ponedeljek, 21. december 2009

Ples marionet...ali ostanki neke pojedine

Včasih imam občutek, da sem ujeta v neke čudne okoliščine, kjer nisem akter, ampak samo marioneta, ki jo upravlja nekdo drug, kakor se mu ravno zahoče. Morda se niti ne bi toliko obremenjevala s tem, če bi bila ta čudna igra samo igra z mano, a ni. Sem samo glavna med marionetami, ki ji v tem čudnem plesu sledijo ostale lutke na vrvicah, v veri in upanju, da grem tja, kamor želim iti, da sama upravljam svoje korake... 


A resnica je nekje drugje... Čeprav točno vem, kaj želim in poznam moj cilj, mi pustijo samo toliko, kolikor jim ustreza za njihove pritlehne igre, in mi v isti sapi očitajo, ker še nisem, ker nisem na takšen način, ker nisem tako zelo, tako veliko, tako, kot bi radi sami... Saj ne, da niso imeli možnost; samo naredili niso nič... In potem mi pustijo, da se zaletavam v neke butaste okvire, ki morajo biti tam in točno tam, da mi lahko v naslednji sekundi očitajo, zakaj jih nisem predvidela. 


Kaj ste mi dali, prekleto? Lopatko in kanglico in zahtevali, da postavim betonske litoželezne temelje nebotičnika? Dva igralca in zahtevali, da igram proti enajsterici najboljših? Kaj, prekleto, ste sploh naredili, omogočili? Kje je zdaj vse tisto, zavito v neke obljube podpore in pomoči? Kako preprosto je kazati na drugega, ker ni  bil sposoben iz kamna speči biskvita?  In igrali ste na mojo karto "borca", nekoga, ki vedno vse uredi, nekoga, ki zna, ki je sposoben... 


Nikogar ne poznam, ki bi lahko iz nič ustvaril vse. No, morda bog svet v sedmih dneh. A, prekleto, mene  ni bilo zraven. Torej, ne vem, kako mu je uspelo, če mu je sploh uspelo.


Če me kaj prizadene, je krivica. Krivica, ki se dogaja tistim, ki so vse leto  stiskali skozi svoje drobovje, v nemogočih pogojih, vso energijo, ker so mi verjeli : Gremo, fantje in dekleta. Vsaki dan bo boljše. S počasnimi koraki dalje. Samo verjeti je treba. Sedaj... ne verjamem več. Ni vredno. Ni vredno niti enega samega trenutka, koščka energije več od tiste minimalne, kolikor jo je potrebno. Ker dobri niso napojeni, ko so lačni; ne, dobri ostanejo zadaj in čakajo, če bo ostalo še kaj ostankov... 


A veste kaj? 


Preveč dobri smo, da bi čakali na vaše ostanke.  
Enostavno...preveč dobri smo...

Ni komentarjev:

Objava komentarja