Ujeta brezčasnost ali grad, ki sanja sanje Trnuljčice

Prav gotovo poznate pravljico o Trnuljčici. Lepa princeska, ki se zaradi prekletstva ene izmed sojenic ob njenem rojstvu piči v prst in zaspi, dokler je ne zbudi s poljubom princ. Skupaj z njo zaspijo vsi dvorjani, kralj in kraljica ter ves grad, ki ga prekrije trnje. Pravljico je napisal leta 1697 pravljičar Charles Perrault. 

Danes sem se spomnila Trnuljčice. Imela sem občutek, kakor da sem nehote zašla na njen grad, le da še ni minilo sto let, ker grad še ni ves porasel s trnjem. Borl, grad nad reko Dravo, v čudovitih Halozah.

Spomini na grad Borl segajo v čas mojega otroštva, ko smo z očetom in mamo  včasih prišli sem na izlet. Spomnim se bazena, spomnim se sadne kupe, ki sva jo dobili s sestro in spomnim se, kako sem sanjala, da sem princeska in je to moj grad. Ja, nekako sem želela biti princeska, ker so bile vse lepe, dobre in so jih imeli vsi radi. Kasneje sem seveda ugotovila, da življenje princesk v tistih davnih časih, tristo ali več let nazaj, ni bilo ravno pravljično.

Začetki gradu segajo v 12.stoletje. Ja, grad Borl je eden najstarejših objektov te vrste na Štajerskem. Prvič je grad Borl omenjen leta 1255, ko  ga je prejel v svoje roke Friderik Ptujski. Po izumrtju njihove družine leta 1438  je prišlo obdobje menjavanja lastnikov in grad je izgubljal svojo vlogo. Preporod se je začel leta 1639, ko je grad kupil Ivan Karel Sauer. Grad so prenovili in mu dali baročni videz, nakupili dodatna posestva, kar mu je vrnilo status, kot ga je imel pred letom 1438.  Leta 1674 je bila zgrajena kapela Svete Trojice. 

Okrog leta 1681 so pod gradom naredili še manjši park s paviljonom. Grad je živel svoje sanje. Lep, mogočen in ponosen. Od leta 1801 je grad spet menjaval lastnike, dokler ga niso med 2. svetovno vojno nemški okupatorji spremenili v zbirno taborišče za slovenske rodoljube. Od tu so jih pošiljali v izgnanstvo in v taborišča. Po vojni je bil grad nekaj časa zavetišče za vojne sirote in kasneje hotel, ki so ga po letu 1980 zaprli. 

In danes? Grad Borl je v lasti države. Nas vseh torej. Del naše kulturne dediščine. Samo občasno se odpre, kadar se tu odvija kakšna prireditev. Težko si predstavljam kakršnokoli prireditev v okolju, ki z izjemo dela parka kaže več kot očitne znake zanemarjanja. Na glavnih vratih debela ključavnica in napis, ki vsakomur sporoči, da je prišel na grad Borl, kulturni spomenik naše male države. Stojim pred vrati in dvomim  v svojo predstavo kulture. 

Je to kultura? Je kulturno pustiti takšen objekt propadanju? Verjamem, da je težko poiskati kupca za takšen objekt. A vseeno... Če lahko gradimo moderne in prav gotovo drage hotele, velikokrat brez duše, zakaj ne moremo restavrirati in odpreti vrat takšnih objektov, kot je grad Borl? Verjamem, da bi lahko na tej lokaciji ponudili tisto, kar se danes išče. Potreben je samo vizionar in nekdo, ki verjame v njegove sanje in ga podpre. Kaj vse bi naredili s takšnim gradom na takšni lokaciji v Nemčiji, Avstriji... 

Stojim pred ograjo Trnuljčice, ki spi svoje sanje. In čaka na princa, ki ga ni. In ga verjetno ne bo. Saj je vendar kriza! A ravno sedaj bi bilo treba poiskati naše prednosti, tista bogastva, zaradi katerih smo lahko drugačni in zanimivi za tujce z vse Evrope. Nedvomno je grad Borl takšen diamant. 

Nekdo ga mora vzeti v roke in mu vdahniti nekoliko "ljubezni", da lahko zasije v vsej svoji lepoti. V parku okrog gradu, kljub zapuščenemu bazenu, se skriva v krasnih, velikih drevesih toliko energije, enkratne energije... Le zakaj je ne začutijo ljudje, ki imajo moč odločanja?

V torek se je vsul zemeljski plaz na cesti med Ptujem in Zavrčem, na vzpetini, kjer stoji tudi grad. Plaz je precejšen. Ne gre samo za zemljo, gre za skale. Kakšna je škoda in kaj to pomeni za grad sam? Nedvomno bo treba sanirati del brežine, čeprav verjetno grad ni ogrožen. Je hotel opozoriti nase? Morda. 

Včasih imam občutek, da bi nekaterim ustrezalo, če bi grad kar čudežno izginil. Se vsaj ne bi bilo treba več ukvarjati z njim. Kaj loči uspešne od neuspešnih? Uspešni vidijo v vsem izziv, neuspešni samo probleme. In grad Borl je za mnoge v Sloveniji samo problem. 

Danes grad sanja svoje sanje. Morda sanja sanje Trnuljčice in čaka na poljub princa, ki ga bo prebudil v življenje? Ali princeske? Upam samo, da ne bo za grad prepozno. 

Evtanazija-kultura

Že včeraj sem hotela pisati o tej temi, a je vožnja domov s kino predstave porajala v meni toliko vprašanj, ki jih je vzpodbudil en sam stavek v filmu, da je bilo brezpredmetno pisati o čemerkoli drugem. Torej danes, na slovenski praznik, na dan kulture. Mimogrede: koliko vas je danes obesilo slovenske zastave? Zakaj? Zato, ker je državni praznik, pomemben v smislu, da naroda brez njegove kulture ni; zastava pa odraz naše državnosti, pokazatelj za vse tujce, da danes v Sloveniji ni "navaden" dan. V majhnih mestih ZDA še vedno vsak dan zjutraj izobesijo zastave. Konzervativci? Morda. A vsekakor ponosni na to, kar so. Smo mi tudi? A je naša "majhnost" samo v naših glavah in geografsko dejstvo naše majhnosti nima s tem nobene zveze? »A si ti tud noter padu...« Danes... gostja Lepa Brena... morda res drugačna kot na začetku, a na današnji dan kulture; ni bilo nikogar "bolj primernega". No, bomo videli zvečer (če sem bom odločila gledati).

Danes ne želim pisati o "normalnih" vidikih kulture, ampak o nečem povsem drugem. Na prvi udarec nič povezanega. A zame je. Če je kultura tudi stanje duha (formalno je stanje materialnega in duhovnega v nekem trenutku, kar je zelo, zelo širok pojem; v ožjem smislu zame bolj stanje duha posameznika, naroda, človeštva v nekem trenutku) in je duhovnost del človečnosti, tistega "človeškega" v nas, potem pomeni kultura tudi kulturo odnosov. Odnos je tisto, kar predstavlja vez med nami. Zaradi odnosov smo ljudje in ne posamezniki. Kaj potem obsega kultura odnosa? Kulturen dialog, kulturno obnašanje... prav gotovo. 

Menim, da obsega v veliki meri kultura odnosa spoštovanje do drugega človeškega bitja, njegovega dostojanstva, njega kot "človeka" v celoti. Na kakšen način so razni "mučitelji" poskusili "mučiti" svoje žrtve? Fizično mučenje je prineslo smrt in ne zavedanje mučenja od tega trenutka dalje, ni bilo več bolečine. Razvrednotenje človeka, odvzem vsega, kar ga dela "človeka", njegovega dostojanstva... bolečina se ne konča, ampak traja v neskončnost... tudi potem, ko nismo več "predmet mučenja"... "žrtve" ostanemo vse življenje...

Evtanazija... predstavljala bi naj olajšanje, skrajšanje agonije posameznika, ki nima več moči ali ne more razsojati o tem, ali jo ima, za nadaljevanje. Ker je izgubil upanje v spremembo. V nadaljevanje življenja; življenja v smislu, ki zanj pomeni ŽIVETI. Daleč od samo dihanja, hranjenja, lulanja... vzdrževanja stroja. So čustva, a jih ne moreš izraziti; so želje, a jih ne moreš izživeti; so misli, a jih ne moreš izraziti; so ideje, a jih ne moreš uresničiti; je ljubezen, a je ne moreš deliti... Življenje?! 

Zame in za vsakega človeka, ki ima sposobnost razmišljanja, TO NI ŽIVLJENJE! TO JE VEGETIRANJE!!! In spet zgodba, ki nas je popeljala v razmišljanja o tem (mlada, 38 let stara ženska, ki sploh ne ve, da je ženska, stara 38 let; ki ne more živeti, ampak samo še vegetira; kako grozno je gledati svojega otroka tako; kako neizmerno kruto je posegati v njeno pravico, pravico Eluane Englaro do smrti). Ne gre samo za vprašanje, kdo ima pravico posegati v pravico človeka, da sam odloča o svojem življenju in smrti. Gre za nekaj drugega. Dostojanstvo človeka, kulturo njegovega bivanja...

Gre za vprašanje kulture odnosov med ljudmi. Imam kot človek pravico do kulturnega odnosa do mene, do spoštovanja mene kot človeka, do mojega dostojanstva? Kdo lahko razsodi, da nimam pravice do nečesa, kar želim, ker to ni v skladu s splošnimi etičnimi načeli? S tem ne škodim nikomur drugemu, samo sebi dajem pravico, da se umaknem dostojanstveno kot človek. Dostojanstvo umika, dostojanstvo smrti. Ker sem v nekem določenem trenutku ugotovila, da moje življenje ni "človeka vredno življenje". Ne zaradi tega, ker nisem hotela, zaradi tega, KER NE MOREM. Moje telo mi onemogoča, da bi živela tako, kot sama mislim, da moram. Moje življenje ni v mojih rokah, sama ne morem izraziti vsega, kar kot človek hočem, želim, potrebujem, čutim ... 

Imam še dostojanstvo človeka, če me "vzdržujejo" kot stroj (namažejo, nahranijo, očistijo..)... sem človek, ali sem samo določen objekt, ki zahteva določene postopke, da nosi še svoje ime, zapisane na neki tabli na neki postelji... za vse tujce, ki se menjavajo ob moji postelji, a jih še nikoli nisem videla... in posegajo v "mene", brez tega, da bi vedeli, kaj mi "paše", kdo sem... sem jaz še jaz, če ni več mojega nasmeha, mojih lučk v očeh, mojega glasu, mojih korakov, mojih misli... vsega tega za zunanji svet, ampak (morda) samo nekje globoko v moji podzavesti? Kdo sem?

Žival uspavamo, da se ne muči več. Ni "človeško", da bi se tako mučila, ker ji ni več pomoči. Zakaj smo tako "nečloveški", ko gre za ljudi? Odraža to kulturen odnos do posameznika, ali nekaj drugega? Seveda morajo biti meje tega področja zelo jasno in hkrati previdno definirane. Ampak... zakaj vedno takrat razmišljamo o njih, ko se pojavi spet zgodba o posamezniku, in smo čustveno vpleteni? Zakaj ne prej?

Govorimo o svetosti življenja. Za ves katoliški svet je življenje sveto. V tem smislu zaščiteno brez pravega razsojanja, ali je to sploh življenje ali je nekaj drugega. Zame pomeni svetost življenja nekaj drugega : ne ohraniti življenje "za vsako ceno", ampak ŽIVETI ČLOVEKA VREDNO ŽIVLJENJE (njegov konec je seveda smrt). Zakaj se za to bori tako malo ljudi, ki imajo moč odločanja?