Nekoč, pred davnimi,
davnimi časi, je živela za sedmimi gorami in sedmimi vodami … mala čarovnica.
Saj sploh ni vedela, da je čarovnica. Sama sebe je vedno videla kot malo,
čustveno deklico, ki v svoji majhni zeleni hiški sredi čudovitega bukovega
gozda skupaj z živalmi peče kruh, poje lepe pesmi, ki so jih velika bitja iz
majhnega mesta na koncu zelene doline za velikim hribom že pozabila, piše
pravljice za mala bitja iz majhnega mesta na koncu zelene doline za velikim
hribom in se veseli vsakega novega jutra in vsega, kar prinaša s seboj nov dan.
Mala čarovnica je
imela rada svoje živali. No, saj živali niso bile njene. Živele so v velikem
bukovem gozdu kot mala čarovnica. Vsaka med njimi se je nekoč, nekega dne, čisto
slučajno, morda iz radovednosti, prikradla v bližino majhne zelene hiške. In
vse je mala čarovnica navdušila s svojo preprostostjo, prijaznostjo in lepoto.
Njene oči so bile takšne; kakor dva mala topla sončka, polna sijaja in topline.
Vse živali, ki so živele v gozdu že sto in sto let, so poznale vsakega
prebivalca njihovega gozda. Prihod male čarovnice je mednje najprej vnesel
nemir. Kdo je prišel? Človek!!! Nič dobrega ni pomenilo, če je prišel v gozd
človek! In še čarovnica!
Po pripovedovanju
svojih dedkov in babic so se spomnili čarovnic, ki so v davnih časih živele
blizu gozda. Nič dobrega niso pomenile in nenehno so se kregale z gozdnimi
škrati in vilami. In potem so nekega lepega dne nenadoma izginile. Nihče jih ni
pogrešal. V gozd se je naselil spet mir. Živali so v sožitju druga z drugo živele
v gozdu in skrbele za svoje družine. In potem pride mala čarovnica! Čez nekaj
časa je strah in nemir v živalih ob njenem prihodu izginil. Spoznali so jo in
videli, da sploh ni čarovnica, ampak majhna, prijazna deklica. In tako lepo je
pela. Kako lahko nekdo, ki poje tako lepo kot mala čarovnica, misli grdo in je
slab človek? Živali so sprejele malo čarovnico za svojo in mala čarovnica je
sprejela živali za svoje. Postali so nerazdružljivi.
Tistega dne so nebo
nad zeleno širino krošenj bukovih dreves nenadoma prekrili grozeči oblaki.
Skozi nežno zeleno listje so se počasi prikradle prve tople kaplje dežja in
hitro namočile suho zemljo pod krošnjami dreves. Toliko dni že ni deževalo in
struga reke, ki se je vila po zeleni dolini do majhnega mesta za velikim
hribom, je bila že izsušena. Samo na sredini se je kot majhen potoček vila
nekoč mogočna reka. Mala čarovnica je skozi odprte duri opazila dež, ki je
padal na še ne pobrano perilo, plapolajočo v vetru sem in tja. Stekla je na
dvorišče, sproti pobrala veliko pleteno košaro in perilo je bilo v košari,
preden ga je dež čisto zmočil. No, vsaj z likanjem ne bo problemov, si je
mislila mala čarovnica.
Veter je pihal vedno
močneje in veje dreves so se grozljivo zibale sem in tja. Skoznje je sikal in
tulil veter, kakor da bi želel vse opozoriti, kako močan je. Dež se je prelevil
v naliv in zemlja, ki toliko dni ni začutila nobene kaplje dežja, ni uspela več
požirati ogromne količine vode, ki je padala skozi krošnje dreves. Nastajale so
majhne luže in se počasi zlivale ena v drugo ter postajale vedno večje. Mala
čarovnica je stala med durmi in opazovala nevihto. Saj je bil res potreben,
tale dež. Skomignila je z rameni in zapahnila duri za sabo. V tem dežju si bo
privoščila skodelico sladkega, toplega čaja.
Voda je že brbotala
v lončku, ko je nenadoma močno potrkalo na duri. Mala čarovnica je kar
odskočila, tako se je prestrašila, ko je še enkrat močno potrkalo. Obrisala je
dlani v krpo in odpahnila zatič na vratih. Z vso silo so se duri odprle.
Podzavestno se je odmaknila veliki temni senci, ki se je pojavila pred njo in
pogledala veliko bitje, ki je stalo med vrati. Kako grozljiv je bil! Ne samo
zaradi velikosti, ampak neke temačnosti, ki jo je odražala vsa njegova pojava.
Bilo je, kakor da je vsa svetloba, ves prostor nenadoma izginil, ker ga je
vsega napolnilo tole strašno bitje. Veliko bitje se ni premaknilo. Še naprej je
stalo med vrati in z njega je tekla voda in se zbirala kot vedno večja luža na
tleh pred durmi.
Mala čarovnica se je
zdramila iz otopelosti in stopila proti velikemu bitju. Prijela ga je za
veliko, kosmato dlan in ga povlekla v izbo ter spet zapahnila vrata. Previdno
je stopila okrog velikega bitja in se zazrla visoko proti stropu, saj se je
veliko bitje z glavo dotikalo lesenega stropa. Njegovi lasje so bili gosti,
črni in iz vsakega lasu je kapljalo na obraz in ramena velikega bitja. Obraz je
bil kosmat, nos velik in širok, usta prav tako velika in skoznje si lahko
opazil velike bele zobe. Ušesa so bila ogromna in kosmata. Mala čarovnica še
nikoli ni videla tako zelo grozljivega obraza, a nekaj je bilo na tem obrazu,
da je strah počasi izginil. Njegove oči. Bile so majhne oči, skrite pod gostimi
obrvmi globoko v jamicah ob velikem nosu, in imele so dolge črne trepalnice. A
bile so tako tople, tako zelo tople oči. V njih ni bilo nič grozljivega. Bile
so popolno nasprotje grozovite ogromnosti bitja, ki je zrlo vanju. Obleka
velikega bitja je bila premočena, čevlji, ki so povzročili takšen hrup, pa
veliki kot čebri za vodo pri njenem vodnjaku.
Mala čarovnica je
nenadoma z odločnim korakom stopila do velikega bitja in ga pogledala navzgor,
globoko v njegove oči. Ni odmaknil pogleda, temveč se je počasi na njegova usta
preselil komaj opazen nasmeh. Mala čarovnica se je nasmehnila in ga prijela za
veliko kosmato dlan. »A vas je nevihta ujela v gozdu?« je vprašala. »Najbolje
bo, da slečete te mokre cape. Bomo že našli kaj, da vas segrejemo. Le stopite
sem k peči. Zakurili bomo, da vas posušimo.« Nasmehnila se je še enkrat in njen
nasmeh je dokončno premagal trdno grozljivost obraza velikega bitja. Nasmehnil
se je in sedaj je bil čisto prijazen; grozljivo ogromen, a prijazen. Mala
čarovnica je prinesla odeje in velike brisače ter pokazala velikemu bitju, kje
je kopalnica. Zakurila je v kaminu, sedla na gugalnik ob njem in nemo poslušala
zvoke, ko je veliko bitje lomastilo po kopalnici, se zaletavalo enkrat v omaro,
drugič v stojalo z brisačami, dokler ni končno slišali le še vodo, ki je padala
s tuša in njen čuden zvok, ko se je zlivala preko velikega bitja na dno kadi.
Čez nekaj časa je
vse utihnilo. In nato, čisto nepričakovano, je zaslišali glas, kakor da prepeva
nekdo z nežnim, žametno lepim glasom. Bila je čudovito lepa ljubezenska pesem.
Prihajala je iz kopalnice, skozi vrata kopalnice in napolnila celotno zeleno
hiško. Iz kitice v kitico je bil glas bolj globok, a hkrati vedno bolj nežen.
Tako zelo čudovito je pel, a v njem je bilo toliko žalosti. Nemo je poslušala
pesem in iz njenih oči so pritekle solze. Toliko bolečine.
Kdo lahko poje s
toliko bolečine, če te bolečine ni nikoli doživel? A je lahko tako pelo tisto
grozovito gromozansko bitje za vrati kopalnice? Čez nekaj časa je vse utihnilo.
Mala čarovnica je nemo strmela v vrata kopalnice. Tolikšno presenečenje in
hkrati tolikšno lepoto je odkrival izraz na njenem obrazu. Presenečenje, a
hkrati še vedno dvom, kakor da ni slišali prav, kakor da bi bilo možno, da je
pesem pel nekdo drug… ne veliko bitje za vrati kopalnice? Čez čas so se vrata
odprla. V sobo je stopilo, ogrnjeno v dve veliki kockasti odeji, veliko bitje.
Na njegovem obrazu je bil miren zasanjan pogled. Nasmehnil se je in rekel z
lepim, nežnim glasom: »Res sem hvaležen za pomoč. Nisem vedel, kam bi se skril
pred nevihto. Kar grozljivo strašen veter je zunaj«.
Tako gromozansko
bitje in pozna … strah?! Sedaj ni bil več grozljiv; postajal je lep v vsej
svoji gromozanski nerodni velikosti. »Kakšna pesem je bila tole? Tako čudovito
lepa je, čeprav tako grozljivo žalostna…«
je vprašala mala čarovnica. Veliko bitje se je nasmehnilo, a ni bil
nasmeh, ki bi prinesel veselje na njegovo lice; bil je nasmeh, ki je še
poglobil žalost na njem. »To je moja pesem. Napisal sem jo tistega dne, ko sem
izgubil ljubezen svojega življenja. Vedno jo pojem takrat, ko me je strah, ali
ko sem izgubim v trenutkih življenja, ko ne vem, kako biti jaz z vso svojo
ogromnostjo, samo jaz«. »Tako lepa je«, je rekla mala čarovnica.
Pomignila je
velikemu bitju, da sede na fotelj ob peči, pokrila ga je še z eno odejo in mu
nalila čaj, v katerega je zamešala veliko žlico sladkega medu. Sedla je ob
njegove noge in ga opazovala. Mala čarovnica pa je nežno gledala to veliko
bitje, ki ga je nevihta prinesla v njeno malo zeleno hiško sredi lepega
zelenega bukovega gozda.
Tako lep je bil. Nič
ni bilo več grozljivega na njem. Čutila je njegovo toplino, čutila je njegovo
srce, njegovo ranjeno srce. Nežno je gledala v njegove oči, ki so odsotno
strmele v ogenj v peči. Zaželela si je, da bi ga čisto nežno pobožala po
njegovih laseh. Kako zelo se lahko motimo o ljudeh, če jih sodimo samo po
tistem, kar vidimo?! Kakšna čudovita presenečenja se skrivajo v njih, koliko
lepega nosijo s sabo. Samo odpreti moramo sebe zanje in jih videti takšne, kot
so v resnici. In to veliko bitje v njeni mali zeleni hiški? Kako zelo drugačno
je od vsega, kar vidijo oči v tistem prvem trenutku… Nasmehnila se je. Veliko
bitje je začutilo njen nasmeh in čisto počasi se je nasmehnilo tudi samo.
Sedela sta drug ob drugem in bila sta si blizu, kot sta si lahko blizu dve
bitji, ki čutita enako.
