Saj poznamo, kajne?
Kolikokrat rečemo za dekletce kakšnega očeta, da je očkova punčka, ne da bi mislili karkoli slabega s tem. Kadar jih
človek tako opazuje, kako se nežno stisnejo k očetu, položijo glavo na ramena,
mimogrede pobožajo z dlanjo ali poljubijo na lice, da se očetje kar »stopijo«
od vse te nežnosti in pozornosti, ki so jo deležni od svojih majhnih hčera, se
kar smejimo sami pri sebi. »Tale ga bo še ovijala okrog prsta…«.
Pa saj ne gre
za to, ne gre za odnos, ki bi kasneje temeljil na izkoriščanju sočloveka zaradi čustev, ki jih ima do drugega
človeka, s katerim je tako zelo povezan, kot sta lahko povezana oče in hči.
Dejansko ni nič slabega v tem. Vsi očetje bi morali imeti s hčerami takšen odnos. Vse hčerke bi morale biti
njihove punčke, njihove male princeske.
Zakaj menim, da je to tako pomembno?
Oče je prvi moški v
življenju vsake ženske. Njegov odnos do hčere v največji meri oblikuje sliko
ženske o moških, o njihovem odnosu do ženske, ki jo bo nosila v sebi vse svoje
življenje, in do… sebe.
Kadar je ta odnos ljubeč, kadar oče občuduje svojo
hčerko in jo podpira v njenih prizadevanjih postati nekdo, postati človek in ženska,
kadar njun odnos temelji na spoštovanju in medsebojnem upoštevanju drugačnosti
drug drugega, takrat je takšen odnos eden izmed najmočnejših stebrov moči in
opore, ki jo ima v svojem življenju takšna ženska. Ne samo ona, tudi oče. A naj
se danes bolj osredotočim na žensko.
Ženska, ki je imela s svojim
očetom takšen odnos, ima notranjo samozavest. Samozavest, za katero ni potrebna (pre)draga obleka svetovno priznane blagovne znamke, 300 parov čevljev v omari, pregrešno drag avto ali katera od oblik zunanjega "prestiža". Ne, ne gre za razvajene očkove
punčke, ki še pri tridesetih pričakujejo nenehno očetovo pomoč in ne znajo
postaviti temeljev lastnega življenja same. Če so takšne, potem ni šlo za zdrav, normalen odnos med očetom in hčerko, ampak
odnos »podkupovanja«.
Govorim o mladih ženskah, inteligentnih, toplih osebah,
polnih notranje samozavesti, ki točno
vedo, kaj želijo v življenju in kaj jim je najpomembnejše. Takšna ženska nikdar
ne bo stopila v odnos moški-ženska, kjer bi moški z nenehnim čustvenim nasiljem
zaradi lastne nizke samopodobe in osebnih problemov izkoriščal ljubezen ženske ali ji odvzemal
njeno lastno vrednost, da bi lahko povzdignil sebe nad njo. Takšna ženska ne bo
nikdar dovolila, da bi ravnal z njo drugače, kot si zasluži, ker nima občutka
manjvrednosti, ker ni dovolj lepa, inteligentna ali kaj je še takšnih
kriterijev v medsebojnih človeških odnosih ali splošnih družbenih
pričakovanjih, ki se nalagajo ženskam. Takšna ženska ne bo nikdar potrebovala moškega, da bi bila "nekdo". Zanjo je odnos z moškim vprašanje srca, medsebojne ljubezni, ne odvisnosti.
Če nasprotno pozna samo
odnos, v katerem jo je oče poniževal, v katerem nikoli ni bila dovolj takšna
kot je (dovolj lepa, pametna, družabna, zanimiva, ipd.), torej nikoli zares
»sprejeta«, bo v vsakem moškem, s katerim bo stopala v odnos, videla samo
»blagoslov«. Izhajala bo iz svoje slike sebe, ki jo je pomagal naslikati v toliko letih njen oče. Iz te slike, njene samopodobe, izhaja, da je
takšen odnos največ, kolikor je vredna kot ženska in kot človek.
Občutek v življenju ženske, da ni vredna
več, da je vredna samo nekoga, ki jo nenehno ponižuje, izredno vpliva na samo
življenje ženske in njene družine, če jo oblikuje. Bo srečna? Ne, prav gotovo ne. A v sebi je
prepričana, da nima pravice biti zares srečna, da je to, kar je, njena največja
sreča. Morda se bo omejila na tisto, kar ji »pripada«. Gospodinjstvo, delo z
otroci, rojevanje in vse tiste »obveznosti« žene in matere. Bo imela zares
sebe? Bo njeno življenje izven tega imelo zanjo smisel?
Ker nima notranje samozavesti,
ker ima nizko samopodobo, se bo zelo težko rešila takšnega odnosa. Nasprotno,
dovolila bo, da se takšen odnos prenese tudi na njeno hčerko, če jo bo kdaj imela. Obstajajo seveda ženske, ki
prerastejo te »dane omejitve« (»dane« s strani moških, ki so bili del njihovega
življenja), ki morda celo uspejo, zaživijo svoje življenje… A tudi te v odnosu
z moškimi, razen nekaj srečnih izjem, ki so naletele na »prave moške«,
največkrat izgubijo. Nekako so ostale majhne punčke, ki jih nihče ni pohvalil, ki
jim nihče ni rekel »lepa si«. Kako zelo to ženske potrebujemo, vemo… samo
ženske, kajne?
Menim, da je vloga očeta v
življenju vsake hčerke ena izmed najbolj odločujočih in vplivnih v njenem
življenju. Škoda, da se toliko očetov tega ne zaveda.
So danes mladi očetje
drugačni? Velikokrat ja, a vse prevečkrat ne.
