So čustva, a jih ne moreš izraziti; so želje, a jih ne moreš izživeti; so misli, a jih ne moreš izraziti; so ideje, a jih ne moreš uresničiti; je ljubezen, a je ne moreš deliti... Življenje?! 

Zame in za vsakega človeka, ki ima sposobnost razmišljanja, TO NI ŽIVLJENJE! TO JE VEGETIRANJE!!! In spet zgodba, ki nas je popeljala v razmišljanja o tem (mlada, 38 let stara ženska, ki sploh ne ve, da je ženska, stara 38 let; ki ne more živeti, ampak samo še vegetira; kako grozno je gledati svojega otroka tako; kako neizmerno kruto je posegati v njeno pravico, pravico Eluane Englaro do smrti). Ne gre samo za vprašanje, kdo ima pravico posegati v pravico človeka, da sam odloča o svojem življenju in smrti. Gre za nekaj drugega. Dostojanstvo človeka, kulturo njegovega bivanja...

Gre za vprašanje kulture odnosov med ljudmi. Imam kot človek pravico do kulturnega odnosa do mene, do spoštovanja mene kot človeka, do mojega dostojanstva? Kdo lahko razsodi, da nimam pravice do nečesa, kar želim, ker to ni v skladu s splošnimi etičnimi načeli? S tem ne škodim nikomur drugemu, samo sebi dajem pravico, da se umaknem dostojanstveno kot človek. Dostojanstvo umika, dostojanstvo smrti. Ker sem v nekem določenem trenutku ugotovila, da moje življenje ni "človeka vredno življenje". Ne zaradi tega, ker nisem hotela, zaradi tega, KER NE MOREM. Moje telo mi onemogoča, da bi živela tako, kot sama mislim, da moram. Moje življenje ni v mojih rokah, sama ne morem izraziti vsega, kar kot človek hočem, želim, potrebujem, čutim ... 

Imam še dostojanstvo človeka, če me "vzdržujejo" kot stroj (namažejo, nahranijo, očistijo..)... sem človek, ali sem samo določen objekt, ki zahteva določene postopke, da nosi še svoje ime, zapisane na neki tabli na neki postelji... za vse tujce, ki se menjavajo ob moji postelji, a jih še nikoli nisem videla... in posegajo v "mene", brez tega, da bi vedeli, kaj mi "paše", kdo sem... sem jaz še jaz, če ni več mojega nasmeha, mojih lučk v očeh, mojega glasu, mojih korakov, mojih misli... vsega tega za zunanji svet, ampak (morda) samo nekje globoko v moji podzavesti? Kdo sem?

Žival uspavamo, da se ne muči več. Ni "človeško", da bi se tako mučila, ker ji ni več pomoči. Zakaj smo tako "nečloveški", ko gre za ljudi? Odraža to kulturen odnos do posameznika, ali nekaj drugega? Seveda morajo biti meje tega področja zelo jasno in hkrati previdno definirane. Ampak... zakaj vedno takrat razmišljamo o njih, ko se pojavi spet zgodba o posamezniku, in smo čustveno vpleteni? Zakaj ne prej?

Govorimo o svetosti življenja. Za ves katoliški svet je življenje sveto. V tem smislu zaščiteno brez pravega razsojanja, ali je to sploh življenje ali je nekaj drugega. Zame pomeni svetost življenja nekaj drugega : ne ohraniti življenje "za vsako ceno", ampak ŽIVETI ČLOVEKA VREDNO ŽIVLJENJE (njegov konec je seveda smrt). Zakaj se za to bori tako malo ljudi, ki imajo moč odločanja?