nedelja, 31. januar 2010

Bi ravnal enako?

Včasih nas ravnanja ljudi presenetijo. Ker nekako ne sodijo ali niso v okviru slike, ki jo imamo o njih. Morda ne gre za sliko, morda je samo naša predstava ali percepcija dojemanja ljudi takšna. A v bistvu, v svoji dejanski prvinskosti, so takšni. In so vedno bili takšni. Včeraj sem gledala film. Sam naslov ni obetal preveč (Return to Paradise), a je v eni izmed vlog nastopal Joaquin Phoenix. Tako kot River (res škoda, da je umrl na začetku svoje poti; ne morem ga pozabiti v njegovi vlogi prizadetega fanta, ki jo je igral v filmu Kaj žre Gilberta Grapa?) me je tudi Joaquin v svojih vlogah vedno prepričal. A drugega ni bilo, sama pa sem potrebovala odklop. 

Izhodišče zapleta, ki tako globoko poseže v življenje treh mladih moških, je njihovo druženje v Maleziji. Njihov skupni interes zelo tipičen za moške v teh letih (nekje okrog 25 let). Zabava, ženske za seks (hvala bogu, da govore malajščino, ker se z njimi ni treba pogovarjat), pivo in nekoliko opojnih substanc (hašiš). Nekje drugje, izven tega okolja in časa, se verjetno ne bi družili, ker so v osnovi preveč različni. Dejstvo je, da jih teh nekaj dni, nepomembnih v življenju človeka, nepomembnih za sprejemanje življenjskih odločitev, ker je v ospredju "odklop", poveže za vse življenje. John (zaradi zadnjega dela priimka ...Volgecherev...ga kličejo kar Sheriff), brez večjih materialno ambicioznih načrtov za življenje, kar izhaja iz njegove "nezadostno podkovane materialnosti in izobrazbe", nekako v vlogi "moškega" med tremi (Vince Vaughn); Tony, arhitekt, ki ima popolnoma drugačne predispozicije uspeha v življenju, in Lewis, še najbolj nežen, idealistično naiven v svoji vlogi "reševanja sveta" (kar je razlog, da po vrnitvi prvih dveh v NYC, še ostane v njihovem skupnem bivališču, saj gre na Borneo reševat orangutane; zaigral ga je Joaquin), čeprav izhaja iz premožne družine. Ne bi mogli biti bolj različni. Razplet zgodbe je ironija sama zase. Zadnji (ali med zadnjimi stavki) Sheriffa, ko s Tonyjem odhajata v NYC in se poslavljata od Lewisa je : zakaj smo sploh kupili toliko hašiša? Ker ga s sabo seveda ne vzameta. Pustita ga Lewisu. Ker ga je vseeno preveč, konča delno v smeteh. In ta odvečni hašiš dveh prijateljev postane Lewisova zanka okrog vratu. Zaprejo ga v zapor kot razpečevalca (zaradi količine najdenega hašiša). Njegova obsodba na smrt z obešanjem spet združi te tri moške preko odvetnice (igra jo Anne Heche), ki je dejansko Lewisova sestra. Njena prošnja je prošnja Lewisa. Smrti ga lahko rešita samo "prijatelja", če prevzameta nase del odgovornosti za hašiš, ki sta ga pustila prijatelju. Seveda to pomeni, da mora vsak od njiju preživeti tri leta v zaporu (v primeru, da se vrne samo eden, šest let). V dveh letih, ki sta jih preživljala v NYC, je postal Tony to, kar je moral postati (uspešen arhitekt s seksi zaročenko) in Sheriff tisto, kar je lahko postal (voznik taksija, res limuzine, a vendar, z bednim stanovanjem in občasnimi seksualnimi stiki z ženskami). Seveda je šok za oba ogromen. Pritisk in občutek krivde še večji. A nekako se zdi, da bo Tony realiziral svojo obveznost, medtem ko daje Sheriff vtis, da tega ne bo naredil. Čeprav lahko izgubi ali se odpove (vsaj začasno) dosti manjšim stvarem kot Tony. Zaplet filma nas pripelje do konca (vmesne faze so seveda zanimive). Lewisa obesijo, a ne zaradi tega, ker ne bi nobeden od prijateljev prišel nazaj v "paradiž". Ne, zaradi tega, ker želi neko novinarsko ščene "zgodbo". In jo objavi, čeprav se zaveda, da lahko to stane Lewisa glave. Tisti, ki ostane, vsemu navkljub, je Sheriff. Pred samo obsodbo, ki Lewisu zaradi objave v časopisu odvzame zadnjo možnost "ostati živ", ga obišče v zaporu. In Lewis mu pove, da je vedno vedel, da bo prišel nazaj, a da on, v njegovi koži, ne bi prišel. Sheriffu pove, da je vedno vedel, da je boljši človek, kot misli sam o sebi.   

Včeraj sem jokala, ko sem gledala film. Trenutke, ko se Beth (Lewisova sestra) zave, da kljub temu, da je v dvorani Sheriff, njen brat ne bo živel; trenutki, ko obišče Sheriff Lewisa v ječi; trenutki, ko Lewisa obesijo in je Sheriff tisti, ki mu vlije moč "preiti" skozi dogodek, ki je njegova smrt... a dež na koncu filma je novo upanje; za Sheriffa, za Beth in za njiju (ja, ljubezenska zgodba je tudi nekje vmes). In bili so trenutki, ko sem bila besna. Takrat, ko je z vso mrhovinarsko vztrajnostjo novinarka lovila svojo zgodbo. Ker človek zanjo ni bil pomemben. Zgodba je bila nad človekom. Ne zgodba sama zase, "njena" zgodba. Kako zelo nas včasih lahko ljudje presenetijo. Sheriff, ki je ostal in prevzel odgovornost za svoje dejanje, čeprav bi lahko odšel, ko mu je Lewis povedal, da on ne bi tega naredil zanj.  Njegova površinskost je navidezna.  Njegova globina je dejstvo. Včasih je zunanjost samo ščit, ki varuje našo ranljivost, ki je definitivno večja od povprečne ranljivosti ljudi, da lahko obstanemo v tem svetu. Ljudje kot Sheriff morda ravno zaradi tega navidezno (po merilih tega sveta) niso uspešni, ker znotraj volkodlakov ne bi znali delovati kot volkodlak. Uspešen (po merilih tega sveta) je nasprotno  lahko nekdo, ki nima nobenih moralnih in etičnih predsodkov, da doseže svoje, pa čeprav za ceno življenja nekoga drugega. Saj ne gre samo za življenje. Gre za ljudi, ki ne vidijo ali vidijo in in jim je vseeno, ki potlačijo sočloveka, hodijo po ljudeh, da dosežejo tisto, kar je v njihovem čustveno revnem in z merili "jaza" postavljenem svetu nekaj, kar je vredno. Vredno, da zatajijo sebe kot človeka. Ne razumite narobe. Ne govorim o tem, da je uspešnost a priori vezana na "brezčutnost"; ne, lahko je posledica sposobnosti, dela, inovativnosti, spleta naključij. In obratno neuspešnost na "čutnost, človeškost". Ne, lahko je posledica lenobe, iskanja lahkih poti, ipd.. Govorim o primerih, ko temu ni tako. A vsak se srečuje samo z lastno vestjo, kajne?
 

6 komentarjev:

  1. Really great work! I loved this blog. Happy day.

    OdgovoriIzbriši
  2. Odlično si zapisala. Jaz sem uspela videti le nekaj utrinkov filma, ker smo doma gledali nekaj drugega.

    In vidim, da malo po malo spreminjaš blog in njegovo vsebino. Le ugibam lahko zakaj, a verjetno ne zgrešim veliko, če se spomnim svoje izkušnje na mojem starem blogu. Morala sem ukrepati in to drastično. Tako je, da postajamo vse bolj odprti ob pisanju, vse bolj osebni, potem pa se nam to žal včasih namesto kot nekaj dobrega vrača v obliki slabih izkušenj.

    Se mi zdi, da je treba najti eno tako pravo kombinacijo pisanja, v katerem sicer damo ven naše razmišljanje, hkrati pa smo zavarovani v nekem ščitu. Svet je lep in hkrati krut. Mi pa smo bilke, na katere nekaj časa sije toplo sonce, nekaj časa pa nas premetavajo viharji.

    OdgovoriIzbriši
  3. Ga moram pogledat.Pa,dobrodošla nazaj!

    OdgovoriIzbriši
  4. Thanks. Do you understand anything? Sorry for asking. Just me. Always asking straight or better directly. Same to you.

    OdgovoriIzbriši
  5. Hvala. Si kar uganila. Upam, da me ne bo spet zaneslo. Enostavno človek pozabi, da sporoča svoje intimne misli tako zelo široki javnosti in predvsem vsem mogočim "človečkom". Eni pač nimajo osebnega življenja. Upam, da mi bo uspelo to, kar si napisala. Jaz enostavno ne znam biti drugačna kot jaz. Tako tudi pišem. Odločila sem se, da bom sedaj vedno vse najprej shranila kot osnutek in čez nekaj časa objavila. Če to ne bo pomagalo, bom ga odprla samo za povabljene osebe. A se mi zdi, da s tem prikrajšaš sebe. Ker me zanimajo mnenja ljudi, ki mislijo drugače in ne tako kot mislim sama. Samo zlorab ne prenesem. Lep dan ti želim jutri. Današnji se tako ali tako poslavlja.

    OdgovoriIzbriši
  6. No, saj ni takšna filmska umetnost. A poanta zgodbe da mislit. Pa hvala neznanec (neznanka).

    OdgovoriIzbriši