Moje pismo za Miklavža

Če lahko pišemo Božičku in dedku Mrazu, zakaj ne bi Miklavžu? Morda ni čisto vsakdanje pismo. A odločila sem se, da ga dam namesto v škorenj, na tele Besede z Lenno. Sploh ne dvomim, da Miklavž danes bloga naokrog in ima na FB najmanj tri svoje strani. 

Dragi Miklavž,

imam čisto posebno prošnjo zate. Ne, tokrat ne nosi čokolade in pomaranč, tudi suhega sadja ne potrebujem. Saj ne, da nisem več sladkosnedna, a bi raje mnenje nekoga, ki je že tako dolgo na svetu, kot si ti. Verjamem, da se lahko človek spremeni samo sam. V bistvu ne gre za spremembo, ampak za osebnostno rast. In to, da rastemo kot ljudje, je v bistvu smisel življenja. Verjamem, da smo sami odgovorni samo in izključno za svoje življenje in edini, ki gradimo svojo srečo. Kaj muči zadnje čase tole mojo glavo?

V bistvu gre za moj notranji razkorak med tistim, kar trenutno občutim kot ugodje, nekaj lepega, nekaj, kar zaznavam kot »meni potrebno« in tistim, kar sem nekako vedno želela, a se od tega odmaknila v kasnejših letih. Nobenega dvoma ni, da je v vsem, kar sem in kar delam, vedno bolj v ospredju potreba po »vsebini«. Plehkost, površinskost, praznina ali odsotnost bistvenega, človeškega, naravnega, tudi vrednot, ker sem v osnovi načelni človek, me vedno bolj odbija. Pustiva sedaj, kaj so vrednote. Ali so vrednote nekaj, kar je bilo vsajeno vame kot del človeškega in so torej ravno tako lahko predmet vprašanja ustreznosti kot meni tako zoprno potrošništvo (ali »preseravanje« kot moj skrajni izraz nestrinjanja z vsem, kar se dogaja okrog mene)? Ali so vrednote nekaj, kar je v osnovi človeško ali celo prvinsko? 

V okolju »črednega nagona« je zelo težko biti drugačen, ker te ljudje izključijo. Človek je socialno bitje in menim, da smo ljudje ravno v odnosu z drugimi ljudmi. Kar zavračam je tisto potrošništvo, tiste umetno vsajene »potrebe«, ki nimajo osnove v nobeni dejanski potrebi človeka. Potrošništvo, ki ubija realno zaznavanje nas samih, našo »dušo«. Naša »duša« še vedno posluša, čuti, misli, občuti na enak način, človeški, naravni, a je ne slišimo več in ji ne sledimo več. Kakor, da smo marionete na nitkah, ki jih premikajo drugi ljudje. Notranji konflikt med tem zunanjim gibanjem in našo dejansko »dušo« je vedno večji in ubija nas same. Tako fizično, psihično kot duhovno.

Sama zase vem, da je moja primarna potreba, tisto, kar mi največ pomeni, svoboda. Tako občutim vodo, tako občutim veter, ki ga imam neskončno rada, tako občutim odkritost pogovora, kjer vem, da lahko povem, izrazim vse, ker je vse, kar mislim in čutim del mene same…Ja, tako občutim ljubezen, tisto »pravo«, ki ne jemlje, ne odvzema, ne pogojuje, ne tlači, ampak omogoča notranjo rast, spremembo, ki jo izzoveš sam v sebi zato, ker želiš biti bolj človeški, boljši, spremembo, ki je najlepši del staranja. Spremembo, ki ni pogojena od zunaj, čeprav jo je morda povzročil odnos, ki je navidezno zunanji, a v bistvu ni. V bistvu gre za dopolnjevanje, tisto »dve polovici celota«, ker verjamem, da smo na tem svetu takšni kot smo, primarno razdeljeni na moške in ženske, z namenom. Ne, ni reprodukcija edini namen. Prava ljubezen je zame najvišja oblika svobode. Njeno bistvo je sprejemanje sočloveka točno takšnega kot je, ker samo takšen človek ustreza meni.

Ljubezen je tista stična točka, kjer se sreča moja potreba po svobodi z mojo potrebo po pripadanju. Zame sta to najbolj bistveni potrebi človeka. Če v osnovi želimo biti izpopolnjeni, človeško in žensko (moško) izpopolnjeni (pravimo »srečna, srečen«), morata biti zadovoljeni. Seveda so ljubezni in seveda so pripadanja, tako kot je svoboda vedno v določenih stvareh. Zase vem, da bi verjetno potrebovala manj čokolade v svojem življenju, če bi bila moja potreba po ljubezni zadovoljena, kot zame, za mojo dušo, mora biti. Je čokolada tisto, kar res potrebujem, ali samo substitut za nekaj, kar nimam dovolj ali ne ustrezno, da bi moja duša našla svoj mir? Bi bila manj obsedena s hitrostjo (zelo rada imam hitro vožnjo), če bi bila moja potreba po svobodi zadovoljena na ustrezen način, ki bi zadovoljil mojo dušo, izpopolnil mene? Sama mislim, da je to odgovor za vsa ravnanja, ki jih delam in niso v simbiozi z mano v svojem bistvu, z mojo »vsebino«, mojo »dušo«.

Tu je stična točka tega potrošništva in zaznavanja potreb, umetno, od zunaj vsajenih v nas, kot jo sama občutim. Se sploh zavedaš, koliko žensk je totalno izgubilo »kompas« v življenju, dragi Miklavž? Ko jih opazujem, poslušam njihove pogovore, večno potrjevanje v tekmi, ki je ne morejo dobiti (biti mlad in lep), milijone cunjic in cot, ki si jih dnevno kupujejo, ker so zaradi tega pol ure«srečne«. Navidezna sreča. A niso slabe, v svojem bistvu niso plitke, samo izgubile so se. Ali moški… saj je popolnoma isto. Ljudje smo izgubili stik sami s sabo, ne vemo več, kaj je tisto, kar res potrebujemo za občutek izpopolnjenosti, »srečo« v življenju. Čeprav sreča zame ni najboljši izraz, preveč izraža samo ugodno naključje. Veš tisti enostavni besedi, ko rečeš »dobro je«… To je zame to, ko enostavno čutiš notranjo izpopolnjenost, enotnost s  svetom, ljudmi, vesoljem, energijo oziroma s sabo. 

Imajo to ljudje, ki jih srečuješ na svojih poteh? Tibet, Afrika, Indija...  Izpopolnjeni, srečni, zadovoljni, sprejemajoči, čeprav nimajo nič, a nič z našega vidika. Morda ne poznajo nič drugega in imajo vse s svojega vidika poznavanja sveta in stvari.  A v svoji osnovi so človeški, tako kot mi. Če bi imeli vso to navlako ugodja, ki nam jo ponuja potrošništvo, bi ostali  enaki? Odgovor zame ne prihaja od zunaj, odgovor je v nas.

Kaj misliš, dragi Miklavž? Boš danes ponoči prinesel tudi darila, ki ne zadovoljujejo osnovni namen tega "Miklavževanja"? Boš nagradil samo "pridne" ali boš nagradil predvsem tiste, ki niso bili "pridni", ki si dovolijo misliti s svojo glavo in izhajajoč iz sebe samega? 

Želim ti čim lažjo noč. Ne išči moj škorenj, ker ga letos ne bom nastavila. 

Podari tiste sladke malenkosti nekomu, ki jih je bolj potreben kot jaz. 

Še vedno tvoja Lenna

Ukraden čas

Kam je odšel ves ta čas? Kdo mi ga je ukradel? So trenutki, ko ga tako zelo občutim; njegovo polzenje skozi prste... Poskušam ga ujeti v dlan, a izgine še preden sklenem prste. Predvsem takrat, ko se zaletim v oklep minljivosti in se zavem, da je edino, kar me omejuje, minljivost. Pogledam svojega otroka. Ne vem, kdaj se je iz tistega majhnega, nežnega fantka, spremenil v moškega; morda še res ne tistega pravega moškega, kakor jih vidim sama...a moškega. Ni več fantek, še fant več ne...Mlad moški je...

Spominjam se tistega komaj prebujajočega se jutra, nekje, v nekem drugem življenju, miru, ki sem ga čutila v sebi, čeprav so se mi kolena tresla, da jih nisem mogla umirit. Samo ležala sem in vpraševala: si vzel to? imam to? ne pozabi tega? Kaj naj rečem? Prišel si nepričakovano, nekoliko prehitro... Kakor, da si se v nekem trenutku znotraj mene odločil, da je dovolj, da želiš svetlobe in sonca, kakor, da si vedel, da je svet zunaj mene tako zelo čudovit. Naveličal si se varne topline mojega telesa. Presenetil si oba... 

A potem, nekje vmes, ko sem čakala nate, si si premislil...Nekaj, kar si...privlači te, a nekako ne upaš preveč tvegati...Že tvoje prvo srečanje s svetom je bilo takšno; omamno privlačno, vabljivo, a nekako ... neznano...Čakala sem nate, ne da bi vedela, kdo si... samo čutila sem te... vse te mesece, znotraj sebe... v meni si vzbudil nežnost, milino, ki je prej nikoli nisem čutila; nežnost do tega majhnega bitjeca nekje v meni, v celoti odvisnega od mene...bil si midva in vzljubila sem te takoj, ko sem vedela, da si...bil si ljubezen sama, najlepše, kar sva ustvarila in edino, kar sva ustvarila kot midva... Zato sem želela, da bi bila skupaj takrat, ko si se rodil... Bil je drug čas, neprijazen do vsega, kar ni bilo v okovih tradicije. Takrat je bilo tako, sedaj je drugače. Čakala sem nate še dobra dva dni in nato... Bil je trenutek, tako zelo poln čustev, uničujoče utrujenosti, tako zelo lep in tako poseben, enkraten v svoji neponovljivosti... Tvoj prvi glas, jok, dotik tvojega telesa ... Bilo je tako, kot da sem vedno nekako čakala nate, kakor, da je bil ves ta čas do tistega trenutka samo priprava na ta trenutek...na najino srečanje...

Ves ta čas, čas, ko vem, da si, čas veselja, strahu, smeha, joka, žalosti, igranja, prepirov... življenja... sem drugačna kot sem bila, preden si bil ti... enostavno sem drugačna... Vedno bo tako, tako dolgo, dokler bom tu. Ne znam si predstavljati, da bi bila brez tebe, da bi živela, ne da bi se zgodil ti... in želim ti, da nekoč, nekega čudovitega dne, občutiš to v sebi... 

Ker je eden najlepših trenutkov, kar jih riše življenje... biti s svojim otrokom takrat, ko se rodi... in vse dni, ki nam jih prinaša življenje...

Čas pravljic... naj bo pravljica o kruhu

Nekoč, pred davnimi, davnimi časi, je živela za sedmimi gorami in sedmimi vodami … mala čarovnica. Saj sploh ni vedela, da je čarovnica. Sama sebe je vedno videla kot malo, luštkano deklico, ki v svoji majhni zeleni hiški sredi čudovitega bukovega gozda peče kruh. Vsako jutro, ko so še zvezde in luna krasile nebo nad bogatimi krošnjami bukev, je vstala in oblekla dolgo belo obleko, si zavezala rdeči predpasnik, spela lase v čopek vrh glave, se nasmejala sama sebi v ogledalu in odprla lesene duri, da je svežina komaj prebujenega jutra na široko vstopila v veliko sobo njene male zelene hiške. Zaprla je oči in se v mislih odpeljala skozi širino zelenih krošenj vse do lune, jo prijazno pozdravila in ji zaželela nasvidenje do večera. Nato je nadaljevala pot svojih misli preko reke, ki se je vila po nežno zeleni dolini vse do majhnega mesteca na drugi strani velikega hriba. Misli so potovale do cerkvenega zvonika, preko mostu čez reko in hiš okrog mestnega trga do vseh oken, zastrtih z zavesami neštetih barv, do vsakega majhnega bitja, ki je sanjalo svoje sanje, pokrito z mehko odejo v neštetih posteljicah malega mesta. Majhna bitja, ki bodo čez nekaj ur odprla svoje drobcene oči, pomele očke pred vsiljivimi sončnimi žarki, in se pretegnile po vsej dolžini svojih posteljic. Za trenutek bodo zastala, dokler ne bo iz kuhinj, jedilnic, sob prijadral do njihovih malih noskov vonj po sveže pečenem kruhu. Sveže pečen kruh s sladko marmelado in še slajšo belo kavo… nenadoma bodo začutila grozno lakoto nekje v globini svojih trebuščkov in stekla proti mamljivemu vonju svežega kruha. Vsako jutro je tako, vsako jutro v malem mestecu, daleč za velikim hribom. Mala čarovnica se je nasmehnila in odrla oči. Pohiteti mora. Zazdelo se ji je, da že sliši lomastenje v bližnjem grmovju. Medved je bil že tu, ona pa še ni pristavila vrč z vodo za kavo. Hitro, hitro… ni čas za sanje, najprej je treba speči kruh.

Vsako jutro je bilo tako. Najprej je prišel medved. Kava, močna črna kava z malo sladkega mleka, ga je že čakala na mizi. Ponavadi je zabrundal v pozdrav (mala čarovnica se je samo nasmehnila, saj ga je že dobro poznala; pač ni bil jutranji tip medveda) in se zleknil na širok fotelj ob kaminu. Tu ga je že čakala njegova cigara. Cigara že zjutraj? Zakaj pa ne? Spil je kavo in pokadil v miru cigaro. Velika črna peč je bila še mrzla. Moral je zakuriti, da je bila žerjavica ravno prava takrat, ko bodo v peč položili kolače kruha. Zanj je bila pri vsej peki kruha najbolj pomembna ravno peč. Če žerjavica ni bila ravno prava, peč ne ravno prav topla, kruh ni bil hrustljavo zapečen, takšen, kot so ga imela mala bitja v mestecu za velikim  hribom, rada. 

Počasi so prihajali ostali. Najprej je prišla lisica in na glas premišljevala, koliko moke bo potrebovala, da bo zamesila dovolj kruha. Vedno so spekli enako število kolačev, a lisica je imela vsako jutro ogromno dela z računanjem količine moke, ki jo bo potrebovala. Želela je biti pomembna in bila je pomembna! Brez nje testo ni bilo prav pregneteno. In potem ni vzhajalo kot mora vzhajati. In ni bilo ravno dovolj mehko in ne preveč mehko. Kmalu zatem je prišla srna. Utripala je s svojimi dolgimi trepalnicami, kakor da bi želela že sedaj dovolj izostriti svoj pogled, da bo lahko povedala, kdaj bo testo dovolj vzhajano. Kruh ni smel biti trd in ni smel imeti lukenj. Kako naj mala bitja v mestecu za velikim hribom namažejo na kruh marmelado, če bodo v njem luknje? Ne gre, enostavno ne gre. Pozdravili sta se z lisico. Radi sta pekli kruh skupaj. In dobro sta vsako jutro opravili svoje delo. Volk je prišel to jutro malo prehitro. Kruh še mesit niso začeli, sam pa je že začel pripravljati velike pletene košare, da odpelje kolače v majhno mestece za velikim hribom. Pregledati je moral še kolesa. Včeraj, na poti nazaj, je imel občutek, da zadnje kolo nekoliko motovili sem in tja. Ne more si privoščiti, da se mu na poti v mesto zgodi kaj nepričakovanega. Mala bitja morajo v vrtec in v šolo. Kako naj gredo, če bodo lačna, ker ne bo sveže pečenega kruha na njihovih mizah?! 

Lisica je že začela mesiti testo, ko je priletela sova. Pravzaprav je kar prihrumela skozi okno in se pri tem zaletela v bele zavese. Bila je pozna in zavedala se je tega. Če bi še malo zamudila, kruh danes ne bi bil slan. Kakšen kruh pa je to? Čeprav z marmelado, mora biti slan. Drugače ni dober, preprosto ni dober. Spregledala je očitajoč pogled lisice, se nasmehnila nežnemu pozdravu srne in pričela z delom. Medtem je prišla sinička in že s kljunčkom pripravljala kupčke semen, ki jih bo potresla po kruhu. Mala bitja so imela rada na sveže zapečeni skorji kruha nekaj semen, bučkinih , sončničnih, lanenih, vseh mogočih… z drobnimi prstki so jih trgala s skorje še preden so velika bitja narezala rezine kruha in tako malo potešila velike očke, ki so čakale na sveži kruh. Pri tem so nastajale večje in manjše luknje v skorji kruha… a je bilo tako vsem prav. Sinička je na belem prtu zlagala svoje kupčke semen; za vsak hlebec kruha svoj kupček semen. Skoraj bi se zaletela v ježka, ki je že čakal, da prebode s svojimi iglicami vsak hlebec, preden ga porinejo v peč. Tudi polh je bil že tu. Danes ni bil njegov dan in nekoliko ga je bilo strah, da ne bo znal narisati na vsak hlebec veliko srce, kot ga je narisal vsako jutro. Res bi bil vesel, če bi zajček že prišel in mu pomagal kot vsako jutro. Mala čarovnica ne bo vesela, če ne bo vsak kolač kruha imel veliko srce. »To je kruh, narejen s srcem«, je vedno rekla. Saj so to vsi vedeli. A naj vedo tudi mala bitja v mestecu za velikim hribom. Čeprav so morala začutiti, ko so jedla kruh, koliko ljubezni je bilo v vsakem kolaču njihovega kruha.

Mala čarovnica je stregla vsem s svojo sladko belo kavo in sveže pečenimi piškoti ter pela tiste lepe pesmi, ki jih nikjer več ni bilo slišati. Samo v gozdu, v mali zeleni hiški, so še bile… tu, kjer je bila mala čarovnica. Tu, kjer je bilo veliko srce in veliko ljubezni. A tisto jutro se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Počasi so se prvi sončni žarki prebijali kot majhna svetloba skozi veje dreves, ko je priletel orel. Sedel je na vejo ogromne, stare bukve in prhutal s krili ter razburjeno kričal: »Saj ni mogoče! Saj ni res!« Vsi so pritekli iz hiške in začudeno čakali, kaj jim bo povedal orel. Se je kaj zgodilo? Je reka poplavila dolino in mesto? Je zgrmel plaz na mestece? Se je podrl cerkveni zvonik? Počasi je začel svojo pripoved in takrat, ko je orel utihnil, ni bilo nobenega glasu več. Vsi so stali tiho in gledali v tla, vsak s svojimi mislimi. Nekako so pozabili na peč, na kruh, na kavo… Je to res? Vprašanje, ki je prišlo na njihova usta skoraj istočasno. Je to res? Mala bitja nočejo več njihovega kruha. Kdo je to rekel? Mala bitja? Ne, velika bitja so rekla, da je njihov kruh kriv, da mala bitja nočejo nič drugega, kot njihov kruh. Saj je vendar dober? No, in kaj? Velika bitja hočejo, da mala bitja poskusijo tudi kruh nekoga drugega. V tem njihovem kruhu mora biti nekaj čudnega. Mala bitja so vesela in se smejijo. Ne morejo se samo smejati. Ne smejo biti samo vesela. Ni več treba kruha. Ne smejo več v mestece za velikim hribom.

Živali so stale v tišini… nihče ne ve, kako dolgo bi stale še tam, okrog male zelene hiške… sončni žarki so se prelili skozi krošnje bukovih dreves… če ne bi nenadoma zaslišali nežne, žalostne pesmi… Mala čarovnica je sedela na pručki ob mali zeleni hiški in pela. Živali so prišle do nje in jo nemo opazovale. Njena pesem se je naselila med debla dreves, prelila se je skozi krošnje dreves visoko v nebo do oblakov… bila je vedno bolj žalostna in vedno bolj mogočna… ni bilo vprašanj v njej, bila je samo žalost. Solze so tekle po licih male čarovnice… je narobe razumela ta svet? Je videla sebe drugače, kot so jo videli drugi, velika bitja v mestecu za velikim hribom? Saj ni hotela nič slabega. Hotela je samo peči kruh za mala bitja. Ker so ga imela rada… ker so skupaj z živalmi radi pekli kruh zanje… samo zato, ker so jih razveselili… 

Prvi se je zdramil medved. Vedno je znal nekako presekati takšne trenutke. »Bomo že. Našli bomo drugo mestece, kjer živijo mala bitja in bomo zanje pekli kruh. Prav gotovo so nekje mala bitja, ki imajo rada sveže pečen kruh z marmelado, kajne?!« Živali so obkrožile malo čarovnico in jo tolažile. Bile so žalostne, a še najbolj jih je prizadelo, da je bila žalostna tudi mala čarovnica. Druga drugo so prehitevale z novimi idejami in počasi, počasi se je nasmejala tudi mala čarovnica. Seveda, jutri bo spet novi dan. In novo upanje! Prijeli so se za roke in zaplesali pred malo zeleno hiško… čez nekaj časa je skozi krošnje dreves odmeval samo še vesel smeh.

Še vedno odmeva v bukovem gozdu smeh živali in male čarovnice. Lahko ga slišite, če čisto tiho prisluhnete tišini ogromnih krošenj zelenega gozda.

Nekoga moraš imeti rad...

Umrl je Minatti. Odhajajo veliki. Pavček, sedaj Minatti…

A ostajajo vse njihove pesmi, čudovito sozvočje čustev, občutenj, razmišljanj in besed....

Rada ga prebiram. 
V njegovih pesmih je toliko hrepenenja. Dokler je hrepenenje, je človek živ,

je zares življenje, kajne? Takrat, ko ga ni več, ni ničesar več…

Čakam te.

Čakam, prisluškujem, miže,

kdaj med tisoči stopinj

začutim tvoje,

kdaj med tisoči zaznam

tvoj dih.

Povsod te iščem:

po vseh križiščih,

po vseh poteh,

v potezah prihajajočih in odhajajočih,

v igri oblakov,

v menjavah senc pod večer…

O, leta dolgo te iščem.

Nekoč boš prišla.

Z lasmi dišečimi po vetru

in brezmejni prostosti,

usodna, neizbežna,

z očmi pogubnimi kot zamolkel tolmun,

ki skriva v sebi

zdaj smrt, zdaj življenje…

Nekoč boš prišla.

Ker moraš priti.

Takrat, ko je hrepenenje, ko je ljubezen, dejansko živimo, doživljamo sebe in svet v celovitosti občutenj, ki jih premoremo. Takrat je vse mogoče, takrat je vse lepo in takrat smo srečni…

Odkar vem zanjo,

imajo dnevi modre oči

in vode barvo njenega krila.

Odkar vem zanjo,

veter šumi njen glas

in rože njene besede govore.

Tako rad imam te poletne oblake;

njene korake so spremljali,

ko je čez trave večerne prišla.

Tako imam rad te vrbe ob vodi,

zamišljene v tiho,

nežno pravljico o njej.

Nihče ne ve,

kaj šepetajo.

Samo jaz.

In se smehljam.

Odkar vem zanjo,

sem kot avgustovska noč:

miren, poln zvezd in daljav.

Tako preprosto je vse, če vemo, da nekoga moramo imeti radi…

Nekoga moraš imeti rad,

pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,

nekomu moraš nasloniti roko na ramo,

da se, lačna, nasiti bližine,

nekomu moraš, moraš,

to je kot kruh, kot požirek vode,

moraš dati svoje bele oblake,

svoje drzne ptice sanj,

svoje plašne ptice nemoči -

nekje vendar mora biti zanje

gnezdo miru in nežnosti –

nekoga moraš imeti rad,

pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen –

ker drevesa in kamen vedo za samoto –

kajti koraki vselej odidejo dalje,

pa čeprav se za hip ustavijo –

ker reka ve za žalost -

če se le nagne nad svojo globino –

ker kamen pozna bolečino –

koliko težkih nog

je že šlo čez njegovo nemo srce –

nekoga moraš imeti rad,

nekoga moraš imeti rad,

z nekom moraš v korak,

v isto sled –

o trave, reka, kamen, drevo,

molčeči spremljevalci samotnežev

in čudakov,

dobra, velika bitja,

ki spregovore samo,

kadar obmolknejo ljudje.

Hvala za vse vaše pesmi, Minatti...

Jaz ne verjamem v telo, rad bi te videl v srce

Saj poznate te verze, kajne? Ali pesem, iz katere so vzeti. Siddharta. Na soncu. Kako zelo močni so! Kadarkoli slišim ta komad, me moč sporočila teh besed prevzame v celoti. Ker so tako zelo resnične. Odražajo bistvo odnosa moškega in ženske. Vsaj zame.

Jaz ne morem več v temi živet,
jaz bi hodil na soncu, jaz bi hotel tebe imet,
zdaj ne rabim več ostalih stvari,
samo še svoje sanje in človeka kot si ti.

Mislim, da sem videl že ogromno lepih slik,
a podvomil sem vase, nehalo tresti mi je kosti,
zdaj počivam na otoku in si zidam gradove,
v njih srečo lovim.

Ker ne verjamem v telo, rad bi te videl v srce,
jaz ne verjamem v telo, rad bi te videl v srce.

Moški in ženska. Tako zelo različna, tako zelo drugačna, a hkrati tako zelo dopolnjujoča. Ljudje, morda celo moški in ženske zase, gledamo drugače na odnos moškega in ženske, na njegovo vlogo v našem življenju. Sama zase vem, da ne potrebujem vedenja, logičnih razlag, razmišljanj in kaj je še s sklepi podprtih zadev glede tega, kaj zame pomeni odnos moškega in ženske. V mojem življenju, na splošno v življenju kateregakoli moškega in katerekoli ženske, je zame to najbolj bistven odnos, ki ga vzpostavimo v svojem življenju. Tako čutim. V tisto, v kar čutim, nikoli ne dvomim. Vprašanje je samo, v kolikšni meri sem si včasih pripravljena priznati svoja čustva, občutke. Ja, včasih se moram zaščititi sama pred sabo. Način samoobrambe. Tako kot vsi, kajne?

Ravno ta odnos, odnos med moškim in žensko, doživlja v zadnjih dveh, treh desetletjih precejšnje krize. Nasploh v svetu. Današnji svet je svet materializma, potrošništva, kjer se vse ocenjuje z vidika cene. Cena je merilo vrednosti, zato se želi določiti cena vsemu. Tudi necenljivemu. Vse je dobilo kriterije, ki določajo sprejemljivost. A ti kriteriji vedno manj odražajo tisto, kar je dejansko pomembno, in vedno bolj tisto, kar je odraz zunanjega. Drugi nam določajo, kaj je za nas sprejemljivo, kaj ima za nas vrednost. Tako je tudi v odnosu moški ženska. Srce ni več pomembno, pomembno je vse ostalo. A v resnici je samo srce tisto, ki zares šteje.

KDO SPLOH POTREBUJE DRUGE LJUDI?

Človek si lahko prizna ali ne, a dejansko brez odnosov z drugimi ljudmi izgubi svojo človeškost. Potem je še samo bitje, ki se bori za preživetje. Kar nas dela človeške, so drugi ljudje. Bistvo odnosov je ravno v tem. Z njimi ali preko njih uresničujemo del svojega človeškega jaza, ki ga ne moremo realizirati sami, del nas samih, nekaj, kar je v naši notranjosti kot potencial, a dejansko ne more biti nikoli del našega življenja, če vanj ne vključimo drugega človeka. Ljudje smo v očeh drugih ljudi, skozi odnose z drugimi ljudmi. Paleta teh odnosov je seveda široka, ker so naše vloge tako zelo različne.

Zakaj razumemo to takrat, kadar gre za odnos starša do otroka, v odnosu do svojih otrok? Zakaj je to tako nesprejemljivo ali nepotrebno, če gre za odnos moški ženska? Vsi imamo potencial starševske ljubezni v sebi, vsi smo »potencialno« starši. A odnos in vse, kar iz njega sledi, se razvije šele takrat, ko imamo otroka. Takrat začutimo odgovornost do tega majhnega bitja, takrat ne moremo misliti na nič drugega, kot kako bi pomagali jokajočemu otroku, takrat čutimo v celoti svojo nemoč, takrat »zrastemo« za decimeter, ker smo tako ponosni na svojega otroka. A tako je z vsemi odnosi, v katere vstopamo v svojem življenju. Še posebej velja to za odnos moški ženska. Zakaj izpostavljam ta odnos?

Gre za primarno določenost, primarni odnos, nekaj, kar je vzpostavila kot naravno ravnovesje in način preživetja vrste kot takšne narava sama. Ljudje smo skozi zgodovino vzpostavili čisto posebne kulturne, vzgojne, verske in kaj je še takšnih okvirjev in omejitev, ki so razdelili naravno enotnost moškega in ženske v umetno ločenost naravne celovitosti. Obstaja drugačnost, različnost moškega in ženske, a hkrati obstaja enkratna naravna simbioza in s tega vidika celovitost. Seveda na nižjih razvojnih stopnjah izključno z namenom ohranitve vrste, a na človeški ravni izven tega prvotnega namena. Okvirji, ki so rezultat človeškega razmišljanja in omejitev uma samega v določenih časovnih obdobjih ali načinov manipulacije, ki so zrastli iz te omejenosti, so vedno premakljivi. V eno ali drugo smer. Lahko se ožajo in lahko se širijo.

Kar je bistveno je, da je spol tisto, kar obstaja s trenutkom našega rojstva za vse ljudi. Z vidika drugih ljudi se ne rodimo v prvi vrsti kot človeško bitje, ampak kot fantki (moški) in punčke (ženske). Spol je tisto, kar nas v nadaljnjem življenju v največji meri določa. Zato je zame odnos moškega in ženske primarni odnos. Primarnost seveda ni vezana na stalnost ali trajanje. Primarnost pomeni, da gre za odnos, ki izpolnjuje v najbolj primarni biti to, kar sami nimamo in iščemo pri drugih ljudeh. Šele v odnosu z moškim sem lahko v celoti ženska ali izživim sama sebe kot žensko. Samo v odnosu z žensko sem lahko v celoti moški in izživim samega sebe kot moški. Če sem najprej in predvsem ženska, potem je zame odnos z moškim najbolj pomemben. Če sem najprej in predvsem moški, potem je zame odnos z žensko najbolj pomemben.

SPOLNOST KOT NAJBOLJ POMEMBEN DEL ODNOSA MED MOŠKIM IN ŽENSKO

Seveda je v tem kontekstu zame spolnost izredno pomembna, saj predstavlja velik del odnosa med moškim in žensko. Če je spolno življenje zadovoljivo za oba, potem v odnosu ni tako pomembno; če ni zadovoljivo, predstavlja največkrat najbolj pomemben del odnosa moškega in ženske. Zadovoljiva in aktivna spolnost je ena izmed ključnih dejavnikov zdravega življenja človeka nasploh. Njen pozitiven vpliv tako na zdravje kot na kvalitetno življenje in staranje, kot najbolj bistven življenjski proces in sestavni del življenja, je ključnega pomena za kvalitetno staranje, premagovanje problemov, ki jih prinaša staranje in ohranjanje zdravja v pozna leta. Seveda to pomeni, da spolnost ni nekaj, kar se zaključi po zaključku naše »reprodukcije« (ko ne želimo ali ne moremo imeti več otrok). Hkrati to pomeni, da spolnost ni nekaj, kar se zaključi, ko nismo več mladi ali srednjih let.

Takšno gledanje na spolnost izhaja iz napačnih predstav, da je njen osnovni namen sama reprodukcija. Seveda tako moški kot ženske izgubimo svojo reproduktivno sposobnost (sposobnost potence, oploditve, donositve, kvaliteta semena, ipd.), a to še ne pomeni, da izgubimo spolno slo ali poželenje in spolno moč. Spolnost namreč nima samo namena reprodukcije, ampak večanja spolne energije kot primarne energije v človeku in vzajemnega uživanja. Sposobnost zadovoljitve partnerja ni vezana na reprodukcijsko sposobnost. Le zakaj pravijo moški, da je seks s starejšo žensko boljši? Le zakaj so starejši moški (največkrat) boljši ljubimci? Verjetno nam čas prinese izkušnje, sposobnost »poslušanja« drugega in predvsem sposobnost lastnega uživanja. In ja, užitek v spolnosti se ne meri po številu in hitrosti doseganja orgazmov. Toliko že veste, kajne?

Seveda se spolnost spreminja. Tako kot vse v življenju. Če smo pri tridesetih lahko prekrokali celo noč in naslednji dan nadaljevali z delom, kakor da ni nič, je to pri petdesetih (ali kasneje) težje. Če smo se pri tridesetih z lahkoto dotaknili prstov na nogi, bo pri petdesetih to že malo težje. Staranje. Staramo se vsi. Od rojstva dalje. A nekje do petindvajsetih imenujemo to razvoj, potem nekaj časa ne govorimo o tem, po štiridesetem pa začnemo govoriti o staranju. Staranje na takšen način povezujemo samo z našimi manjšimi sposobnostmi (predvsem telesnimi) in ne v prvi vrsti s spremembami. Staranje je lahko zelo različno. Lahko je kvalitetno staranje ali ne. Kakšno bo, je odvisno predvsem od nas. In našega odnosa do sebe. Ta odnos do sebe vpliva tako na kvalitetno staranje kot na našo spolnost. Gre za vzajemen vpliv. Če skrbimo zase (zdrava prehrana, dovolj gibanja, treniranje vseh mišic in možganov, odprtost za spremembe ali prilagodljivost, ipd.), bo naše staranje kvalitetnejše in naša spolnost boljša. Boljša spolnost bo vplivala nazaj na proces staranja, ki bo vključeval manj problemov, in na boljše zdravje. 

Zavedati se moramo, da so spremembe v spolnosti normalne. Spolno poželenje ni vedno enako, a bistveno je, da v odnosu vzdržujemo medsebojno privlačnost. Tudi spolna moč ni vedno enaka. Prisluhnimo sebi in normalnim nihanjem tako spolne moči kot spolnega poželenja. Med partnerji je bistven odprt in odkrit pogovor, kjer partnerju ne smemo vzbujati občutka krivde, nemoči ali odrinjenosti. Hkrati se moramo zavedati, da se spolnost ne začne in ne konča s samim spolnim odnosom. Začne se že zjutraj in traja skozi ves dan. Gre za nasmeh, pogled, dotike, majhne nežnosti. Gre za naklonjenost, intimno povezanost z osebo, nagajivost in razigranost. Gre za pomoč, sočutje, občutek za človeka. Ja, gre za ljubezen. Nedvomno bistvena sestavina spolnosti. Spolnost brez čustev namreč ne more dajati niti približno to, kar daje spolnost, kjer so vključena čustva. Zakaj ne? Ker spolnost ni samo telesni odnos, ampak predvsem čustven odnos. Predajanje, jemanje, dajanje, čutenje, občutenje…Ne zadovoljuje samo telesno, ampak predvsem čustveno.

IN KJE JE TU SRCE?

Ja, in kje je tu srce? Jaz ne verjamem v telo, rad bi te videl v srce. Zakaj imajo te besede tako sporočilno moč? Če govorimo o spolnosti za celo življenje, potem ne govorimo o spolnosti, ki je (ali njena kvaliteta) pogojena samo in izključno s telesno privlačnostjo. Mnogo ljudi (predvsem mladih) dandanes meni, da je bistvena telesna privlačnost, če želimo imeti kvalitetno spolno življenje. Kako zelo napačno razmišljanje! Dejstvo je, da bi bila v tem primeru spolnost vezana samo na mlada, lepa telesa, ker telesna privlačnost, posebej takšna, kot jo slikajo danes mediji, ne more obstajati izven popolnega telesa. Popolno telo je seveda samo mlado telo, ki je brezhibno. Tudi vsa mlada telesa niso brezhibna. Kaj lahko na osnovi takšnih predispozicij sklepamo? Da ni lepe (ali sploh ni) spolnosti, če nismo lepi in mladi, če ni telesne privlačnosti?

Odgovor se skriva v spolnosti sami. Kaj je spolnost? Telesni stik, kjer se združita moje in tvoje spolovilo z namenom doseganja orgazma? Ne, združiva se midva, ti in jaz. Ljubiva se, dotikava se, vzajemno dihava, izmenjujeva  zrak in slino kot največji eliksir, povezana sva in združena sva kot dve polovici energije, kot dve polovici čustvenega dojemanja, razmišljanja, občutenja. Ne kot dvoje spolovil, ampak kot dvoje bitij. Kot moški in ženska. Kako zelo erotično je, če se gledate med ljubljenjem! Le zakaj? Oči so zrcalo duše in vrata v naš čustven svet, v našo notranjost, v naše srce. Takrat, ko se ljubimo in imamo spolni odnos z ljubljeno osebo, začutimo intimnost bližine človeka, ki ga imamo radi, najbolj. Če se gledamo v oči, dejansko »vstopimo« drug v drugega, dovolimo drugemu, da vstopi v našo dušo, v naše srce v trenutku največje predanosti, največje intimnosti in razgaljenosti.  In hkrati sami vstopimo vanj, v njegovo srce in dušo. To je bistvo intimnosti, ki jo lahko vzpostavita v svojem odnosu moški in ženska. To je bistvo pripadanja, ki bi jo naj opredeljeval ta odnos.

Zato ni telo tisto, ki omejuje našo spolnost v letih, ko nismo več niti mladi in niti telesno privlačni po kriterijih, ki jih vsiljuje današnji svet. Sami sebi postavljamo omejitve. Če vidimo srce, potem vemo. Če vidimo samo telo, ne bomo ali nismo zares nikoli vedeli. Izgubljamo? Seveda. A odločitev je samo in izključno naša. Preveč lepote, preveč vsega dobivam v odnosu z moškim, v spolnosti, ki jo predstavlja ta odnos, da bi bilo karkoli drugega zame sprejemljivo. Ja, ne verjamem v telo, jaz verjamem v srce. Vedno sem.

Ženska sem, vedno in povsod

Kakorkoli smo včasih ujete v verige tradicije in okolja, ki je še vedno v mislih in dejanjih patriarhalno, razpete med emancipacijo in njenimi pastmi ter navidezno osvoboditvijo, ki jo je prinesla spolna svoboda s seksualno revolucijo, ne moremo mimo sebe, svojega bistva. Ne človeškega, ker je človeško skupno nam vsem. Ženskega, tistega, ki nas določa v odnosu do moških. Ja, ker svet je razdeljen na moške in ženske. Pa čem nam je to všeč ali ne.

Predvsem ne moremo govoriti o »ženski« na splošno. Ne na tem svetu in ne v tem času. Življenje ženske znotraj našega časa je tako zelo različno v različnih okoljih, da enostavno nimamo pravice govoriti o tem, kaj je danes »ženska«, če se ne omejimo na svoje ozko kulturno in zgodovinsko okolje. Posameznik je vedno del okolja, ne glede na spol. Prva omejitev, ki jo moram upoštevati, če želim nadaljevati. Naslednja omejitev je posledica sprememb, ki so se odvijale v zadnjih letih, predvsem po drugi svetovni vojni. Morda je največja posledica te vojne, da je svet dobesedno »eksplodiral«. Menim, da je čas, da se upočasnimo. A predvsem želim poudariti, da so bile včasih pričakovanja, povezana s pojmom »ženska«, neprimerno bolj definirana. Danes so razlike med ženskami, čeprav znotraj istega okolja in časa, neprimerno večje, kot so bile včasih. Kje smo danes »ženske«? Vemo? Vedo moški?

DANES IMAMO NEPRIMERNO VEČJO MOŽNOST IZBIRE

Kakorkoli gledamo ženske nase kot na »žensko« v tem okolju in času, se moramo zavedati, da imamo danes neprimerno večjo možnost izbire, kot so jo imele ženske kdajkoli. Kaj želim povedati? Kakšna možnost izbire? Včasih je bilo predvsem okolje tisto, ki je določalo »vrednost« ženski. Ne mislim toliko na večje možnosti, ki jih daje človeku bogastvo, čeprav tudi ta dejavnik ni zanemarljiv. A vse ženske so se nekako »morale« poročiti. Bile so »breme« očetu, ki je moral poskrbeti za ustreznega ženina. Seveda je bogastvo poročalo bogastvo, a to ne pomeni, da je bila ženska iz bogate družine bolj svobodna v svojih odločitvah. Tudi ona se je v glavnem morala poročiti z nekom, ki so ji ga izbrali. V tem smislu so bile vse ženske na istem. Bogate in revne, meščanke in kmetice.

Ženska, ki ni bila poročena, je bila vredna nič (razen, če se je »poročila« z Bogom). Otroci, ki jih je imela takšna ženska, so bili vredni nič. Pankrti vse svoje življenje. Družbeno vrednost ji je dal mož oziroma status poročene ženske. Vloga ženske je bila jasno opredeljena, pričakovanja so bila oblikovana. Ženske je morala izpolnjevati ta pričakovanja, če je hotela preživeti. Seveda so ženske v marsikateri družini »obračale glavo«, če je pod glavo mišljen njen mož. A ne neposredno in ne v javnosti. Potrebna je bila taktičnost, ki so jo ženske razvile, če so hotele zase boljše. Če so v te namene koristile moč svojega spola (seks), je bilo to orožje, ki so ga pač izkoriščale. A dejansko je bilo njihovo življenje v rokah njihovega moža. Ženska je bila v glavnem obravnavana kot iracionalno bitje, nenehno pod vplivom čustev, z manjšo intelektualno sposobnostjo kot moški, nesposobna samokontrole, lastnega preživetja. Bitje, ki potrebuje trdo roko za vodenje in nadzor skozi življenje.  

Ženske so bile matere in skrbnice starejših, zaščitnice svojih mož in skrbnice njihovega doma in postelje, krhka bitja, ki jih je bilo potrebno zaščititi. Seveda ne toliko, če so bile revne. Vse, kar je odstopalo od te tradicionalne vloge, je pomenilo drugačnost, ki ni sprejemljiva. Drugačnost, ki je nevarna. Zato so gorele čarovnice na grmadah po vsej Evropi, zato so bile ženske bičane in kamenjane, zato so plačevale za svoj greh, ker so si upale dovoliti drugačnost. Morda je vedno niso same izbrale, morda so bile vanjo potisnjene, a kazen je bila enaka. Ni bil pomemben vzrok, pomembno je bilo, kakšne posledice lahko pusti posledica. Seveda so bile znanstvenice, umetnice, celo voditeljice, ženske, ki so si lahko vzele pravico biti drugačne. A za povprečno žensko to v glavnem ni bilo sprejemljivo. Danes je drugače. Danes se ženske lahko poročimo ali ne, lahko izberemo družino in otroke ali ne, lahko delamo kariero ali ne. Lahko si dovolimo biti, kar želimo. V povprečju, v glavnini. Imamo torej možnost izbire, ki so jo dobile z emancipacijo. Smo ženske to možnost izbire res izkoristile?

NAPAČNO RAZUMLJENA EMANCIPACIJA

Verjetno se vse ženske preteklosti (in tudi sedanjosti), ki so se zavzemale za emancipacijo žensk, niso borile z namenom, da bi ženske prevzele obraze »moškosti« na način, kot se to dogaja danes. Predvsem gre za razliko v pojmovanju, ali je bistvo emancipacije v  enakosti moškega in ženske kot predstavnikov človeške rase ali enakosti moškega in ženske kot predstavnikov dveh spolov. Sama izhajam iz prvega. Ne jaz kot ženska, jaz kot človek moram imeti enake pravice kot moški, ker nisem nič manj človek kot on. Kaj sploh pomeni to? Predvsem svobodo v odločanju. Če hočem, se lahko tako n.pr. odločim, da se ne bom nikoli poročila in imela otrok, a zato ne bom z družbenega vidika nič manj ženska kot tista, ki se je odločila biti mati. Torej ni več vloga matere (in žene, ker neporočene matere nikoli niso bile enakovredne) tista, ki me v prvi vrsti opredeljuje kot žensko z družbenega vidika. A hkrati svobodo in pravico enakih možnosti. Ne sme imeti nekdo prednost samo in izključno zaradi tega, ker je moški. To je zame bistvo emancipacije. Enakost na ravni človeka.

Enakost med moškim in žensko? Enostavno je ne more biti. Razlike med žensko in moškim niso samo družbeno, ampak tudi naravno dane. Smo del bipolarnosti sveta, dva spola, različna in dopolnjujoča v svoji drugačnosti. Drugačni smo z namenom. Vse je del evolucije, preživetja. A ravno ta enakost, torej enakost med moškim in žensko, enakost spolov, je postala borbeno polje emancipacije. Ali ženske želimo biti enake moškim v tem smislu? Kaj se dogaja danes? 

Ženske so zamenjale svojo ženskost, bistvo tega, kar so v resnici, za navidezno in lažno enakopravnost z moškimi. Začele so se obnašati kot moški, a predvsem v smislu poenotenja z družbenimi merili »pravega moškega«. Svojo moč, svojo neodvisnost, ne iščejo več kot ženske, ampak kot moški. A moč ženske nima istega izvora, ne izhaja iz istih izhodišč, kot moč moškega. Njena moč je v njeni intuiciji, sposobnosti čustvene empatije, ustvarjalnosti in notranjemu nagonu po boljšem, varnosti in prirojeni skrbnosti za druge. Ženska ustvarja življenje preko skupnega spočetja življenja, skupaj z moškim. A danes ji to ne daje (ali ji ne sme dajati) podrejene vloge v smislu njene nesposobnosti preživetja. Družba je drugačna. Ženska, ki je mati, se ne rabi odpovedati drugim razsežnostim svoje osebnosti. Lahko razvija svojo inteligenco, lahko gradi kariero, a lahko se odloči samo za vlogo matere. To je emancipacija.

Mislim, da so v preteklosti izgubljali tako moški kot ženske, saj so bili zaradi svoje, precej bolj določene vloge, osiromašeni za velik del intimnosti, ki pomeni čudovito lepoto bivanja. Moški, ki so bili v celoti odrinjeni na vlogo »skrbnika« družine, »tujci« v lastni družini; brez res pristnih odnosov z otroci in seveda ženo. Tako moški kot ženske so izgubljali kot pari, saj njihov intimen svet nikoli ni bil tako povezan, kot je lahko danes. Lahko! A za to je potrebno ogromno dela in energije ter vztrajnosti s strani obeh.

SVOBODA V SPOLNOSTI … ZAMENJAM ENO OMEJITEV ZA DRUGO…NE HVALA!

Naslednji zelo pomemben mejnik je svoboda v spolnosti, ki jo je prinesla predvsem možnost odločanja o lastnem telesu. Seveda v smislu, da se lahko ženska ob primerni kontracepciji sama odloči za otroka, ko to želi. Lahko je torej spolno aktivna, a nad njo ne visi Demoklejev meč morebitne nezaželene nosečnosti ali nevarnosti nelegalno izvedenega abortusa. Verjetno nikoli ne bomo vedeli, koliko žensk je umrlo zaradi nelegalno, mazaško izvedenih abortusov, ker je bila cena sramote imeti nezakonskega otroka večja kot cena življenja. Ženske so plačale raje z življenjem. A tokrat ne bomo govorili o tem.

Bistven je poudarek na spolni svobodi oziroma svobodi ženske kot spolnega bitja. Nobenega dvoma ni, da so ženske vedno bile spolna bitja, le da jim večkrat ni bilo dovoljeno, da bi izrazile ta, tako zelo pomemben del, svoje osebnosti, tega, kar so. Ženska ima spolne užitke, ima spolne fantazije, ima spolne potrebe in ima pravico do velikega »O« (orgazem seveda). A v vsem tem obstaja bumerang. Tako, kot se je ženski priznalo pravico do vsega, kar smo prej navedli, ali do tega, da je spolno bitje, se ji je hkrati določilo ali poskusilo določati vzorce tega obnašanja. Morda zato, ker je ženska spolnost še vedno s sponah tradicije ali nemoralnosti (»ne spodobi« za žensko), morda zato, ker je ženska s svojim izražanjem v spolnosti še vedno skrivnostna (na zunaj težko opaziš, če je spolno vzburjena; »strokovne« razlage njenega doživljanja orgazma so tako ali drugače že podobne »mehiški nadaljevanki«, ki ima zelo malo skupnega z življenjem samim), morda zato, ker se k ženski spolnosti pristopa z vidika emancipiranosti in ne drugačnosti. Ja, posebej sta različni spolni energiji moškega in ženske.

Vse to je postavilo »pravila« ali »normalnosti« ženskega obnašanja v doživljanju lastne spolnosti. Ženskam se poskuša »predpisati«, kakšne morajo biti kot spolna bitja. Zelo podobno nečemu, kar smo doživljale v preteklosti. Potrebujem močno roko, da lahko preživim. Se ženske zaradi tega počutijo močnejše? Ne, odvzelo jim je krila. Ker se o ženski spolnosti, tudi med samimi ženskami, še vedno ne govori toliko, lahko začuti ženska samo sebe kot »nenormalno«, če se išče znotraj omenjenih «normalnosti«.

Ženska spolnost je bolj kompleksna kot moška (tudi zaradi tradicije in zanikanja tega dela ženskosti), a predvsem povezana z ženskim bistvom. Za ženske je pomemben občutek intimnosti in zaupanja, ki se v njej sprosti šele takrat, ko se počuti v odnosu z moškim varna oziroma mu lahko zaupa. Hkrati je tu, njej tako naravna, želja ugajati. Tako kot moški iščejo potencialne »samice«, tako želijo ženske »ugajati«. To je v nas. Ja, ena omejitev v doživljanju same sebe kot ženske je bila zamenjana z drugo omejitvijo. Mojo, čisto osebno, pravico,  da se lahko v resnici svobodno izrazim kot spolno bitje, kot ženska.

ŽENSKA SEM… TO NI IZBIRA, TO JE DEJSTVO

Ženska sem. Vedno in povsod. Moja ženskost ni določena z mojimi vlogami v svetu, v družbi; dana je kot polarnost tega sveta, ki je smiselno razdelil življenje na dve simbiozi. Moško in žensko. Energija, princip, oblika. Vedno moški in ženski. Ženska sem tudi takrat, ko nisem mati. Ženska sem tudi takrat, ko nisem žena. Ženska sem tudi takrat, ko nimam partnerja. Ženska sem tudi takrat, ko nisem lepa in ko sem lepa. Ženska sem tudi takrat, ko imam deset, dvajset, trideset ali več kilogramov več, kot mi jih določa družbena sprejemljivost. Ženska sem tudi takrat, ko imam samo eno dojko, nimam nog, ne morem več ljubiti, ne znam kuhati, ne znam plesti...vedno sem ženska. To ni izbira, to je dejstvo. To je v moji energiji, moji duši, mojem srcu...to me določa kot žensko. Tudi takrat, ko me ne bo več, bom še vedno ženska. V spominih vseh ljudi, ki so se dotaknili mojega življenja ali jaz njihovega. Ženska sem. Nisem nekaj, kar daš v okvir, da me lahko obvladuješ.

Morda bi morale biti Evine besede, namenjene vsem ženskam, nekako takšne: Če sem prva med prvimi, pojem ženske sam zase, potem ste vse, ki čutite kot ženske, moje naslednice v tem svetu. Če sem v neskončnost časa in prostora Adamova inspiracija in moč, potem ste ve v omejenosti vašega časa in prostora inspiracija in moč vaših moških. V tem je moja moč, ki jo prenašam na vas. Me smo klic v notranjosti naših moških, ki jih budi iz njihove otopelosti; me smo veter, ki prenaša vanje sveže misli in buri duha...Ne dvomite vase in vaš moški ne bo nikoli dvomil v vas.

Hej, Lenna, vse najboljše...  

(Fotografije so simbolne).

Izgubiti nam ne daje pravico odpovedati se življenju

Ravna črta. Življenje, v katerem ni ljubezni. Kakor enolično sivo platno, dolgočasno, komaj še opazno, samo sebi odveč. Če je ljubezen v življenju, potem je strast do življenja samega. Potem zares smo. Potem zares živimo.

Seveda ljubezen ne pomeni samo ljubezen do sočloveka, ampak predvsem ljubezen do sebe, do vsega, kar je okrog nas, do tistega, kar delamo, kar nas polni z energijo. A tokrat ne bomo govorili o ljubezni kot takšni, ampak o ljubezni do partnerja, otrok, staršev, ljudi, ki predstavljajo našo družino. Nekaj je skupnega tej ljubezni. Ne glede na to, kakšen odnos opredeljuje ljubezen, ljubezen do otroka, do mame in očeta, do partnerja, zaradi nje želimo postati več, kot smo bili kdajkoli v življenju, postati enostavno »boljši«.

Kadar izgubimo človeka, nekoga, ki je del naše družine, nekoga, ki smo ga imeli radi, je bolečina neskončna. Posebej, če smo izgubili nekoga, ki ga ne bi »smeli« izgubiti. V življenju ne pričakujemo, da bomo izgubili otroka, in pričakujemo, da bomo izgubili nekoč starše. Če gre vse svojo normalno »pot«. Zato je izguba otroka verjetno najhujša med vsemi. Ker se ne bi smelo zgoditi. A se dogaja. Morda je podobno, kadar izgubimo partnerja, a tega ne pričakujemo. Ker bi moralo biti pred nami še naslednjih deset, dvajset, trideset, štirideset let skupnega življenja. Opazovati otroke, kako rastejo in nekoč odrastejo, iskati prve sive lase in gube v ogledalu, tolažiti ob prvih »nerodnostih« poznih let, pričakati vnuke skupaj, opazovati našo družino in se skrivaj smejati drug drugemu ob spominih na naše začetke. Morda je enako, kadar kot otroci izgubimo starša, a bi moral biti tukaj, ker ga enostavno potrebujemo. 

A v bistvu ne moremo »meriti« izgube. Vsaka med njimi je preveč osebna, preveč »naša«, da bi jih lahko zvrstili glede na to, kdaj smo bili »najbolj« žalostni. Tudi odnos, ki smo ga imeli s človekom, ki smo ga izgubili, je bil drugačen od ostalih. V veliki meri ga je določalo razmerje, v katerem smo bili, in vse ostale posebnosti, ki dajo vsakemu odnosu svoj pečat. Če je ta človek pokrival velik del nas, tega, kar smo v svojem človeškem bistvu, bomo izgubo nedvomno težje preboleli. Če je bil velik del našega življenja povezan z njim, če so nekako vsi spomini tudi slika tega človeka v našem življenju, bodo z izgubo dobili svojo posebno vrednost in hkrati ranljivost.

Kolikokrat se, ob raznih priložnostih, spominjamo določenih dogodkov, se ob njih nasmejimo, včasih zamislimo. Nekako jih z drugimi ljudmi vedno znova obujamo v življenje, ker so za nas pomembni, ker je to v bistvu naše življenje. Spomini, ki so vezani izključno na človeka, ki ga izgubimo, izgubijo tudi sogovornika v naši sedanjosti za preteklost. Sedaj so samo še naši, odkriti v svoji ranljivosti pozabljanja. Zaklenemo jih v srce in vsakokrat, ko stopimo vanj, včasih nezavedno, ko dogodki prebudijo misli, odstrejo nitke z nečim, kar smo bili ali doživljali, se dotaknemo tudi človeka, ki je njihov del. A sedaj ni nikogar, s komer bi jih znova doživeli skupaj. Na čisto poseben način so dobili posebno vrednost za nas, a hkrati izgubili čudovito lastnost podoživljanja naše preteklosti. Izguba človeka ne pomeni samo »izgubo« vsega, kar smo še želeli, kar smo načrtovali skupaj. Na čisto poseben način pomeni tudi izgubo naše preteklosti, posebej, če smo del svoje osebnosti lahko izživeli samo v povezavi s to osebo.

KADAR IZGUBIMO ČLOVEKA, S KATERIM SMO DELILI ŽIVLJENJE

Vsaka izguba ima svoj obraz. Naj se dotaknem obraza izgube človeka, s katerim smo se nekoč odločili, da bomo skupaj delili življenje. Gre za izgubo partnerja. Če je bila ljubezen vse naše življenje in smo skupaj dočakali starost, potem vemo, da se bo nekega dne zgodilo to, kar ne želimo zares vedeti. Starost prinese svoje, lahko bolezen ali enostavno dejstvo, da se naša življenjska pot zaključuje. Izguba partnerja v poznih letih življenja, v visoki starosti, je največkrat »usodna« za oba. Izgubimo se nekako v svetu in veliko jih je, ki izgube dejansko ne prebolijo. Ne najdejo več pravega pomena »biti«, »biti tukaj«. Čeprav živijo dalje, nekako ne »živijo« zares. Velikokrat se zaprejo vase, izključijo iz ostalega sveta, tudi družine, in se predajo osamljenosti ter spominom. S takšnim odnosom do življenja kmalu izgubijo pravo vsebino vsega, tisto preprosto veselje, da so tu, da je življenje lepo. Zato tolikokrat izguba enega med partnerji vodi v smrt drugega.

Drugače je, če izgubimo partnerja sredi življenjske poti, takrat, ko je še toliko vsega pred nami, ko so tu še otroci, načrti, vse, kar želimo ali smo želeli zase in za družino. V nas nastane praznina, podobna neskončnemu vrtincu prepletanj mešanih občutkov, iz katerega se lovimo, stegujemo roke, da bi nekako izplavali, a nas vsak trud potegne še globje. Lahko igramo navidezno zaposlenost misli, duše, vsega, kar smo, z nekimi obrobnimi stvarmi in problemi, ki nimajo nobene prave vsebine, a je vse samo beg. Lahko se smejimo s svojimi otroci, a naše oči odražajo žalost. Kako zelo zbegan mora biti otrok, majhen otrok, ker preprosto ne more razumeti, ne more povezati tega čudnega izražanja nasprotnega. Smeh na ustih in žalost v očeh. Če nimamo otrok, smo morda lahko srečnejši. Si lahko srečen takrat, ko izgubiš, ker izgubiš sam? Ker niso zraven tebe še otroci, ki ne razumejo, a jih boli tako, kot tebe. Tudi oni so izgubili. A ne samo enega od staršev, ampak na čisto poseben način tudi drugega. Vse to, kar je bil, v odnosu z drugim staršem.

Izguba je vedno osebna, občutki ob izgubi še bolj osebni. Nihče ne more vedeti, kako je posamezniku, kadar izgubi ljubljeno osebo. Vsak občuti izgubo drugače in vsak se drugače sooča z vsem, kar prinaša. Vse je drugače. Kar je bil včeraj del vsakdanjika, nekaj, kar je bilo najbolj samoumevno, danes ne obstaja več. Sprememba, a ne sprememba, ki bi jo želeli ali pričakovali. Morda je najhuje, da se spremeni tudi odnos ostalih ljudi do nas. Ne toliko v tistih prvih trenutkih, ko marsikdo ne ve, kako bi izrazil svoje sožalje, kako bi pristopil k človeku in povedal, da razume in da lahko računa nanj. Takrat tako ali tako ne registriramo sveta okrog sebe. Pravzaprav ne vemo točno, kaj sploh čutimo. Skozi misli nenehno prehaja beseda »konec«, a je ne dojamemo, ker je ne moremo dojeti. Ne vemo pravzaprav, kaj je konec. Vse, kar se dogaja okrog nas, ne občutimo kot resnico, ampak samo neko čudno odvijanje posnetkov, kakor, da bi stopili iz filma in opazovali sami sebe. A se v resnici sploh ne spoznamo. Začutimo, da moramo zaščititi svoje otroke, začutimo, da bi jih najraje skrili v svoje srce in zaprli vrata pred ostalim svetom. Ker potem morda ne bo res.

»Res« pride kasneje. Nekega dne te preseka, enostavno se zaveš, da si ne moreš želeti bolj in hkrati tvoj »največ« ni dovolj, da bi stopil iz tega filma, ki ga nočeš. Prvič se zares zaveš izgube. Spodnese ti tla pod nogami. Takrat si zares želiš, da bi izginil, da te ne bi bilo. A potem, potem se pobereš, pometeš na smetišnico tisto, kar je razbitina tvojega srca in … greš pripravljat večerjo za otroke. Ugasneš misli, ugasneš srce, zakoplješ dušo … ni te več. Za mizo, pri večerji, razpravljaš z otroci, poslušaš jih, smejiš se z njimi, a nekako to nisi več ti. Ne, nič ni za vse večne čase. Nekoč, nekega dne se vrneš. Ker je samo nekaj res. Čas zmanjša bolečino. Nekega dne se zbudiš in je tvoje življenje, ki si ga živel prej, samo še neki spomin, življenje nekoga drugega, kakor, da ni zares tvoje. In greš dalje. Seveda je vmes še marsikaj. Jeza, bes, vprašanja, samota, osamljenost, žalost, … Počasi si nehaš postavljati vprašanje »zakaj«. Ker odgovora preprosto ni. In ga ne bo. Tudi starih družinskih prijateljev, s katerimi ste preživeli kar nekaj piknikov, praznovanj otroških rojstnih dni, silvestrovanj, ne pričakuješ več. Ker veš, da jih ne bo več. Izlušči se tisto, kar je dobro jedro. Vse ostalo izgine. Morda naletiš na njih, čisto slučajno. Seveda jim je nerodno. Ja, pridi, moraš priti. Kje hodiš?! Še vedno imaš isti naslov in še vedno imaš isto številko telefona. Ne vedo točno, kaj bi s tabo. Samski z otroci. Nerodno. Vključevanje v pogovore, zgodbice o partnerjih?! Nemogoče. Izvisiš.

Koliko je takšnih zgodb? Veliko. Vsaka zase žalostna, a hkrati vsaka zase samo življenje.

 

KADAR ŽALOST POSTANE NAČIN ŽIVLJENJA

Kakorkoli je izguba partnerja za nas težka, nimamo pravice, da se odrečemo življenju. Seveda je razlika, če smo na koncu življenjske poti. A tudi takrat ne bi smeli enostavno  »prenehati živeti«. Še bolj pomembno je, da »živimo« dalje takrat, ko so tukaj še otroci, v letih, ko je še vse življenje pred nami. Seveda si moramo dati čas za žalost, čas, v katerem prebolimo izgubo. Če imamo otroke, moramo vključiti v to prebolevanje tudi otroke. Zanje je največkrat vse še težje, ker enostavno ne razumejo. Posebej, če so še majhni. Svoje občutke, svojo žalost, moramo deliti z njimi, pri čemer seveda upoštevamo njihovo starost. Najslabše je, če živimo dalje, kakor da se nič ni zgodilo. Največkrat gre za ravnotežje med tem, da dajemo otrokom občutek varnosti, a hkrati pokažemo lastno občutenje žalosti zaradi izgube oziroma smo preprosto »človek«.

Otroci ob izgubi enega med starši pogosto doživljajo stres zaradi strahu, da bodo izgubili še drugega starša. Gre za varnost, ki jo mora občutiti otrok, da se lahko normalno razvija. To je tisti človeški nagon po preživetju. Zato ne smemo biti nestrpni, kadar nam otroci postavljajo množico vprašanj, povezanih z nami samimi. Nekako si hočejo zagotoviti, da bo vse v redu, umiriti strah v sebi. Pogovorimo se z njimi. Odkrito. Hkrati ne pozabimo, da jih vedno pravočasno obvestimo, kadar ne bomo uspeli narediti nekaj na način ali v času, kot smo jim predhodno povedali. Naš izgovor »saj je samo deset minut« je za otroka in strah, ki se porodi v njem v trenutku, ko nas ni in nas pričakuje, dejansko nesorazmeren. Čeprav je šlo samo za nekaj minut, lahko v otroku povzroči stres neizmerno večje razsežnosti. Zanje je že sama izguba dovolj težko breme, ne ustvarjajmo zanje še dodatnih bremen z neupoštevanjem njihovega doživljanja situacije.

Največjo napako lahko naredimo, če izguba spremeni naše življenje na način, ki nima logične in objektivne razsežnosti. Če smo prej uživali v določenih dejavnostih, kot posamezniki ali družina, ne pomeni, da moramo sedaj z vsem prekiniti. Seveda je prvič, drugič težko, saj so se okoliščine spremenile. A če smo radi zahajali v hribe, ker je to prinašalo posebno lepoto, polnost našemu življenju, nimamo pravice odreči to sebi in ne svoji družini zaradi izgube partnerja. Izgovori, da je to za nas preveč boleče, povzroča preveč žalostnih spominov, da ni prav zaradi človeka, ki smo ga izgubili, enostavno niso sprejemljivi. S svojo bolečino, žalostjo, praznino, ki je nastala, se moramo soočiti. Če pozabimo vse, kar smo delali, vse, v čemer smo včasih uživali, smo izbrali umik. Nismo se soočili z bolečino in na ta način izgube ne moremo preboleti.

Kakšno sporočilo dajemo otrokom? Otroci občutijo še dodatno izgubo, saj na čisto poseben način izgubijo tudi nas. Čeprav smo tu. Takšno izgubo največkrat še težje prebolijo, saj se z njo soočajo iz dneva v dan. Predvsem lahko v njih vzbudi vprašanje ali dvom v našo ljubezen do njih. Tudi oni so imeli radi, njih nič manj ne boli, še manj razumejo zakaj, a bi se vseeno radi smejali, bili veseli. Vseeno želijo nazaj tisto, kar so imeli. S tem jim vzbujamo občutek krivde, ker želijo smeh in veselje v svojem življenju. Ne delajmo tega. Večkrat iščejo krivdo za vaš odnos, vašo žalost v sebi. Zato nimamo pravice, da se odrečemo življenju »samo« zaradi tega, ker smo izgubili. Tudi zaradi človeka, ki smo ga izgubili, ne. Prav gotovo si ne bi želel, da izgubimo sebe, tisto, kar smo bili takrat, ko smo delili skupno življenje. Ker nas je imel rad ravno zaradi tega, kar smo bili. Ostanimo torej, kar smo bili. Imamo pravico živeti dalje in imamo dolžnost živeti dalje. 

Nimamo moči, da bi spreminjali poti v življenju. Enostavno se moramo naučiti sprejemati. Nihče si ne želi bolečine in žalosti, a to je druga stran življenja, tisto nasprotje veselju in radosti. Zato ne »praznujmo« smrti, praznujmo »življenje«. Z vsem, kar je. Z vsem, kar prinaša. Tudi ljubezen. Najprej do sebe, do vsega, kar je življenje in do ljudi, ki so del našega življenja. Morda nekoč, enkrat v prihodnosti, tudi nekoga drugega…