Kaj žre Gilberta Grapa?

Koga? Kdo je Gilbert Grape? Saj res, kdo je Gilbert Grape? V bistvu nepomembno. Pomemben je samo odnos do nečesa, kar je obraz današnjega sveta. Debelost… Ja, saj res, kaj že žre Gilberta Grapa?

Zakaj Gilbert Grape? In kdo je Gilbert Grape? Mlad moški, v bistvu še fant, ki ne more zaživeti svojega življenja, ker ima rad in je preprosto odgovoren. Najstarejši moški v družini po očetovem samomoru in hkrati edini moški. Njegov mlajši brat, čeprav star skoraj 18.let, je samo otrok, ki bo ostal otrok zaradi duševne bolezni. Kje je mama? Saj res, kje je mama? Mama je, a je dejansko tako, kot da je ni. Ne kot mama, čeprav ne bi mogla biti bolj prisotna, kot je. Dejansko obvladuje celotno pritličje revne, dotrajane družinske hiše. Njen je kavč, njena je miza. Ostalega ne potrebuje. Nikoli ne gre iz hiše. Nikoli ne gre niti po stopnicah v spalnico. Tam je nekoč bilo življenje, tam je nekoč bila ljubezen. Ona je samo velika gmota, v kateri se skriva obraz matere.

Čeprav tista, ki dejansko odloča, nadzira s svoje pozicije, seveda izključno na podlagi tega, da je mati, dejansko ne dela nič drugega. Ne skrbi za družino, ne kuha, nič. Njenih je 250 kg, ki sploh niso več telo, ampak samo še gmota nečesa, kar bi moral biti človek. A ne bi mogla biti bolj človek, kot je. Prizadeta, ranjena, skrita za vso to maščobo, ves ta plašč debelosti, s katerim se je obdala. Ne, ker nima več rada. Samo zato, ker je imela rada in se ne more sprijazniti z golim dejstvom, da vsak izbira svoje življenje. Tudi njen mož ga je (ali smrt) in tudi ona ga je, ko se je odločila, da bo zažrla samo sebe. In njeni otroci? Nežni, v skrbeh zanjo, zaščitniški, a hkrati s tisto mešanico »strahu in jeze«. Strahu zanjo, saj imajo sedaj samo še njo. In jezo, ker tudi njih postavlja v pozicijo, v kateri ne želijo biti, ker oni nekako niso »dovolj«, da bi bilo vredno živeti. Ker to ni življenje. Njeni ujetniki. Ona ujetnica nečesa, kar je bilo. Oni ujetniki nje same. A tisto, kar si zares želijo je samo eno. Živeti! 

Vse to je zgodba Gilberta Grapa. Film s tako zelo očitnim naslovom »Kaj žre Gilberta Grapa?« ne bi mogel biti boljši odraz tega, kar je danes tako zelo kričeče dejstvo tega sveta. Čeprav je v tem filmu razočaranje, iskanje krivde in odgovorov na vprašanje »zakaj« ter depresija, ki je skoraj logičen rezultat tega, vzrok za bolezensko debelost, ni vedno tako. A debelost, tako zelo pretirana debelost, ni nikoli samo posledica tega, da človek rad je. Saj poznate izrek »samomor z žlico«? To je to.

KAJ POMENI BITI BOLEZENSKO DEBEL?

Govoriti o debelosti ni nikoli lahko. Ne tistemu, ki je predebel, ne tistim, ki živijo z nekom, katerega debelost zaznamuje njihovo življenje. Ker je nekaj več kot očitno: debelost, ki pomeni tolikšen presežek teže, da zaradi nje ni možno več normalno življenje, je tista, ki zaznamuje življenje celotne družine. Bolezenska debelost. Debelost namreč postavlja omejitve, ki zmanjšujejo kvaliteto življenja do tolikšne mere, da se lahko vprašamo, ali je življenje sploh še življenje. Takrat, ko ne moreš na sprehod z otroci ali se igrati z njimi. Takrat, ko se zapiraš v stanovanje, ker se ne želiš soočati na vsakem koraku s pogledi pomilovanja drugih ljudi. Takrat, ko si moraš kupiti oblačilo, a ga zate enostavno ni. Takrat, ko se želiš ljubiti, ko si želiš nežnosti, kot vsak človek, a se enostavno umakneš, ker ne preneseš niti sam sebe, kako bi te prenesel nekdo drug. Takrat, ko moraš po otroka, a se ta skrije, ker ne prenese zbadanja svojih prijateljev.

Govoriti o debelosti nasploh in preprosto reči, da je nekdo predebel, je prav tako napačno. Danes so v svojih očeh debela nekatera dekleta, ki imajo pri 170 cm višine 50 kg. Tudi to je odraz nečesa, samo druga plat, največkrat iste stvari. Z indeksom telesne mase se danes nekako določa različne stopnje debelosti. A tudi indeks telesne mase ni najbolj realen, saj je struktura telesa lahko zelo različna. Bistveno je pogledati tudi delež maščob, mišične mase in vode v telesu. Nekdo, ki v skladu z indeksom telesne mase ni debel, lahko ima nesorazmerno preveč maščobnega tkiva. Hkrati je lahko nekdo, ki ima precej mišične mase, v skladu z izračunanim indeksom telesne mase predebel, pa dejansko ni.

A nisem želela debatirati o vseh vidikih debelosti, ampak samo opredeliti, o kakšni debelosti govorimo danes in kaj je tisto, kar je res bolezensko stanje. O tisti, kjer je indeks telesne mase preko 40,0. Pri 160 cm višine 100 kg, pri 165 cm okrog 110 kg in pri 170 preko 115 kg. Zakaj govoriti o teh  ljudeh? Saj jih ni veliko! Morda ne, a to niso ljudje, ki jih srečujete v parku, v trgovskih središčih, na kavici v mestu. Ne, ti ljudje so v glavnem doma. Tako kot Gilbertova mama. Samo enkrat v sedmih letih po moževi smrti je zapustila dom. Takrat, ko so njenega, duševno prizadetega sina, zaprli. Takrat je odšla, obdana z vsemi svojimi otroci, na policijsko postajo. Samo takrat in edino takrat se je izpostavila zgražanju, posmehu in pomilovanju drugih ljudi. Bi vi odšli na kavo v mesto, če bi bilo vse, kar bi lahko občutili, pogledi zgražanja, pomilovanja drugih ljudi?

JE DEBELOST IZBIRA?

Ja, saj so si sami krivi! Pa naj ne »žrejo« toliko! Zelo lahkoten nasvet za nekaj, kar morda ne poznate. Ni dobro soditi, kar ne razumemo. Nekaj je res, če priznate ali ne. Prav gotovo smo vsi radi lepi. Postavni. Enkraten občutek, ko se pogledaš v ogledalo in si si všeč. Nismo samo ženske takšne, tudi moški. A moški velikokrat sami sebe sploh ne vidijo, ne svojega trebuha, ne pobradka. Ženske smo tu prave sovražnice sami sebi. Če je želja univerzalna, nismo vsi takšni. Kaj je najbolj odločujoče v vsem tem? Na prvi pogled bi bilo morda tisto: pač rada (ali rad) jem. Ja, veliko ljudi rado je in dobro je. A ljudje, ki zares uživajo v hrani, niso predebeli. Prej nasprotno.

Veliko ljudi danes je predvsem napačno (neredno, neustrezno) in hrano, ki nima dejanske hranilne, ima pa izredno visoko kalorično vrednost. Nekako postajamo »kante za smeti«. Nismo izbirčni glede tega, kaj damo vase, ampak predvsem glede tega, kar damo nase. Ne zajtrkujemo, ne jemo rednih obrokov, nenehno jemo vmes in predvsem zvečer, pred televizorjem, jemo sladko, mastno, slano in predelano. Pijemo sladko, gazirano, alkoholno in preveč napačnega. Zraven tega se skoraj ne gibamo več. Povsod, še do bližnje trgovine, gremo z avtomobilom. Reakreacija? Če se mi ne da! Debelost je velikokrat torej naša lastna neodgovornost do sebe in s tem do lastnega kvalitetnega življenja. Nikar ne recite, da je zdrava hrana draga. Ni res. Kupujte nepredelano hrano, nobenih konzerv, sladkarij in podobnih zadev, kuhajte sami in ugotovili boste, da boste prihranili. Še nekaj. Čeprav so prazniki povezani z določeno hrano, to še ne pomeni, da moramo nadaljevati s takšno prakso vsaki dan. In tudi med prazniki ni potrebno pretiravanje. Več kot jesti, enostavno ne moremo. A to je samo en vidik debelosti, ki ponavadi sam po sebi ne vodi v bolezensko debelost, ampak samo debelost. Čeprav so izjeme. Seveda tudi takšna debelost ni zdrava za nas, a vseeno ne vpliva toliko na življenje družine v celoti in nas kot posameznika.

Debelost je danes velikokrat odraz notranjega nezadovoljstva ali stresnega življenja. Nekomu stres popolnoma »zapre« željo po vsaki hrani, na nekoga drugega deluje obratno. Predvsem se odraža skozi pretirano prenajedanje tisto notranje nezadovoljstvo, ki mu nekako ne znamo (ali morda nočemo) dati imena, a je tukaj, prisotno vsaki dan. Življenje danes je postalo v marsičem lažje, a je v marsičem izgubilo tudi tisto pravo vsebino. Morda enostavno želimo več in preveč. Tiste drobne, preproste stvari, nas ne osrečujejo več, ali jih sploh ne zaznamo več. Kakor, da smo »presegli« osnovno človeško željo »biti srečen«. Ne zato, ker sem kupil nov avto, dobila nov prstan. Ne, samo zato, ker je zunaj tako lep dan. Več imamo, predvsem v materialnem smislu, bolj smo nezadovoljni. Dejansko »hranimo« notranje zadovoljstvo s trenutnimi »užitki«. Lahko je pretirano nakupovanje, a lahko je tudi prenajedanje. Če gre za prenajedanje, nas to prenajedanje »stane« lastne možnosti, da bi lahko uživali v življenju. Nekako smo v začaranem krogu, saj postajamo z večanjem teže še bolj nezadovoljni, nesrečni, in še bolj segamo po hrani. A rešitev ni v hrani. Rešitev je v nas samih. Najtežje jo je poiskati in najtežje si je priznati, kaj je tisto, kar nas dejansko vodi v prenajedanje.

KADAR JE DEBELOST UMIK

Velikokrat je debelost skoraj zavesten umik pred ostalimi, pred ljudmi. Ljudje smo različni, eni bolj in drugi manj občutljivi. Ne zato, ker bi želeli biti takšni, ampak ker smo takšni. Velikokrat je odgovor na bolečino, ki je enostavno ne znamo preseči, uporaba nečesa, kar bolečino ublaži. Navidezno izgine. V tem je vsa resnica katerekoli odvisnosti. Tudi odvisnosti od hrane. Kadarkoli bomo v situaciji, ko ne bomo prenesli bolečine, bomo izbrali isto pot. Če je to hrana, bomo segli po hrani. Dejansko nimamo izbire, ker nismo svobodni v svoji odločitvi. Tako dolgo, dokler odvisnost obstaja. Odvisnost ni izgovor. To vedo vsi, ki so kdajkoli trpeli za katerokoli obliko odvisnosti. 

Zakaj? Vzroki so lahko marsikje, a ponavadi se začnejo v našem otroštvu. Soočiti se s sabo in vzrokom takšnega ravnanja, ni lahko. Se je lahko odvaditi alkohola? Je lahko prenehati kaditi? Tudi prenajedanje ni nekaj, kar lahko enostavno odpravimo. Ni problem v tem, da ne zmoremo izgubiti teže. Velikokrat jo lahko, a se potem vedno znova vrnemo v »stare tire«. Kadarkoli življenje ni prijazno z nami, kadarkoli ne znamo preseči tistega, kar nas čustveno prizadene. Dejansko potrebujemo strokovno pomoč. Ni dovolj, če zdravimo posledico, potrebno je odpraviti vzrok naše odvisnosti. Dokler tega ne naredimo, bomo vedno izbrali plašč debelosti. Dejansko se bomo hoteli skriti v njem, skriti svoj pravi obraz, svoje srce in bolečino, za vso tisto maščobo. A hkrati bomo se na ta način še bolj izpostavili, ker bomo izstopali iz povprečja ostalih. A ne na način, kot bi morda želeli. Kadar je debelost umik, potrebujemo nekoga, ki je objektiven, potrebujemo strokovnjaka.

IN GILBERT?

Takrat, ko se je srce Gilbertove mame ustavilo in je obležala v postelji v svoji spalnici, je njegovo srce in srce vseh otrok sprejelo odločitev, ki je bila odraz ljubezni in razumevanja njene bolečine, ki je postala tudi njihova bolečina. Prihranili so ji posmeh po smrti. Niso želeli spektakla, ki bi ga predstavljal prenos njenega telesa na pokopališče. Želeli so ji prihraniti dostojanstvo. Njihov dom je postal njen grob. Zažgali so edini dom, ki so ga imeli. Kakorkoli so jo imeli radi, je njena smrt zanje pomenila življenje. Sedaj so tudi sami imeli možnost izbire. Živeti življenje, ker je življenje preveč dragoceno, da ga ne živimo. Tako, kot pravi film sam: Grozljivo je, če »prespimo« življenje.  

Zakaj ne danes o dnevu žena? Zato, ker je formalna enakopravnost postavila ženske v oblike odvisnosti, ki se jih večina ne zaveda. Zato, ker nam nekdo izven nas predpisuje, kako moramo izgledati, da bomo privlačile moške in bile lepe zanje in za okolico. Zato, ker izgubljamo svoj ženski obraz, svojo ženskost in ženstvenost v zameno za nekaj, kar ni odraz enakopravnosti. Zato, ker je tudi debelost žensk postala samo vir fantastičnih zaslužkov in ji je človeška sreča "malo mar". Zato, ker srečna, samozavestna ženska nima nikdar problemov z debelostjo. Zato, ker... Pa saj je že to dovolj razlogov, kajne?

 

(Fotografije iz filma What's eating Gilbert Grape ali Kaj žre Gilberta Grapa?)

Kako daleč od resnice morate iti, da se ji lahko izognete?

Morda bi morala postaviti vprašanje drugače : Lahko greste tako daleč, da se izognete resnici? Ali se resnici nikoli ne moremo izogniti? Kaj sploh je resnica? A ni edina resnica, ki je res resnica, zavedanje o sebi, o tem, kdo smo … v resnici?

Ne, sploh ne gre za filozofsko vprašanje. Gre za prepletanje misli, ki se človeku podijo po glavi takrat, ko se sreča z nečim, kar v njem odpira nova in nova vrata in je za vsakimi nekaj drugega, nekaj, kar morda ne pričakuje. Takšno vprašanje se mi je postavljalo ob ogledu filma Bralec. Sama zgodba je tako kompleksna, da lahko vidiš v njej plast za plastjo druge dimenzije človeškega »biti«. Čeprav je v ospredju predvsem vprašanje »kolektivne krivde«, s katero se je soočila mlada generacija v povojni Nemčiji, ko je trčila v zločine starejše generacije, so moje misli postavile v ospredje odnos med Hanno in Michaelom. Kaj je zgodba, ki bi lahko bila ali je morda zgodba še nekoga drugega?

Zame predvsem zgodba o zlorabi. Zlorabi, ki nas kot čuteče in čustveno bitje onemogoči za večji del ali celotno življenje. Tako dolgo, dokler sami sebi ne odpustimo, ker smo dovolili, da smo bili zlorabljeni. Največkrat gre namreč samo za to. Odpustiti sebi, ker dejansko nismo bili krivi in nismo naredili nič narobe. Samo zgodilo se je. Brez naše krivde. Samo moči nismo imeli, da bi v trenutku, ko je prišlo do zlorabe, lahko ravnali drugače. Gre v bistvu za dve zlorabi. Ena je s strani Hanne, šestintrideset let stare ženske, ki zlorabi petnajstletnega fanta Michaela. Druga je s strani generacije staršev in dedov, ki so zlorabili zaupanje otrok vsakokrat, ko so jim lagali o tem, da niso vedeli, kaj je bila zgodba koncentracijskih taborišč.

Hanna je predstavnica starejše generacije. Njena nepismenost je simbolični prikaz nevedenja ali nezavedanja, kaj se dogaja za sosedovimi vrati znotraj nacistične Nemčije. Njen ego je tako velik, da raje izbere dosmrtno ječo kot javno razkritje svoje nepismenosti. Tudi generacija starejših je raje izbrala »ne vedeti ali ne videti« kot možnost, da bi bila kakorkoli ogrožena, če bi povedala na glas : To ni prav.

Michael je predstavnik mlade generacije. Njegov občutek krivde, ko Hanna nenadoma izgine iz njegovega življenja; krivde, ko se sooči z dejstvom, da je imel ljubezensko razmerje z žensko, ki je sokriva za umor toliko žensk v Auschwitzu; krivde, ker ni razkril spoznanja o njeni nepismenosti, dejansko presega Michaela samega. Dejansko ni kriv ničesar. Hanna je tista, ki je kriva, da je njegovo življenje samo skrivanje v čustveni nedostopnosti, v svojem zaprtem svetu, v katerega nima vstopa nihče, niti njegova žena in ne njegova hči. Michael ni sposoben »dajati« ničesar, ker mu je vse »vzela« Hanna.  

Zgodba kot toliko drugih zgodb o zlorabi, a morda nekoliko drugačna

Bernard Schlink je napisal delno avtobiografsko zgodbo, katere prirejen scenarij Davida Harea je bil osnova za film režiserja Stephena Daldrya. V njem so z izjemo spet enkratne Kate Winslet v vlogi Hanne Schmitz zaigrali še najmanj tako dober David Kross v vlogi mladega Michaela Berga in v njegovi starejši »različici« Ralph Fiennes. Zgodba se odvija v treh različnih časovnih obdobjih, v katere se vrača odrasli Michael, ko končno premaga Hanno v sebi, in riše skozi njegove oči občutenje mlade povojne generacije v Nemčiji. A ne bom odkrivala zgodbe, ker je o njej bilo že veliko napisanega in je film že skoraj stvar preteklosti (2008) in ne sedanjosti. Nasprotno so zlorabe stvar preteklosti, sedanjosti in prihodnjosti.

Hanna ni Eva in Michael ni Adam. V tem smislu je Hanna prej »Evita« (močna, egocentrična Eva, kakršna je bila Evita Peron) in Michael nedolžen »Adamček«. A vseeno gre za odnos ženske in moškega. Bolje bi bilo reči ženske v najboljših letih in fanta na začetku moškosti. Nedvomno je Hanna tista, ki zlorabi Michaela. Izkoristi premoč, ki ji jo dajejo njena leta, da zavede in v celoti osvoji mlado in nedolžno srce (ter telo) Michaela. Seveda je zanj čarobna, fantastična in enkratna. Njegova prva. Vpelje ga v skrivnosti spolnosti, nauči ga, kako je treba zadovoljiti žensko in mu hkrati pokaže svoj užitek, ko jo Michael ljubi. Je lahko kaj bolj »narkotičnega« za fanta petnajstih let? A tako kot mu »dovoli« vlogo moškega v spolnem odnosu (seveda iz čisto sebičnih razlogov), tako mu v njunem celotnem odnosu daje vlogo »majhnega psička«. Ona je tista, ki določa, ona je tista, ki dirigira njun odnos. Michael je samo objekt. Gre v celoti za neenakopraven odnos oziroma za čisti odnos zlorabe, tako spolne (fizične) kot verbalne.

Najhujše je, če se zlorabe ne zavedamo. Tako kot Michael. Postaja odvisen od njunih srečanj in hkrati nesposoben odnosov s svojimi vrstniki, predvsem dekleti. Hanna in odnos s Hanno ga spreminja. Morda bi lahko zamahnili z roko in rekli : »Kakšna zloraba?! Ženska je naučila fanta seksat.« Normalno je, da je fant petnajstih let radoveden, kakšna je ženska (posebej, če jo opazi pri slačenju), a vsekakor to še ne pomeni, da ga lahko odrasla oseba, kakršna je bila Hanna, zaradi tega zavede. Njeno umivanje (bolje bi bilo reči ščetkanje) Michaela je simbol njenega »očiščenja«, ki nekako opraviči njeno naslednjo dejanje oziroma spolni odnos z Michaelom.

Najhujša je odsotnost čustvene bližine, intimnosti, ki jo spolna intimnost, bližina sama zase, v normalnem odnosu moškega in ženske predpostavlja. Če seveda ne gre za goli seks. Tako kot Hanna vzpostavi odnos do Michaela kot do spolnega objekta, tako Michael kasneje nastopa v odnosu do žensk, ki vstopajo v njegovo življenje, kot do spolnih objektov, ki se jim zares ni sposoben intimno približati. V njem ni čustvene topline in odprtosti, ki jo takšen odnos mora vsebovati, če ima vsebino. Michael tega ni sposoben. Ponavlja vzorec, ki se ga je naučil, le da so vloge zamenjane. Na takšen način nosi Hanno skoraj celotno življenje v sebi in ob sebi.

Če nisem svoboden, sem ujetnik

Njun odnos tistega leta 1958 je posebni obred skupnega kopanja in umivanja, spolnosti in branja knjig. Michael bere Hanni. Zanj je to samo ena izmed njunih oblik bližine, doživljanja »skupnega«, a v bistvu ni nič od tega. Hanna namreč ne zna brati. Njen ego je skozi vso njeno življenje prevelik, da bi priznala komurkoli svojo nepismenost, čeprav jo to v življenju večkrat omejuje. Nekega dne, na njegov rojstni dan, Hanna izgine. Brez pojasnila, brez besed slovesa. Michaelu zlomi srce in vsadi vanj občutek krivde, da ga je Hanna zapustila zaradi njega samega, zaradi nečesa, kar je naredil.

Posledice njunega odnosa so za Michaela grozljive. Čustvena hladnost, s katero vstopa v svet odnosov z ženskami, ga oropa večino lepega v letih, ki sledijo. Njune poti se morajo znova srečati, a zanj je to še večji šok. Hanna je ena izmed žensk, ki so bile v Auschwitzu paznice, odgovorne za smrt velikega števila žensk. Leta 1966 je obravnava na sodišču, kjer je Michael prisoten kot mlad študent prava.  Michael občuti Hannino krivdo skoraj osebno, kot lastno krivdo. Imel je razmerje z žensko, ki je soodgovorna za smrt tolikšnega števila ljudi.

Posluša pripoved preživelih, kako je Hanna izbirala vsak mesec mlada dekleta in ženske, ki so ji morale brati, preden so jih ubili s plinom. Ni šlo za dejanje usmiljenja, ki bi ženskam olepšalo trenutke pred neizbežno smrtjo. Posluša, kako so pustile zgoreti tristo žensk v cerkvi. Hanna s svojimi argumenti o odgovornosti za zapornice ne more prepričati nikogar. Še Michaela ne. Čeprav Michael skozi sojenje spozna Hannino skrivnost, ki pomeni zanjo dosmrtno ječo, sprejme njeno igro. Hanna ima še vedno moč nad njim. Še vedno je zanj poosebljenje ženske.

Čeprav se odrasel Michael zaveda, kaj je Hanna zanj v njegovem življenju, ne more presekati nitke med njo in seboj. Trakovi, kjer je posneto njegovo branje knjig, spremenijo Hannino nepismenost v pismenost, a so nitka, ki ohranja Hanno prisotno v njegovem življenju. Čeprav ne odgovarja na njena pisma, nekako ne more preseči Hanne same v svojem življenju. Še vedno ima moč nad njim. Vse do tistega trenutka, ko mora Hanna zapustiti zapor. Njuno srečanje je končno pretrganje nitke, ki veže Michaela na Hanno. Ker ženska, ki sedi pred njim, ni več Hanna iz njegovega spomina. Zato ji kmalu odtegne roko, kar Hanna začuti. Oba se v tistem trenutku zavesta, da je skozi čas njun odnos prerasel samega sebe. Končno je Michael v tem odnosu dovolj močan, da osvobodi samega sebe.

Je res, da se enkrat v življenju vsi zavemo odgovornosti za svoja dejanja?

Ne verjamem, da je Hannin samomor na koncu zgodbe posledica zavedanja lastne odgovornosti za smrt toliko ljudi. Čeprav je brala knjige preživelih iz taborišč, me nekako ne more prepričati. Zakaj samomor potem, ko sta se po toliko letih srečala z Michaelom? Hanna je pričakovala drugačnega Michaela. Michaela, ki bo v Hanni še vedno videl »nekaj«. A Michael jo verjetno prvič vidi s pravimi očmi. Njegova sprememba je zanjo zavedanje spremembe sveta od zunaj. Njegova sprememba je zavedanje, da v njunem odnosu nima več moči, ki bi ji omogočala še nadaljno zlorabo Michaela na kakršnikoli način. Čeprav bi poskrbel zanjo. A kaj bi to pravzaprav pomenilo?

Kadar govorimo o zlorabi enega človeka s strani drugega, gre predvsem za vprašanje neenakosti v določanju odnosa med dvema človekoma, na osnovi česar »močnejši« izkoristi »šibkejšega« za svoje lastne, egoistične interese, pri čemer ne upošteva interese drugega človeka.  Če ne moreva na odnos vplivati sorazmerno, torej kot dve zreli, odrasli osebi, ne moremo govoriti o enakopravnosti v odnosu, ampak o odnosu, ki omogoča zlorabo. Nemoč, šibkost, neenakost enemu izmed njiju namreč ne daje vloge, ki bi omogočala določanje odnosa, vplivanja na odnos, ampak samo sprejemanje. V tem smislu lahko postane takšna oseba z vidika drugega objekt.

Odnos namreč ne zadovoljuje njegovih dejanskih potreb, ampak samo potrebe ene osebe. Občutek, ki je največkrat povezan s tem in ga občuti vsaka oseba, ki je bila kdajkoli na kakršnikoli način zlorabljena, je občutek krivde, nemoči (nesvobode) in izgube. Vse to je občutil Michael. Vse to je vplivalo na njegovo življenje in povzročilo izgubo številnih ljudi, skoraj tudi izgubo lastnega otroka. Tudi njegova hči išče odgovor v sebi, krivdo v sebi. Tako kot Michael. Vzgoja in z njo vnesena bit v nas »kaj je prav in  kaj ni« nam v trenutku, ko smo objekt zlorabe, namreč predstavljata največje breme. Iskanje krivde v sebi. Za vse.

Zloraba ni vedno očitna. Večkrat je skrita za zunanjimi, navideznimi dejanji, ravnanjem in vedenjem, ki na prvi pogled nima nobene povezave z zlorabo. Zato se vprašajmo, kadar imamo tisti slabi občutek, kadar se oglaša notranji glas, a ga nočemo slišati : kdo smo v tem odnosu? Otroci tega še niso sposobni. Zato je zloraba otrok, kakršnakoli zloraba otrok, neodpustljiva in največkrat odraz naše šibkosti in nezrelosti v odnosu z ostalimi odraslimi ljudmi.

Ne verjamem, da se vsi ljudje enkrat v življenju zavedo svoje lastne odgovornosti za svoja dejanja. Posebej dejanja, ki so v bistvu zloraba drugega človeka. A večina se nas. Kako daleč bi morali iti, da bi ubežali sami sebi? Ker enkrat se moramo soočiti sami s seboj. Vprašanje je samo, če imamo moč, da se soočimo sami s seboj. Ali enostavno izberemo edino pot, ki vodi v nezavedanje. Kot Hanna.

Pohotno Rdeče klasje

Morda film Rdeče klasje nima nič z ljubeznijo. Z ljubeznijo med moškim in žensko. A ima ogromno s seksom. In drugimi stvarmi. Kritika nekega obdobja. In morda odraščanje. Ali izgubljene sanje. Nedvomno bi naredila filmu veliko krivico, če sploh ne bi omenila njegove kritične note. Seveda družbe, ujete v času, ko je bilo vse, kar je normalno individualno, kolektivno. Zaradi tega tudi nobeno razmišljanje (»bognedaj« sanjarjenje) nima nobene možnosti preživetja. Dejansko ne sme obstajati, saj pomeni znotraj kolektivnega prepovedano. Ker ni koletivno. Seveda je kolektivno vedno vsiljeno, nekaj, kar moramo sprejeti, če želimo kot posamezniki preživeti.

Takšne so kulise zgodbe tega filma. Nasilje. Ni pomembno, ali gre za nasilno kolektivizacijo »kulakov«, za prispevke kmetov (torej razrednega sovražnika tistih, ki so zmagali v revoluciji, izpeti skozi vojno) za potrebe proletariata, za nasilno »treniranje« kolektivnega umivanja zob v bitki proti kariesu ali kaznovanje tistih, ki kolektivnega ne sprejemajo, ker imajo raje individualno. Kaznovanje je vedno skupinsko in vedno javno. Pravzaprav se ljudje nismo spremenili ali zrastli v lastnem razvoju. Včasih so odsekano glavo nataknili na kol pred vhodnimi vrati obzidja mesta. Nasilje nad posameznikom ali skupino, ki se ne vključuje v »želeno«, kot svojstvena oblika propagande. Tega, kar ni sprejemljivo ali tega, kar je edino sprejemljivo. Najbolj presenetljivo dejstvo je, da je bil film posnet leta 1970. Zelo blizu ali znotraj časa, ki ni prenesel kritike samega sebe. Ker so bili stebri vzpostavljanja časa še vedno v času. Živi. Posnel ga je srbski režiser Živojin Pavlović.

Zaradi tega, ker je glavni junak individualist, ne more preživeti v času kolektivizacije. Morda še posebej ne zaradi tega, ker je kolektivizacija njegov cilj. Lahko z individualnim (v tem primeru predvsem drugačnim, posebnim znotraj splošnega) načinom uspeš, če moraš prepričati ljudi, da je kolektivno zanje najboljše? Ne verjamem. Takšen je Južek Hedl. Ljudi hoče prepričati z besedami in svojim odnosom do njih. Njegove besede »Tako se ne ravna z ljudmi« v celoti odražajo njegovo naivnost. Ljudje namreč niso pomembni, ampak sistem. Samo on morda verjame, da bodo ljudje prostovoljno darovali to, kar nimajo ali skoraj nimajo, za »splošno dobro«. Samo on morda verjame, da bodo ljudje zaradi njega, prišleka, tujca, vstopali v zadrugo in prepustili svojo zemljo, morda stoletja v rokah družine, nekomu, ki mu še v obraz ne moreš pogledat. Ker ga dejansko ni. »Splošno dobro«. Če nimaš nič, ne moreš nič izgubiti. Če imaš in si vedno imel, tega ne želiš izgubiti.

Južek seveda odraste. Ali izgubi sanje. Ali naivnost. Kakorkoli, na koncu z nasiljem doseže, kar mora doseči. Zaradi tega, da bi naredil korak naprej. A takrat, ko človek proda svoje sanje, sebe, ne more narediti nobenega koraka naprej več. Vse, kar mu preostane je, da stoji na mestu. Ali dela korake nazaj. Južek se tega ne zaveda. Največji korak naprej je zanj dokončen korak nazaj.

Sta Adam in Eva v Rdečem klasju?

Rade Šerbedžija v vlogi naivnega Južka Hedla in Majda Potokar v vlogi Zefe Toplek seveda nista moj Adam in Eva. Ali bolje. Adam je Južek. A Eva je … Pravzaprav so tri. Nobene možnosti ni, da bi se združile v eni Evi. Preveč so si nasprotne. A točno takšna Eva bi morda lahko rešila Južeka. Mati in dve hčeri. Mlajša hči, Tunika, so sanje, ki jih Južek ne more ali ne sme sanjati. Enako zasanjana in naivna kot Južek. A krepostna in pobožna. V celoti drugačna. Mati Zefa in starejša hči Hana sta realnost. Realnost, ki jo obvladuje potreba. Ni pomembno, ali gre za delo na kmetiji ali za spolnost. Kot pravi Zefa : Kaj bi me brez moškega?

Saj res. Kaj bi ženske brez moških?

Seveda so moški in moški. Južek, v bistvu naiven sanjač, ki morda celo verjame v združitev nezdružljivega, verjetno v tistem času na takšen način nima možnosti preživetja. Predstavlja eno skrajnost, zaradi katere postane skoraj preveč »na razpolago«. V bistvu nekako nima hrbtenice. Takrat, ko ugotovi, da njegov način ne daje rezultatov, uporabi pot, ki jo je predtem zavračal. Ne v sebi, v javnosti. Uspeh je seveda jalov. Seveda je tu stari Toplek, Zefin mož. Bolan, impotenten, v bistvu starec, a še vedno pohoten preko možnosti svojega telesa. Vse, kar lahko uporabi, da zadovolji svojo slo, so roke. Za Zefo, relativno mlado, močno žensko, ki se trudi preživeti na kmetiji v tistih časih, nedvomno ne več moški. Samo še mož. Ja, to dvoje se lahko tudi izključuje.  Njen odnos do njega je nedvomno odnos zaničevanja in ne spoštovanja. Nobene nežnosti ni med njima, ki bi jo človek lahko pričakoval od moškega in ženske, ki sta nedvomno preživela četrt stoletja skupaj in imata skupne otroke. Nežnost, ki bi govorila v prid ljubezni. Morda ne več telesne, a ljubezni, ki je preko tega.

Morda moja naivnost. Tako kot ne razumem pohote (ne samo želje; željo razumem; ta je večna) nedvomno v bolečini razsutega Topleka (Jože Zupan), ki se odraža v starcu (morda samo krik po življenju), tako ne razumem popolne indiferentnosti in celotne odsotnosti človeškega v odnosu do moža, kot jo kaže Zefa. Nedvomno ni lahko preživeti. A nedvomno bogata kmetija ni brez možnosti preživetja, če gospodar ni več zmožen dela. A je še živ. Tudi v tistih časih ne. Vedno so ljudje, ki nimajo nič, a morajo preživeti. Morda sem naivna (seveda sem). Morda sem preveč patriarhalna sama (verjetno sem).

V bistvu dva moška, ki nista zares »moška«. In ostali? Če so, ne izstopajo ali niso izpostavljeni v svoji vlogi. Nekaj kulakov, ki se ne vdajo. Nekaj posameznikov, za katere ne vem, kako so lahko postali »kulaki«. Morda so se kot »kulaki« rodili. In potem kup tistih, ki so v »službi oblasti« ali »splošnega dobrega«. Zlorabljajo položaj (Janža), izvajajo brez miselnih vprašanj o smiselnosti početja … ali preprosto so. Ker morajo preživeti.

In kje je ljubezen?

A vrnimo se k ljubezni. Tisti, ki ne more vzkliti. Južek, ki se takoj, ko jo zagleda, zaljubi v Tuniko. V bistvu je kot sanje, angel, v svoji dolgi beli obleki takrat, ko jo prvič zagleda. A »deklina« ni »deklina«. Tudi sama je naivna v svoji sliki ljubezni med moškim in žensko. Posebej v tistem času in posebej na kmetih. Nekako ne sodi tja. Ljubezen na kmetih ne more biti platonska, ker je vse »naravno« del vsakdanjega. Parjenje, kotenje, sesanje, ipd.. A Tunika bi rada zasanjane besede, nežne poljube. Naiven otrok znotraj pohotne družine. Ker mati, Zefa, je pohotna. In Hana, sestra, je pohotna. In pohoten je umirajoči oče. Vedno obstaja možnost, da se človek obrne k tistemu, ki ga ne ogroža. Če je to bog, potem je pač bog. Morda, če nisi takšen, kot ostala družina, res edini način, da preživiš.

Za Južeka premalo. Čeprav zaljubljen, a zaljubljen v nekaj, kar ne more biti. Samo slika je v njegovi glavi. Morda naiven, na drugačen način kot Tunika, a njeno popolno nasprotje. V bistvu sta nezdružljiva. Južek ne razume Tunike, Tunika ne razume in ne sprejema tistega dela Južeka, ki je tako očitno prisoten v odnosu z njeno materjo. Južeka, ki se vda lastni (ali Zefini?) pohoti. Zato ga zavrne in se vrne v božje naročje.

Razlog, da sploh pišem o tem filmu na tem mestu, so njegovi prizori seksa. Čeprav me osebno skoraj ne morejo prepričati. Ne prizori sami po sebi. Tisti so še najmanj dvomljivi. Najmanj prepričljiva zame je Zefina pohota. Zopet ne pohota sama zase, ampak način, kako se odraža ali kako jo Zefa zadovoljuje. Ker ni zapeljevanje, ni koketiranje, nobene tipične ženske igre. Samo »nasilje«. Način, kako Zefa vsili sama sebe Južeku, je skoraj tako netipično ženski, da ga sama lahko razumem samo skozi njen prevzem »patriarhalne« vloge v družini in na kmetiji.  Ker ni prisotnosti ničesar, kar bi lahko pogojevalo, zame netipično žensko ravnanje. Morda samo evforija ob novem življenju, ko krava povrže mladička. A Južek? Obratno. »Na razpolago«. Čeprav noče. A človek ne bruha, če mu je nekaj dobesedno potisnjeno v usta? Južek bruha. A dosti kasneje.

Seks se zgodi. Potreba (Zefina) je tako zelo kričeča, da izgori v trenutku. Začetek »razmerja«, ki ga opazijo vsi. Ker je Zefa spremenjena. Ker veljajo njeni pogledi, ljubosumni pogledi, obema hčerama. Ne, tudi v njenem odnosu do hčera ni nobene nežnosti. Ali je sama ne opazim. Zefa stopa po odru lastnega trpljenja, ki bi naj opravičeval njena dejanja. Sama, ob bolnem možu, na kmetiji, brez moškega. Težko, da se človeku zasmili. Vsaj meni se ni.

Seks se dogaja. Južek se spreminja. Ni več naiven. Ne verjame več lastnim besedam, izrečenim ob svojem prihodu v ta kraj, vedno bolj ujet v zanko, v katero se je sam ujel. Alkohol samo dodatna substanca za obstoj. Tako kot Tuniki molitvenik. Nekako se maščuje Zefi, ki se mu je vsilila, in Tuniki, ki se mu noče predati, s seksom z Hano. Hano, ki je takšna kot Zefa. Zaradi tega takoj začuti, kaj se dejansko dogaja v hiši. Tudi ona se mu vsiljuje. Na drugačen način kot Zefa, a vendarle.

Svoj sklepni del doživi seks neko deževno noč, ko mož zaloti svojo ženo z Južekom sredi spolnega odnosa na kupu žagovine. Nekaj, kar starec ne more preživeti. Ker sedaj ve, da je Zefa (še vedno) pohotna, a njegova pohota ni tisto, kar Zefa potrebuje. Ker ne more pogasiti njene pohote. Njegova impotentnost dobi ime. Sedaj je. Umre sredi blata na dežju. Čeprav gospodar, ni izbran samec s strani samice. Ne več. Ker zanjo ni več samec. Najbolj naravna pot. Ja, če ne gre za ljudi. A tukaj gre za ljudi.

Ima lahko vse to »srečen konec«?

Konec filma je edina logična pot. Južek na žrtveniku. Kazen za sanje, kazen za individualizem. Vsak dobi na določen način svoje. Tuniki umrejo sanje v idilično ljubezen, saj je soočena s pohoto in tistim, kar pohota naredi iz ženske ali moškega. Varnost je verjetno nekje na križu. Hana je uspela. Izzivala je in dosegla, kar je hotela. Južek niti ni tako pomemben, kot mati. Materi je »prevzela« ljubimca ali vsaj izzvala njeno ljubosumje. Ljubezen? Kje že? Odnos do matere?! A Hana lahko postane Zefa. Morda njena kazen. Zefa plačuje. Ne, ne žaluje za možem. Žaluje za moškim, ki dejansko ni toliko moški, kot bi človek pričakoval. Sicer pa… je lahko pričakovala kaj drugega? Kar je uspelo njej, lahko skoraj vsaki.

Če nam je ljubezen lahko v pogubo, kaj je šele takrat, ko ljubezni ni. Ko je samo čista, krvava, pod kožo vnesena, potreba… ali pohota. Ne, s strastjo ali poželenjem, tistimi mravljinčki, nima ravno zveze. Vsaj zame ne. A saj vemo. Vsakemu svoje in vsak po svoje.

Ima Rdeče klasje kaj z ljubeznijo? Ne, samo z zaljubljenostjo. A zaljubljenost ni bila še nikoli ljubezen. Čeprav lahko postane ljubezen. A za to je potrebno veliko, veliko več.