Ujeta brezčasnost ali grad, ki sanja sanje Trnuljčice

Prav gotovo poznate pravljico o Trnuljčici. Lepa princeska, ki se zaradi prekletstva ene izmed sojenic ob njenem rojstvu piči v prst in zaspi, dokler je ne zbudi s poljubom princ. Skupaj z njo zaspijo vsi dvorjani, kralj in kraljica ter ves grad, ki ga prekrije trnje. Pravljico je napisal leta 1697 pravljičar Charles Perrault. 

Danes sem se spomnila Trnuljčice. Imela sem občutek, kakor da sem nehote zašla na njen grad, le da še ni minilo sto let, ker grad še ni ves porasel s trnjem. Borl, grad nad reko Dravo, v čudovitih Halozah.

Spomini na grad Borl segajo v čas mojega otroštva, ko smo z očetom in mamo  včasih prišli sem na izlet. Spomnim se bazena, spomnim se sadne kupe, ki sva jo dobili s sestro in spomnim se, kako sem sanjala, da sem princeska in je to moj grad. Ja, nekako sem želela biti princeska, ker so bile vse lepe, dobre in so jih imeli vsi radi. Kasneje sem seveda ugotovila, da življenje princesk v tistih davnih časih, tristo ali več let nazaj, ni bilo ravno pravljično.

Začetki gradu segajo v 12.stoletje. Ja, grad Borl je eden najstarejših objektov te vrste na Štajerskem. Prvič je grad Borl omenjen leta 1255, ko  ga je prejel v svoje roke Friderik Ptujski. Po izumrtju njihove družine leta 1438  je prišlo obdobje menjavanja lastnikov in grad je izgubljal svojo vlogo. Preporod se je začel leta 1639, ko je grad kupil Ivan Karel Sauer. Grad so prenovili in mu dali baročni videz, nakupili dodatna posestva, kar mu je vrnilo status, kot ga je imel pred letom 1438.  Leta 1674 je bila zgrajena kapela Svete Trojice. 

Okrog leta 1681 so pod gradom naredili še manjši park s paviljonom. Grad je živel svoje sanje. Lep, mogočen in ponosen. Od leta 1801 je grad spet menjaval lastnike, dokler ga niso med 2. svetovno vojno nemški okupatorji spremenili v zbirno taborišče za slovenske rodoljube. Od tu so jih pošiljali v izgnanstvo in v taborišča. Po vojni je bil grad nekaj časa zavetišče za vojne sirote in kasneje hotel, ki so ga po letu 1980 zaprli. 

In danes? Grad Borl je v lasti države. Nas vseh torej. Del naše kulturne dediščine. Samo občasno se odpre, kadar se tu odvija kakšna prireditev. Težko si predstavljam kakršnokoli prireditev v okolju, ki z izjemo dela parka kaže več kot očitne znake zanemarjanja. Na glavnih vratih debela ključavnica in napis, ki vsakomur sporoči, da je prišel na grad Borl, kulturni spomenik naše male države. Stojim pred vrati in dvomim  v svojo predstavo kulture. 

Je to kultura? Je kulturno pustiti takšen objekt propadanju? Verjamem, da je težko poiskati kupca za takšen objekt. A vseeno... Če lahko gradimo moderne in prav gotovo drage hotele, velikokrat brez duše, zakaj ne moremo restavrirati in odpreti vrat takšnih objektov, kot je grad Borl? Verjamem, da bi lahko na tej lokaciji ponudili tisto, kar se danes išče. Potreben je samo vizionar in nekdo, ki verjame v njegove sanje in ga podpre. Kaj vse bi naredili s takšnim gradom na takšni lokaciji v Nemčiji, Avstriji... 

Stojim pred ograjo Trnuljčice, ki spi svoje sanje. In čaka na princa, ki ga ni. In ga verjetno ne bo. Saj je vendar kriza! A ravno sedaj bi bilo treba poiskati naše prednosti, tista bogastva, zaradi katerih smo lahko drugačni in zanimivi za tujce z vse Evrope. Nedvomno je grad Borl takšen diamant. 

Nekdo ga mora vzeti v roke in mu vdahniti nekoliko "ljubezni", da lahko zasije v vsej svoji lepoti. V parku okrog gradu, kljub zapuščenemu bazenu, se skriva v krasnih, velikih drevesih toliko energije, enkratne energije... Le zakaj je ne začutijo ljudje, ki imajo moč odločanja?

V torek se je vsul zemeljski plaz na cesti med Ptujem in Zavrčem, na vzpetini, kjer stoji tudi grad. Plaz je precejšen. Ne gre samo za zemljo, gre za skale. Kakšna je škoda in kaj to pomeni za grad sam? Nedvomno bo treba sanirati del brežine, čeprav verjetno grad ni ogrožen. Je hotel opozoriti nase? Morda. 

Včasih imam občutek, da bi nekaterim ustrezalo, če bi grad kar čudežno izginil. Se vsaj ne bi bilo treba več ukvarjati z njim. Kaj loči uspešne od neuspešnih? Uspešni vidijo v vsem izziv, neuspešni samo probleme. In grad Borl je za mnoge v Sloveniji samo problem. 

Danes grad sanja svoje sanje. Morda sanja sanje Trnuljčice in čaka na poljub princa, ki ga bo prebudil v življenje? Ali princeske? Upam samo, da ne bo za grad prepozno.