nedelja, 19. julij 2009

Abuh Mahabe... ali... Abuh ma habe

Ja, pravilno je : Abuh ma habe. Sem najprej mislila, da gre za kakšnega arabskega politika. Abuh Mahabe. Narobe. Gre za čisto navadno dejstvo. Kanja (ali kakšen drug ptič podobne vrste) ima krila. Logično! Kako bi drugače letela?! A povedano na "koroški" način. Torej : z izjemo prekmurščine, prleščine, primorščine, sedaj ne razumem niti koroškega narečja. Če seveda ostanem pri glavnih in se omejim na pokrajine. Na raven vasi si sploh ne upam, saj potem slovensko sploh ne znam. Upam, da razumem štajerščino! Res upam, da razumem gorenjsko, dolenjsko in notranjsko narečje. Tako obvladam približno polovico slovenskega jezika. Drugače... bog mi pomagaj.

Odkod sedaj to? Bila sem na Koroškem. Pardon. Bila sem na Štajerskem. Preko Koroške sem odšla na Štajersko. Ker Slovenj Gradec in kar je tam okoli krajev, sploh niso Koroška. Ker je bila "mati" Štajerska tako grda z njimi (seveda Maribor), so se odpovedali lastni materi, in postali Korošci. No, problem bo sedaj. Kje bo središče Koroške? Slovenj Gradec, ki sploh ni Koroška! Ne tista prava Koroška. Ali Ravne na Koroškem?! To je sedaj vprašanje...

Drugače... zelo lep vikend... prijeten, topel, sončen (čeprav je malo deževalo, pa kaj bi to)... druženje s prijatelji... kaj je lahko lepšega?! Kruha nam ni uspelo speči, a kdaj drugič. Tokrat smo si privoščili malo vandranja po naši lepi deželici. Čisto v smislu knjige Toma Jeseničnika Slovenija v presežnikih. Priporočam. V soboto ogled stalnih in trenutnih razstav v Koroškem pokrajinskem muzeju v Slovenj Gradcu. Vodenje iz prve roke. Marjanove, jasno! Pogledali smo si razstavo Paučkove partizanske bolnišnice (dr.Ivan Kopač - Pauček; drugače iz Novega mesta, ki je zdravil ranjence med II.svetovno vojno v bolnišnicah v okolici Slovenj Gradca). Na Koroškem so zdravili cca. 650 ranjenih partizanov (v Paučkovih bolnišnicah 300), a jih je le 5,5% umrlo! Bila sem navdušena. V tistih okoliščinah, s tisto opremo, vedno v strahu pred odkritjem s strani okupatorja. In v vsem času, kar so obstajale, ni bilo niti ene izdaje. Pa je zanje skrbelo preko 100 ljudi, ki so tam živeli. Zanimiva je razstava Človek po svetu, čebele po svetu. Predvsem zaradi pomena, ki ga želi doseči. Pokazati, da čebele izumirajo in da brez njih tudi nas ne bo. Ne tako, kot živimo danes. Zelo zanimive so tudi Čarfove panjske končnice. Seveda smo si ogledali razstavo Mrtvaška postelja iz Kolacione (v rimskih časih so umrle sežigali na posebnih mrtvaških posteljah; ohranili so se redki kosi teh postelj-logično, če so bile sežgane). Ves muzej je zelo zanimiv. Slovenj Gradec je nasploh lepo mesto, kjer vidiš skrb za vse, kar je naša dediščina, in za sedanjost.

Odpeljali smo se še do Šentjanža (pri Dravogradu) in si pogledali zanimivo cerkev sv.Petra na Kronski gori (cerkev je bila zgrajena sredi 18. stoletja in ima zanimiva dva stolpa; opazna je s ceste zaradi svoje značilne barvne fasade) in v Libeliče. Morda ne veste, a Libeliče so po plebiscitu dve leti vztrajno "pisarle", da so del Jugoslavije in da ne želijo biti v Avstriji. Po dveh letih vztrajnosti so to dosegle. Morda recept za naše spore z Hrvati. Nekako netipično smo končali pri pizzi. Prevelika, preslana... posledice so bile preko noči in zjutraj.

Naslednji dan po zajtrku (ajdovi žganci z ocvirki in bela kava; kislega mleka nismo imeli) smo odšli proti Kotljam in se odpravili na Plešivec ali Uršljo goro. Uršlja gora zaradi cerkvice svete Uršule, ki je najvišje ležeča cerkev v Sloveniji (na 1699m). Cerkev so zgradili s sredstvi kmetov iz okolice med 1570 in 1614. Odkod sveta Uršula? Izgnali so jo iz domačih krajev in je šla z Podvodnim možem (odtod Prešernova Urška in povodni mož) po "svetu". Tam, kjer je Plešivec, se ji je noga zataknila v kamnu in se ugreznila v kamen. Uršula si je mislila: Kjer so kamni tako mehki, da se vanje ugrezne moja noga; kakšno, kako mehko, je šele srce ljudi, ki živijo tu? In je ostala na Plešivcu, ki je postal Uršlja gora. Zaradi Uršule in cerkvice. Pot navzgor je bila čudovita; pokrajina in tisoče raznih cvetlic, enkratne. Razgled... čudovit. Na vrhu črničevc (žganje z borovnicami) in potem razgled okoli in po cerkvici. Zelo lepo se je videla Golica, Peca, Raduha, Velike Kope in Male Kope... in seveda vsi kraji v dolini... Ravne na Koroškem, Kotlje, Slovenj Gradec, Dravograd, Pliberk, Šoštanj... Lakota dela svoje. Ker ni bilo zelenjavne juhce, smo vzeli golaž in "štrudl". Sonček so malo motili oblaki, malo je mrzlo zapihal veter... a kaj bi to. Od nekod je prišla še jadrilica in delala kroge okrog stolpa in koče ter cerkve na gori, kakor da bi hotela vsem pokazati, kako čudovito zna loviti veter v svoja krila in plavati na zračnih tokovih. Ah, kako čudovito bi bilo tako svobodno, kot ptič v zraku, sedeti tam zgoraj in jahati veter! Oblaki so se gostili, kakor da bi želeli zaplesati kak čuden ples na vrhu gore, in odločili smo se za pot navzdol. Z Ivanko sva nabrali še šentjanževko, da jo damo malo na žganje, in počasi smo zapustili Uršulo.

Pot domov, kasneje po Dravski dolini, je bila še polna vtisov s Koroške. Ah, moram prej nazaj. Peca že čaka. In Kope. Vsa čudovita, v hribe in gozdove oblečena, Slovenija. In kruh... drugič moramo speči kruh. Prijetno utrujena... kako daleč so vsi problemi tam zgoraj, bliže soncu in nebu, bliže oblakom... kakor, da jih ni, kakor, da so čudežno zaspali in izginili v lastnih sanjah... vse je lažje, vse je lepše... in ja, abuh ma habe!!!

Ni komentarjev:

Objava komentarja