Nekoč, pred davnimi,
davnimi časi, je živela za sedmimi gorami in sedmimi vodami … mala čarovnica.
Saj sploh ni vedela, da je čarovnica. Sama sebe je vedno videla kot malo,
luštkano deklico, ki v svoji majhni zeleni hiški sredi čudovitega bukovega
gozda peče kruh. Vsako jutro, ko so še zvezde in luna krasile nebo nad bogatimi
krošnjami bukev, je vstala in oblekla dolgo belo obleko, si zavezala rdeči
predpasnik, spela lase v čopek vrh glave, se nasmejala sama sebi v ogledalu in
odprla lesene duri, da je svežina komaj prebujenega jutra na široko vstopila v
veliko sobo njene male zelene hiške. Zaprla je oči in se v mislih odpeljala
skozi širino zelenih krošenj vse do lune, jo prijazno pozdravila in ji zaželela
nasvidenje do večera. Nato je nadaljevala pot svojih misli preko reke, ki se je
vila po nežno zeleni dolini vse do majhnega mesteca na drugi strani velikega
hriba. Misli so potovale do cerkvenega zvonika, preko mostu čez reko in hiš
okrog mestnega trga do vseh oken, zastrtih z zavesami neštetih barv, do vsakega
majhnega bitja, ki je sanjalo svoje sanje, pokrito z mehko odejo v neštetih
posteljicah malega mesta. Majhna bitja, ki bodo čez nekaj ur odprla svoje
drobcene oči, pomele očke pred vsiljivimi sončnimi žarki, in se pretegnile po
vsej dolžini svojih posteljic. Za trenutek bodo zastala, dokler ne bo iz
kuhinj, jedilnic, sob prijadral do njihovih malih noskov vonj po sveže pečenem
kruhu. Sveže pečen kruh s sladko marmelado in še slajšo belo kavo… nenadoma
bodo začutila grozno lakoto nekje v globini svojih trebuščkov in stekla proti
mamljivemu vonju svežega kruha. Vsako jutro je tako, vsako jutro v malem
mestecu, daleč za velikim hribom. Mala čarovnica se je nasmehnila in odrla oči.
Pohiteti mora. Zazdelo se ji je, da že sliši lomastenje v bližnjem grmovju.
Medved je bil že tu, ona pa še ni pristavila vrč z vodo za kavo. Hitro, hitro…
ni čas za sanje, najprej je treba speči kruh.
Vsako jutro je bilo tako.
Najprej je prišel medved. Kava, močna črna kava z malo sladkega mleka, ga je že
čakala na mizi. Ponavadi je zabrundal v pozdrav (mala čarovnica se je samo
nasmehnila, saj ga je že dobro poznala; pač ni bil jutranji tip medveda) in se
zleknil na širok fotelj ob kaminu. Tu ga je že čakala njegova cigara. Cigara že
zjutraj? Zakaj pa ne? Spil je kavo in pokadil v miru cigaro. Velika črna peč je
bila še mrzla. Moral je zakuriti, da je bila žerjavica ravno prava takrat, ko
bodo v peč položili kolače kruha. Zanj je bila pri vsej peki kruha najbolj
pomembna ravno peč. Če žerjavica ni bila ravno prava, peč ne ravno prav topla,
kruh ni bil hrustljavo zapečen, takšen, kot so ga imela mala bitja v mestecu za
velikim hribom, rada.
Počasi so
prihajali ostali. Najprej je prišla lisica in na glas premišljevala, koliko
moke bo potrebovala, da bo zamesila dovolj kruha. Vedno so spekli enako število
kolačev, a lisica je imela vsako jutro ogromno dela z računanjem količine moke,
ki jo bo potrebovala. Želela je biti pomembna in bila je pomembna! Brez nje
testo ni bilo prav pregneteno. In potem ni vzhajalo kot mora vzhajati. In ni bilo
ravno dovolj mehko in ne preveč mehko. Kmalu zatem je prišla srna. Utripala je
s svojimi dolgimi trepalnicami, kakor da bi želela že sedaj dovolj izostriti
svoj pogled, da bo lahko povedala, kdaj bo testo dovolj vzhajano. Kruh ni smel
biti trd in ni smel imeti lukenj. Kako naj mala bitja v mestecu za velikim
hribom namažejo na kruh marmelado, če bodo v njem luknje? Ne gre, enostavno ne
gre. Pozdravili sta se z lisico. Radi sta pekli kruh skupaj. In dobro sta vsako
jutro opravili svoje delo. Volk je prišel to jutro malo prehitro. Kruh še mesit
niso začeli, sam pa je že začel pripravljati velike pletene košare, da odpelje
kolače v majhno mestece za velikim hribom. Pregledati je moral še kolesa.
Včeraj, na poti nazaj, je imel občutek, da zadnje kolo nekoliko motovili sem in
tja. Ne more si privoščiti, da se mu na poti v mesto zgodi kaj nepričakovanega.
Mala bitja morajo v vrtec in v šolo. Kako naj gredo, če bodo lačna, ker ne bo
sveže pečenega kruha na njihovih mizah?!
Lisica je že začela mesiti testo, ko je
priletela sova. Pravzaprav je kar prihrumela skozi okno in se pri tem zaletela
v bele zavese. Bila je pozna in zavedala se je tega. Če bi še malo zamudila,
kruh danes ne bi bil slan. Kakšen kruh pa je to? Čeprav z marmelado, mora biti
slan. Drugače ni dober, preprosto ni dober. Spregledala je očitajoč pogled
lisice, se nasmehnila nežnemu pozdravu srne in pričela z delom. Medtem je
prišla sinička in že s kljunčkom pripravljala kupčke semen, ki jih bo potresla
po kruhu. Mala bitja so imela rada na sveže zapečeni skorji kruha nekaj semen,
bučkinih , sončničnih, lanenih, vseh mogočih… z drobnimi prstki so jih trgala s
skorje še preden so velika bitja narezala rezine kruha in tako malo potešila
velike očke, ki so čakale na sveži kruh. Pri tem so nastajale večje in manjše
luknje v skorji kruha… a je bilo tako vsem prav. Sinička je na belem prtu
zlagala svoje kupčke semen; za vsak hlebec kruha svoj kupček semen. Skoraj bi
se zaletela v ježka, ki je že čakal, da prebode s svojimi iglicami vsak hlebec,
preden ga porinejo v peč. Tudi polh je bil že tu. Danes ni bil njegov dan in
nekoliko ga je bilo strah, da ne bo znal narisati na vsak hlebec veliko srce,
kot ga je narisal vsako jutro. Res bi bil vesel, če bi zajček že prišel in mu pomagal
kot vsako jutro. Mala čarovnica ne bo vesela, če ne bo vsak kolač kruha imel
veliko srce. »To je kruh, narejen s srcem«, je vedno rekla. Saj so to vsi
vedeli. A naj vedo tudi mala bitja v mestecu za velikim hribom. Čeprav so
morala začutiti, ko so jedla kruh, koliko ljubezni je bilo v vsakem kolaču
njihovega kruha.
Mala čarovnica je stregla
vsem s svojo sladko belo kavo in sveže pečenimi piškoti ter pela tiste lepe
pesmi, ki jih nikjer več ni bilo slišati. Samo v gozdu, v mali zeleni hiški, so
še bile… tu, kjer je bila mala čarovnica. Tu, kjer je bilo veliko srce in
veliko ljubezni. A tisto jutro se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Počasi so
se prvi sončni žarki prebijali kot majhna svetloba skozi veje dreves, ko je
priletel orel. Sedel je na vejo ogromne, stare bukve in prhutal s krili ter
razburjeno kričal: »Saj ni mogoče! Saj ni res!« Vsi so pritekli iz hiške in
začudeno čakali, kaj jim bo povedal orel. Se je kaj zgodilo? Je reka poplavila
dolino in mesto? Je zgrmel plaz na mestece? Se je podrl cerkveni zvonik? Počasi
je začel svojo pripoved in takrat, ko je orel utihnil, ni bilo nobenega glasu
več. Vsi so stali tiho in gledali v tla, vsak s svojimi mislimi. Nekako so
pozabili na peč, na kruh, na kavo… Je to res? Vprašanje, ki je prišlo na
njihova usta skoraj istočasno. Je to res? Mala bitja nočejo več njihovega
kruha. Kdo je to rekel? Mala bitja? Ne, velika bitja so rekla, da je njihov
kruh kriv, da mala bitja nočejo nič drugega, kot njihov kruh. Saj je vendar
dober? No, in kaj? Velika bitja hočejo, da mala bitja poskusijo tudi kruh
nekoga drugega. V tem njihovem kruhu mora biti nekaj čudnega. Mala bitja so
vesela in se smejijo. Ne morejo se samo smejati. Ne smejo biti samo vesela. Ni
več treba kruha. Ne smejo več v mestece za velikim hribom.
Živali so stale v tišini…
nihče ne ve, kako dolgo bi stale še tam, okrog male zelene hiške… sončni žarki
so se prelili skozi krošnje bukovih dreves… če ne bi nenadoma zaslišali nežne,
žalostne pesmi… Mala čarovnica je sedela na pručki ob mali zeleni hiški in pela.
Živali so prišle do nje in jo nemo opazovale. Njena pesem se je naselila med
debla dreves, prelila se je skozi krošnje dreves visoko v nebo do oblakov… bila
je vedno bolj žalostna in vedno bolj mogočna… ni bilo vprašanj v njej, bila je
samo žalost. Solze so tekle po licih male čarovnice… je narobe razumela ta
svet? Je videla sebe drugače, kot so jo videli drugi, velika bitja v mestecu za
velikim hribom? Saj ni hotela nič slabega. Hotela je samo peči kruh za mala
bitja. Ker so ga imela rada… ker so skupaj z živalmi radi pekli kruh zanje…
samo zato, ker so jih razveselili…
Prvi se je zdramil medved. Vedno je znal
nekako presekati takšne trenutke. »Bomo že. Našli bomo drugo mestece, kjer
živijo mala bitja in bomo zanje pekli kruh. Prav gotovo so nekje mala bitja, ki
imajo rada sveže pečen kruh z marmelado, kajne?!« Živali so obkrožile malo
čarovnico in jo tolažile. Bile so žalostne, a še najbolj jih je prizadelo, da
je bila žalostna tudi mala čarovnica. Druga drugo so prehitevale z novimi
idejami in počasi, počasi se je nasmejala tudi mala čarovnica. Seveda, jutri bo
spet novi dan. In novo upanje! Prijeli so se za roke in zaplesali pred malo
zeleno hiško… čez nekaj časa je skozi krošnje dreves odmeval samo še vesel
smeh.
Še vedno odmeva v bukovem
gozdu smeh živali in male čarovnice. Lahko ga slišite, če čisto tiho
prisluhnete tišini ogromnih krošenj zelenega gozda.
