Voda sem ...

Skozi tvoje besede, ki bi lahko bile moje, se je prelil nemir v mojo dušo. Tako prepleteno je vse skupaj in razum, izhodišče mojega bivanja, postavljen na preizkušnjo. Si ti tisti, ki me omejuješ v mojem bivanju; poglabljaš spone, ki me priklepajo na nekaj, kar v bistvu nisem jaz? 

Voda sem ... divja v iskanju občutka svobode

Ker tisto, kar dejansko je, sedaj, tukaj, v tem trenutku, obvladujejo čustva. 

Ti me vodiš nazaj, v čas, ki ga ni več, ali potiskaš v čas, ki ga še ni. Ne danes, ti si moj včeraj in moj jutri, ki ga projeciraš z natančno narisanimi črtami, dokler ne nastane mreža, v katero me ujameš. 

Voda sem ... 

ujeta v hladnost nedostopnosti, kadar potrebujem sama sebe 

A jaz imam samo danes. 

Včeraj sem imela samo takrat, ko ni bil včeraj. Jutri bom imela samo takrat, ko ne bo jutri. 

Ničesar ni. Samo danes.Sedaj. Ta trenutek. Razum, ki se odslikavaš skozi razmišljanje, vpeto v včeraj in jutri, ne  dam ti več moj danes. Zate danes ne obstaja, ker ga ne moreš premagati. Danes ni vprašanje, zakaj je bilo; danes ni vprašanje, kaj bo; danes je. Samo preprosto je. Ne potrebuje te. Potrebuje samo odprto dušo in srce, da ga sprejemata v paleti barv, ki jih vsebuje. 

Voda sem ... 


igriva v navdušenju odkrivanja ...

Tvoje besede niso naključje. Nekako sem čakala nanje; na tisti trenutek, ko bom dovolj pripravljena, da jih sprejmem. 

Vse ima svoj namen. 

Ne potrebujem razmišljanja, zakaj in kako. Bila je nedelja. Bila je misel in ti si odgovor nanjo.  

V nekem trenutku pridejo v naša življenja ljudje. Ne kar tako. Z določenim namenom. Če nismo odprti zanje,izgubimo. Ker pridejo, da nam nekaj dajo. Tako kot mi pridemo v njihova življenja, da jim damo nekaj drugega. Vzajemnost, ki vodi v rast enih in drugih. A namen se izgubi, če nismo pripravljeni na spremembo. Ker vsak med njimi prinaša spremembo. Sprememba kot rast. Bliže sebi, bliže tistemu, kar smo. 

Voda sem ... skrivnostna v svoji preprostosti in enostavnosti ...

Jaz sem voda. Vedno sem to vedela, vedno sem jo čutila. 

Sposobnost razumskega razmišljanja, načelno pozitivna, a skozi odgovornost in željo po "zadovoljiti" zlorabljena v svoji primarnosti, je bila ječa, ki je jemala mene meni sami. 

Ni mi pustila, da sem to, kar sem. Tvoja izkušnja, neznanka, ki je na bizaren način moja, me je osvobodila. In jaz... končno dovolj zrela, da postanem ranljiva navzven in si dovolim ranljivost. Voda sem... 

Voda sem ... 

mirna, 
obsijana s svetlobo 
sreče
in notranjega zadovoljstva...

Cvetje v jeseni... 

pot, ki naju je zbližala.. 

a ti si prinesla pomlad, neznanka... 

Hvala ti ...