Pravo prijateljstvo

Danes bi rada spregovorila nekaj besed o prijateljstvu. Pravih prijateljih. Ne množici znancev, ne številnih "prijateljih" na socialnih omrežjih... O tistih redkih ljudeh, ki so v nekem trenutku stopili v naše življenje in ga preprosto... obogatili. Prav gotovo ste v življenju imeli takšne prijatelje, kajne? 

A velikokrat jih jemljemo preveč z lahkoto. Posebej, če so nekako vedno tukaj, če so nas vedno pripravljeni poslušati, podpirati in razumeti v naših dejanjih. Če pustijo našemu "jaz" v ospredje, medtem ko svoj "jaz" ohranjajo v ozadju. Vedno se nekje vse vrti okrog "naših" problemov, "naših" razmišljanj, kakor da oni zase nimajo nobenega problema, nobenega "svojega" življenja. Preveč "samo po sebi umevni", da bi dvomili vanje, v to, da jih enkrat enostavno ne bo več. Ker so takšni prijatelji, ki zahtevajo tako malo, da so. In so prijatelji, katerim dajemo ogromno, da smo prijatelji.

Seveda smo vedno na eni ali drugi strani odnosa. Odvisno od okoliščin in situacij, v katerih se znajdemo v življenju, in predvsem od ljudi, s katerimi smo prijatelji. Osebno menim, da je za vsak odnos, posebej prijateljstvo, značilno predvsem dvoje. Dokler oboji dobivamo tisto, kar potrebujemo ali pričakujemo od prijateljstva, prijateljstvo ostaja in z leti postaja zaradi medsebojnega zaupanja in bližine, ki jo takšno zaupanje utrdi v tem času, vedno močnejše. Prijateljstvo mora temeljiti na medsebojnem zaupanju, iskrenosti in sprejemanju drug drugega. Ker smo takšni, kot smo. Z vsemi napakami, a še vedno samo mi. V njem nikdar ne more biti prostora za laž, sprejemanje sodb, ogovarjanje in podobne zadeve. Če ne moremo iskreno povedati nekomu, ki je naš prijatelj, svojega mnenja, mu zaupati svojih dejanskih čustev, preživljati skupnih trenutkov sproščeno, biti takšni, kot smo, potem to ni prijateljski odnos. 

Vsak človek zase postavlja vrednote in kriterije tudi glede odnosa z drugimi ljudmi. Prijateljstvo je lahko na visoki, morda celo zelo visoki, ali relativno nizki ravni glede pomena, ki ga ima v našem življenju. Sama vem, da sem hvaležna za vse svoje prave prijatelje, ki sem jih imela v življenju. Nekaterih ni več, ker so se naše poti zaradi različnih razlogov razšle. A pustili so neizbrisen pečat v moji duši. Še vedno jih imam rada, še vedno so v mojem srcu. Kot vsi ljudje, ki sem jih imela rada v življenju. 

Tudi danes imam prijatelje. Ni jih dosti, ker pravih prijateljev ne moreš imeti veliko. Enostavno ne moreš. Čeprav jim tega morda ne povem, pa vem, da bi morala večkrat, jih imam rada in sem hvaležna za njihovo prijateljstvo. Obogatili so moj svet, mene, moje življenje in velikokrat pomagali, da sem prešla samo sebe, da sem našla pot, kadar sem bila izgubljena, in zdržala, kadar sem mislila, da ne morem več. Hvala vam vsem.  

Kadar sozvočje vrednot, pogledov, razmišljanj, občutij in interesov postane nepogrešljiva vsebina našega življenja, je to prijateljstvo za vse življenje. Prijateljstvo, ki sprejema, čeprav ne razume, ne postavlja pogojev, čeprav ne zataji sebe, in bogati nas same samo s tem, ker je. Enkratno, dragoceno, neprecenljivo.

Prijateljstvo je vrednota, ki obogati naše življenje z lepimi trenutki. Varujte ga kot najlepšega, najbolj dragocenega in najbolj krhkega metulja.

In vzemite si čas za prijatelje.

Očkova punčka

Saj poznamo, kajne? Kolikokrat rečemo za dekletce kakšnega očeta, da je očkova punčka, ne da bi mislili karkoli slabega s tem. Kadar jih človek tako opazuje, kako se nežno stisnejo k očetu, položijo glavo na ramena, mimogrede pobožajo z dlanjo ali poljubijo na lice, da se očetje kar »stopijo« od vse te nežnosti in pozornosti, ki so jo deležni od svojih majhnih hčera, se kar smejimo sami pri sebi. »Tale ga bo še ovijala okrog prsta…«. 

Pa saj ne gre za to, ne gre za odnos, ki bi kasneje temeljil na izkoriščanju  sočloveka zaradi čustev, ki jih ima do drugega človeka, s katerim je tako zelo povezan, kot sta lahko povezana oče in hči. 

Dejansko ni nič slabega v tem. Vsi očetje bi morali imeti s hčerami takšen odnos. Vse hčerke bi morale biti njihove punčke, njihove male princeske. 

Zakaj menim, da je to tako pomembno?

Oče je prvi moški v življenju vsake ženske. Njegov odnos do hčere v največji meri oblikuje sliko ženske o moških, o njihovem odnosu do ženske, ki jo bo nosila v sebi vse svoje življenje, in do… sebe. 

Kadar je ta odnos ljubeč, kadar oče občuduje svojo hčerko in jo podpira v njenih prizadevanjih postati nekdo, postati človek in ženska, kadar njun odnos temelji na spoštovanju in medsebojnem upoštevanju drugačnosti drug drugega, takrat je takšen odnos eden izmed najmočnejših stebrov moči in opore, ki jo ima v svojem življenju takšna ženska. Ne samo ona, tudi oče. A naj se danes bolj osredotočim na žensko.

Ženska, ki je imela s svojim očetom takšen odnos, ima notranjo samozavest. Samozavest, za katero ni potrebna (pre)draga obleka svetovno priznane blagovne znamke, 300 parov čevljev v omari, pregrešno drag avto ali katera od oblik zunanjega "prestiža". Ne, ne gre za razvajene očkove punčke, ki še pri tridesetih pričakujejo nenehno očetovo pomoč in ne znajo postaviti temeljev lastnega življenja same. Če so takšne, potem ni šlo za zdrav, normalen odnos med očetom in hčerko, ampak odnos »podkupovanja«. 

Govorim o mladih ženskah, inteligentnih, toplih osebah, polnih notranje samozavesti,  ki točno vedo, kaj želijo v življenju in kaj jim je najpomembnejše. Takšna ženska nikdar ne bo stopila v odnos moški-ženska, kjer bi moški z nenehnim čustvenim nasiljem zaradi lastne nizke samopodobe in osebnih problemov  izkoriščal ljubezen ženske ali ji odvzemal njeno lastno vrednost, da bi lahko povzdignil sebe nad njo. Takšna ženska ne bo nikdar dovolila, da bi ravnal z njo drugače, kot si zasluži, ker nima občutka manjvrednosti, ker ni dovolj lepa, inteligentna ali kaj je še takšnih kriterijev v medsebojnih človeških odnosih ali splošnih družbenih pričakovanjih, ki se nalagajo ženskam. Takšna ženska ne bo nikdar potrebovala moškega, da bi bila "nekdo". Zanjo je odnos z moškim vprašanje srca, medsebojne ljubezni, ne odvisnosti.

Če nasprotno pozna samo odnos, v katerem jo je oče poniževal, v katerem nikoli ni bila dovolj takšna kot je (dovolj lepa, pametna, družabna, zanimiva, ipd.), torej nikoli zares »sprejeta«, bo v vsakem moškem, s katerim bo stopala v odnos, videla samo  »blagoslov«. Izhajala bo iz svoje slike sebe, ki jo je pomagal naslikati v toliko letih njen oče. Iz te slike, njene samopodobe, izhaja, da je takšen odnos največ, kolikor je vredna kot ženska in kot človek. 

Občutek v življenju ženske, da ni vredna več, da je vredna samo nekoga, ki jo nenehno ponižuje, izredno vpliva na samo življenje ženske in njene družine, če jo oblikuje.  Bo srečna? Ne, prav gotovo ne. A v sebi je prepričana, da nima pravice biti zares srečna, da je to, kar je, njena največja sreča. Morda se bo omejila na tisto, kar ji »pripada«. Gospodinjstvo, delo z otroci, rojevanje in vse tiste »obveznosti« žene in matere. Bo imela zares sebe? Bo njeno življenje izven tega imelo zanjo smisel? 

Ker nima notranje samozavesti, ker ima nizko samopodobo, se bo zelo težko rešila takšnega odnosa. Nasprotno, dovolila bo, da se takšen odnos prenese tudi na njeno hčerko, če  jo bo kdaj imela. Obstajajo seveda ženske, ki prerastejo te »dane omejitve« (»dane« s strani moških, ki so bili del njihovega življenja), ki morda celo uspejo, zaživijo svoje življenje… A tudi te v odnosu z moškimi, razen nekaj srečnih izjem, ki so naletele na »prave moške«, največkrat izgubijo. Nekako so ostale majhne punčke, ki jih nihče ni pohvalil, ki jim nihče ni rekel »lepa si«. Kako zelo to ženske potrebujemo, vemo… samo ženske, kajne?

Menim, da je vloga očeta v življenju vsake hčerke ena izmed najbolj odločujočih in vplivnih v njenem življenju. Škoda, da se toliko očetov tega ne zaveda. 

So danes mladi očetje drugačni? Velikokrat ja, a vse prevečkrat ne.

Jaz ne verjamem v telo, rad bi te videl v srce

Saj poznate te verze, kajne? Ali pesem, iz katere so vzeti. Siddharta. Na soncu. Kako zelo močni so! Kadarkoli slišim ta komad, me moč sporočila teh besed prevzame v celoti. Ker so tako zelo resnične. Odražajo bistvo odnosa moškega in ženske. Vsaj zame.

Jaz ne morem več v temi živet,
jaz bi hodil na soncu, jaz bi hotel tebe imet,
zdaj ne rabim več ostalih stvari,
samo še svoje sanje in človeka kot si ti.

Mislim, da sem videl že ogromno lepih slik,
a podvomil sem vase, nehalo tresti mi je kosti,
zdaj počivam na otoku in si zidam gradove,
v njih srečo lovim.

Ker ne verjamem v telo, rad bi te videl v srce,
jaz ne verjamem v telo, rad bi te videl v srce.

Moški in ženska. Tako zelo različna, tako zelo drugačna, a hkrati tako zelo dopolnjujoča. Ljudje, morda celo moški in ženske zase, gledamo drugače na odnos moškega in ženske, na njegovo vlogo v našem življenju. Sama zase vem, da ne potrebujem vedenja, logičnih razlag, razmišljanj in kaj je še s sklepi podprtih zadev glede tega, kaj zame pomeni odnos moškega in ženske. V mojem življenju, na splošno v življenju kateregakoli moškega in katerekoli ženske, je zame to najbolj bistven odnos, ki ga vzpostavimo v svojem življenju. Tako čutim. V tisto, v kar čutim, nikoli ne dvomim. Vprašanje je samo, v kolikšni meri sem si včasih pripravljena priznati svoja čustva, občutke. Ja, včasih se moram zaščititi sama pred sabo. Način samoobrambe. Tako kot vsi, kajne?

Ravno ta odnos, odnos med moškim in žensko, doživlja v zadnjih dveh, treh desetletjih precejšnje krize. Nasploh v svetu. Današnji svet je svet materializma, potrošništva, kjer se vse ocenjuje z vidika cene. Cena je merilo vrednosti, zato se želi določiti cena vsemu. Tudi necenljivemu. Vse je dobilo kriterije, ki določajo sprejemljivost. A ti kriteriji vedno manj odražajo tisto, kar je dejansko pomembno, in vedno bolj tisto, kar je odraz zunanjega. Drugi nam določajo, kaj je za nas sprejemljivo, kaj ima za nas vrednost. Tako je tudi v odnosu moški ženska. Srce ni več pomembno, pomembno je vse ostalo. A v resnici je samo srce tisto, ki zares šteje.

KDO SPLOH POTREBUJE DRUGE LJUDI?

Človek si lahko prizna ali ne, a dejansko brez odnosov z drugimi ljudmi izgubi svojo človeškost. Potem je še samo bitje, ki se bori za preživetje. Kar nas dela človeške, so drugi ljudje. Bistvo odnosov je ravno v tem. Z njimi ali preko njih uresničujemo del svojega človeškega jaza, ki ga ne moremo realizirati sami, del nas samih, nekaj, kar je v naši notranjosti kot potencial, a dejansko ne more biti nikoli del našega življenja, če vanj ne vključimo drugega človeka. Ljudje smo v očeh drugih ljudi, skozi odnose z drugimi ljudmi. Paleta teh odnosov je seveda široka, ker so naše vloge tako zelo različne.

Zakaj razumemo to takrat, kadar gre za odnos starša do otroka, v odnosu do svojih otrok? Zakaj je to tako nesprejemljivo ali nepotrebno, če gre za odnos moški ženska? Vsi imamo potencial starševske ljubezni v sebi, vsi smo »potencialno« starši. A odnos in vse, kar iz njega sledi, se razvije šele takrat, ko imamo otroka. Takrat začutimo odgovornost do tega majhnega bitja, takrat ne moremo misliti na nič drugega, kot kako bi pomagali jokajočemu otroku, takrat čutimo v celoti svojo nemoč, takrat »zrastemo« za decimeter, ker smo tako ponosni na svojega otroka. A tako je z vsemi odnosi, v katere vstopamo v svojem življenju. Še posebej velja to za odnos moški ženska. Zakaj izpostavljam ta odnos?

Gre za primarno določenost, primarni odnos, nekaj, kar je vzpostavila kot naravno ravnovesje in način preživetja vrste kot takšne narava sama. Ljudje smo skozi zgodovino vzpostavili čisto posebne kulturne, vzgojne, verske in kaj je še takšnih okvirjev in omejitev, ki so razdelili naravno enotnost moškega in ženske v umetno ločenost naravne celovitosti. Obstaja drugačnost, različnost moškega in ženske, a hkrati obstaja enkratna naravna simbioza in s tega vidika celovitost. Seveda na nižjih razvojnih stopnjah izključno z namenom ohranitve vrste, a na človeški ravni izven tega prvotnega namena. Okvirji, ki so rezultat človeškega razmišljanja in omejitev uma samega v določenih časovnih obdobjih ali načinov manipulacije, ki so zrastli iz te omejenosti, so vedno premakljivi. V eno ali drugo smer. Lahko se ožajo in lahko se širijo.

Kar je bistveno je, da je spol tisto, kar obstaja s trenutkom našega rojstva za vse ljudi. Z vidika drugih ljudi se ne rodimo v prvi vrsti kot človeško bitje, ampak kot fantki (moški) in punčke (ženske). Spol je tisto, kar nas v nadaljnjem življenju v največji meri določa. Zato je zame odnos moškega in ženske primarni odnos. Primarnost seveda ni vezana na stalnost ali trajanje. Primarnost pomeni, da gre za odnos, ki izpolnjuje v najbolj primarni biti to, kar sami nimamo in iščemo pri drugih ljudeh. Šele v odnosu z moškim sem lahko v celoti ženska ali izživim sama sebe kot žensko. Samo v odnosu z žensko sem lahko v celoti moški in izživim samega sebe kot moški. Če sem najprej in predvsem ženska, potem je zame odnos z moškim najbolj pomemben. Če sem najprej in predvsem moški, potem je zame odnos z žensko najbolj pomemben.

SPOLNOST KOT NAJBOLJ POMEMBEN DEL ODNOSA MED MOŠKIM IN ŽENSKO

Seveda je v tem kontekstu zame spolnost izredno pomembna, saj predstavlja velik del odnosa med moškim in žensko. Če je spolno življenje zadovoljivo za oba, potem v odnosu ni tako pomembno; če ni zadovoljivo, predstavlja največkrat najbolj pomemben del odnosa moškega in ženske. Zadovoljiva in aktivna spolnost je ena izmed ključnih dejavnikov zdravega življenja človeka nasploh. Njen pozitiven vpliv tako na zdravje kot na kvalitetno življenje in staranje, kot najbolj bistven življenjski proces in sestavni del življenja, je ključnega pomena za kvalitetno staranje, premagovanje problemov, ki jih prinaša staranje in ohranjanje zdravja v pozna leta. Seveda to pomeni, da spolnost ni nekaj, kar se zaključi po zaključku naše »reprodukcije« (ko ne želimo ali ne moremo imeti več otrok). Hkrati to pomeni, da spolnost ni nekaj, kar se zaključi, ko nismo več mladi ali srednjih let.

Takšno gledanje na spolnost izhaja iz napačnih predstav, da je njen osnovni namen sama reprodukcija. Seveda tako moški kot ženske izgubimo svojo reproduktivno sposobnost (sposobnost potence, oploditve, donositve, kvaliteta semena, ipd.), a to še ne pomeni, da izgubimo spolno slo ali poželenje in spolno moč. Spolnost namreč nima samo namena reprodukcije, ampak večanja spolne energije kot primarne energije v človeku in vzajemnega uživanja. Sposobnost zadovoljitve partnerja ni vezana na reprodukcijsko sposobnost. Le zakaj pravijo moški, da je seks s starejšo žensko boljši? Le zakaj so starejši moški (največkrat) boljši ljubimci? Verjetno nam čas prinese izkušnje, sposobnost »poslušanja« drugega in predvsem sposobnost lastnega uživanja. In ja, užitek v spolnosti se ne meri po številu in hitrosti doseganja orgazmov. Toliko že veste, kajne?

Seveda se spolnost spreminja. Tako kot vse v življenju. Če smo pri tridesetih lahko prekrokali celo noč in naslednji dan nadaljevali z delom, kakor da ni nič, je to pri petdesetih (ali kasneje) težje. Če smo se pri tridesetih z lahkoto dotaknili prstov na nogi, bo pri petdesetih to že malo težje. Staranje. Staramo se vsi. Od rojstva dalje. A nekje do petindvajsetih imenujemo to razvoj, potem nekaj časa ne govorimo o tem, po štiridesetem pa začnemo govoriti o staranju. Staranje na takšen način povezujemo samo z našimi manjšimi sposobnostmi (predvsem telesnimi) in ne v prvi vrsti s spremembami. Staranje je lahko zelo različno. Lahko je kvalitetno staranje ali ne. Kakšno bo, je odvisno predvsem od nas. In našega odnosa do sebe. Ta odnos do sebe vpliva tako na kvalitetno staranje kot na našo spolnost. Gre za vzajemen vpliv. Če skrbimo zase (zdrava prehrana, dovolj gibanja, treniranje vseh mišic in možganov, odprtost za spremembe ali prilagodljivost, ipd.), bo naše staranje kvalitetnejše in naša spolnost boljša. Boljša spolnost bo vplivala nazaj na proces staranja, ki bo vključeval manj problemov, in na boljše zdravje. 

Zavedati se moramo, da so spremembe v spolnosti normalne. Spolno poželenje ni vedno enako, a bistveno je, da v odnosu vzdržujemo medsebojno privlačnost. Tudi spolna moč ni vedno enaka. Prisluhnimo sebi in normalnim nihanjem tako spolne moči kot spolnega poželenja. Med partnerji je bistven odprt in odkrit pogovor, kjer partnerju ne smemo vzbujati občutka krivde, nemoči ali odrinjenosti. Hkrati se moramo zavedati, da se spolnost ne začne in ne konča s samim spolnim odnosom. Začne se že zjutraj in traja skozi ves dan. Gre za nasmeh, pogled, dotike, majhne nežnosti. Gre za naklonjenost, intimno povezanost z osebo, nagajivost in razigranost. Gre za pomoč, sočutje, občutek za človeka. Ja, gre za ljubezen. Nedvomno bistvena sestavina spolnosti. Spolnost brez čustev namreč ne more dajati niti približno to, kar daje spolnost, kjer so vključena čustva. Zakaj ne? Ker spolnost ni samo telesni odnos, ampak predvsem čustven odnos. Predajanje, jemanje, dajanje, čutenje, občutenje…Ne zadovoljuje samo telesno, ampak predvsem čustveno.

IN KJE JE TU SRCE?

Ja, in kje je tu srce? Jaz ne verjamem v telo, rad bi te videl v srce. Zakaj imajo te besede tako sporočilno moč? Če govorimo o spolnosti za celo življenje, potem ne govorimo o spolnosti, ki je (ali njena kvaliteta) pogojena samo in izključno s telesno privlačnostjo. Mnogo ljudi (predvsem mladih) dandanes meni, da je bistvena telesna privlačnost, če želimo imeti kvalitetno spolno življenje. Kako zelo napačno razmišljanje! Dejstvo je, da bi bila v tem primeru spolnost vezana samo na mlada, lepa telesa, ker telesna privlačnost, posebej takšna, kot jo slikajo danes mediji, ne more obstajati izven popolnega telesa. Popolno telo je seveda samo mlado telo, ki je brezhibno. Tudi vsa mlada telesa niso brezhibna. Kaj lahko na osnovi takšnih predispozicij sklepamo? Da ni lepe (ali sploh ni) spolnosti, če nismo lepi in mladi, če ni telesne privlačnosti?

Odgovor se skriva v spolnosti sami. Kaj je spolnost? Telesni stik, kjer se združita moje in tvoje spolovilo z namenom doseganja orgazma? Ne, združiva se midva, ti in jaz. Ljubiva se, dotikava se, vzajemno dihava, izmenjujeva  zrak in slino kot največji eliksir, povezana sva in združena sva kot dve polovici energije, kot dve polovici čustvenega dojemanja, razmišljanja, občutenja. Ne kot dvoje spolovil, ampak kot dvoje bitij. Kot moški in ženska. Kako zelo erotično je, če se gledate med ljubljenjem! Le zakaj? Oči so zrcalo duše in vrata v naš čustven svet, v našo notranjost, v naše srce. Takrat, ko se ljubimo in imamo spolni odnos z ljubljeno osebo, začutimo intimnost bližine človeka, ki ga imamo radi, najbolj. Če se gledamo v oči, dejansko »vstopimo« drug v drugega, dovolimo drugemu, da vstopi v našo dušo, v naše srce v trenutku največje predanosti, največje intimnosti in razgaljenosti.  In hkrati sami vstopimo vanj, v njegovo srce in dušo. To je bistvo intimnosti, ki jo lahko vzpostavita v svojem odnosu moški in ženska. To je bistvo pripadanja, ki bi jo naj opredeljeval ta odnos.

Zato ni telo tisto, ki omejuje našo spolnost v letih, ko nismo več niti mladi in niti telesno privlačni po kriterijih, ki jih vsiljuje današnji svet. Sami sebi postavljamo omejitve. Če vidimo srce, potem vemo. Če vidimo samo telo, ne bomo ali nismo zares nikoli vedeli. Izgubljamo? Seveda. A odločitev je samo in izključno naša. Preveč lepote, preveč vsega dobivam v odnosu z moškim, v spolnosti, ki jo predstavlja ta odnos, da bi bilo karkoli drugega zame sprejemljivo. Ja, ne verjamem v telo, jaz verjamem v srce. Vedno sem.

Strast v prepelicah v omaki iz cvetov rdečih vrtnic

Včasih se čisto nepričakovano zaletimo v nekaj, kar nas spomni na majhno, v bistvu nepomembno stvar iz naše preteklosti. A očitno nekaj, kar je v nas pustilo neko sled spomina, vplivalo na naše misli, čute in čustva takrat, ko smo se z njo srečali. Tokrat sem se spomnila filma. Čisto posebnega filma.

Takrat, ko sem ga prvič videla, je bil zgolj slučaj. Več kot petnajst let je od tega. A bil je tako drugačen, predvsem v načinu, kako je posredoval sporočilo ali me soočil s popolnoma neobičajnim načinom izražanja tako vsakdanjega čustva, kot je to ljubezen. A vendar je bil tudi način izražanja tako običajen, tako vsakdanji. Hrana, priprava hrane, kuhanje... Como aqua para chocolate. Kot voda za čokolado. Čutnost, ki jo skozi pripravo hrane tako lepo riše film, in tisto tako preprosto, naravno življenje, a vendar strastno v skoraj vsakem trenutku, ki ga slika pred nami.

Zgodba je skoraj klasična, preveč klasična za ljubezensko zgodbo, kjer gre za prepovedano ljubezen. Ljubezen, ki sklije in bi lahko postala prava ljubezen, ki polni življenje s svojo polnokrvnostjo, strastjo, nepreračunljivostjo... Samo je, a ne sme biti. Zaradi nečesa, kar je del tradicije. Pa čeprav morda zaznamovane z grehom in spočete v grehu, a morda ravno zaradi tega obsojene, da opere z devištvom grehe matere in plačuje zanjo s tem, da skrbi za njo, kuha za njo. Zadnja, najmlajša med tremi hčerami. In mati, avtoritativna in neizprosna do tistih, ki navidezno nimajo možnosti upora. A ravno najmlajša, Tita, je največji upornik. Tisti tihi, na njej poseben način. Čeprav srednja pobegne, a njen beg je predvsem splet naključij in predvsem čudovite večerje, ki jo pripravi Tita, da bi povedala svojemu dragemu tisto, kar mu ne sme, a vsi vedo. Da ga ljubi. Ta večer, ko se to zgodi, prepelice v omaki iz cvetov rdečih vrtnic. Nektar bogov. Tako poimenuje jed njen dragi,  »njen« Pedro …

Klasična zgodba izgubi klasičnost, ko se moški odloči poročiti s sestro svoje drage, da bi lahko bil zraven nje. In tako živijo skupaj tri sestre z materjo in moškim, poročenim z eno in v ljubezni z drugo.

Vsekakor ni presenečenje, da je kuhanje, priprava hrane, odsev ljubezni in strasti, ki jo Tita izkazuje vsaki dan do Pedra. Vse skupaj, Tita sama, se je začelo v kuhinji, pri rezanju čebule, ko je njena mama dobila popadke in na kuhinjski mizi ob prisotnosti Nache in svojega moža rodila deklico, Tito. Plodovnica je odtekla kot neizmeren varen objem, ki ga je imelo dekletce v telesu svoje matere, in potisnila Tito v življenje. Razlila se je  po tleh, izparela skozi žarke sonca in se združila s solzami sreče in sokom sveže narezane čebule v sol, ki so jo uporabljali za kuhanje, v življenje samo. Tito je zaznamovala za vse življenje, kakor čebula, na katero je bila Tita vedno zelo občutljiva. In seveda Nacha, ki je dekletcu ponudila varen objem zunaj njene matere, in ji hkrati dala dosti več, kot samo varen objem. Dala ji je ljubezen do vsega, kar se odvija v prostoru, kjer se je Tita rodila. Pokazala ji je, da se energija življenja dejansko poraja tukaj, v kuhinji. Vse ostalo, ja, vse ostalo je samo nadaljevanje.

Kuhinja kot prostor, kjer se poraja in odvija življenje samo. Strastno, prežeto z užitki, polno vonjev, okusov, zvokov. Strast je v pregreti plošči, na kateri zacvrči celo voda kot strast sama. Strast je v rezanju čebule, katere sok privabi solze, slane kot sol sama, da se prelijejo skozi oči na lica. Strast je v vseh ostalih obrazih kuhanja, stiskanju, gnetenju, zvijanju, mešanju, cvrčanju, okušanju,… Strast je v vsaki posamezni sestavini, ki preraste sebe samo takrat, ko postane del jedi. Vsaka jed s svojim vonjem, okusom, energijo, ki jo nosi v sebi, polni na poseben način. Ne napolni samo želodca, ampak polni dušo, srce in vzbuja skozi užitke svojega sprejemanja občutke, ki presegajo prvinski namen hrane same. Hrana ni za preživetje, hrana je življenje samo. Morda sedaj razumem, zakaj je hrana tako zelo pomemben del vseh obredov, ki smo jih vpeljali v svoja življenja. Kako lahko pokažeš strast do življenja, ki odseva skozi vse obrede njegovega proslavljanja, če vanje ne vključiš hrane in užitkov njene priprave in sprejemanja vonjev in okusov, ki jih hrana daje? Ja, hedonisti vedo. Če ne znaš uživati pri hrani, ne znaš uživati, resnično uživati življenja samega. Ne v lepoti narave, ne v prijetnosti druženja, ne v intimnosti spolnosti, v ničemer, kar je življenje.

Kaj je zgodba, kaj je njeno ozadje? Mehika, Rio Grande, 1895. Posestvo, družina, kjer se kot tretja, najmlajša, rodi deklica Tita. Že s samim rojstvom jo tradicija zaznamuje za celotno življenje. Kot najmlajša hči se ne sme poročiti. Njeno življenje je darilo materi, saj mora zanjo skrbeti. To je njena vloga. A Tita je ne spozna. Ne še. Takoj po rojstvu umre njen oče. Infarkt. Takrat, ko se sooči z govoricami, ki niso samo govorice, ampak resnica, da ga je žena prevarala in da njegova druga deklica ni njegov otrok. Mama Elena ostane sama s tremi deklicami; najstarejša Rosaura, druga Gertrudis in najmlajša Tita.

Ta odrašča sredi kuhinje ob Nachi, ki jo z ljubeznijo vodi v ljubezen do kuhanja. Nekje vmes, še kot dekletce, prvič spozna Pedra. Še sam je takrat fant. A ljubezen se rodi v otroških očeh. Takrat, ko ima Tita petnajst let, Pedro zaprosi za njeno roko mamo Eleno. Sooči se z tradicijo in pravico mame Elene do življenja svoje najmlajše hčere. Na pladnju mu ponudi najstarejšo, ki nekako ne sodi v to družino. Ker Tita je strastna, ker je strastna tudi Gertrudis in nedvomno je strastna (ali je bila) mama Elena. Pedro privoli. Če ne more imeti Tite in če mora Tita imeti svojo mater, potem bo z njo na edini možni način. Vsaki dan, kot član družine. Kot mož njene sestre.

Tito zlomi. Njene solze, ki padajo v hrano, ki jo pripravljata skupaj z Nacho za poroko, so prvi odraz mističnosti in hkrati moči, ki jo ima Tita skozi kuhanje. Torta veselo poroko spremeni v žalost, ki se zaključi s skupinskim bruhanjem vseh svatov, vključno z nevesto in ženinom. Mama Elena poskuša kaznovati z bičem svojo najmlajšo, a jo  smrt Nache ustavi v njeni nameri. Nacha umre, kakor, da njeno srce ne prenese žalosti, ki jo doživlja njena Tita. Ker Tita je dosti bolj njena kot je bila kdajkoli mamina. Čeprav tako Nacha kot Tita že vesta, zakaj se je Pedro poročil z Rosario. A kakšno življenje je sploh lahko to? A ni trpljenje vseh s tem še večje? Vsaki dan soočanje s tem, kar ne moreš imeti? Čeprav tukaj, na dosegu roke, a hkrati neskončno oddaljeno in nedosegljivo. Nachino trpljenje ob doživljanju Titine bolečine iz dneva v dan, brez možnosti, da izgine, je nekaj, kar Nacha ne bi prenesla. Raje izbere smrt.

Tisto noč, poročno noč, začne Tita plesti ogrinjalo. Ogrinjalo, s katerim skuša prikriti svojo bolečino, svojo ljubezen, sebe. Ne glede na to, kako dolgo postane pregrinjalo, skoraj tako dolgo kot noči, ko leži sama v postelji z vedenjem, da njen dragi leži zraven njene sestre, ne more zares prikriti ničesar. Navidezno se življenje odvija normalno dalje. Seveda ni nič normalnega v odnosih med člani družine.

Kuhanje je Titin način izražanja vsega, kar čuti globoko v sebi, a ni dovoljeno pokazati. Čeprav ni nobenega dvoma, da vsi vedo z vsakim koščkom hrane, ki jo nesejo v usta, takoj, ko se ta dotakne brbončič na njihovem jeziku in se okus razleze v zadnjo vlakno njihovih možganov ter se kot čista naslada razlije po telesu, takrat vedo. Nobene možnosti ni, da ne bi vedeli.  Tita z nasmehom sprejema njihovo vedenje, ki mora ostati tako skrito kot njena ljubezen do Pedra. Vsi vedo vse in vsi igrajo svojo vlogo lažnega stanja nevedenja, nerazumevanja. Tisti, ki se jih laž dotika še posebej s svojimi prsti, plete dvom in razočaranje okrog njihovega srca, postanejo ujetniki teh navideznih odnosov normalnega družinskega življenja. A laž in potiskanje bolečine jih notranje razjeda tako dolgo, dokler se ne pokaže na njihovih obrazih in obvlada njihovo telo. Zato Rosaura nima možnosti. Bolezen jo iz dneva v dan, iz ene v drugo jed, ki jo pripravlja Tita, navidezno krepi, a dejansko notranje ubija. Je kriva Tita? Ne, ona je ljubila in bila izbrana s strani svojega moškega pred njo. Je kriva Rosaura? Ne, ona je vzela »nekaj«, ker je mislila, da bo imela »nič« do svoje smrti. Kompromisi nikoli niso pozitivni. Sploh, če so kompromisi s srcem.

In Tita? Kuhanje je njena svoboda, tam je ženska, kakršna želi biti. Ženska, strastna, ženska iz mesa in krvi, ki ljubi do konca, ne glede na to, kaj ji bo ta ljubezen prinesla. Enostavno sprejemanje. Zato postaja iz dneva v dan močnejša, od enega obeda do drugega njena moč raste. Dobiva krila, na katerih je vedno bolj vidna njena strastna in neomajna ljubezen do moškega njenega življenja. Zaradi moči postaja v svoji svobodi skoraj egocentrična, kakor da ji je vseeno za vse razen za Pedra.

Ne Pedro, ljubezen do Pedra je generator njene moči.  Včasih dobiš občutek, kakor da Pedro sploh ni več pomemben, da ni več v središču njene biti, njenega razloga, da obstaja. Kakor, da postaja vse skupaj igra, katere glavni namen je dokazovati iz dneva v dan, da bi bilo edino pravično, da bi bil Pedro njen, ker ga ljubi bolj, kot bi ga lahko kdajkoli ljubila Rosaura. Nobenega dvoma ni, da tudi Pedro ljubi njo, vsaj zanjo ne. Če ljubiš, res ljubiš, verjetno pustiš ljubezni možnost, da je srečna. Kolikor je lahko srečna brez tebe. A Tita ne dvomi ne v Pedra in ne v svojo ljubezen. A Pedro? Tita je bila njegova ljubezen na prvi pogled, Tita je njegovo življenje, njegov razlog, da ostaja znotraj čudnega trikotnika (ali petkotnika, če upoštevamo še mamo Eleno in sestro Gertrudis), razpet med svojo ženo in zaradi vrednot, ki jih nosi v sebi, odgovoren do nje. Včasih utrujen, a vpet v ta krog, iz katerega ni videti rešitve.

Ljubezen, izkazana skozi strast, plane v vsej svoji moči na plan tistega dne, ko Pedro pred vsemi podari Titi šopek vrtnic. V resnici zato, ker jo ljubi, navidezno zato, ker tako skrbi za družino s svojim kuhanjem. Vrtnice imajo trne in s svojo lepoto ranijo Tito. Nič v primerjavi z njenimi ranami. Tita vrne podarjene vrtnice Pedru skozi prepelice, pripravljene v omaki iz vrtnic. Nektar bogov. Tako poimenuje jed Pedro. A vsak grižljaj, ki ga dajo v usta, odraža samo eno. Zavedanje dejanske situacije in vlog, ki jih igrajo. Tistega dne Gertrudis izgine iz tega čudnega kroga. Na konju enega izmed revolucionarjev, ki zavoha njeno strast, izparelo skozi vodo, dotikajočo se njenega telesa po zaužitju prepelic.

Tako ostanejo sami. Navidezno življenje se nadaljuje. Tita in Pedro, ki poskušata ukrasti znotraj tega intimne trenutke zase, čeprav omejene samo z dotikom, pogledom in seveda hrano. Mama Elena, ki posega v to. Rosaura, ki poskuša biti, kar ni. Rodi se otrok, ki ga Tita skrivaj doji. A to ni njen otrok, ni njun otrok. Nekega dne Pedro in Rosaura odideta, nekega dne se Tita zlomi, nekega dne najde celo smisel v življenju brez Pedra in nekega dne umre mati in njena smrt vrne Pedra v vsakdanje življenje Tite. Skupno življenje se nadaljuje.

Ne bom razpredala zgodbe dalje. Pride dan, ko se Tita združi s svojim Pedrom. Trenutek združitve je trenutek, ki ga Pedrovo srce ne prenese. Umre, ko ljubi svojo Tito. Tako kot njen oče. Moški so v tem filmu šibkejša bitja. Vsi moški. Pa saj so tudi drugače, kajne? Tita ju prekrije s svojim pregrinjalom, ki ga je pletla toliko noči, ko ni smela biti s svojo ljubeznijo. Strast v njej, nedoživeta strast, se ne more izživeti skozi ljubezen s Pedrom. Pedra ni več. A lahko zagori in izgori sama vase v ognju, da bi se rodila v večnosti. Samo nekaj vžigalic, ki jih Tita sprejme vase in plamen v njej rodi plamen izven nje. Tita ve, da lahko vžigalica zagori v izdihu ljubezni. Tita ve, da mora zagoreti samo ena istočasno. Nikoli več vžigalic skupaj. Zagorita in se združita v ognju, v tunelu svetlobe, ki ju oba skupaj ponese v izvor vsega, tistemu, kar je onkraj življenja. Ne v življenje. A kaj je pravzaprav življenje? In kje je njegov konec in kje je njegov začetek?  

  

Morda sem včeraj razmišljala drugače, kot razmišljam danes. A naš pogled na vse, kar sprejemamo v svoje življenje, je odvisen od občutkov in izkušenj, ki nam jih življenje prinaša. Je ljubezen smiselna, če ji ni usojeno, da bi bila? Verjetno ne. Povzroči preveč bolečine za vse, ki se jih na kakršnikoli način dotakne. Je ljubezen lahko, če se ne polni z dajanjem in sprejemanjem, če dejansko ne »živi«? Verjetno ne. Vsaj ne ljubezen. Morda samo še nekaj, kar želimo, kar postane obsesija. Ne zares ljubezen. Lahko nekdo, ki nima ljubezni, prizadene nekoga drugega samo zato, ker jo ima? Verjetno res. Takšna je mama Elena. Njen odnos do Tite je grozljiv. Ujetnica same sebe in svoje neizživete ljubezni želi uničiti ljubezen pod krinko tradicije. A ni tradicija tista. Ta je le izgovor. Ne, moč je, moč poseganja v življenja drugih. Čista hudobija. Izrabiti moč, ki jo imamo in se jo zavedamo, samo zato, da nekdo ne bi imel nekaj, kar mi ne moremo imeti. Čista hudobija v mojih očeh.

Ljubezen tega filma je trpljenje. A morala bi biti tisto, kar polni. Ljubezen v tem filmu žene strast. A strast je lahko uničujoča. Ljubezen lahko v njej izgori. Čeprav brez strasti ne more biti zares ljubezni. A umetnost je vzdrževati ravno pravo žerjavico, ki ohranja in hrani našo ljubezen vedno znova in znova. Nekako je to uspleo samo Gertrudis. A strastna kot je, je vseeno še najbolj na tleh s svojimi nogami. Ja, realnost je nujna za ljubezen. Ljubezen, ki ne izgori, ki ni trpljenje, ki ne jemlje, ampak ljubezen, ki je življenje samo. Polno, sočno, strastno in čudovito lepo.

Še nekaj. Ljubezen gre skozi želodec. Če je želodec center vseh energij, potem je generator ljubezni in strasti same. Drage moje ženske, se sploh zavedate tega?  Tita je to vedela.  Še nekaj. Ženske v tem filmu so še ženske. Film se dogaja na prelomu 20.stoletja. Tako v ljubezni kot pri rojevanju in vseh ostalih stvareh...ter seveda po izgledu...

In na koncu, čeprav ne nepomembno. Simbolika. Naslov filma. Kot voda za čokolado. V Mehiki se stopljena čokolada pripravi tako, da se raztopi v vodi, ko ta zavre. Stopljena čokolada, ki je mehka, ki teče. Tako kot ljubezen, ki jo strast naredi mehko, tekočo, takšno, ki steče v vse pore našega življenja. Če je strasti ravno prav, ne premalo in ne preveč. In če je ljubezen … 

(spomin na avgust 2008, ko je nekdo "zamajal" tla pod mojimi nogami)