sreda, 13. januar 2010

Ostati človek... odločitev trenutka, odločitev posameznika

Zadnje čase so stalnica mojih noči. Zbujanja namreč... največkrat zaradi bolečine, povzročene z zobobolom, včasih zaradi skrbi, povezanih z delom...včasih tudi zaradi drugih stvari, ki so bolj prijetne... a to se zgodi bolj redko... Ponavadi ne zaspim nazaj. Lepo bi bilo, če bi se samo obrnila v postelji, poravnala vzglavnik in spet zaspala. Ne, ponavadi ostanem budna uro, dve in se nato znova odpravim spat. Največkrat pišem v tem času. Včasih se sprehajam po blogih in berem razne vsebine. Včasih izberem kakšno lepo, nežno glasbo in se predam sanjam in razmišljanju. Danes sem se sprehodila najprej po internetu (pred spanjem sem sklenila, da grem marca v Planico na polete; tako lep izlet sem imela septembra po Gorenjski s svojim otrokom; spomini nanj me polnijo, da zdržim skozi te težke januarske dni), pogledala, če sem prejela kakšno lepo pošto (žalostna ugotovila, da ni nič) in se nato sprehodila še po blogih. Včasih preberem samo naslove. Priznam, da me vedno manj zanimajo razne vsebine "čenče" stila. Škoda trenutkov za praznino vsebine. Ne, ni kritika, samo osebno mnenje. Vedno me privlači fotografija. Včasih se me vsebina dotakne na način, da moram napisat komentar (saj ne, da bi vsebina sama zahtevala komentar; obratno, največkrat ga ne; prej obratno...govori toliko sama zase, da je komentar odveč, a nekako želim povedat avtorju, da sem občutila njegove besede), včasih napišem zaradi vsebine še sama svoje misli tukaj... ker se me vsebine drugih blogerjev dotaknejo v tolikšni meri, da enostavno moram pisati sama...tudi danes je tako...morda samo kot opomin sama sebi...ker vem, da bom brala te svoje besede še večkrat...in vedno me bodo vrnile v trenutke občutenja, ki sem ga doživljala takrat, ko sem pisala te besede...

Danes je zobobol. Danes je blog prijatelja. Danes je fotografija in besede, ki sem jih že srečala. Njihova pretresljivost je neizmerna. Občutek nemoči in krivde vedno prisoten. Njen namen... če ga ne doseže, je v resnici nismo občutili. Naše dojemanje njene pretresljivosti v bistvu... lažno...ne, preveč težka beseda... površinsko... Res verjamem, da ima vse svoj namen. Vedno znova ugotavljam tako. Zame so prišle ravno v pravem trenutku. Ker zadnje dni nisem zadovoljna. S svojim življenjem. Preveč dela, preveč skrbi, nič časa zame, za brezskrbnost, za smeh... a ni tako, ne v resnici...Vedno je čas za nasmeh, za pogovor, ki nas sprosti in vnese majhen drobec človečnosti v nas... Samo v nas samih je odločitev. Ker ne bo nič drugače. Delo bo opravljeno, pritiski bodo popustili, ljudje bodo bolj strpni, spet bodo z družinami čez vikend, petek bo spet postal petek... Saj je samo delo. Sama na mestu, kjer sem, vplivam nanje. Moj jutranji pozdrav, nasmeh, trenutek pogovora o vsakdanjih stvareh...o otrocih, mucah, starših...in dan steče drugače, delo je lažje, nasmeh je na licu in domov gremo z občutkom "saj sem naredil nekaj" in ne "spet nisem nič naredil"... Zvečer klic staršem, besede za mojega otroka, čeprav sem utrujena in gredo nekako "skozi mene"...njihova vsakdanjost pač...

V vsakem trenutku imamo možnost odločitve, kakšni bomo. Ne smem pozabiti. Da sem se, nekje že nekaj časa nazaj, odločila, da bom ostala jaz...in se spreminjala samo na način, da bom boljši človek... v svojih očeh... Saj poznate tisti stavek iz filma Kdo se spominja Dolly Bell ? Saj ne vem, če se tako napiše... ni pomembno...pomembna je vsebina, ki je nekako takšna :

Vsaki dan v vsakem trenutku rastem.

Kot človek... samo to je zares pomembno... in potem bo tudi pretresljivost trenutka nekega človeka v nekem času v nekem prostoru imela svoj namen... življenje nikoli ni bilo in nikoli ne bo lahko za vse... pomembno je, da znamo razbrati, kaj je pomembno, kaj samo praznina... in ostanemo ljudje... potem bo imelo življenje nekoga odsev v življenju nas samih...

4 komentarji:

  1. Men se zdi, da je tale januar res takšen, da nam zaradi osebnih stisk, skrbi, dela, pa tudi veselja ponuja obilico neprespanih noči. In potem brskamo po sebi, pa po postelji (da najdemo spanec), pa po internetu. Blogerji, ki smo se odločili, da svoje misli na ogled ter milost in nemilost postavimo, beremo druge bloge ali pišemo svoje misli. Jaz skušam na svojem blogu zadržati čisto osebne misli zase ter se od časa do časa spodbuditi s heci, šalami, dovtipi, pesmimi, tako da mi kasnejše branje ponuja trenutek bega od skrbi in dela v realnem življenju.
    Ne upam se razgaliti (pa ne mislim zdaj tako, da bi vrgla oblačila s sebe), ker je svet komentatorjev krut in neizprosen, a vseeno tudi v najmanjšo misel, tako kot drugi blogerji, dajem sebe.
    In ja, ko prebiram kake zgodbe, ki me pretresejo, sem sočutna.

    Imaš popolnoma prav, vedno se najde, vsaj trenutek v dnevu, čas za nasmeh. Za iskreno vprašanje, kako je sogovornik, kako se res počuti, pa da ukrademo skrbem trenutke, ko razmišljamo o rešitvah, ne pa stokamo, ali pa vsaj da zbežimo v Planico (torej v spomine na nekaj lepega), pa da načrtujemo kaj lepega, ...

    Joj, sem dolga ... Lepo se imej in ukradi si trenutke za lepo.

    OdgovoriIzbriši
  2. Ja, morda je bil zaradi tega moj današnji dan lepši, bolj uspešen...verjetno kar najlepši v tem letu...nasmeh in smo zvozili skozi dan, lepše in nič manj uspešno...morda še bolj uspešno...Hvala enako, Špelca.

    OdgovoriIzbriši
  3. samo popravek citata iz dolly bell:
    "svakog dana, u svakom pogledu, sve više napredujem"
    je pa res, da je popravek nepomemben, ker bistvo si trofla....
    meni se zdi, da je spomin na planico lepši, kot tisto, kar te tam čaka, ko je tekma.... ampak, seveda, uživaj v poletih- to je popolnoma nadnaravna dimenzija...
    lp asdf

    OdgovoriIzbriši
  4. Ej, A; lepo te je "videt". Planica in spomin na lanski september...neprecenljivo (vraga, še sama sem začela uporabljati kartice); zanima me pa tudi ta druga dimenzija. Ne samo polet kot takšen, ampak nasploh vse, kar je Planica v času tekem. Čeprav sem jaz bolj "one man band"...sprememba je dobrodošla, kajne? Lepo bodi.

    OdgovoriIzbriši