Ostati človek... odločitev trenutka, odločitev posameznika

Zadnje čase so stalnica mojih noči. Zbujanja namreč... največkrat zaradi bolečine, povzročene z zobobolom, včasih zaradi skrbi, povezanih z delom...včasih tudi zaradi drugih stvari, ki so bolj prijetne... a to se zgodi bolj redko... Ponavadi ne zaspim nazaj. Lepo bi bilo, če bi se samo obrnila v postelji, poravnala vzglavnik in spet zaspala. Ne, ponavadi ostanem budna uro, dve in se nato znova odpravim spat. Največkrat pišem v tem času. Včasih se sprehajam po blogih in berem razne vsebine. Včasih izberem kakšno lepo, nežno glasbo in se predam sanjam in razmišljanju. Danes sem se sprehodila najprej po internetu (pred spanjem sem sklenila, da grem marca v Planico na polete; tako lep izlet sem imela septembra po Gorenjski s svojim otrokom; spomini nanj me polnijo, da zdržim skozi te težke januarske dni), pogledala, če sem prejela kakšno lepo pošto (žalostna ugotovila, da ni nič) in se nato sprehodila še po blogih. Včasih preberem samo naslove. Priznam, da me vedno manj zanimajo razne vsebine "čenče" stila. Škoda trenutkov za praznino vsebine. Ne, ni kritika, samo osebno mnenje. Vedno me privlači fotografija. Včasih se me vsebina dotakne na način, da moram napisat komentar (saj ne, da bi vsebina sama zahtevala komentar; obratno, največkrat ga ne; prej obratno...govori toliko sama zase, da je komentar odveč, a nekako želim povedat avtorju, da sem občutila njegove besede), včasih napišem zaradi vsebine še sama svoje misli tukaj... ker se me vsebine drugih blogerjev dotaknejo v tolikšni meri, da enostavno moram pisati sama...tudi danes je tako...morda samo kot opomin sama sebi...ker vem, da bom brala te svoje besede še večkrat...in vedno me bodo vrnile v trenutke občutenja, ki sem ga doživljala takrat, ko sem pisala te besede...

Danes je zobobol. Danes je blog prijatelja. Danes je fotografija in besede, ki sem jih že srečala. Njihova pretresljivost je neizmerna. Občutek nemoči in krivde vedno prisoten. Njen namen... če ga ne doseže, je v resnici nismo občutili. Naše dojemanje njene pretresljivosti v bistvu... lažno...ne, preveč težka beseda... površinsko... Res verjamem, da ima vse svoj namen. Vedno znova ugotavljam tako. Zame so prišle ravno v pravem trenutku. Ker zadnje dni nisem zadovoljna. S svojim življenjem. Preveč dela, preveč skrbi, nič časa zame, za brezskrbnost, za smeh... a ni tako, ne v resnici...Vedno je čas za nasmeh, za pogovor, ki nas sprosti in vnese majhen drobec človečnosti v nas... Samo v nas samih je odločitev. Ker ne bo nič drugače. Delo bo opravljeno, pritiski bodo popustili, ljudje bodo bolj strpni, spet bodo z družinami čez vikend, petek bo spet postal petek... Saj je samo delo. Sama na mestu, kjer sem, vplivam nanje. Moj jutranji pozdrav, nasmeh, trenutek pogovora o vsakdanjih stvareh...o otrocih, mucah, starših...in dan steče drugače, delo je lažje, nasmeh je na licu in domov gremo z občutkom "saj sem naredil nekaj" in ne "spet nisem nič naredil"... Zvečer klic staršem, besede za mojega otroka, čeprav sem utrujena in gredo nekako "skozi mene"...njihova vsakdanjost pač...

V vsakem trenutku imamo možnost odločitve, kakšni bomo. Ne smem pozabiti. Da sem se, nekje že nekaj časa nazaj, odločila, da bom ostala jaz...in se spreminjala samo na način, da bom boljši človek... v svojih očeh... Saj poznate tisti stavek iz filma Kdo se spominja Dolly Bell ? Saj ne vem, če se tako napiše... ni pomembno...pomembna je vsebina, ki je nekako takšna :

Vsaki dan v vsakem trenutku rastem.

Kot človek... samo to je zares pomembno... in potem bo tudi pretresljivost trenutka nekega človeka v nekem času v nekem prostoru imela svoj namen... življenje nikoli ni bilo in nikoli ne bo lahko za vse... pomembno je, da znamo razbrati, kaj je pomembno, kaj samo praznina... in ostanemo ljudje... potem bo imelo življenje nekoga odsev v življenju nas samih...

Čas...ne včeraj, ne jutri...samo danes

Vedno znova ugotavljam, da imajo vse stvari, vsi odnosi, vsi ljudje, vse, kar se nam dogaja, res čisto poseben namen. Včasih skoraj neviden, skrit za neko kopreno zunanjosti, drugič več kot očiten, takšen, ki butne v nas in nas skoraj nasilno premakne. Premakne v naših mislih, naših dejanjih...verjetno zato, ker se sami ne. Premaknemo namreč. Tudi ta noč brez spanja (postajajo moje prijateljice...ali jaz njihova...te noči brez spanca, brez sanj) ima svoj namen. Če vse sede tja, kamor mora sesti, če se dan zaključi tako, kot bi se moral zaključiti, je utrujenost tista prava mera za spanec, ki nas odpelje v čas nezavedne prisotnosti v času in kraju, da skozi nezavedanje sebe naberemo energijo za vse zavestno, odgovorno, hoteno...vse...preko dneva. Če temu ni tako, utrujenost ni pomembna...vse, kar je ostalo odprto, nedorečeno, neizživeto, kot seme, ki se ne more razklati in skliti samo...vse nas pritiska v nezmožnost sprejemanja utrujenosti kot tistega merila, ki nas bi vodilo v preseganje utrujenosti same. Misli so tu, čustva so tu...vse je tukaj, v nas...preliva se kot deroča reka naše podzavesti in vzburja vedno novo iskrenje misli samih, čustev samih, občutkov samih...

Faulkner. Evi gre zasluga za spomin nanj.William Faulkner in njegova Svetloba v avgustu. Čas gimnazijskih let in celega kupa knjig, ki smo jih takrat morali prebrati. Mislim, da sem prebrala v štirih letih preko štiristo knjig. Med njimi ima posebno mesto Svetloba v avgustu (in seveda še nekaj takšnih), a sem skozi vsa leta pozabila, zakaj je bila takrat tako posebna zame. Spomin, ki me je vrgel v današnji čas prevečkrat "instant" življenja. In vem, da bom v naslednjih dveh mesecih prav gotovo poiskala knjigo in jo prebrala znova. 

A ni samo Faulkner tisti. Njene fotografije, črnobele fotografije nekega izleta v Franciji, s sošolci, brezskrbne mladosti, so me ponesle v tako zelo oddaljen čas, a tako živ spomin na neki avgust neke naše mladosti, ko sem preživela ves mesec v Franciji. Najprej skupina štirih deklet dobra dva tedna Pariza in druženja z mladino iz vsega sveta (rosnih sedemnajst sem imela takrat; kako zelo mlada sem bila pravzaprav), odkrivanja mesta, ki smo ga podrobno poznale iz naših ur francoščine, nočne zabave, obiska grobov znanih oseb preteklosti na pokopališču Pere Lachaise od Jima Morissona, Edith Piaf, Sarah Bernhardt, Oscarja Wilda, Chopina, Balzaca, Moliera, itd., fantastičnih jutranjih zajtrkov...preveč vsega, da bi lahko strnila vse tukaj... in nato še dobra dva tedna v Annecyju blizu Chamonixa, razstava Dalija v Ženevi, ledenik pod Mont Blancom, vzpon z gondolo na Aguille du Midi...zopet preveč vsega...Čudovit mesec, čudovita spoznanstva, danes čudovit spomin...Spomin na brezskrbnost neke mladosti, ko so bili vsi problemi življenja tako zelo oddaljeni, v nas pa ene same sanje o tem, kaj hočemo in želimo...Morda se niso uresničile tako, kot smo si zamišljali...a to je pač življenje...In samo eno je res, kar je tako lepo povzela Eva. Mladost mora biti takšna; močna, zaverovana sama vase, brezskrbna...da lahko skače preko ovir, išče drugačne poti od utečenih, poskuša druge misli od priznanih...enostavno JE mladost...

Hkrati sem se še bolj zavedala misli, ki jo je povzela Eva : Čas je sedaj. Ni preteklosti (razen v spominih, ki so hkrati izkušnje v ravnanju v sedanjosti), ni prihodnosti (razen v ciljih in željah, ki jih želimo doseči...a ne bodo nikoli realizirani, če ne bomo naredili korakov v sedanjosti)...je samo sedaj, ta trenutek, ta čas in ta prostor...Vsak večer, preden bom odšla spat, si bom ponovila v mislih ta stavek. Čas je sedaj. Ker je vse ostalo izguba energije, življenja, strasti, nas samih...Torej : Čas je sedaj. Zdaj in tukaj.

Eva, hvala ti. Za spomin na mladost, neki avgust moje mladosti, neko knjigo moje mladosti...za sedanjost in tisto, kar je najbolj pomembno...jaz, moj čas danes, sedaj in v tem prostoru... 

No, moram lulat...To je moj plac za lulanje...

Pravkar sem se vrnila s sprehoda. Moja "desetka", moja Drava, moja pot. Ker je pot kar dolga, imam ob njej svoje "priljubljene" prostore, kamor grem lulat. Seveda, če človek pije kar nekaj vode, mora v dobri uri in pol vsaj enkrat lulat. Tudi danes ni bilo nič drugače. Na tla vržem rokavice, dvignem pulover in si ravno začnem vleči navzdol trenerko, ko pride iz grmovja moški s cigareto v ustih, star kakšnih štirideset. Obstanem za trenutek in nato vprašam: "Dober dan. A boste dolgo tukaj?" Moški, kakor da ni slišal mojega vprašanja, odgovori z vprašanjem : "Od kod ste pa vi prišli?" No, skoraj isto vprašanje bi sama lahko postavila njemu. A so mi možgani delovali samo v eno smer:  moram lulat. Ponavadi kar nekaj časa treniram mišico (saj veste, Keglove vaje), preden se odločim za dejanje. To pomeni, da je takrat že skoraj "zadnji čas". Moškega očitno to ni zanimalo. Brez posebnega zanimanja za njegova vprašanja (očitno sva bila skoraj kot zakonca po dvajsetih letih zakona), nadaljujem v svoji smeri: "No, moram lulat...To je moj plac za lulanje..."  Šele dokaj neumen izraz na njegovem obrazu, ko je verjetno sestavljal v mislih skupaj besede, ki sem jih pravkar izgovorila, še vedno v dvomih, da je prav slišal, mi je razkril vso smešnost prizora. Prasnem v smeh, spustim pulover, poberem rokavice, pogledam proti moškemu in se z "nasvidenje" poslovim. 

Pika, Pikica, Pikec...ti si pa res neverjetno iskrena! Človeku, pa še moškemu, začneš razlagat svoje zadeve, povezane z lulanjem, kakor da razlagaš, kako se pride do nogometnega stadiona. Ni čudno, da je ostal brez besed. Šla sem dalje in pri tem premišljevala, da me je samo srečna sekunda ali še manj ločila od neprimerno bolj neprijetnega trenutka. Bilo bi res smešno, če bi prikolomastil iz tistega grmovja takrat, ko bi ravno začela lulat. Ker bi se težko ustavila. Verjetno bi stala in se gledala, dokler ne bi opravila tistega, kar sem se pač namenila.Tako pa... sem samo izgubila svoj "plac" za lulanje...Ja, kakšen kilometer dalje sem še sama zavila v gozd, a sem prej dobro preverila, če se v kakšnem grmu ne skriva kakšen zajec ali kaj večjega. A nekaj drugega je bilo bolj pomembno...nekaj, kar mi je ob tem dogodku pokazalo ... mene ...

Toliko žalosti je danes v meni, da je skoraj ne prenesem.  A sem, ne glede na to, opazila čudovito modro nebo, pokrito tu in tam z majhnimi belimi oblaki; toplo sonce, ki je položilo svetlečo preprogo na gladino Drave... in predvsem... nasmejala sem se sama sebi in svoji neumni netaktni iskrenosti... To sem jaz. Res sem to jaz. Tudi takrat, ko vse v meni joče, je v meni še vedno tista neusahljiva energija, tisto življenje, tista strast za vsem, kar je okrog mene, vsem, kar sem, vsem, kar delam...strast živeti, strast za vsem, kar je življenje...preprosto življenje...

Opazovala sem drevesa ob reki, ko sem se vračala domov... gola, brez življenja...a samo navidezno, samo na zunaj...V njih je toliko življenja, v vsaki najmanjši vejici...in to življenje bo kot sok napolnilo številne drobne popke spomladi, da se bodo odprli in pokazali svoje nežno zelene listke...S kozi sok bodo rasli, postajali močnejši, da jih noben veter ne bo mogel odtrgati z veje... In tako je z mano...samo navidezno ni v meni ničesar več, nobenega življenja, nobene strasti...samo žalost...a vem, da bo, morda ne spomladi, morda ne letos, enkrat...moja duša spet pognala svoje liste, najprej nežne, občutljive, ki bodo z vsakim dnevom in žarkom sonca postajali močnejši, dokler ne bodo bolj močni, kot so bili kdajkoli...In takrat bom rekla: nasvidenje žalost... 

Samo človek...a človek

Kakšno vrednost ima karkoli v tem svetu, če v odnosih nismo več človeški; če izgubljamo vse tisto, kar nas dela človeške?  Včasih imam občutek, da se izgubljam v nekem času, ki si ga nisem izbrala; času, v katerega sem padla nekako po naključju...morda zato, da se nekaj naučim iz njega...A kaj bi me naj naučil današnji svet? Kako biti prvi med prvimi, čeprav pri tem pohodimo vse, kar je okrog nas? Kako izbirati lažje poti za nas, čeprav pri tem prizadenemo ljudi okrog sebe? Kako v center svojega sveta postaviti svoj veliki "JAZ", čeprav vse ostalo okrog nas izgine...ljudje, dotiki, toplina, besede, nežnost...Kako zelo osamljen mora biti takšen svet?! 

Ne želim tega. Nočem sveta, kjer beseda nima nobene teže, kjer jo preprosto pohodimo; kjer vedno postavimo sebe v ospredje, čeprav pri tem prizadenemo človeka zraven sebe. Enostavno nočem takšnega sveta, ne sprejemam ga... Zame so besede čustva, misli, odnos do človeka. Vsaka ima svoj pomen, vsaka. Rad te imam. Želim te. Obljubim. Oprosti. Jezen sem. Ne zmorem. Ker nikoli ne more biti nič zanesljivo, vedno je dvom, če samo premišljujemo o čustvih, mislih drugih. Šele besede, dotiki...vse to je tisto, kar odraža naša čustva, misli, poglede. Imeti srce in povedati tudi tisto, kar ni preprosto povedati....to odraža človečnost, veličino nekoga... Ne iskati  medlih izgovorov, umikov. Kaj lahko boli bolj kot laž, izgovor, v katerega še sami ne verjamemo?  Iskrenost, poštenost... vrednote, ki so zame tako pomembne kot zrak, ki ga  diham... 

Ta preskok v novo leto je bil čisto poseben zame. Morda res preveč pričakujem od ljudi. Čeprav sama ne mislim tako. Pričakujem samo, da se me obravnava na enak način, kot sama obravnavam druge ljudi. Ne lažem, zato mi ne lažite. Dajem, zato ne sprejemajte, če niste pripravljeni tudi dajati. Ne obljubljam samo zato, da se znebim nekoga; zato ne obljubljajte samo zato, da se me znebite. Povem odkrito, zato bodite odkriti z mano. Vse prenesem, ne prenesem pa laži, enostavno je ne prenesem. Ker odraža nespoštovanje do mene. Ker iz mene dela vse drugo, samo kot človeka me ne upošteva. Spoštujem tiste, ki mi v obraz povedo, kaj mislijo o meni. Ker me ni treba imeti rad. Ne prosim za ljubezen nikogar. Nikogar.In za nikogar nisem nekaj samo po sebi umevnega. Za nikogar. 

Mislim, da potrebujem sedaj predvsem sebe. In to je pravzaprav edino, kar res imam, kajne? Zakaj ne bi poklonila končno nekaj časa sebi? Utrujena sem od laži in pravljic nekoga in od izgovorov nekoga drugega...dejstvo je, da me tako prvi kot drugi jemljeta kot nekaj, kar pač je... A jaz nisem samo nekaj, kar pač je... Sem človek, človek s svojimi čustvi, mislimi, pričakovanji, hrepenenjem, upanjem... Samo človek, a človek...

Jaz,Rudolf in moj zobek

Prav gotovo ste bili v življenju že večkrat soočeni ali v situaciji, ko ste morali potegniti črto. Konec. Kakorkoli ste razmišljali, morda iskali vzroke, odlašali...slejkoprej ste se znašli pred dejstvom, da jo je potrebno potegniti. Črto, namreč. Tisto,preko katere ni več koraka nazaj. To se mi je zgodilo včeraj. Že nekje od septembra sem odlašala, iskala luknje v praznih vzrokih, zakaj ne sedaj...a stvarem ne morete ubežati...tukaj so in karkoli naredite, ne izginejo...ne, še bolj silovito se vrnejo takrat, ko sploh ne pričakujete...

Moj otrok, ki me je tako zelo prestrašil  pred božičnimi prazniki, mi je poklonil (med drugim) tudi bonbone...Jaz ne bi bila jaz, če jih ne bi že isti dan odprla in ...že pri prvem začutila, da se je nekaj zgodilo...Uh, plomba...in to ravno tisti zob, ki mi ga hočejo vsi spulit. Nekako si več ne zasluži, da bi bil še del ostale zobne garnizije. A je zadnji na levi strani spodaj. Kaj pove to meni? Ne! zadnji zob ne sme iz ust (saj veste; mostički, proteze, ipd.). No, zdaj pa dovolj! Če mi res moraš ves čas nagajati, je očitno res čas, da se ločiva! Rečeno-storjeno! Ja, morda na kakšen čisto navaden dan. A sedaj, ko je nekaj dni prostih med enimi in drugimi prazniki?! Skoraj neizvedljivo. Vzela sem dopust in se odpravila na križarsko vojno. To je : iskanje zobozdravnika. Nekje sredi dneva sem končno odkrila nekoga, ki je delal in mi je bil pripravljen spuliti zob. Naredila sem si kosilo (bogve, kdaj bomo spet jedli, kajne?) in se odpeljala proti mestu zločina. Plan je bil odličen. A sovražnika (to je zob) nisem dovolj dobro poznala. Zopet pomemben nauk za naprej. Nikoli ne omavalažuj sovražnika. In nikoli ne misli, da ga poznaš. Pa čeprav je s tabo desetletja.

Rudolf (ja, zobozdravniku je bilo ime Rudolf; takoj sem se spomnila na Božička in njegovega losa, ki ga vozi v vpregi sani in mu je ime Rudolf) se je odločil, da bova najprej slikala. In sva. Tudi on je izbral taktiko "nič nas ne sme presenetiti" ali "spoznaj sovražnika". Seveda je že takoj, ko je pogledal v moja majhna usteca (ker so majhna, bog pomagaj) ugotovil: zob mora ven. Do sem nič novega torej. Po slikanju, ko sta s sestro (kar njegovo ženo) opazovala moj zobek, je samo potrdil že ugotovljeno. In smo začeli. Ura je pravkar odbila štiri. Inekcija. Ja, nikoli nisem bila mazohist. Junaštvo je na določenih mestih popolnoma nepotrebno. Saj se strinjate z mano, kajne? Ura je bila pol pet. Zob pa nič. Še vedno je bil tam, kjer je bil desetletja dolgo.Rudolf se je trudil z vsemi mogočimi zadevami, a zob...noče ven! Ne preveč vesel je ugotovil, da ima ponavadi v celem letu tri takšne primere. Dobro. A zakaj ravno jaz? Zakaj moja mala usteca, ki so me že bolela od vlečenja na eno stran, moj mali zobek? Zakaj ravno jaz in to na koncu leta? "Gospa, vztrajati bo treba. Ni drugega". Mislim, da so bile besede namenjene bolj njemu kot meni. Sama tako ali tako nisem mogla pobegniti nikamor. Njegova žena me je držala za glavo, njen mož mi je s vso težo lomastil po moji drobceni mali čeljusti. Ura je odbila pet. Skoraj ena ura. Zob je bil še vedno tam, kjer je bil že nekaj desetletij. Sedaj sem se pomaknila med prve med izbranimni v letu. Kaj takega pa še ne! "Gospa, vi ste še mladi. Nimate nobene osteoporoze. In zob...korenina je nekoliko odebeljena...zato nikamor ne gre...a sedaj ne moremo nehat...morava vztrajat..." Sami komplimenti! Mlada? Jaz? Super. Sem mislila, da sem že kar v letih.  In osteoporoze nimam! superca! Imam pa ta mali zobek, ki se je očitno odločil, da po vseh mojih oklevanjih ne bo šel iz mojih ust. A Rudolf se je odločil drugače! Jaz? Spomnila sem se poroda in kako zelo sem po dveh dneh muk čakala konec. Tudi sedaj je bilo tako! A takrat je bil v vprašanju 3,5kg težak sine, sedaj pa ...?...mg težak zobek! In smo nadaljevali. Malo me je postalo strah, da bo Rudolfa še kap. Ja, človek nekje okrog 55 let. Čutila sem, da je totalno izmučen. Nekdanji čeljustni kirurg v Švici, sedaj privatnik...pred velikim problemom: mojim malim zobkom. Zaprla sem oči in pred očmi se mi je prikazal Rudolf...ne možakar nad mano...Božičkov los...in kadarkoli sem zaprla oči...glej ga, zlomka, spet je bil tukaj! Verjetno se že sama prehajala v dokaj čudno stanje in se mi že prikazujejo stvari, ki jih ni. Ura je bila četrt na šest. Ust več nisem čutila, čeljust me je bolela kot sam hudič, noge so se mi tresle...a še vedno je bil zobek tam, kjer je bil že nekaj desetletij...A nekje, malo pred pol šesto, uspeh...Zobek je zapustil mojo čeljust. Saj sem ga v mislih že lepo prosila, naj me že končno zapusti, ker drugače bom izgubila še vse ostale zobe in čeljust zaradi Rudolfovega pritiskanja. Obljubila sem mu, da ne bom nič jezna nanj. In je šel. Rudolf mi ga je pokazal...glej ga, vraga malega! Ni bil velik zob...ne, mali drobceni zobek...a z debelo korenino. Skoraj nisem verjela, da je res konec. Rudolfova žena je ugotovila, da je ostala skoraj brez tamponov, sama pa sem prvič slišala glasove pred vrati. Ja, ljudje so čakali...zaradi mene...Rudolf, utrujen, vidno utrujen, je potreboval "čik-pavzo". Pogledal me je in rekel : Gospa, moram vam povedat, da ste bili res odlična pacientka. Malo je takih. Potrpežljivih. Včasih pač ne gre. In nisem vam hotel narediti takšne luknje, da za 31, ne boste mogli nič jesti." In smo se poslovili. Sama, tresoča, (opravičila sem se ljudem, ker so morali tako dolgo čakat)...sedla sem v avto in se odpeljala domov. Dva nagelsina, led na lice...zatečena, s preklano ustnico...a zobka več ni bilo...

Tako je to! Jaz in moj zobek in Rudolf. Dobro, da se je našel Rudolf. In dobro, da sem se končno odločila. Ne vem, kaj bi bilo, če bi še čakala. Včasih ne smemo, kajne? Enostavno je potrebno potegniti črto.

Edino, kar me jezi, je Dan D...ne, ne mislim usodnost trenutka samega...koncert...s Špelco sva zmenjeni, da greva danes na Dan D...in ne mislim jih spet zamudit! Ne bom. Le peti ne bom smela. Da se tista luknja, kjer je bil včasih zob, ne prehladi. Ker potem bom pa res videla hudiča! Tokrat sem samo Rudolfa...losa, da smo si na jasnem... 

Prazniki v nas

Večer je. Pred kratkim sem prišla od staršev. Naša mala družina se je zbrala. Tako malo nas je. Pogledam fotografijo mojega pradedka; ponosen sedi na stolu, zraven njega njegova druga žena (moja prababica), prav tako na stolu, z najmlajšim otrokom v naročju. Okrog njiju pa kup otrok. Med njimi moj dedek, očetov oče. Moje korenine, moja družina. Zavem se bistva vseh teh dni, ki se na določen čas iztekajo. Prazniki. Vsaj tisti mirnejši, intimnejši del praznikov. Druženje. V tem, na določen način tako zelo neosebnem času, čas, da smo skupaj. Čas za pogovor, za smeh, za igro...za bližino druženja, toplino odnosa...A lahko bi bilo drugače, lahko bi bilo drugače...Danes sem se tega zavedala še bolj. Ceniti tisto, kar imam. Ker nič ni dano za večno, nič ni tukaj zaradi nas...nič ni samo po sebi umevno...

Vsi občutki neizmernega strahu četrtkovega jutra butnejo vame. In joka, ko sem ugotovila, da je vse v redu. Takrat, ko je popustila napetost, ko so živci, vpeti v grozljivo omrtvičenost duha, spoznali, da ni več potrebe vzdrževanja stanja, v katerega so jih vpela čustva...samo olajšanje in nenehno ponavljanje "vse je v redu" v moji glavi...Vse slike, ki so se kot film odvijale v nekem stanju lebdenja, so izginile...Umirila sem se nekaj ur kasneje. A danes ponovno, ko sem ga opazovala, kako se smeji, poslušala njegove besede, gledala njegov obraz...ponovno zavedanje, da ni nobenega zagotovila za nič. Nikjer in nikdar. Zato je ta čas, čas praznikov, tako dragocen. Ker imamo nekaj več časa drug za drugega, tistega časa, ki ga tolikokrat ne znamo ukrasti sami sebi. 

Toliko ljudi je, ki so manj srečni kot sem sama. Danes sem odšla na čudovit sprehod in se nato "martinčkala" ob pitju kave. Nisem, kot toliko drugih, prebedela noči zaradi poplav, plazov. Hodila sem in uživala v lepoti sončnega dneva. Koliko ljudi ne more hoditi, koliko ljudi leži nekje v nekih posteljah, bolnih, osamljenih. Odšla sem k staršem, kjer smo se zbrali vsi. Koliko ljudi nima nikogar, res nikogar, ki bi jih povabil k sebi. Gledala sem svojega otroka. Ne glede na to, kolikokrat me razjezi, kolikokrat me je strah zanj...si ne znam predstavljati, da ga ne bi imela. Koliko ljudi nikoli ne bo poznalo tega čudovitega občutka imeti otroka. 

Ja, prazniki...Vsa njihova lepota je samo v tem...da smo skupaj... Z ljudmi, ki jih imamo radi... Prazniki so nekaj, kar je v nas, ne nekaj, kar se ponuja kot zunanja oblika praznovanja... zato ni potrebno vse pretiravanje, povezano z njimi...Ker je vsa lepota teh dni samo v nas ...In lahko je vedno, če si tako zaželimo...

Čeprav so že skoraj minili...lepe praznike ...in vse najlepše v novem letu...predvsem tisto, kar nosimo v sebi, v srcu...samo to je res pomembno...

Nekje nad mavrico...

Ne spomnim se tako zelo nenavadnega božičnega dne, kot je bil današnji...toliko mavrice je bilo v njem...sprehod, dolg skoraj štiri ure, in vmes sonce, veter, dež, oblaki v vseh možnih barvah med belo in sivo...in mavrica...samo enkrat v polnem polkrogu, z lokom, ki se je začel ali končal nekje za Gorco in z drugim, nekje okrog Pekrske gorce...močne barve, zelo izrazita vijolična, ki jo res redko doživiš...Še večkrat se je prikazal samo delček mavrice, tu in tam košček, a vedno znova...Prepevala sem si pesem Somewhere over the rainbow in vpijala vso to spremenljivost vremena današnjega božičnega dne...

....tako zelo pisanega na mojo dušo, na mojo srce...kakor, da je vreme odražalo vso paleto občutkov, čustev, misli, ki se zadnji mesec podijo po moji glavi...in tako, kot bo dež spral blato iz cest in pločnikov, bodo solze izprale bolečino iz moje duše...tako kot bo veter pregnal oblake in naredil prosto pot sončnim žarkom, tako bo veter odpihnil vso žalost iz mojega srca... da bo znova zaigralo tako, kot zna igrati...da bodo znova iskrice v mojih očeh...ja, nekje nad mavrico je sonce in nekje nad mavrico je pesem...