Uspelo! Vesela! Iskreno, ker je to morda najbliže temu, kar bi nekoč rada naredila... a sedaj ni pravi čas... Blog sem začela pisati davnega leta 2007. Najprej so bile Besede s Piko, nato so postale Besede z Lenno. Morda je Pika postala enostavno premlada ali bolje preveč naivna za virtualni svet. A vse skupaj se je začelo 30.novembra 2007. Prva objava je bila posvečena mojemu otroku, ki je takrat dopolnil 23 let. Kmalu jih bo imel 37. Čas je minil... ne samo čas, življenje... Spremenilo se je toliko stvari, toliko ljudi je odšlo iz mojega življenja in v bistvu ni stopil vanj skoraj nihče nov; nihče, ki bi v meni, v moji duši pustil sledi ... Vsaj od zadnje objave na tem blogu ne. Kje sem danes? Dovolj časa bo za to. Kje je virtualni svet danes? Na žalost ugotavljam, da je prevladal nad realnim svetom. Čeprav sem sama pisala blog, čeprav sem takrat velikokrat debatirala preko komentarjev s številnimi takratnimi blogerji, čeprav sem se ukvarjala s FB oglaševanjem, pisala za spletne portale... ugotavljam, da je kljub prednostim, ki jih nedvomno ima, postal prevladujoča komunikacija med ljudmi in nam kot takšen jemlje človečnost. Zame je še vedno osebni stik, besede, izrečene iz oči v oči, objem, nasmeh, poljub tisto, kar je dejansko pomembno v življenju. Tako pa opazujem svet okrog sebe ... ljudi, ki sedijo za isto mizo v lokalu, kjer bi se naj družili, pa nenehno gledajo vsak v svoj telefon; starše, ki pred otroka položijo telefon in mu predvajajo iste risanke, zgodbice, da se ni potrebno ukvarjati z njim; mlade popotnike, ki ne vidijo nič drugega okrog sebe kot najbolj "in" mesta za selfi... in se vprašam, kje sem, kdo smo in kam gremo... Danes so generacija ljudje s starostno razliko pet, morda malo več let... starejši in mlajši so že druga generacija... Včasih so bile v glavnem tri generacije... Svet se spreminja s hitrostjo, ki jo naš razum, še manj srce in duša, v bistvu ne dojemajo. Zato sem vesela vsega, kar kaže, da se "kolo" medsebojnih odnosov vrti vsaj malo nazaj. Zame so bili to nedvomno mladi, ki so se zoperstavili praznim floskulam voditeljev in bogati oligarhiji, ki vlada temu svetu, na nedavni podnebni konferenci v Glasgowu. Zame so bili to nedvomno mladi, ki so preko civilne iniciative ponesli z nami vsemi skupaj odločen "proti" Zakonu o vodah. Torej ni svet črn, čeprav v teh časih "pandemije" slika ravno takšen obraz. Dejstvo je, da se še vedno ne zavedamo moči, ki jo imamo ljudje, kadar se združimo za nekaj, kar je dobro na splošno za vse nas. Prav tako se ne zavedamo, kdo ima največ koristi, kadar se sami delimo(ali nas delijo) na "rdeče in bele", "cepljene in necepljene" in podobno, kadar nam nenehno preko medijev in vseh ostalih poti komunikacije vzbujajo strah.... Različno mislimo, čutimo, se odzivamo, a na neki stopnji smo enotni v tem, kaj želimo v bistvu zase in svoje najdražje. Verjamem v civilno iniciativo. Ne verjamem v nobeno politično stranko, strujo, liderje... ni v njihovi naravi, da ne bi želeli svojo moč oziroma pozicijo moči, ker jim moč dajemo izključno mi, zlorabiti za svoje parcialne interese. Ne, nič ni narobe, če človek, ki daje, dobi to vrnjeno nazaj. Tudi politik. Zelo narobe pa je, če nekdo jemlje svojo pozicijo moči za uveljavitev interesov ozke klike sebe in njegovih somišljenikov, sorodnikov, prijateljev in podobnih na račun vseh nas ostalih. Pa dovolj za danes. Jaz sem voda... navidezno mirna, a imam lahko moč, ki jo nihče ne pričakuje... Ne jaz... mi smo voda!
