Poljub velikana in metla v zraku

Imate včasih občutek, da ste majhna figura, ki jo nekdo premika sem in tja po šahovnici? Ne kralj, ne kraljica, še konj ne. Samo "kmet". Kakršnokoli je to premikanje, ponavadi v glavnem nimamo občutka, da bi bilo prijetno. Nekaj, v kar smo prisiljeni. Tudi mene je  danes nekdo "premikal", le da je bilo vse skupaj prijetno. Kakor, da me je pot vodila v "objem"  prijetnih srečanj. Kdo bi se jih branil, kaj? 

Danes je bilo Pohorje. 

Naslednji vikend grem s kolesom. Odločitev je padla. Preverila sem novo gondolo. 


Moj "bičikleto" nabašem vanjo, se izkrcava na vrhu in potem vse do Šumika. Se že veselim. Danes peš. 

In na vseh poteh Pohorja, sama drobna prijetna srečanja. 

Najprej enake cvetlice, ki sem jih obču - dovala na Cerkni- škem jezeru.

Nato Mišo. 

Ja, pogledal me je kritično. 

Od zgoraj navzdol. Moram pojasnit. Fitnes. Mesto, kjer me že nekaj časa ni bilo. Lepo je, ko ti nekdo pove, da te pogrešajo. Seveda sem obljubila, da pridem. Kmalu. Saj sama vem, da moram. Nato Borut. Spomin na mlada leta. Skoraj ga nisem spoznala. Res se staramo. 

Na poti proti Šumiku moji mladi sosedje, ki so se odselili nekaj mesecev  nazaj. 

Urban je tako velik, pa ima šele osem mesecev. Matija pa je sploh srček. Trenutno v fazi, ko mu je nerodno. 

Saj se razume. Fant pri dobrih dveh letih spoznava svet z očmi "velikega" fanta. Zmenili smo se za obisk. 

Nato fantastično kosilo, borovničev zavitek in pot nazaj. Na poti nazaj nekaj prvih borovnic in čudovito sladke jagode. No, samo pet jagod. Verjetno zamudnice.

In nato, za konec poti, ljubka punčka v velikem avtu. Toyotin land cruiser. 

Gleda vame, ki čakam v avtu za njimi na semaforju. In maha. Se smeji in maha in mi pošilja poljubčke. Pomaham še sama in ne vem zakaj, vzamem fotoaparat in naredim fotko. Neumno, saj je okno umazano. Kakšna fotografija sploh bo! Naredim še eno. Zelena luč in speljemo. 

Nekaj deset metrov vse v redu, a nato zelo čudna vožnja voznika spredaj. Dejansko zavije levo, a kakor, da si je premislil in ne gre v garažno hišo, pelje naprej po nasprotnem pasu. Izgleda, kakor da gre na pločnik. A nato, iznenada zavije nazaj, na desno. Če ne bi hitro odreagirala, sedaj ne bi pisala tega. Ni mi čisto uspelo. Zaletela sva se. Vsi pridemo iz avtov. Njegovemu nič, mojemu ...kaj naj rečem. Bil je poljub velikana. Moja mala micra in toyotin land cruiser. Moja punca je vseeno fantastična. Saj to ni prijetno srečanje! Morda res ne, a na čisto poseben način je bilo zame prijetno.

Pride policija, a poveva, da bova sama uredila. Moški, morda okrog štirideset ali manj, zelo prijazen, prizna svojo napako. Sploh ni videl moje malenkosti; to pomeni najine. Moje in moje micre. Parkiramo malo nižje, da se odstranimo s ceste. Micra je dobila poljub velikana, a vame se je zaletel nekdo s Koroške. Znamenje. Sanje so dobile odgovor v današnjem čudnem srečanju. Vse skupaj je res čudno. Ponavadi ne slikam avtov, ki se kasneje zaletijo vame. Urediva vse potrebno. Zagotovi mi, da je vse v redu. Nasmehnem se, češ, da če ne bo, naj se kar pazi, ker sem čarovnica. Odkod te besede?! Micra, še vedno pod vtisom poljuba velikana, čaka na čarovnico. Poslovim se,jim zaželim lep večer in sedem v mojo micro. Dire Straits. Ful na glas. In proti domu. 

A kakor, da še ni bilo dovolj čudnih srečanj ...

Pospravljam stvari iz nahrbtnika, ko zaslišim čuden zvok. Spominja me na nekaj, a se ne morem takoj spomniti. Nato me prešine. Balon! Stečem na balkon in tu pred mojimi očmi, dobesedno, pisan balon. Morda bi bila  bolj presenečena samo, če bi pred mojimi očmi, v zraku, stala "parkirana" metla. Bila sem prepozna, da bi ga lahko slikala čisto od blizu. 

Kaj je bilo danes? Res dan, poln čudnih srečanj. Sem omenila, da mi je pot prečkala na Pohorju najmanjša žabica, kar sem jih kdajkoli videla. Čisto drobna, rjava žabica, velika samo za dva nohta prsta. In dneva še konec ni?! Morda se prikaže še metla! Kdo bi vedel!? Ali dobim še sama kakšen poljub... morda ne velikana, nekoga pač ...morda v sanjah, ko bom na metli odplula proti Slivnici.

Kdo pravi, da je življenje dolgočasno?!

Bi ravnal enako?

Včasih nas ravnanja ljudi presenetijo. Ker nekako ne sodijo ali niso v okviru slike, ki jo imamo o njih. Morda ne gre za sliko, morda je samo naša predstava ali percepcija dojemanja ljudi takšna. A v bistvu, v svoji dejanski prvinskosti, so takšni. In so vedno bili takšni. Včeraj sem gledala film. Sam naslov ni obetal preveč (Return to Paradise), a je v eni izmed vlog nastopal Joaquin Phoenix. Tako kot River (res škoda, da je umrl na začetku svoje poti; ne morem ga pozabiti v njegovi vlogi prizadetega fanta, ki jo je igral v filmu Kaj žre Gilberta Grapa?) me je tudi Joaquin v svojih vlogah vedno prepričal. A drugega ni bilo, sama pa sem potrebovala odklop. 

Izhodišče zapleta, ki tako globoko poseže v življenje treh mladih moških, je njihovo druženje v Maleziji. Njihov skupni interes zelo tipičen za moške v teh letih (nekje okrog 25 let). Zabava, ženske za seks (hvala bogu, da govore malajščino, ker se z njimi ni treba pogovarjat), pivo in nekoliko opojnih substanc (hašiš). Nekje drugje, izven tega okolja in časa, se verjetno ne bi družili, ker so v osnovi preveč različni. Dejstvo je, da jih teh nekaj dni, nepomembnih v življenju človeka, nepomembnih za sprejemanje življenjskih odločitev, ker je v ospredju "odklop", poveže za vse življenje. John (zaradi zadnjega dela priimka ...Volgecherev...ga kličejo kar Sheriff), brez večjih materialno ambicioznih načrtov za življenje, kar izhaja iz njegove "nezadostno podkovane materialnosti in izobrazbe", nekako v vlogi "moškega" med tremi (Vince Vaughn); Tony, arhitekt, ki ima popolnoma drugačne predispozicije uspeha v življenju, in Lewis, še najbolj nežen, idealistično naiven v svoji vlogi "reševanja sveta" (kar je razlog, da po vrnitvi prvih dveh v NYC, še ostane v njihovem skupnem bivališču, saj gre na Borneo reševat orangutane; zaigral ga je Joaquin), čeprav izhaja iz premožne družine. Ne bi mogli biti bolj različni. Razplet zgodbe je ironija sama zase. Zadnji (ali med zadnjimi stavki) Sheriffa, ko s Tonyjem odhajata v NYC in se poslavljata od Lewisa je : zakaj smo sploh kupili toliko hašiša? Ker ga s sabo seveda ne vzameta. Pustita ga Lewisu. Ker ga je vseeno preveč, konča delno v smeteh. In ta odvečni hašiš dveh prijateljev postane Lewisova zanka okrog vratu. Zaprejo ga v zapor kot razpečevalca (zaradi količine najdenega hašiša). Njegova obsodba na smrt z obešanjem spet združi te tri moške preko odvetnice (igra jo Anne Heche), ki je dejansko Lewisova sestra. Njena prošnja je prošnja Lewisa. Smrti ga lahko rešita samo "prijatelja", če prevzameta nase del odgovornosti za hašiš, ki sta ga pustila prijatelju. Seveda to pomeni, da mora vsak od njiju preživeti tri leta v zaporu (v primeru, da se vrne samo eden, šest let). V dveh letih, ki sta jih preživljala v NYC, je postal Tony to, kar je moral postati (uspešen arhitekt s seksi zaročenko) in Sheriff tisto, kar je lahko postal (voznik taksija, res limuzine, a vendar, z bednim stanovanjem in občasnimi seksualnimi stiki z ženskami). Seveda je šok za oba ogromen. Pritisk in občutek krivde še večji. A nekako se zdi, da bo Tony realiziral svojo obveznost, medtem ko daje Sheriff vtis, da tega ne bo naredil. Čeprav lahko izgubi ali se odpove (vsaj začasno) dosti manjšim stvarem kot Tony. Zaplet filma nas pripelje do konca (vmesne faze so seveda zanimive). Lewisa obesijo, a ne zaradi tega, ker ne bi nobeden od prijateljev prišel nazaj v "paradiž". Ne, zaradi tega, ker želi neko novinarsko ščene "zgodbo". In jo objavi, čeprav se zaveda, da lahko to stane Lewisa glave. Tisti, ki ostane, vsemu navkljub, je Sheriff. Pred samo obsodbo, ki Lewisu zaradi objave v časopisu odvzame zadnjo možnost "ostati živ", ga obišče v zaporu. In Lewis mu pove, da je vedno vedel, da bo prišel nazaj, a da on, v njegovi koži, ne bi prišel. Sheriffu pove, da je vedno vedel, da je boljši človek, kot misli sam o sebi.   

Včeraj sem jokala, ko sem gledala film. Trenutke, ko se Beth (Lewisova sestra) zave, da kljub temu, da je v dvorani Sheriff, njen brat ne bo živel; trenutki, ko obišče Sheriff Lewisa v ječi; trenutki, ko Lewisa obesijo in je Sheriff tisti, ki mu vlije moč "preiti" skozi dogodek, ki je njegova smrt... a dež na koncu filma je novo upanje; za Sheriffa, za Beth in za njiju (ja, ljubezenska zgodba je tudi nekje vmes). In bili so trenutki, ko sem bila besna. Takrat, ko je z vso mrhovinarsko vztrajnostjo novinarka lovila svojo zgodbo. Ker človek zanjo ni bil pomemben. Zgodba je bila nad človekom. Ne zgodba sama zase, "njena" zgodba. Kako zelo nas včasih lahko ljudje presenetijo. Sheriff, ki je ostal in prevzel odgovornost za svoje dejanje, čeprav bi lahko odšel, ko mu je Lewis povedal, da on ne bi tega naredil zanj.  Njegova površinskost je navidezna.  Njegova globina je dejstvo. Včasih je zunanjost samo ščit, ki varuje našo ranljivost, ki je definitivno večja od povprečne ranljivosti ljudi, da lahko obstanemo v tem svetu. Ljudje kot Sheriff morda ravno zaradi tega navidezno (po merilih tega sveta) niso uspešni, ker znotraj volkodlakov ne bi znali delovati kot volkodlak. Uspešen (po merilih tega sveta) je nasprotno  lahko nekdo, ki nima nobenih moralnih in etičnih predsodkov, da doseže svoje, pa čeprav za ceno življenja nekoga drugega. Saj ne gre samo za življenje. Gre za ljudi, ki ne vidijo ali vidijo in in jim je vseeno, ki potlačijo sočloveka, hodijo po ljudeh, da dosežejo tisto, kar je v njihovem čustveno revnem in z merili "jaza" postavljenem svetu nekaj, kar je vredno. Vredno, da zatajijo sebe kot človeka. Ne razumite narobe. Ne govorim o tem, da je uspešnost a priori vezana na "brezčutnost"; ne, lahko je posledica sposobnosti, dela, inovativnosti, spleta naključij. In obratno neuspešnost na "čutnost, človeškost". Ne, lahko je posledica lenobe, iskanja lahkih poti, ipd.. Govorim o primerih, ko temu ni tako. A vsak se srečuje samo z lastno vestjo, kajne?

 

Darila drugih, darila sebi...

Včasih se mi res zdi, da naše misli vplivajo na kasnejše dogodke ali jih na določen način povzročajo. O čem govorim? 

Ves zaplet petkovega večera, ki sem ga, vsaj po mojem skromnem mnenju, rešila na najboljši možni način, me je nekako pripeljal do mojih razmišljanj včeraj zvečer. Delala sem skoraj ves dan in nato, brez posebnega načrta, na poti domov kupila vstopnico za kinopredstavo in odšla v kino. Že dolgo se nisem tako smejala. Meryl Streep... v katerikoli vlogi sem jo gledala v njenem neverjetnem spektru filmov, od drame, komedije, musicla, akcijskega filma...saj sploh ni pomembno...je bila enkratna. Kako zelo prepričljiva je bila v filmu Doubt (o njem sem pisala lani na blogu), kako popolnoma drugačna, a nič manj prepričljiva ni bila v Mammi mii (in še peti zna ženska; ne, da ima enkraten glas, ampak poje z dušo!), kako zelo drugačna je bila včeraj. Nikoli ne igra sebe, igra vlogo. Tudi včeraj me je navdušila, čeprav je morda v tej vlogi, žene, čeprav bivše, mame, poslovne ženske, kuharice, ljubimke,... morda še najbolj v vlogi  same sebe. It's Complicated (slovenski prevod : Ljubezen, ločitev in nekaj vmes). Ja, ti odnosi so vedno komplicirani. Edino logično. Če so samo ravna črta, ponavadi ne vpletajo strasti, čustev, vsega, kar pomeni kri, vonj, vse v nas, vse kar smo... linearnost je vedno, moje mnenje, podložena s "pogodbo" ...ti meni in jaz tebi... V nasprotnem primeru so odnosi med moškim in žensko vedno komplicirani, daleč od linearnosti...In prav je tako! Sama želim raje nekaj trenutkov res lepega, polnega, strastnega, kot celo življenje vegetiranja. To enostavno nisem jaz! Meryl pa, da se vrnem k filmu, enkratna, seksi, zapeljiva in zanimiva, s tistimi iskricami v očeh...in hudičevo dobra ženska. Nobenega botoksa, nobene plastike; njen nasmeh je topel, očarljiv, naraven... Kaj je narobe s temi ženskami, da prodajajo sebe za nekaj, kar ni zunanjost, kar je samo stanje trenutka....absolutno precenjena mladost danes, precenjena... Šarm, izkušnje, iskrivost, zanimivost...tega ne prinese noben botoks, nobeno "zategovanje kože"... Z eno besedo : lepa je in seksi. Film, ki ni zahteven, a zelo prijeten za sprostitev, za odklop...priporočam... Zakaj toliko besed o filmu? Gre za darilo... moje darilo meni včeraj... čas zase, za sprostitev, za smeh in za upanje... darilo, ki sem si ga podarila sama...

A zvečer nisem razmišljala o filmu. Ne, razmišljala sem o darilih. Tisti petkov zaplet in moje darilo...ideja, ukradena mojemu otroku...nisem najbolj ponosna nase, a vem, da bo eno prijetnih in lepih daril, ko bo uporabljeno...In tako sem razmišljala o darilih, ki sem jih prejela sama v vseh letih mojega življenja od različnih ljudi... Ne morem reči, katero mi je najljubše...seveda so darila mojega otroka tista, ki imajo posebno mesto v  mojem srcu...neenakopravno "tekmovanje"... Njegovi listki, na katerih je napisal na vsakega posebej nekaj, kar bo naredil meni, da mi bo pomagal, so nedvomno najlepše darilo, ki sem ga dobila od njega... Nikoli ga nisem uporabila, ker bi morala potem vsakega med njimi "unovčiti"... Še sedaj jih imam. Med najlepšimi darili, ki sem jih dobila, je prav gotovo tisto, ki sem ga prejela za 21.rojstni dan od mojega kasnejšega moža (kmalu bo devetnajst let, kar ga ni več)... pretiraval je, a ni bilo pomembno tisto, kar mi je podaril...pomembno je bilo, da me je tistega dobrega pol leta, kar sva po nekaj letih poznanstva začela najin odnos, poslušal in si zapomnil drobne stvari, ki sem mu jih pripovedovala...darilo je bilo odraz tega, kar sem si želela ali pogrešala...začutil me je; to je bilo najlepše darilo, ki sem ga prejela kdajkoli od njega... Eno najlepših daril, ki sem jih prejela, je bila punčka z lasmi, ko sem imela komaj sedem let... Bilo je eno najbolj zasluženih daril v mojem  življenju, a takrat, v tistih časih, ogromno...kar nekaj časa sva bili obe s sestro najbolj vzoren par otrok, kar si jih lahko nekdo želi, če želi seveda pridne otroke...Punčka pa...čudovita in samo moja, ker je vsaka dobila svojo... Zelo zaželjeno darilo je bil moj prvi fotoaparat, ki sem si ga kupila v tretjem razredu osnovne šole. Bil je ruski in zame fantastičen. Bila je ljubezen do fotografije, tako zelo prisotna v meni, in neizmerna želja ujeti trenutke enkratnosti bivanja za večnost. Med najlepšimi darili, ki morda niso darila, je bila skrb prijateljice, ko sem ležala po operaciji in nisem mogla nič, res nič... Krvavela sem in krvavela, imela sem bolečine, spala nisem, a ona je naredila vse, da bi mi bilo lažje... bil je njen čas, ukraden čas, ki ga je posvetila meni in me razvajala, da mi je bilo lažje... Med najlepšimi darili je prav  gotovo mamino, ko je prevzela skrb za mojega otroka in me za tri dni poslala na izlet v Prago. Potrebovala sem odklop, a nisem imela denarja za izlete, ne časa... Čudovito darilo je bil izlet lani z mojo prijateljico v Celje; vozili sva se z njenim kabrioletom, jedli sladoled...lepo je bilo... najlepše je bilo, da sem bila totalno na dnu, a je pustila delo in si vzela zame čas, da sem pozabila na svojo žalost...Kar nekaj res lepih daril sem dobila ... kruh, ki sem ga dobila od nekoga; vožnja z motorjem; pravljica, ki mi jo je nekdo pripovedoval sredi noči, da sem lahko zaspala,.... ja, kar nekaj daril, ki niso bila zavita v celofan papir in ovita z rdečo pentljo, a so zame najlepša darila, kar sem jih dobila... Vedno je bila z njimi povezana misel name, jaz kot jaz, čas drugih zame, del njihove intimnosti ...in to je največ, kar lahko darujemo, kajne?

Danes sem preživela lepo popoldne s prijatelji iz Koroške. Prišla sta, obložena z vrečkami in nasmehom na licih... Prinesla sta mi kruh, še topel, ki sta ga spekla danes zame; prinesla sta mi kekse, domače rezance za juho, domače žganje in meso ...in ves kup majhnih daril, ki so se nabrala v času, ko se nismo videli...Kamorkoli gresta, mi nekaj prineseta... žafran, čaj, bonbone... Egipt, Bratislava, Dunaj... Kosilo, pogovor, sprehod, smeh... obljuba, da gremo  še v snežni idili na Kope in Ribniško kočo, poleti na Peco...lani nekako nismo uspeli... Trenutki življenja, ki delajo življenje lepše... trenutki, ki ležejo v spomin...največ, kar lahko damo sami sebi... 

Včasih ne vem, s čem sem si zaslužila, da imam tako dobre prijatelje...ne  govorim o darilih, gre predvsem za to, kar so... ne vem, morda je tisto, kar pravijo, da sem...tista moja energija, tisti sonček... hvala vam, ker ste del mojega življenja, ker ga bogatite na čisto poseben način... in če včasih, kadar je preveč vsega zame, izginem, samo počakajte... vedno pridem nazaj iz svoje luknje...takšna pač sem...

Abuh Mahabe... ali... Abuh ma habe

Ja, pravilno je : Abuh ma habe. Sem najprej mislila, da gre za kakšnega arabskega politika. Abuh Mahabe. Narobe. Gre za čisto navadno dejstvo. Kanja (ali kakšen drug ptič podobne vrste) ima krila. Logično! Kako bi drugače letela?! A povedano na "koroški" način. Torej : z izjemo prekmurščine, prleščine, primorščine, sedaj ne razumem niti koroškega narečja. Če seveda ostanem pri glavnih in se omejim na pokrajine. Na raven vasi si sploh ne upam, saj potem slovensko sploh ne znam. Upam, da razumem štajerščino! Res upam, da razumem gorenjsko, dolenjsko in notranjsko narečje. Tako obvladam približno polovico slovenskega jezika. Drugače... bog mi pomagaj.

Odkod sedaj to? Bila sem na Koroškem. Pardon. Bila sem na Štajerskem. Preko Koroške sem odšla na Štajersko. Ker Slovenj Gradec in kar je tam okoli krajev, sploh niso Koroška. Ker je bila "mati" Štajerska tako grda z njimi (seveda Maribor), so se odpovedali lastni materi, in postali Korošci. No, problem bo sedaj. Kje bo središče Koroške? Slovenj Gradec, ki sploh ni Koroška! Ne tista prava Koroška. Ali Ravne na Koroškem?! To je sedaj vprašanje...

Drugače... zelo lep vikend... prijeten, topel, sončen (čeprav je malo deževalo, pa kaj bi to)... druženje s prijatelji... kaj je lahko lepšega?! Kruha nam ni uspelo speči, a kdaj drugič. Tokrat smo si privoščili malo vandranja po naši lepi deželici. Čisto v smislu knjige Toma Jeseničnika Slovenija v presežnikih. Priporočam. V soboto ogled stalnih in trenutnih razstav v Koroškem pokrajinskem muzeju v Slovenj Gradcu. Vodenje iz prve roke. Marjanove, jasno! Pogledali smo si razstavo Paučkove partizanske bolnišnice (dr.Ivan Kopač - Pauček; drugače iz Novega mesta, ki je zdravil ranjence med II.svetovno vojno v bolnišnicah v okolici Slovenj Gradca). Na Koroškem so zdravili cca. 650 ranjenih partizanov (v Paučkovih bolnišnicah 300), a jih je le 5,5% umrlo! Bila sem navdušena. V tistih okoliščinah, s tisto opremo, vedno v strahu pred odkritjem s strani okupatorja. In v vsem času, kar so obstajale, ni bilo niti ene izdaje. Pa je zanje skrbelo preko 100 ljudi, ki so tam živeli. Zanimiva je razstava Človek po svetu, čebele po svetu. Predvsem zaradi pomena, ki ga želi doseči. Pokazati, da čebele izumirajo in da brez njih tudi nas ne bo. Ne tako, kot živimo danes. Zelo zanimive so tudi Čarfove panjske končnice. Seveda smo si ogledali razstavo Mrtvaška postelja iz Kolacione (v rimskih časih so umrle sežigali na posebnih mrtvaških posteljah; ohranili so se redki kosi teh postelj-logično, če so bile sežgane). Ves muzej je zelo zanimiv. Slovenj Gradec je nasploh lepo mesto, kjer vidiš skrb za vse, kar je naša dediščina, in za sedanjost.

Odpeljali smo se še do Šentjanža (pri Dravogradu) in si pogledali zanimivo cerkev sv.Petra na Kronski gori (cerkev je bila zgrajena sredi 18. stoletja in ima zanimiva dva stolpa; opazna je s ceste zaradi svoje značilne barvne fasade) in v Libeliče. Morda ne veste, a Libeliče so po plebiscitu dve leti vztrajno "pisarle", da so del Jugoslavije in da ne želijo biti v Avstriji. Po dveh letih vztrajnosti so to dosegle. Morda recept za naše spore z Hrvati. Nekako netipično smo končali pri pizzi. Prevelika, preslana... posledice so bile preko noči in zjutraj.

Naslednji dan po zajtrku (ajdovi žganci z ocvirki in bela kava; kislega mleka nismo imeli) smo odšli proti Kotljam in se odpravili na Plešivec ali Uršljo goro. Uršlja gora zaradi cerkvice svete Uršule, ki je najvišje ležeča cerkev v Sloveniji (na 1699m). Cerkev so zgradili s sredstvi kmetov iz okolice med 1570 in 1614. Odkod sveta Uršula? Izgnali so jo iz domačih krajev in je šla z Podvodnim možem (odtod Prešernova Urška in povodni mož) po "svetu". Tam, kjer je Plešivec, se ji je noga zataknila v kamnu in se ugreznila v kamen. Uršula si je mislila: Kjer so kamni tako mehki, da se vanje ugrezne moja noga; kakšno, kako mehko, je šele srce ljudi, ki živijo tu? In je ostala na Plešivcu, ki je postal Uršlja gora. Zaradi Uršule in cerkvice. Pot navzgor je bila čudovita; pokrajina in tisoče raznih cvetlic, enkratne. Razgled... čudovit. Na vrhu črničevc (žganje z borovnicami) in potem razgled okoli in po cerkvici. Zelo lepo se je videla Golica, Peca, Raduha, Velike Kope in Male Kope... in seveda vsi kraji v dolini... Ravne na Koroškem, Kotlje, Slovenj Gradec, Dravograd, Pliberk, Šoštanj... Lakota dela svoje. Ker ni bilo zelenjavne juhce, smo vzeli golaž in "štrudl". Sonček so malo motili oblaki, malo je mrzlo zapihal veter... a kaj bi to. Od nekod je prišla še jadrilica in delala kroge okrog stolpa in koče ter cerkve na gori, kakor da bi hotela vsem pokazati, kako čudovito zna loviti veter v svoja krila in plavati na zračnih tokovih. Ah, kako čudovito bi bilo tako svobodno, kot ptič v zraku, sedeti tam zgoraj in jahati veter! Oblaki so se gostili, kakor da bi želeli zaplesati kak čuden ples na vrhu gore, in odločili smo se za pot navzdol. Z Ivanko sva nabrali še šentjanževko, da jo damo malo na žganje, in počasi smo zapustili Uršulo.

Pot domov, kasneje po Dravski dolini, je bila še polna vtisov s Koroške. Ah, moram prej nazaj. Peca že čaka. In Kope. Vsa čudovita, v hribe in gozdove oblečena, Slovenija. In kruh... drugič moramo speči kruh. Prijetno utrujena... kako daleč so vsi problemi tam zgoraj, bliže soncu in nebu, bliže oblakom... kakor, da jih ni, kakor, da so čudežno zaspali in izginili v lastnih sanjah... vse je lažje, vse je lepše... in ja, abuh ma habe!!!