petek, 26. junij 2009

Biti drugačen

Biti drugačen. Kako zelo malo povesta ti dve preprosti besedi, a koliko vsebine je za njima. Vsebine, ki je lahko nekaj lepega, prijetnega, iskanega, želenega,… Vsebine, ki je lahko nasprotje tega… nekaj, kar je odklonilno, grdo, neprijetno, nezaželeno… Samo vidik je drugačen. A bistvo je isto, enako. Drugačnost.
Če lahko izbiramo »biti drugačni«, je to naša izbira; svoboda odločitve, svoboda izbiranja, svoboda poti… morda poti v življenju, morda samo spremembe v večeru nekega dne, ko želimo biti drugačni. Če ne moremo izbirati, a »smo drugačni«, ne gre več za svobodo odločitve, svobodo izbire, ampak enostavno za preprosto sprejemanje samega sebe, takšnega kot si. Drugačen od drugih. Kako močan mora biti človek, da sprejme samega sebe takšnega kot je, če je njegova drugačnost nekaj, kar ni vpeto v okolje, katerega del je. A prav gotovo edina možna izbira zanj, če hoče ohraniti sebe kot človeka, kot celovito, razumsko in čustveno bitje, ki ima pravico »biti«. Sprejeti se. Zelo preprosti besedi. Spet. Nasprotje tega je večen notranji konflikt v človeku, ki razžre, počasi, a gotovo, še tako močno bitje. Kakšno izbiro potem imamo? Sprejeti svojo drugačnost in živeti v sožitju sam s sabo, čeprav na račun ignorance okolja, nesramnosti tistih, ki niso drugačni, določenega boja v sebi »povedati vsem« ali se umakniti na »obrobje družbe«, ipd.? Ostati »skrit«, prekriti svojo »drugačnost« in »razpadati od znotraj navzven«, ker živimo v nasprotju s tem, kdo smo, za ceno neopaznosti, izogibanja konfliktom, človeškega miru?
Kaj želim povedati? Biti »drugačen« v smislu vsebine, ki je za okolje in »normalne«, ki niso »drugačni«, nesprejemljiva ali vsaj manj sprejemljiva, a ta drugačnost ni naša izbira, pomeni pot v življenju, ki je težja že sama po sebi. Zakaj čutimo ostali, ki smo »normalni« (pomeni, da smo takšni, kot je večina), tolikšno netoleranco do vseh »drugačnih«? Njihova drugačnost nas ne ogroža, zaradi nje nismo nič manj tisto, kar smo. Je najlaže pokazati nanje, če smo nezadovoljni, a nimamo poguma, da bi to nezadovoljstvo izrazili? Kako se že imenujejo takšni? Slabiči? Tako ja. Slabiči. Če te v službi razjezi šef, pa klofni ženo ali otroka doma. In se boš počutil bolje.
Sama sem »normalna«. Včasih čutim to kot »kletvico«. Predvsem takrat, ko »drugi normalni« izražajo svojo normalnost skozi maltretiranje »drugačnih«. Moram se popravit. Normalna sem samo v tistih stvareh, ki jih ne izbiramo sami. Imam dve roki, dve nogi. Nimam grbe (zaenkrat še ne). Moja višina je povprečna. Imam rada moške (sem ženska). Imam otroka. Nekaj mojih »normalnosti«. A v življenju v glavnem »drugačna«. Tam, kjer imam možnost izbire. Želim razmišljati s svojo glavo. Izražam svoje mnenje, čeprav tako misli manjšina. Ljubim in pokažem, da ljubim, tudi takrat, ko nisem ljubljena. Jočem tudi takrat, ko ostali ne jočejo. Moja svoboda… odločitve, izbire, čustvovanja, čutenja… biti svoboden človek… Zame »čredni nagon« ni bil nikoli opcija, če nisem želela biti del »črede«. Ja, za novoletno noč tudi sama pijem penino… čeprav je ne maram. Rada imam vsako teh mojih »drugačnosti«, ker sem to jaz. Zaradi njih sem jaz jaz.
Vsi tisti, ki izražate svojo »normalnost« z »junaškimi« dejanji proti peščici »drugačnih« : ne dovolim vam, da predstavljate mene. Ne dovolim vam, da uporabljate besedico »mi«, kadar oblikujete svoje grožnje, svoja mnenja, v glasne deklarirane izraze »normalnih«. Sama se vam odpovedujem.
Raje sem »drugačna«, a človek; kot normalna in … kaj? Človek prav gotovo ne!

Ni komentarjev:

Objava komentarja