sobota, 23. november 2013

Čas, pokrit z belo odejo

Ne vem, katera slika zime je lepša v mojem srcu. Vse so tako zelo tople, čeprav odete v debelo snežno odejo, z ledenimi svečami, ki visijo kakor prozorni kapniki s streh hiš,  in golimi vejami dreves, na debelo posutimi s »sladkorjem« zimskega ivja kakor božični piškoti. 



Vse ogrejejo dušo, ogrejejo srce.

Spomin seže v otroštvo, nežno odstira pajčevino pozabe z vsake med njimi, in vrne srce v tisti čas, ko je bilo še vse tako zelo preprosto in enostavno, a se tega nisem zavedala. Toliko pričakovanj je bilo vedno povezano s časom, v katerem je narava kot stari skopuh zarisala svet v enoličnost beline, a hkrati so ga ljudje napolnili s trenutki bogastva, ki je  izpopolnilo dušo, prikrajšano za barvno mavrico pomladi, poletja in jeseni. 




Snežinke, mokre in težke, so prinesle nasmeh na usta. Nisem premišljevala o snegu, ki je verjetno že zametel moj avto na parkirišču, nisem premišljevala o čevljih, neprimernih za mokre, zasnežene pločnike, nisem premišljevala o neprijetni vožnji po zasneženih cestah. Samo nasmeh in misel: Zima je prišla. In občutek topline v mrzlem petkovem večeru. Kakor, da je današnji čas, tako neprijazen in hladen, čas, v katerem hitimo skozi trenutke dneva, kakor da niso naše življenje, s temi snežinkami, mokrimi in težkimi, zabrisal samega sebe in me vrnil daleč, daleč nazaj, v svet, ki živi samo še v mojih spominih. Čas, ko so prve snežinke pritisnile noske na hladne šipe oken, da se je na njih zarisala meglica tople otroške sape, in se vsa nedolžna otroška razposajenost prelila v eno samo veselje: »Mami, glej, snežinke, sneg!«


Tiste prve snežinke... Saj se še spomnite, kajne? Tiste prve snežinke, katerih smo se tako razveselili. Vedno sem se takoj oblekla in obula ter stekla pred hišo, nastavila obraz proti nebu, da so se mrzle snežinke v trenutku stopile v drobne, mokre sledi na mojih licih.  S široko odprtimi očmi sem gledala v to morje mrzlih, belih »muhic«, da so počasi postajale težke od številnih snežink, ujetih na trepalnicah, in sem morala utripati z njimi, da so še sploh lahko ostale odprte.  Najboljši je bil tisti drobni, gost in suh pršič, ki je napolnil nebo, kakor da ni več nobenega drugega prostora, le drobne bele snežinke. Kmalu je bila ulica polna otrok, ki smo vriskali in skakali po padajočem snegu.

Včasih je sneg zapadel preko noči, medtem ko sem spala. Spomnim se mame, ki se je sklonila nad mojo glavo in me z nežnimi besedami zbudila: Zbudi si, miška. Sneg je zunaj. Sneg je zapadel. Skočila sem s postelje in nekje vmes z nejevernimi, še nekoliko zaspanimi očmi vpraševala: A res? Sneg je zunaj? Seveda ni bilo časa ne za zajtrk, ne za umivanje. Enostavno sem morala »poskusiti« sneg. Zajela sem ga v roko kar iz okenske police, stisnila, da je nastala kepa, in ga približala vročim licem. Roka s snežno kepo je nežno drsela po mojem obrazu, kakor da umiva nočne zaspančke z mojih oči, a vse, kar sem občutila, je bilo veselje.


Sneg je prinesel radost novih iger, ki se jih nismo mogli igrati, če ga ni bilo. Sneg je prinesel spremembo v naše poti v šolo in iz nje. Sneg je pomenil številne sledi, ki jih drugače ni bilo, ker so se izgubile v barvni paleti narave. Vanj smo s stopinjami risali kroge, vanj smo s palicami pisali svoja imena, vanj smo postavljali svoje majhne prostore otroške intimnosti, vanj smo »vrgli« odtise svojih teles, polepšane s krili »angelčkov«. Opazovali smo sledove, ki so jih v njem puščali psi, se smejali fantom, ko so tekmovali pri lulanju, kdo bo naredil »najdaljši curek«, in v metanju šolskih torb v globoki sneg, na katerem še ni bilo nobenih stopinj, da so se težke, natrpane torbe včasih odprle in se je njihova vsebina razletela po mokrem snegu. 



Seveda je bilo zelo težko pojasniti mami, zakaj so bili zvezki samo prelita packarija razmazanega modrega črnila. Ja, takrat smo še pisali s črnilom. Še bolje je bilo, če smo sedli na velike, največkrat usnjene torbe, in se spustili po hribu navzdol. Kako je neslo! Boljše, kakor vsake lesene sani, čeprav je bila vožnja tudi z njimi zanimiva. A torbe so bile boljše. Morda zato, ker bi jih morali posebej čuvati. Torba je bila takrat prava dragocenost in nosili smo jih najmanj štiri leta. Pot v šolo je bila vsaki dan enkratno popotovanje dogodivščinam naproti. Nismo imeli igrač, a imeli smo sebe. In brezmejno otroško veselje nad vsem, kar je bilo okrog nas.


Ja, morda otroci res drugače občutijo zimo. Zanje je to čas majhnih čudežev. Tako, kot ledene sveče, ki smo jih lomili, kjerkoli smo jih dosegli, in lizali kot najboljši sladoled. Tako kot mokre, volnene rokavice, na katerih so se drobne kepice snežink sprijele v majhne ledene kroglice, ki jih je odstranila šele toplota peči, na katere smo jih obesili. Tako kot ledeno mrzli rdeči noski, ki smo jih občasno obrisali kar v rokave puloverjev, da niso sveče iz noskov delale konkurence ledenim svečam.


In takrat, ko smo premraženi, mokri in utrujeni pritekli domov, v mamino naročje, in so nas skrbne roke hitro slekle, da se ne prehladimo, preoblekle in zavile v tople koce z vročim, sladkim čajem v roki, medtem ko so naše misli prehitevale besede, s katerimi smo opisovali vse, kar smo doživeli, so bili to mali čudeži. Preprosti čudeži lepote otroške razigranosti. 



Kakšno bogastvo so spomini, kajne?

Ni komentarjev:

Objava komentarja