Nekoč,
pred davnimi, davnimi časi, je živela za sedmimi gorami in sedmimi vodami …
mala čarovnica. Saj sploh ni vedela, da je čarovnica. Sama sebe je vedno videla
kot prijazno, čustveno deklico, ki se je nekega dne iz zelenega bukovega gozda umaknila
v tišino med oblaki. Čeprav ji je bilo lepo v gozdu z živalmi, skoraj nikoli ni
imela priložnosti, da izživi svojo čarovniško naravo. Živali, s katerimi je
pekla kruh za otroke, je niso več potrebovale. Sedaj so pekle kruh za mala
bitja iz mestec v veliki dolini kar sama. Saj ne, da je sedaj nihče ni več
potreboval. Pa še kako so jo potrebovali! A njena naloga je bila sedaj
drugačna. Vsako jutro se je sprehodila preko doline in hribov in razlila lepoto
življenja na vse, česar se je dotaknila. Veselila se je vsakega novega jutra in
vsega, kar prinaša s seboj nov dan.
Zavita
v puhasto mehkobo kopastega oblaka je mala čarovnica odprla svoje modre oči, v
katerih je odsevala globina neskončne lepote gorskega jezera. Njene dolge črne
trepalnice so rahlo zatrepetale pred močno svetlobo jutranjega sonca, ki je
razgalila prebujajoče življenje globoko pod njeno posteljo na oblaku. Pravkar
se je hotela pretegniti po vsej dolžini mehkega varnega naročja, ko jo je
zmotilo čudno tuljenje v daljavi.
Kaj
pa je to? Še nikoli ni slišala tako grozljivega glasu. Grozljiv je bil, ker je
bil tako zelo neznan, tako zelo nevsakdanji. Ni bila nobena žival, niti ni bil
močan veter; bilo je nekaj drugega. Sedla je in pogledala v globino pod seboj. Kaj
pa je to? Videla je samo hiše globoko pod njeno posteljo na oblaku, a ljudi ni
bilo nikjer. Ceste so bile prazne, dvorišča so bila pusta, na njivah ni bilo
nikogar … Kje so vsi?
Še
preden si je lahko odgovorila, je spet zaslišala tisto grozljivo tuljenje.
Sedaj je bilo že bližje; čisto razločno je zaslišala tudi bobnenje, ki se je
ponavljalo v presledkih. Kakor, da bi vsak čas nekaj ogromnega padlo na tla, da
bi ta zabobnela v vsej silovitosti zvoka, ki se razširi v globino zemlje. Sonce,
ki je pošiljalo toplino svojih neštetih žarkov naravnost na zelena drevesa bukovega
gozda, v vetru plapolajočo pšenico na njivah,
rjavkasto vodo deroče reke v dolini, majhna mesta in vasi pod njo, je nenadoma
izginilo. Na doline, hribe in gore se je spustila grozljiva senca nečesa
ogromnega.
Oblika
tega neznanega je bila tako strašljiva, tako nedoločna, tako vseobsegajoča, da
je tudi mala čarovnica s strahom dvignila pogled proti soncu, ki ga je
zastirala sedaj ta ogromna, nepoznana stvar. Zaradi ogromnosti bitja, sedaj je
že vedela, da gre za nekaj živega, sprva ni mogla razbrati, kaj je pred njo,
kaj je ta velika stvar. Nato pa je z grozo v očeh zagledala ogromne čeljusti, z
neštetimi ogromnimi zobmi in dolg sivo rdeč jezik, ki je molel iz njih. Takoj
zatem je to strašno bitje spet zatulilo in sedaj je mala čarovnica začutila po
vsem telesu moč glasu, ki je zavel proti njej. Če ne bi trdno sedela v
kopastem, varnem naročju svojega oblaka, bi jo odneslo v globino pod njo.
Čez
vso dolino se je raztezalo veliko telo tega bitja. Ogromna šapa je bila na
bližnjem hribu, druga na veliki njivi na drugi strani doline. Daleč nekje,
kamor pogled male čarovnice ni več segal, se je nadaljeval ogromen rep, poln
ostrih lusk. Stvar je imela tri velike glave, vsaka med njimi čeljust, polno
ostrih zob in sivo rdeč jezik. Zmaj, to mora biti zmaj. Mala čarovnica je samo
v pravljicah, ki so jih brali otrokom, slišala za zmaje, a videla ni še nikoli
nobenega. A ta je bil še bolj grozljiv, kot si ga je lahko predstavljala v
najbolj norih sanjah.
Zmaj
je spet zatulil, da se je stresla vsa dolina. Drevesa so se nagnila skoraj do
zemlje, nekatera so se zlomila; reka je zavalovila in presegla okvir svoje
struge ter se razlila po dolini; nekaj hiš je izgubilo svoje strehe in stekla v
oknih so se zdrobila. Sedaj je mala čarovnica vedela, zakaj danes ni bilo
nikjer ljudi. Še sama se je prestrašila tega groznega Zmaja.
Kaj
si pa dovoli, da straši ljudi s tem svojim grozljivim tuljenjem?! Postajala je
jezna. Že samega videza se človek prestraši, kaj šele tega tuljenja in
odmevanja njegovih velikih šap, ko so lomastile po tleh. Nihče ne bo strašil
njenih ljudi, nihče. In nikomur ne bo dovolila, da zmoti njeno nalogo, ki jo je
opravljala vsako jutro.
Vsako
jutro je zajela z roko po gladini gorskega jezera in napolnila svoja nedra z
najčistejšo vodo; s prsti je obkrožila številna polja in njena dlan se je
napolnila z rumeno svetlobo sončnic, z zeleno trdoto kumaric, z rdečo
izzivalnostjo paradižnika in vsemi mogočimi barvami vsega rastlinja, ki ga je
ponujala bogata zemlja. Bogata z življenjem se je počasi spustila na ulice mest
in vasi in dahnila skozi vsako okno, vsaka vrata, vsak dimnik vse, kar je
pravkar vzela zemlji in nebu in vodi. In na vse, kar je dihalo v neštetih
domovih, ulicah in parkih, se je spustila čudovita lepota življenja. Vse je
postala čudovita lepota, ujeta v vsem, česar se je dotaknila mala čarovnica.
Prinesla
je lepoto in jo razsula po vsem svetu. Ljudje so jo sprejemali in njihov nasmeh
je postajal topel. Čutili so moč v sebi, energijo zavedanja samih sebe in
njihove oči so se nasmejale. Kakor čudežno glasbilo je zaigralo njihovo srce,
njihova duša in svet je postal lepota zase. In
danes? Danes ni bilo nikjer nikogar; oči ljudi so bile prazne in
prestrašene; niso imele leska kot ponavadi. Ljudje so se skrili v svoje majhne
domove; v njih ni bilo nobene energije, nobene moči; samo strah je vladal v
njihovih telesih. Njihova čela so bila zgubana, oči prazne in brez leska,
telesa zgrbljena v dve gubi. Strah, strah je obvladoval ljudi.
Mala
čarovnica je bila sedaj že tako jezna, da so ji lica pordela. Bo že pokazala
temu Zmaju! Pride in prestraši vse okrog sebe. Vstala je na svojem kopastem
oblaku, se močno oklenila sončnih žarkov, ki jih je prestregla preden so se
spustili na zemljo in se zaleteli v Zmaja, in si jih ovila okoli ozkih,
zapeljivih gležnjev. Sončni žarki so se zarisali globoko v njene noge, da jo je
zapeklo. A vedela je, da mora biti močna; da mora obstati na tem svojem oblaku.
Samo sonce ji je lahko pomagalo, ker je bilo najmočnejše med vsemi.
Pogledala
je Zmaju naravnost v eno samo samcato oko, ki ga je imel na vrhu vseh treh glav
s čeljustmi. Ni odmaknila svojega pogleda. Bila je odločna, pogumna, jezna in
vse to se je odražalo v njenih očeh. Iz njih je sevala takšna odločnost, da je
prikovalo vse, kar se je premikalo zaradi nenehnega tuljenja Zmaja. Njen pogled
je bil močnejši, ker je bil poln energije, zavedanja, kaj hoče. In hotela je
pregnati tega Zmaja enkrat za vselej. Počasi se je ogromno, ostudno oko Zmaja
obrnilo proti njej.
Za
trenutek je Zmaj obmiroval, nato pa zarjovel z vsemi tremi glavami naenkrat.
Nastal je grozen veter, da bi malo čarovnico skoraj odneslo z njenega kopastega
oblaka, a ji je Sonce poslalo snop žarkov, ki so jo ovili še enkrat okrog njega.
Mala čarovnica se je nasmehnila z zvonkim, nežnim glasom: »A je to vse, kar
zmoreš? Kdo sploh si, ti brezoblična stvar, ki vnašaš nemir v življenja ljudi?
Kako si dovoliš?« Zmaj je spet zatulil in skozi njegovo tuljenje je razbrala
besede LE ČE SI JA. »Kako misliš? Le če si jaz?« Zmaj je še bolj zatulil. LE ČE
SI JA!!! »Kakšna LE ČE SI JA? Kaj sploh je to?« Zmaj je zatulil še bolj in
sedaj je razločno slišala : RECESIJA.
»Recesija?
In kaj? Kdo pa misliš, da si? Da zaradi tebe ne bo več lepote, da je več ne bom
delila ljudem, da jim bomo vzeli vso notranjo lepoto in zaupanje vase; da se
njihove oči več ne bodo smejale?! Nikoli, dokler bom jaz tista, ki bom delila
lepoto. Nikoli!! Si slišal, ti spaka nad spakami!?« Zmaj je odprl svoje gobce,
da bi spet zatulil, a ga je mala čarovnica prehitela: »Ja, kaj se pa dereš? Kot
razvajeno otroče, ki ne dobi igračke? A misliš, da si samo ti tu? Če ne bi tako
tulil, bi te še kdo prijazno pogledal. Tako pa se vsi skrijejo pred tabo! A ni
grozno, če vse beži pred tabo? A ni lepše, če se ti vsi nasmejijo, ko te
opazijo?«
Zmaj
je kar stal z odprtimi gobci in strmel z enim, edinim očesom vanjo. Sploh nič
več ni razumel. Kdo je to majhno bitje, ki stoji na tem oblaku, obdana s
sončnimi žarki in si upa tako govoriti z njim? S strašnim Zmajem? In nenadoma
se je zavedal dejanskega bistva svojega vprašanja. Nekdo se je pogovarjal z
njim! Z njim, strašnim Zmajem, pred katerim so vsi vedno bežali, se je nekdo
pogovarjal. In to je bila ta majhna, ljubka stvarca pred njegovim očesom.
In
preden se je zavedal, je nekaj toplega oblilo njegovo srce v notranjosti in iz
očesa so se mu ulile solze. Jokal je. Grozljivi Zmaj je jokal. Dalj časa je
jokal, bolj se je topil oklep okrog njegovega srca in oblila ga je toplota
v vsej njegovi notranjosti. Postajal je
vedno manj grozen, čeprav še vedno velik, a ne več grozljivo velik. »No, nehaj
no jokat. Saj boš utopil vso dolino pod sabo. Saj ni tako hudo. Saj si čisto
prijazen, če le hočeš. Jaz se bom vedno pogovarjala s tabo, samo da ne strašiš
več ljudi. Pa bova prijatelja. A hočeš?«
Zmaj
jo je pogledal s tako nežnim pogledom, da je vedela, da se ga ne bo več treba
bati. »No, vidiš. Sedaj pa mi boš pomagal. A boš? Danes že zamujam. Moram
podeliti lepoto svetu. Pridi.« Skočila je z oblaka naravnost na Zmajevo glavo
in ga pobožala po njej. »Najprej bova zajela vodo v jezeru. Pomagaj. Boš?« In
tako sta se skupaj spustila do jezera in zajela najčistejšo vodo v velike
Zmajeve čeljusti, nadaljevala pot v gozd in na njive. In nato razlila lepoto po
vsem svetu, skupaj, kot je vsako jutro mala čarovnica delala to sama. Zmaj
je letel z malo čarovnico po nebu in
skupaj sta opravila njeno delo hitreje, še lepše, še boljše. In ljudje so
prišli, polni nasmeha in leska v očeh. Nič več se niso bali. Vse je samo vidik;
kako gledaš na stvari. In ljudje so gledali na Zmaja sedaj kot na majhnega
pomočnika male čarovnice.
In
mala čarovnica? Na Zmaju se je vrnila na svojo mehko posteljo na nebu in utrujeno
zaprla oči. Tudi Zmaj je bilo utrujen in legel je poleg nje na posteljo na
oblaku. Nič več grozljiv; prej lep. Jutri bo nov dan. Jutri bo mala čarovnica spet,
tako kot vsaki dan, podarjala lepoto ljudem… in ljudje bodo postali srečni,
zadovoljni in njihova dejanja bodo odražala vso lepoto, ki jo bo odsevalo
njihovo srce in duša. In naloga male čarovnice bo spet opravljena… in Zmaj?
Sedaj ji bo pomagal; skupaj bosta močnejša.
