sobota, 30. november 2013

Ukraden čas

Kam je odšel ves ta čas? Kdo mi ga je ukradel? So trenutki, ko ga tako zelo občutim; njegovo polzenje skozi prste... Poskušam ga ujeti v dlan, a izgine še preden sklenem prste. Predvsem takrat, ko se zaletim v oklep minljivosti in se zavem, da je edino, kar me omejuje, minljivost. Pogledam svojega otroka. Ne vem, kdaj se je iz tistega majhnega, nežnega fantka, spremenil v moškega; morda še res ne tistega pravega moškega, kakor jih vidim sama...a moškega. Ni več fantek, še fant več ne...Mlad moški je...



Spominjam se tistega komaj prebujajočega se jutra, nekje, v nekem drugem življenju, miru, ki sem ga čutila v sebi, čeprav so se mi kolena tresla, da jih nisem mogla umirit. Samo ležala sem in vpraševala: si vzel to? imam to? ne pozabi tega? Kaj naj rečem? Prišel si nepričakovano, nekoliko prehitro... Kakor, da si se v nekem trenutku znotraj mene odločil, da je dovolj, da želiš svetlobe in sonca, kakor, da si vedel, da je svet zunaj mene tako zelo čudovit. Naveličal si se varne topline mojega telesa. Presenetil si oba... 


A potem, nekje vmes, ko sem čakala nate, si si premislil...Nekaj, kar si...privlači te, a nekako ne upaš preveč tvegati...Že tvoje prvo srečanje s svetom je bilo takšno; omamno privlačno, vabljivo, a nekako ... neznano...Čakala sem nate, ne da bi vedela, kdo si... samo čutila sem te... vse te mesece, znotraj sebe... v meni si vzbudil nežnost, milino, ki je prej nikoli nisem čutila; nežnost do tega majhnega bitjeca nekje v meni, v celoti odvisnega od mene...bil si midva in vzljubila sem te takoj, ko sem vedela, da si...bil si ljubezen sama, najlepše, kar sva ustvarila in edino, kar sva ustvarila kot midva... Zato sem želela, da bi bila skupaj takrat, ko si se rodil... Bil je drug čas, neprijazen do vsega, kar ni bilo v okovih tradicije. Takrat je bilo tako, sedaj je drugače. Čakala sem nate še dobra dva dni in nato... Bil je trenutek, tako zelo poln čustev, uničujoče utrujenosti, tako zelo lep in tako poseben, enkraten v svoji neponovljivosti... Tvoj prvi glas, jok, dotik tvojega telesa ... Bilo je tako, kot da sem vedno nekako čakala nate, kakor, da je bil ves ta čas do tistega trenutka samo priprava na ta trenutek...na najino srečanje...


Ves ta čas, čas, ko vem, da si, čas veselja, strahu, smeha, joka, žalosti, igranja, prepirov... življenja... sem drugačna kot sem bila, preden si bil ti... enostavno sem drugačna... Vedno bo tako, tako dolgo, dokler bom tu. Ne znam si predstavljati, da bi bila brez tebe, da bi živela, ne da bi se zgodil ti... in želim ti, da nekoč, nekega čudovitega dne, občutiš to v sebi... 

Ker je eden najlepših trenutkov, kar jih riše življenje... biti s svojim otrokom takrat, ko se rodi... in vse dni, ki nam jih prinaša življenje...


Ni komentarjev:

Objava komentarja