Nekoga moraš imeti rad...

Umrl je Minatti. Odhajajo veliki. Pavček, sedaj Minatti…

A ostajajo vse njihove pesmi, čudovito sozvočje čustev, občutenj, razmišljanj in besed....

Rada ga prebiram. 
V njegovih pesmih je toliko hrepenenja. Dokler je hrepenenje, je človek živ,

je zares življenje, kajne? Takrat, ko ga ni več, ni ničesar več…

Čakam te.

Čakam, prisluškujem, miže,

kdaj med tisoči stopinj

začutim tvoje,

kdaj med tisoči zaznam

tvoj dih.

Povsod te iščem:

po vseh križiščih,

po vseh poteh,

v potezah prihajajočih in odhajajočih,

v igri oblakov,

v menjavah senc pod večer…

O, leta dolgo te iščem.

Nekoč boš prišla.

Z lasmi dišečimi po vetru

in brezmejni prostosti,

usodna, neizbežna,

z očmi pogubnimi kot zamolkel tolmun,

ki skriva v sebi

zdaj smrt, zdaj življenje…

Nekoč boš prišla.

Ker moraš priti.

Takrat, ko je hrepenenje, ko je ljubezen, dejansko živimo, doživljamo sebe in svet v celovitosti občutenj, ki jih premoremo. Takrat je vse mogoče, takrat je vse lepo in takrat smo srečni…

Odkar vem zanjo,

imajo dnevi modre oči

in vode barvo njenega krila.

Odkar vem zanjo,

veter šumi njen glas

in rože njene besede govore.

Tako rad imam te poletne oblake;

njene korake so spremljali,

ko je čez trave večerne prišla.

Tako imam rad te vrbe ob vodi,

zamišljene v tiho,

nežno pravljico o njej.

Nihče ne ve,

kaj šepetajo.

Samo jaz.

In se smehljam.

Odkar vem zanjo,

sem kot avgustovska noč:

miren, poln zvezd in daljav.

Tako preprosto je vse, če vemo, da nekoga moramo imeti radi…

Nekoga moraš imeti rad,

pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,

nekomu moraš nasloniti roko na ramo,

da se, lačna, nasiti bližine,

nekomu moraš, moraš,

to je kot kruh, kot požirek vode,

moraš dati svoje bele oblake,

svoje drzne ptice sanj,

svoje plašne ptice nemoči -

nekje vendar mora biti zanje

gnezdo miru in nežnosti –

nekoga moraš imeti rad,

pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen –

ker drevesa in kamen vedo za samoto –

kajti koraki vselej odidejo dalje,

pa čeprav se za hip ustavijo –

ker reka ve za žalost -

če se le nagne nad svojo globino –

ker kamen pozna bolečino –

koliko težkih nog

je že šlo čez njegovo nemo srce –

nekoga moraš imeti rad,

nekoga moraš imeti rad,

z nekom moraš v korak,

v isto sled –

o trave, reka, kamen, drevo,

molčeči spremljevalci samotnežev

in čudakov,

dobra, velika bitja,

ki spregovore samo,

kadar obmolknejo ljudje.

Hvala za vse vaše pesmi, Minatti...