Konec pomeni vedno začetek

Priznam. Tudi sama sem takšna. Kadar se imam lepo in sem z ljudmi, s katerimi mi je lepo, si želim, da bi se čas ustavil. Verjetno smo vsi takšni. Zato nam je žal, ko je konec poletja, praznikov, ko se vrnemo z dopusta, ko se enkratna zabava bliža koncu... če se imamo seveda lepo. Ne razmišljamo preveč o tem, da se "vsega dobrega človek enkrat nažre". A tako je.... lahko smo veseli, da je tako, saj bi z raztegovanjem lepih trenutkov v nedogled ti izgubili svoj čar. Dejstvo je, da konec pomeni vedno začetek... nečesa drugega. Kaj bi si lahko človek želel boljšega, saj se mu ponujajo vedno novi izzivi in nove situacije, ki prinašajo nove lepe spomine, izkušnje, spoznavanje novih ljudi in novih krajev. 

Letošnje poletje, podaljšano v jesen, je prineslo ogromen koš spominov na lepe trenutke, nova spoznanja in izkušnje. Že zelo dolgo si nisem privoščila takšnega razkošja razvajanja potovanj, uživanja na plažah, gurmanskih užitkov in seveda druženja. A misli me vodijo že v drugo leto ... sedaj, ko je zunaj vreme, v katerem ne najdem ravno presežkov za preživljanje lepih trenutkov, se sprehajam po raznih blogih in vsebinah o potovanjih, ki so jih na spletu pustili drugi ljudje. Hvala zanje. Škoda, da tako malo ljudi prenaša svoje potovalne izkušnje na splet. Izkušnje drugih so dragocene, ker so jih doživeli sami in jih ne prodajajo (vsaj menim, da jih ne). Lepo se je sprehajati po Visu, Dugem otoku, Mljetu... in iskati tisto vžigalico, ki zaneti plamenček želje "hhmmm, to pa bilo vredno obiskati". Ker samo fotografija, v katero sem resnično nora, enostavno ni dovolj. Mora biti še zgodba za njo, nekaj, kar v kopici lepot tega sveta (no, saj sem omejena na bližino Slovenije) izbere ravno to... kot pravijo turistični vodiči "novo destinacijo". Torej... iščem moje destinacije za leto, ki prihaja... Morda ne bo tako razkošno, kot je bilo letošnje, a zato moram še posebej razmislit, kam me bo vodila pot. Če bi imela neskončno denarja in časa, se ne bi ukvarjala s tem. Pregrešno enkratno je, kadar sedež v avto in se enostavno odpelješ dogodivščinam naproti. Nekaj mi pravi, da še nekaj časa zame to ne bo možno. Zato... raziskujem.. Za spomin pa nekaj utrinkov letošnjega poletja...

Rt Boca, najbolj zahodni del Evrope

Alfama, Lizbona

Motovin, Istra

Lovran, Opatijska riviera

Pelješac

Ponovno ... in ponovno v novembru

Uspelo! Vesela! Iskreno, ker je to morda najbliže temu, kar bi nekoč rada naredila... a sedaj ni pravi čas... Blog sem začela pisati davnega leta 2007. Najprej so bile Besede s Piko, nato so postale Besede z Lenno. Morda je Pika postala enostavno premlada ali bolje preveč naivna za virtualni svet. A vse skupaj se je začelo 30.novembra 2007. Prva objava je bila posvečena mojemu otroku, ki je takrat dopolnil 23 let. Kmalu jih bo imel 37. Čas je minil... ne samo čas, življenje... Spremenilo se je toliko stvari, toliko ljudi je odšlo iz mojega življenja in v bistvu ni stopil vanj skoraj nihče nov; nihče, ki bi v meni, v moji duši pustil sledi ... Vsaj od zadnje objave na tem blogu ne. Kje sem danes? Dovolj časa bo za to. Kje je virtualni svet danes? Na žalost ugotavljam, da je prevladal nad realnim svetom. Čeprav sem sama pisala blog, čeprav sem takrat velikokrat debatirala preko komentarjev s številnimi takratnimi blogerji, čeprav sem se ukvarjala s FB oglaševanjem, pisala za spletne portale... ugotavljam, da je kljub prednostim, ki jih nedvomno ima, postal prevladujoča komunikacija med ljudmi in nam kot takšen jemlje človečnost. Zame je še vedno osebni stik, besede, izrečene iz oči v oči, objem, nasmeh, poljub tisto, kar je dejansko pomembno v življenju. Tako pa opazujem svet okrog sebe ... ljudi, ki sedijo za isto mizo v lokalu, kjer bi se naj družili, pa nenehno gledajo vsak v svoj telefon; starše, ki pred otroka položijo telefon in mu  predvajajo iste risanke, zgodbice, da se ni potrebno ukvarjati z njim; mlade popotnike, ki ne vidijo nič drugega okrog sebe kot najbolj "in" mesta za selfi... in se vprašam, kje sem, kdo smo in kam gremo... Danes so generacija ljudje s starostno razliko pet, morda malo več let... starejši in mlajši so že druga generacija... Včasih so bile v glavnem tri generacije... Svet se spreminja s hitrostjo, ki jo naš razum, še manj srce in duša, v bistvu ne dojemajo. Zato sem vesela vsega, kar kaže, da se "kolo" medsebojnih odnosov vrti vsaj malo nazaj. Zame so bili to nedvomno mladi, ki so se zoperstavili praznim floskulam voditeljev in bogati oligarhiji, ki vlada temu svetu, na nedavni podnebni konferenci v Glasgowu. Zame so bili to nedvomno mladi, ki so preko civilne iniciative ponesli z nami vsemi skupaj odločen "proti" Zakonu o vodah. Torej ni svet črn, čeprav v teh časih "pandemije" slika ravno takšen obraz. Dejstvo je, da se še vedno ne zavedamo moči, ki jo imamo ljudje, kadar se združimo za nekaj, kar je dobro na splošno za vse nas. Prav tako se ne zavedamo, kdo ima največ koristi, kadar se sami delimo(ali nas delijo) na "rdeče in bele", "cepljene in necepljene" in podobno, kadar nam nenehno preko medijev in vseh ostalih poti komunikacije vzbujajo strah.... Različno mislimo, čutimo, se odzivamo, a na neki stopnji smo enotni v tem, kaj želimo v bistvu zase in svoje najdražje. Verjamem v civilno iniciativo. Ne verjamem v nobeno politično stranko, strujo, liderje... ni v njihovi naravi, da ne bi želeli svojo moč oziroma pozicijo moči, ker jim moč dajemo izključno mi, zlorabiti za svoje parcialne interese. Ne, nič ni narobe, če človek, ki daje, dobi to vrnjeno nazaj. Tudi politik. Zelo narobe pa je, če nekdo jemlje svojo pozicijo moči za uveljavitev interesov ozke klike sebe in njegovih somišljenikov, sorodnikov, prijateljev in podobnih na račun vseh nas ostalih. Pa dovolj za danes. Jaz sem voda... navidezno mirna, a imam lahko moč, ki jo nihče ne pričakuje... Ne jaz... mi smo voda!

Ponovno tukaj ali zdravo Lenna

 Morda je "kriv" čas, ki ga imam naenkrat preveč... ne, nisem se še upokojila, čeprav je to eden mojih glavnih ciljev... Dejstvo je, da sem se ponovno srečala z zdravstvenimi težavami, a sem tokrat, za razliko od prejšnjih podobnih izkušenj, ostala doma... Bolniška torej. Kaj naj človek počne, če ne more zares početi ničesar (moram v glavnem ležati)? Blog! Čakaj, čakaj... Morda bi lahko kaj "pametnega" napisala. Saj sem vedno rada pisala... in domišljam si, da niti ne slabo. Zakaj torej ne? Misija nemogoče! Poiščem in zagledam datum... 29.januar 2014. Madonca! Pa to je bilo čisto v nekem drugem času. Vsaj zame. No, če tole kdo bere oziroma, če bom lahko tole prebrala na blogu, mi je "ratalo". Zato poskus... Prvič! Slikca ne more škodit... torej... hhhmmm... Pelješac... čudovit dopust junija letos...Dobra izbira za prvič. Gremo! Prvič!