Kam je odšel ves ta čas? Kdo
mi ga je ukradel? So trenutki, ko ga tako zelo občutim; njegovo polzenje skozi
prste... Poskušam ga ujeti v dlan, a izgine še preden sklenem prste. Predvsem
takrat, ko se zaletim v oklep minljivosti in se zavem, da je edino, kar me
omejuje, minljivost. Pogledam svojega otroka. Ne vem, kdaj se je iz tistega
majhnega, nežnega fantka, spremenil v moškega; morda še res ne tistega pravega
moškega, kakor jih vidim sama...a moškega. Ni več fantek, še fant več ne...Mlad
moški je...
Spominjam se tistega komaj prebujajočega se jutra, nekje, v nekem drugem
življenju, miru, ki sem ga čutila v sebi, čeprav so se mi kolena tresla, da jih
nisem mogla umirit. Samo ležala sem in vpraševala: si vzel to? imam to? ne
pozabi tega? Kaj naj rečem? Prišel si nepričakovano, nekoliko prehitro... Kakor, da si se v nekem trenutku znotraj mene odločil, da je dovolj, da želiš
svetlobe in sonca, kakor, da si vedel, da je svet zunaj mene tako zelo
čudovit. Naveličal si se varne topline mojega telesa. Presenetil si oba...
A potem, nekje vmes, ko sem čakala nate, si si premislil...Nekaj, kar
si...privlači te, a nekako ne upaš preveč tvegati...Že tvoje prvo srečanje s
svetom je bilo takšno; omamno privlačno, vabljivo, a nekako ... neznano...Čakala
sem nate, ne da bi vedela, kdo si... samo čutila sem te... vse te mesece,
znotraj sebe... v meni si vzbudil nežnost, milino, ki je prej nikoli nisem
čutila; nežnost do tega majhnega bitjeca nekje v meni, v celoti odvisnega od
mene...bil si midva in vzljubila sem te takoj, ko sem vedela, da si...bil si
ljubezen sama, najlepše, kar sva ustvarila in edino, kar sva ustvarila kot
midva... Zato sem želela, da bi bila skupaj takrat, ko si se rodil... Bil je
drug čas, neprijazen do vsega, kar ni bilo v okovih tradicije. Takrat je bilo
tako, sedaj je drugače. Čakala sem nate še dobra dva dni in nato... Bil je
trenutek, tako zelo poln čustev, uničujoče utrujenosti, tako zelo lep in tako
poseben, enkraten v svoji neponovljivosti... Tvoj prvi glas, jok, dotik tvojega
telesa ... Bilo je tako, kot da sem vedno nekako čakala nate, kakor, da je bil
ves ta čas do tistega trenutka samo priprava na ta trenutek...na najino
srečanje...
Ves ta čas, čas, ko vem, da si, čas veselja, strahu, smeha, joka, žalosti,
igranja, prepirov... življenja... sem drugačna kot sem bila, preden si bil
ti... enostavno sem drugačna... Vedno bo tako, tako dolgo, dokler bom tu. Ne
znam si predstavljati, da bi bila brez tebe, da bi živela, ne da bi se zgodil
ti... in želim ti, da nekoč, nekega čudovitega dne, občutiš to v sebi...
Ker je
eden najlepših trenutkov, kar jih riše življenje... biti s svojim otrokom
takrat, ko se rodi... in vse dni, ki nam jih prinaša življenje...
