Alea iacta est!

Neverjetno! Ampak res, prisežem, res se ni nič spremenilo! Kako že pravi moja prijateljica? Ti si osel, ki gre stokrat na led, pade, pa poskusi še sto prvič. Hhmmm, morda sem res osel... ali pa imam pač neskončno velik vztrajnostni moment! Čakaj, fizika je že v preteklosti. Aha, odvisen je od oblike telesa in porazdelitve mase znotraj te oblike. Več mase leži stran od osi vrtenja, večji je vztrajnostni moment. No, oblika telesa prav gotovo ni tako posebna. Pač ženska. Porazdelitev pa... Bingo! Če bi imela košarico A, potem bi imela manjši vztrajnostni moment. Torej nisem kriva jaz! Mati narava ali genetika. 

Kakorkoli... Bistvo problema ostaja, čeprav mi je sedaj jasno, zakaj imam tako velik vztrajnostni moment. In kje je bistvo? Ste imeli že kdaj občutek, da se trudite okrog določene zadeve, ljudi, stvari, ali česarkoli, a nekako niste uspešni? Najprej pomislite, da se ne trudite dovolj in se trudite še bolj. Rezultat? Še manjša "uspešnost". Potem se začnete vpraševati, ali je kaj narobe z vami ali z vsemi ostalimi. Ker ostali predstavljajo večino, se na koncu vprašate: kaj pri hudiču je narobe z mano? Ali kaj pri hudiču delam narobe? 

Če potem, bolj po naključju kot po temeljiti raziskovalno preiskovalni akciji po svojem duhovno intelektualnem drobovju, odkrijete, da je vsa zadeva čisto preprosta, se vam seveda postavi vprašanje, sorazmerno trajanju vašega neuspešnega življenjskega obdobja: Samo to je krivo?! Vprašanje izraža prej dvom kot interes po konstruktivnem odgovoru. Logično! Kdo se lahko sprijazni s tako preprostim odgovorom na več let trajajoče "sranje" v svojem življenju! 

Rešitev je bila torej ves čas pred vašimi očmi, samo videli je niste! Lahko bi bili že pet, deset, petnajst let, celo življenje uspešni, a nekako niste ali ocenjujete, da niste. In vzrok sploh ni v vas, niti v osebah, dogodkih, naključjih v vašem življenju... Ne, vzrok je "izven" vas! Ali bolje: "Krivi" so tisti, ki so vam dali vaše ime in vaš priimek.Torej v ljudeh v vašem življenju! Vzamem nazaj! Verjetno ne po svoji krivdi, pač niso vedeli. Tako kot niste vedeli vi. In jaz ne! Pa sem sama (z očetom mojega otroka) vsadila seme neuspešnosti še nanj! Na mojega otroka! Grozljivo, če dobro premislim...

Kar se mene tiče, je stvar jasna! Kocka je padla! Pardon: Alea iacta est! Tudi moja, ne samo kocka Julija Cezarja. Moja reka Rubikon je moje ime. Moje ime je krivo za vse! Za vse moje neproduktivne napore ali rezultate brez pravega sadu. Brez sladkega, sočnega soka življenja. 

Bedarija? Kaj pa vem?! Nekaj časa zelo moderna zadeva. Kaj hočem, nekako sem vedno par svetlobnih let za vsemi ostalimi. Odkrivam prednosti "novosti", ko je že na smetišču zgodovine in se ostali igrajo že z novo igračko. Morda celo prednost v določenem smislu. Vsaj ni treba ostalim razlagat ničesar, ker že vsi vse vedo in se ne ukvarjajo z mano. Samo zamahnejo z roko... "eh, to" ali "eh, spet ona"... Jaz dobim svoj mir odkrivanja "novosti", oni dobijo mir pred mano. Suum cuique. Vsakemu svoje.

O čem, vraga, tale naklada?! Numerologija, jasno! Skeptično, v celoti, v začetku. Sedaj? Kaj pa vem?! Dobila sem pisemce in glej ga zlomka: Le kako lahko nekdo, ki me RES ne pozna, pozna? Toliko naključno "mojega" ali "mene" na štirih listih papirja. Sploh nisem tako edinstveno skrivnostna, kot mislim, da sem. Pravzaprav s kombinacijo mojega imena in datuma rojstva lahko povzameš kar nekaj mojih lastnosti.Hočem reči... RES mojih lastnosti! Ničesar več o meni. Basta! Ama nesceiri. Ostani neznanec. Neznanka... V času današnje spletne globalizacije lahko kar pozabim na to, kajne? 

In moje ime? Se je striček Shakespeare motil? In kaj je ime? Se ni že Romeo vpraševal tako, ko se je zaljubil v Julijo? Bi bilo drugače, če bi Julija imela drugačno ime? Ali Romeo? Naj gre numerologija v R.T! 

Kaj je sploh namen vseh teh besed zgoraj? Naša lahkotnost iskanja vzrokov za lasten "ostati, kar sem" (beri: ne se spremeniti). Bolje, da so vzroki (beri: krivci) izven nas, kajne? Potem se ni treba spreminjat, čeprav nismo, kar bi morali ali želeli biti. Vsemu navkljub: Jaz se bom spreminjala še dalje! Tudi v letu 2014. Drugače je tako, kot da ne živim, kajne? A bi se morali vsi. Čutim tako. Vi ne?