Pravkar sem se vrnila s sprehoda. Moja "desetka", moja Drava, moja pot. Ker je pot kar dolga, imam ob njej svoje "priljubljene" prostore, kamor grem lulat. Seveda, če človek pije kar nekaj vode, mora v dobri uri in pol vsaj enkrat lulat. Tudi danes ni bilo nič drugače. Na tla vržem rokavice, dvignem pulover in si ravno začnem vleči navzdol trenerko, ko pride iz grmovja moški s cigareto v ustih, star kakšnih štirideset. Obstanem za trenutek in nato vprašam: "Dober dan. A boste dolgo tukaj?" Moški, kakor da ni slišal mojega vprašanja, odgovori z vprašanjem : "Od kod ste pa vi prišli?" No, skoraj isto vprašanje bi sama lahko postavila njemu. A so mi možgani delovali samo v eno smer: moram lulat. Ponavadi kar nekaj časa treniram mišico (saj veste, Keglove vaje), preden se odločim za dejanje. To pomeni, da je takrat že skoraj "zadnji čas". Moškega očitno to ni zanimalo. Brez posebnega zanimanja za njegova vprašanja (očitno sva bila skoraj kot zakonca po dvajsetih letih zakona), nadaljujem v svoji smeri: "No, moram lulat...To je moj plac za lulanje..." Šele dokaj neumen izraz na njegovem obrazu, ko je verjetno sestavljal v mislih skupaj besede, ki sem jih pravkar izgovorila, še vedno v dvomih, da je prav slišal, mi je razkril vso smešnost prizora. Prasnem v smeh, spustim pulover, poberem rokavice, pogledam proti moškemu in se z "nasvidenje" poslovim.
Pika, Pikica, Pikec...ti si pa res neverjetno iskrena! Človeku, pa še moškemu, začneš razlagat svoje zadeve, povezane z lulanjem, kakor da razlagaš, kako se pride do nogometnega stadiona. Ni čudno, da je ostal brez besed. Šla sem dalje in pri tem premišljevala, da me je samo srečna sekunda ali še manj ločila od neprimerno bolj neprijetnega trenutka. Bilo bi res smešno, če bi prikolomastil iz tistega grmovja takrat, ko bi ravno začela lulat. Ker bi se težko ustavila. Verjetno bi stala in se gledala, dokler ne bi opravila tistega, kar sem se pač namenila.Tako pa... sem samo izgubila svoj "plac" za lulanje...Ja, kakšen kilometer dalje sem še sama zavila v gozd, a sem prej dobro preverila, če se v kakšnem grmu ne skriva kakšen zajec ali kaj večjega. A nekaj drugega je bilo bolj pomembno...nekaj, kar mi je ob tem dogodku pokazalo ... mene ...
Toliko žalosti je danes v meni, da je skoraj ne prenesem. A sem, ne glede na to, opazila čudovito modro nebo, pokrito tu in tam z majhnimi belimi oblaki; toplo sonce, ki je položilo svetlečo preprogo na gladino Drave... in predvsem... nasmejala sem se sama sebi in svoji neumni netaktni iskrenosti... To sem jaz. Res sem to jaz. Tudi takrat, ko vse v meni joče, je v meni še vedno tista neusahljiva energija, tisto življenje, tista strast za vsem, kar je okrog mene, vsem, kar sem, vsem, kar delam...strast živeti, strast za vsem, kar je življenje...preprosto življenje...
Opazovala sem drevesa ob reki, ko sem se vračala domov... gola, brez življenja...a samo navidezno, samo na zunaj...V njih je toliko življenja, v vsaki najmanjši vejici...in to življenje bo kot sok napolnilo številne drobne popke spomladi, da se bodo odprli in pokazali svoje nežno zelene listke...S kozi sok bodo rasli, postajali močnejši, da jih noben veter ne bo mogel odtrgati z veje... In tako je z mano...samo navidezno ni v meni ničesar več, nobenega življenja, nobene strasti...samo žalost...a vem, da bo, morda ne spomladi, morda ne letos, enkrat...moja duša spet pognala svoje liste, najprej nežne, občutljive, ki bodo z vsakim dnevom in žarkom sonca postajali močnejši, dokler ne bodo bolj močni, kot so bili kdajkoli...In takrat bom rekla: nasvidenje žalost...
