Če lahko pišemo Božičku in dedku Mrazu, zakaj ne bi Miklavžu? Morda ni čisto vsakdanje pismo. A odločila sem se, da ga dam namesto v škorenj, na tele Besede z Lenno. Sploh ne dvomim, da Miklavž danes bloga naokrog in ima na FB najmanj tri svoje strani.
Dragi Miklavž,
imam čisto posebno prošnjo zate. Ne, tokrat ne nosi čokolade in pomaranč, tudi suhega sadja ne potrebujem. Saj ne, da nisem več sladkosnedna, a bi raje mnenje nekoga, ki je že tako dolgo na svetu, kot si ti. Verjamem, da se lahko človek spremeni samo sam. V bistvu ne gre za spremembo, ampak za osebnostno rast. In to, da rastemo kot ljudje, je v bistvu smisel življenja. Verjamem, da smo sami odgovorni samo in izključno za svoje življenje in edini, ki gradimo svojo srečo. Kaj muči zadnje čase tole mojo glavo?
V bistvu gre za moj notranji razkorak med tistim, kar trenutno občutim kot
ugodje, nekaj lepega, nekaj, kar zaznavam kot »meni potrebno« in tistim, kar
sem nekako vedno želela, a se od tega odmaknila v kasnejših letih. Nobenega
dvoma ni, da je v vsem, kar sem in kar delam, vedno bolj v ospredju potreba po
»vsebini«. Plehkost, površinskost, praznina ali odsotnost bistvenega,
človeškega, naravnega, tudi vrednot, ker sem v osnovi načelni človek, me vedno
bolj odbija. Pustiva sedaj, kaj so vrednote. Ali so vrednote nekaj, kar je bilo
vsajeno vame kot del človeškega in so torej ravno tako lahko predmet vprašanja
ustreznosti kot meni tako zoprno potrošništvo (ali »preseravanje« kot moj skrajni izraz
nestrinjanja z vsem, kar se dogaja okrog mene)? Ali so vrednote nekaj, kar je v
osnovi človeško ali celo prvinsko?
V okolju »črednega
nagona« je zelo težko biti drugačen, ker te ljudje izključijo. Človek je
socialno bitje in menim, da smo ljudje ravno v odnosu z drugimi
ljudmi. Kar zavračam je tisto potrošništvo, tiste umetno vsajene »potrebe«, ki
nimajo osnove v nobeni dejanski potrebi človeka. Potrošništvo, ki ubija realno
zaznavanje nas samih, našo »dušo«. Naša »duša« še vedno posluša, čuti, misli,
občuti na enak način, človeški, naravni, a je ne slišimo več in ji ne sledimo
več. Kakor, da smo marionete na nitkah, ki jih premikajo drugi ljudje.
Notranji konflikt med tem zunanjim gibanjem in našo dejansko »dušo« je vedno
večji in ubija nas same. Tako fizično, psihično kot duhovno.
Sama
zase vem, da je moja primarna potreba, tisto, kar mi največ pomeni, svoboda.
Tako občutim vodo, tako občutim veter, ki ga imam neskončno rada, tako občutim
odkritost pogovora, kjer vem, da lahko povem, izrazim vse, ker je vse, kar mislim in čutim del
mene same…Ja, tako občutim ljubezen, tisto »pravo«, ki ne jemlje, ne odvzema,
ne pogojuje, ne tlači, ampak omogoča notranjo rast, spremembo, ki jo izzoveš
sam v sebi zato, ker želiš biti bolj človeški, boljši, spremembo, ki je
najlepši del staranja. Spremembo, ki ni pogojena od zunaj, čeprav jo je morda
povzročil odnos, ki je navidezno zunanji, a v bistvu ni. V bistvu gre za dopolnjevanje,
tisto »dve polovici celota«, ker verjamem, da smo na tem svetu takšni kot smo,
primarno razdeljeni na moške in ženske, z namenom. Ne, ni reprodukcija edini
namen. Prava ljubezen je zame najvišja oblika svobode. Njeno bistvo je sprejemanje sočloveka točno takšnega kot je, ker samo takšen človek ustreza meni.
Ljubezen
je tista stična točka, kjer se sreča moja potreba po svobodi z mojo potrebo po
pripadanju. Zame sta to najbolj bistveni potrebi človeka. Če v osnovi želimo biti izpopolnjeni, človeško in žensko (moško) izpopolnjeni (pravimo »srečna, srečen«), morata biti zadovoljeni. Seveda so ljubezni in seveda so pripadanja,
tako kot je svoboda vedno v določenih stvareh. Zase vem, da bi verjetno
potrebovala manj čokolade v svojem življenju, če bi bila moja potreba po
ljubezni zadovoljena, kot zame, za mojo dušo, mora biti. Je čokolada tisto, kar
res potrebujem, ali samo substitut za nekaj, kar nimam dovolj ali ne ustrezno,
da bi moja duša našla svoj mir? Bi bila manj obsedena s hitrostjo (zelo rada
imam hitro vožnjo), če bi bila moja potreba po svobodi zadovoljena na ustrezen
način, ki bi zadovoljil mojo dušo, izpopolnil mene? Sama mislim, da je to
odgovor za vsa ravnanja, ki jih delam in niso v simbiozi z mano v svojem
bistvu, z mojo »vsebino«, mojo »dušo«.
Tu
je stična točka tega potrošništva in zaznavanja potreb, umetno, od zunaj
vsajenih v nas, kot jo sama občutim. Se sploh zavedaš, koliko žensk je totalno
izgubilo »kompas« v življenju, dragi Miklavž? Ko jih opazujem, poslušam njihove
pogovore, večno potrjevanje v tekmi, ki je ne morejo dobiti (biti mlad in lep),
milijone cunjic in cot, ki si jih dnevno kupujejo, ker so zaradi tega pol
ure«srečne«. Navidezna sreča. A niso slabe, v svojem bistvu niso plitke, samo
izgubile so se. Ali moški… saj je popolnoma isto. Ljudje smo izgubili stik sami
s sabo, ne vemo več, kaj je tisto, kar res potrebujemo za občutek izpopolnjenosti, »srečo« v življenju. Čeprav sreča zame ni najboljši izraz,
preveč izraža samo ugodno naključje. Veš tisti enostavni besedi, ko rečeš »dobro je«… To je zame to, ko enostavno čutiš notranjo
izpopolnjenost, enotnost s svetom,
ljudmi, vesoljem, energijo oziroma s sabo.
Imajo to ljudje, ki jih srečuješ na
svojih poteh? Tibet, Afrika, Indija... Izpopolnjeni, srečni, zadovoljni, sprejemajoči, čeprav nimajo nič,
a nič z našega vidika. Morda ne poznajo nič drugega in imajo vse s svojega
vidika poznavanja sveta in stvari. A v
svoji osnovi so človeški, tako kot mi. Če bi imeli vso to navlako ugodja, ki
nam jo ponuja potrošništvo, bi ostali
enaki? Odgovor zame ne prihaja od zunaj, odgovor je v nas.
Kaj misliš, dragi Miklavž? Boš danes ponoči prinesel tudi darila, ki ne zadovoljujejo osnovni namen tega "Miklavževanja"? Boš nagradil samo "pridne" ali boš nagradil predvsem tiste, ki niso bili "pridni", ki si dovolijo misliti s svojo glavo in izhajajoč iz sebe samega?
Želim ti čim lažjo noč. Ne išči moj škorenj, ker ga letos ne bom nastavila.
Podari tiste sladke malenkosti nekomu, ki jih je bolj potreben kot jaz.
Še vedno tvoja Lenna
