Z ljubeznijo, Janis

Koliko osamljenosti lahko prenese človek? Kako zelo težko je biti drugačen! 

Danes je bila Janis. Janis Joplin. Spomin na glasbo nekega obdobja. Na neko žensko, ki je vse življenje iskala samo ljubezen, objem in zavetje. Ni ga dobila ne pri svojem očetu in ne  pri materi. In ni ga našla pri nobenem moškem.  Preveč drugačna. Preveč samosvoja. In totalno samodestruktivna. Tako zelo zavita v svoj "jaz", da dejansko izven njega ni bilo sveta. Ne, tudi glasbe ne. Glasba je bila v njej in čutila jo je samo, ko je bila v njej. Kar je prihajalo navzven, jo je presenetilo. Kakor, da ni ona... A bila je ona. Ne glasba. Samo Janis.

Ostala je glasba, ki nikoli ne bi mogla spregovoriti na takšen način, če ne bi bila skozi njo prelita njena žalostna osamljena duša. A tudi ta se je lahko prelila v glasbo samo zaradi sprostitve, ki jo je našla v alkoholu in drogah. Bi bila takšna, če ne bi bilo tega? Verjetno ne ali ne na takšen način. Celo "drugačen" mora imeti velika "jajca" za takšno sprostitev. Ja, Janis je iskala nekoga, ki bi imel večja "jajca" kot ona. Moškega. Morda ga je celo našla. A potem Janis ne bi bila več to, kar je bila. Njena usmerjenost bi morala iti izven sebe. Preveč "drugačna", da bi lahko dejansko to sprejela zase in v sebi.

Kako zelo osamljen je lahko človek? In kako zelo vseeno je lahko ljudem okrog  njega za njegove krike ... Janis je skoraj sinonim tega ...

Ja, vzemi košček mojega srca, saj je samo moje srce ...