petek, 20. december 2013

Vsak dan zase je darilo za nas

Včasih življenje prinese trenutke, ki v nas pustijo…«nekaj«… Včasih so povezani z ljudmi, a ne vedno. Nič posebnega. Čisto navaden dan, dan, kot vsak drug dan. Tudi zame je bil. Takšen, čisto navaden dan… in bil je trenutek, ki ga je presegel…

Stala sem na obali. Moje dihanje je bilo globoko, saj sem pretekla že kar nekaj kilometrov ceste, ki se je vila med zelenimi borovci. Nisem bila utrujena. Enostavno sem se »morala« ustavit. Kakor, da je bilo naenkrat »preveč«, a si v trenutku, ko sem se ustavila, nisem znala razložiti, česa je bilo »preveč«. Morda bučanja, ki se je zajedalo v tišino prostora. Več deset metrov v globini pod menoj se je morje z vso silovitostjo zaganjalo v skale, da se je celovitost valov razpršila v milijone kapljic, ki so se razletele po kamnitem obrazu. Lahko bi prisegla, da sem občutila hladen, slan dotik nekaterih med njimi tudi na moji koži. Morda je bil samo veter, ki je s seboj nosil vlažen, slan zrak.



Še vedno sem stala na obali. Čeprav ni bilo sonca, sem v sebi čutila toliko svetlobe, toliko neverjetne energije. Vsa divja, neskončna moč valov je prehajala vame. Polnila me je s tolikšno silovitostjo, da sem imela občutek, da lahko vsak trenutek poletim daleč proti obzorju, ki je bilo skoraj grozljivo črne barve. 


Nikoli do takrat se nisem, vsaj ne v takšnih okoliščinah, zavedala moči življenja samega. Vsega, kar je okrog mene. In vse moči, ki je prehajala vame. Prelila se je vame, nosila me je s sabo na nevidnih krilih globoko v nebo, daleč tja, kjer je izginjala črta mojega vidnega zaznavanja prostora, preko tisoče in tisoče valov, ki so se v beli peni prelamljali in vračali vase. Tako kot jaz, tako kot energija, ki se je vračala globoko vame in odmevala v drobovju mojega zavedanja same sebe, kot nebrzdan krik življenja samega: Tu sem. Tu sem!

In čutim, kot nisem čutila še nikoli v življenju. Da sem! Da živim!


ZAVEDATI SE ŽIVLJENJA SAMEGA

Imate občutek, da zares živite? Največkrat takrat, ko smo dobre volje, polni optimizma, načrtov, takrat, ko je vse tako, kot si predstavljamo, začutimo življenje v sebi. Njegovo lepoto. Življenje je lepo! Takrat ne dvomimo, ne vprašujemo se, če živimo ali ne. Vemo, da živimo. A ni vedno tako. Pridejo trenutki, obdobja, dnevi, ko gre vse narobe, ko ni nič tako, kot bi želeli sami. Vse se obrača v smer, kamor ne želimo, naj se še tako trudimo, da bi vse skupaj popravili. Slabe volje smo, žalostni, občutimo nemoč, morda jezo, bes in sovraštvo, vse je nekako črno. Tudi življenje čutimo tako, nič ni lepega. Nekdo, ki bi nam v teh trenutkih rekel »življenje je lepo«, bi dobil morda samo grd pogled ali bi njegovo pripombo čutili celo kot norčevanje. A bi bilo res. Ker je, tudi v takšnih trenutkih, življenje lepo. Samo vidimo ne njegove lepote. Preveč smo obremenjeni sami s seboj, s svojimi problemi in egocentričnostjo. Ne samo, da ne vidimo lepote življenja, tudi občutimo ga ne. Obstaja življenje samo, kadar je subjektivno lepo za nas?


Vse to je človeško. Nič ni bolj človeškega, kot takšen pogled na življenje. Saj vemo, da je sonce na nebu tudi takrat, ko dežuje, a vidimo ga dejansko ne. Lahko ga samo slutimo za oblaki. Tako je v življenju. Lepoto življenja občutimo takrat, ko je naš pogled na življenje takšen, kot si ga predstavljamo. Mi, osebno mi. Nekomu drugemu bi morda naše življenje v vseh, tudi tistih najslabših trenutkih, kakor jih vidimo sami, pomenilo čudovito in enkratno življenje. Vse je subjektivno, vse je v očeh vsakega posameznika. Nekdo, ki je večino življenja lačen, sprejme z hvaležnostjo suho skorjo kruha. Nekdo, ki je imel vse življenje možnost izbire najbolj okusnih jedi, skorje kruha ne bo sprejel, čeprav bo še tako lačen. No, morda po več dnevih lakote.


Že samo to izhodišče postavi naše življenje v celoti v drugo dimenzijo razmišljanja. Naj bo kakršnokoli, je naše življenje v povprečju lepše, kot je življenje velike večine ljudi, ki so rojeni izven našega prostora. Občutimo to kot hvaležnost? Ne, za nas je to samoumevno. Življenja, ki ga želimo, ne merimo po življenju neznanca, ampak življenju ljudi, ki živijo ob nas. Seveda tistih, ki živijo v skladu z našim subjektivnim razmišljanjem in videnjem življenja samega, dobro, lepo, bolje, kot mi sami. A tudi tukaj, v našem prostoru, so ljudje, katerih življenje ima drugačna izhodišča. Že v začetku, že s samim rojstvom niso imeli enakih izhodišč, kot smo jih imeli morda sami. Morda ne vidijo, morda so njihove intelektualne sposobnosti manjše, morda ne morejo hoditi, morda nimajo nekaj, kar imamo vsi ljudje, vsi povprečni ljudje.


A ravno ti posamezniki, ki jih največkrat v naglici svojega življenja, v tej večni omejenosti na svoj »jaz«, sploh ne vidimo, živijo tukaj, sedaj, z manj, kot so naša pričakovanja življenja samega, a vseeno nekako…bolj zadovoljni, srečnejši?  Morda je ravno v tem tista skrivnost življenja. Šele takrat, ko se srečamo z njegovimi omejitvami, znamo ceniti širino tega, kar življenje je. Ne takrat, ko si postavljamo omejitve sami, čeprav o njih ne razmišljamo kot o omejitvah, ampak o ciljih. Dejansko gre za omejitve! Zaradi vseh teh naših predpostavk, pogojev (ciljev, kot jih imenujemo), ki morajo biti ustrezno zadovoljeni, da bo naše življenje lepo, kvalitetno, dejansko ne živimo življenja samega. Ne občutimo njegove lepote, njegove neverjetne čarobnosti, energije, subtilnosti, nihanja, valovanja…ne čutimo ga zares. Ga lahko v resnici živimo, če ga ne občutimo v resnici, takšno, kot življenje je? Se sploh lahko zavedamo življenja samega?


ŽIVLJENJE JE DARILO SAMO ZASE

Ker življenje je točno to. Nič manj, kot to. Darilo. Prejeli smo življenje, podarjeno nam je bilo. Ne zaradi tega, da uresničujemo v njem svoje individualne omejitve, ampak da osebnostno izgrajujemo sami sebe, rastemo kot ljudje. S tem raste tudi naša sposobnost dajanja, kar smo prejeli. Kaj naj daste, če komaj sami živite? Saj ne gre za materialne stvari! Potrebuje življenje kakršnikoli materialno stvar, da bi obogatilo samo sebe? Že samo zase je največ, kar je. A verjamem, da smo vsi, neenaki med seboj, različni v vseh občutenjih in razmišljanjih, sposobnostih in talentih, različni kot smo, različni ravno zaradi tega, da se dopolnjujemo in lahko dajemo drug drugemu. Če znam sama lepo peti, a bom sprejemala petje nekoga drugega kot neizmerno darilo? Morda tudi. A predvsem bom obogatila z njim vse tiste, ki jim lepo petje in posluh nista bila podarjena v zibelko. Kako zelo bogati naš čustven svet, ko doživljamo skozi petje nekoga vsa čustva, ki jih lahko odraža glasba, vso lepoto izraza, ki ga daje glas sam po sebi.


To so darila, to je darovanje, ki ga lahko dajemo drugim. Ne samo v vlogi človeka kot takšnega, različnega in posebnega na svoj način, ampak tudi v vseh ostalih vlogah, v katerih nastopamo v življenju. Partnerja, starša, otroka, sodelavca… Koliko dajanja je v njih? In koliko prejemanja nazaj tega, kar smo dali? Osrečujemo druge, delimo srečo in svoja majhna zadovoljstva z drugimi ljudmi in postajamo vedno bolj ljudje. Ker nismo ljudje že samo zaradi tega, ker smo se kot ljudje rodili. Ne, ljudje smo šele v odnosih z drugimi ljudmi. Če dajemo v teh odnosih to, kar nam je poklonilo življenje; če izkoristimo ta dar z namenom, da ga delimo z drugimi, postajamo ljudje, bogati navznoter, v svojem svetu čustev in razmišljanj, idej in sanj, želja in hotenj. Kako zelo bogat je pravzaprav lahko človek, če išče bogastvo v sebi in ne samo zunaj sebe.


Včasih, v določenih trenutkih znotraj določenih odnosov z ljudmi, darovanje, kot odgovor smiselnosti bivanja samega, razkrije svojo vsebino s takšno lahkotnostjo, da ni potrebno vprašanj, ne pojasnil, saj ga začutimo kot naraven del svoje »biti«. Takrat, ko se majhna otroška dlan oklene našega prsta v iskanju varnosti, ko se sklonimo nad otroka, takrat vemo. Takrat,  ko se starcu utrne solza, ko se stisnemo k njemu in mu povemo, da razumemo njegovo izgubo, takrat vemo. Takrat vemo. Dali smo in prejeli smo. Zakaj je včasih tako preprosto videti to, kar drugič sploh ne vidimo? Kadar je ljubezen izhodišče našega darovanja, ljubezen do ljudi, ki jih čutimo kot »enake«, ljudi, ki so del nas, našega življenja, je dajanje zavestno sprejemanje pripadanja. Pripadamo in zato dajemo. Največkrat sploh nimamo občutka, da dajemo.

Nismo vsi ljudje sposobni dajanja izven tega. Večina nas potrebuje občutek pripadanja, da lahko daje brez vseh pričakovanj. Skoraj tako, kakor bi z dajanjem izgubljali svojo substanco, svoj »jaz«. A ni tako. Samo večina med nami se tega ne zaveda. Potrebna je neverjetna širina duha, srčna širina, da smo sposobni dajati vsem ljudem enako, ne glede na to, kdo so ti ljudje, ne glede na to, kako bodo sprejeli naše darovanje. V bistvu se sploh ne zavedamo, da dajemo. Samo smo to, kar smo. In živimo v skladu s tem, kar smo. Redki posamezniki med nami, katerih srčno bogastvo in toplina presegata »človeško«.


VSAK DAN, VSAK TRENUTEK DNEVA, JE DARILO ŽIVLJENJA SAMEGA

Življenje  je edinstveno, najbolj intimno darilo, ki ga lahko dobimo. A hkrati je bilo dano vsemu živemu, vsemu, kar je danes tukaj. Vsakemu na čisto poseben intimen način. Samo eden izmed mnogih obrazov bogastva življenja samega. Vse, kar je, kar je okrog nas, kar nas obdaja, je edinstveno in enkratno v svoji neponovljivosti. Vsaka trava, list, vsak cvet, ki se upogiba v nežnih sunkih vetra, vsaka ptica, ki preleti nebo nad nami in izgine v daljavi, vsak lajež psa v nočni tišini, vse je enkratno in hkrati neponovljivo. Kako čudoviti so vsi ti obrazi življenja, vse te neštete slike, podobe življenja!


Se jih zavedamo? Se jih sploh lahko, če želimo živeti? Verjetno bi izgubile svojo lepoto, izvirnost v enostavnosti, enkratnost v množičnosti, če bi bile tukaj, vsak dan, v vseh trenutkih zavedanja življenja. Preveč bi bilo, da bi bilo lahko še lepo. Ni to v človeku? Če bi vsak dan dobila v dar čudovito lep tulipan, bi še sploh videla njegovo lepoto? Bi bilo pričakovanje še sploh hrepenenje, ali bi bilo samo še obveznost? Smisel življenja ni v opazovanju življenja samega, ampak v njegovem uresničevanju. Živeti, sedaj, tukaj. Nismo obrobje življenja, v njegovem drobovju smo.


A vendar takrat, ko smo polni sebe ali nas v sebi ni več, v vseh teh trenutkih življenja, ko občutimo njegovo skrajnost na najbolj očiten način, lahko dvignemo pogled. Vse, kar je, vse je darilo trenutku, ko obstanemo, da bi proslavili življenje samo. Dejstvo, da smo, sedaj, tukaj. Oprano nebo po dežju, preko katerega razpet lok mavrice vedno bolj slabi v lastnem izginjanju. Rdečkasto nebo nad črno senco hriba, za katerim je izginilo večerno sonce. Prhutanje kril laboda, ki se je v dolgi črti, z močnimi zamahi kril, počasi dvignil nad gladino reke. Jutranja meglica, ki lebdi nad jezerom kot nežen pajčolan, ki prekriva obraz neveste. Zeleno valovanje polja, ki se upogiba v melodiji vetra.


Vse je tukaj. Vsak takšen trenutek je darilo življenja samega. Vsak nov dan, ki se porodi iz noči, vsak trenutek dneva, ki je njegovo nadaljevanje. Ker obstajajo trenutki, ko moramo videti življenje, čutiti njegovo lepoto, da bi lahko živeli dalje. Vsi ti trenutki, ko se naše življenje preliva preko svojih meja, kakor da je enostavno preveč za nas. In vsi ti trenutki,  ko življenja ne moremo začutiti v sebi, kakor da je izginilo, čeprav vemo, da je. V vseh teh trenutkih moramo začutiti življenje okrog sebe, da bi življenje bilo, da spet je. Potem je vsak dan darilo, vsak trenutek dneva darilo. Ker ga sprejmemo vase takrat, ko ga lahko začutimo. Ker ga sprejmemo takrat, ko ga potrebujemo. Da lahko živimo dalje… 

Ni komentarjev:

Objava komentarja