ponedeljek, 16. december 2013

Pravljica o presenečenju ali lepota v nas

Nekoč, pred davnimi, davnimi časi, je živela za sedmimi gorami in sedmimi vodami … mala čarovnica. Saj sploh ni vedela, da je čarovnica. Sama sebe je vedno videla kot malo, čustveno deklico, ki v svoji majhni zeleni hiški sredi čudovitega bukovega gozda skupaj z živalmi peče kruh, poje lepe pesmi, ki so jih velika bitja iz majhnega mesta na koncu zelene doline za velikim hribom že pozabila, piše pravljice za mala bitja iz majhnega mesta na koncu zelene doline za velikim hribom in se veseli vsakega novega jutra in vsega, kar prinaša s seboj nov dan.


Mala čarovnica je imela rada svoje živali. No, saj živali niso bile njene. Živele so v velikem bukovem gozdu kot mala čarovnica. Vsaka med njimi se je nekoč, nekega dne, čisto slučajno, morda iz radovednosti, prikradla v bližino majhne zelene hiške. In vse je mala čarovnica navdušila s svojo preprostostjo, prijaznostjo in lepoto. Njene oči so bile takšne; kakor dva mala topla sončka, polna sijaja in topline. Vse živali, ki so živele v gozdu že sto in sto let, so poznale vsakega prebivalca njihovega gozda. Prihod male čarovnice je mednje najprej vnesel nemir. Kdo je prišel? Človek!!! Nič dobrega ni pomenilo, če je prišel v gozd človek! In še čarovnica!

Po pripovedovanju svojih dedkov in babic so se spomnili čarovnic, ki so v davnih časih živele blizu gozda. Nič dobrega niso pomenile in nenehno so se kregale z gozdnimi škrati in vilami. In potem so nekega lepega dne nenadoma izginile. Nihče jih ni pogrešal. V gozd se je naselil spet mir. Živali so v sožitju druga z drugo živele v gozdu in skrbele za svoje družine. In potem pride mala čarovnica! Čez nekaj časa je strah in nemir v živalih ob njenem prihodu izginil. Spoznali so jo in videli, da sploh ni čarovnica, ampak majhna, prijazna deklica. In tako lepo je pela. Kako lahko nekdo, ki poje tako lepo kot mala čarovnica, misli grdo in je slab človek? Živali so sprejele malo čarovnico za svojo in mala čarovnica je sprejela živali za svoje. Postali so nerazdružljivi.


Tistega dne so nebo nad zeleno širino krošenj bukovih dreves nenadoma prekrili grozeči oblaki. Skozi nežno zeleno listje so se počasi prikradle prve tople kaplje dežja in hitro namočile suho zemljo pod krošnjami dreves. Toliko dni že ni deževalo in struga reke, ki se je vila po zeleni dolini do majhnega mesta za velikim hribom, je bila že izsušena. Samo na sredini se je kot majhen potoček vila nekoč mogočna reka. Mala čarovnica je skozi odprte duri opazila dež, ki je padal na še ne pobrano perilo, plapolajočo v vetru sem in tja. Stekla je na dvorišče, sproti pobrala veliko pleteno košaro in perilo je bilo v košari, preden ga je dež čisto zmočil. No, vsaj z likanjem ne bo problemov, si je mislila mala čarovnica.

Veter je pihal vedno močneje in veje dreves so se grozljivo zibale sem in tja. Skoznje je sikal in tulil veter, kakor da bi želel vse opozoriti, kako močan je. Dež se je prelevil v naliv in zemlja, ki toliko dni ni začutila nobene kaplje dežja, ni uspela več požirati ogromne količine vode, ki je padala skozi krošnje dreves. Nastajale so majhne luže in se počasi zlivale ena v drugo ter postajale vedno večje. Mala čarovnica je stala med durmi in opazovala nevihto. Saj je bil res potreben, tale dež. Skomignila je z rameni in zapahnila duri za sabo. V tem dežju si bo privoščila skodelico sladkega, toplega čaja.


Voda je že brbotala v lončku, ko je nenadoma močno potrkalo na duri. Mala čarovnica je kar odskočila, tako se je prestrašila, ko je še enkrat močno potrkalo. Obrisala je dlani v krpo in odpahnila zatič na vratih. Z vso silo so se duri odprle. Podzavestno se je odmaknila veliki temni senci, ki se je pojavila pred njo in pogledala veliko bitje, ki je stalo med vrati. Kako grozljiv je bil! Ne samo zaradi velikosti, ampak neke temačnosti, ki jo je odražala vsa njegova pojava. Bilo je, kakor da je vsa svetloba, ves prostor nenadoma izginil, ker ga je vsega napolnilo tole strašno bitje. Veliko bitje se ni premaknilo. Še naprej je stalo med vrati in z njega je tekla voda in se zbirala kot vedno večja luža na tleh pred durmi.

Mala čarovnica se je zdramila iz otopelosti in stopila proti velikemu bitju. Prijela ga je za veliko, kosmato dlan in ga povlekla v izbo ter spet zapahnila vrata. Previdno je stopila okrog velikega bitja in se zazrla visoko proti stropu, saj se je veliko bitje z glavo dotikalo lesenega stropa. Njegovi lasje so bili gosti, črni in iz vsakega lasu je kapljalo na obraz in ramena velikega bitja. Obraz je bil kosmat, nos velik in širok, usta prav tako velika in skoznje si lahko opazil velike bele zobe. Ušesa so bila ogromna in kosmata. Mala čarovnica še nikoli ni videla tako zelo grozljivega obraza, a nekaj je bilo na tem obrazu, da je strah počasi izginil. Njegove oči. Bile so majhne oči, skrite pod gostimi obrvmi globoko v jamicah ob velikem nosu, in imele so dolge črne trepalnice. A bile so tako tople, tako zelo tople oči. V njih ni bilo nič grozljivega. Bile so popolno nasprotje grozovite ogromnosti bitja, ki je zrlo vanju. Obleka velikega bitja je bila premočena, čevlji, ki so povzročili takšen hrup, pa veliki kot čebri za vodo pri njenem vodnjaku.



Mala čarovnica je nenadoma z odločnim korakom stopila do velikega bitja in ga pogledala navzgor, globoko v njegove oči. Ni odmaknil pogleda, temveč se je počasi na njegova usta preselil komaj opazen nasmeh. Mala čarovnica se je nasmehnila in ga prijela za veliko kosmato dlan. »A vas je nevihta ujela v gozdu?« je vprašala. »Najbolje bo, da slečete te mokre cape. Bomo že našli kaj, da vas segrejemo. Le stopite sem k peči. Zakurili bomo, da vas posušimo.« Nasmehnila se je še enkrat in njen nasmeh je dokončno premagal trdno grozljivost obraza velikega bitja. Nasmehnil se je in sedaj je bil čisto prijazen; grozljivo ogromen, a prijazen. Mala čarovnica je prinesla odeje in velike brisače ter pokazala velikemu bitju, kje je kopalnica. Zakurila je v kaminu, sedla na gugalnik ob njem in nemo poslušala zvoke, ko je veliko bitje lomastilo po kopalnici, se zaletavalo enkrat v omaro, drugič v stojalo z brisačami, dokler ni končno slišali le še vodo, ki je padala s tuša in njen čuden zvok, ko se je zlivala preko velikega bitja na dno kadi.

Čez nekaj časa je vse utihnilo. In nato, čisto nepričakovano, je zaslišali glas, kakor da prepeva nekdo z nežnim, žametno lepim glasom. Bila je čudovito lepa ljubezenska pesem. Prihajala je iz kopalnice, skozi vrata kopalnice in napolnila celotno zeleno hiško. Iz kitice v kitico je bil glas bolj globok, a hkrati vedno bolj nežen. Tako zelo čudovito je pel, a v njem je bilo toliko žalosti. Nemo je poslušala pesem in iz njenih oči so pritekle solze. Toliko bolečine. 


Kdo lahko poje s toliko bolečine, če te bolečine ni nikoli doživel? A je lahko tako pelo tisto grozovito gromozansko bitje za vrati kopalnice? Čez nekaj časa je vse utihnilo. Mala čarovnica je nemo strmela v vrata kopalnice. Tolikšno presenečenje in hkrati tolikšno lepoto je odkrival izraz na njenem obrazu. Presenečenje, a hkrati še vedno dvom, kakor da ni slišali prav, kakor da bi bilo možno, da je pesem pel nekdo drug… ne veliko bitje za vrati kopalnice? Čez čas so se vrata odprla. V sobo je stopilo, ogrnjeno v dve veliki kockasti odeji, veliko bitje. Na njegovem obrazu je bil miren zasanjan pogled. Nasmehnil se je in rekel z lepim, nežnim glasom: »Res sem hvaležen za pomoč. Nisem vedel, kam bi se skril pred nevihto. Kar grozljivo strašen veter je zunaj«.



Tako gromozansko bitje in pozna … strah?! Sedaj ni bil več grozljiv; postajal je lep v vsej svoji gromozanski nerodni velikosti. »Kakšna pesem je bila tole? Tako čudovito lepa je, čeprav tako grozljivo žalostna…«  je vprašala mala čarovnica. Veliko bitje se je nasmehnilo, a ni bil nasmeh, ki bi prinesel veselje na njegovo lice; bil je nasmeh, ki je še poglobil žalost na njem. »To je moja pesem. Napisal sem jo tistega dne, ko sem izgubil ljubezen svojega življenja. Vedno jo pojem takrat, ko me je strah, ali ko sem izgubim v trenutkih življenja, ko ne vem, kako biti jaz z vso svojo ogromnostjo, samo jaz«. »Tako lepa je«, je rekla mala čarovnica.

Pomignila je velikemu bitju, da sede na fotelj ob peči, pokrila ga je še z eno odejo in mu nalila čaj, v katerega je zamešala veliko žlico sladkega medu. Sedla je ob njegove noge in ga opazovala. Mala čarovnica pa je nežno gledala to veliko bitje, ki ga je nevihta prinesla v njeno malo zeleno hiško sredi lepega zelenega bukovega gozda.


Tako lep je bil. Nič ni bilo več grozljivega na njem. Čutila je njegovo toplino, čutila je njegovo srce, njegovo ranjeno srce. Nežno je gledala v njegove oči, ki so odsotno strmele v ogenj v peči. Zaželela si je, da bi ga čisto nežno pobožala po njegovih laseh. Kako zelo se lahko motimo o ljudeh, če jih sodimo samo po tistem, kar vidimo?! Kakšna čudovita presenečenja se skrivajo v njih, koliko lepega nosijo s sabo. Samo odpreti moramo sebe zanje in jih videti takšne, kot so v resnici. In to veliko bitje v njeni mali zeleni hiški? Kako zelo drugačno je od vsega, kar vidijo oči v tistem prvem trenutku… Nasmehnila se je. Veliko bitje je začutilo njen nasmeh in čisto počasi se je nasmehnilo tudi samo. Sedela sta drug ob drugem in bila sta si blizu, kot sta si lahko blizu dve bitji, ki čutita enako.


Ni komentarjev:

Objava komentarja