petek, 13. avgust 2010

Strast v prepelicah v omaki iz cvetov rdečih vrtnic

Včasih se čisto nepričakovano zaletimo v nekaj, kar nas spomni na majhno, v bistvu nepomembno stvar iz naše preteklosti. A očitno nekaj, kar je v nas pustilo neko sled spomina, vplivalo na naše misli, čute in čustva takrat, ko smo se z njo srečali. Tokrat sem se spomnila filma. Čisto posebnega filma.

Takrat, ko sem ga prvič videla, je bil zgolj slučaj. Več kot petnajst let je od tega. A bil je tako drugačen, predvsem v načinu, kako je posredoval sporočilo ali me soočil s popolnoma neobičajnim načinom izražanja tako vsakdanjega čustva, kot je to ljubezen. A vendar je bil tudi način izražanja tako običajen, tako vsakdanji. Hrana, priprava hrane, kuhanje... Como aqua para chocolate. Kot voda za čokolado. Čutnost, ki jo skozi pripravo hrane tako lepo riše film, in tisto tako preprosto, naravno življenje, a vendar strastno v skoraj vsakem trenutku, ki ga slika pred nami.

Zgodba je skoraj klasična, preveč klasična za ljubezensko zgodbo, kjer gre za prepovedano ljubezen. Ljubezen, ki sklije in bi lahko postala prava ljubezen, ki polni življenje s svojo polnokrvnostjo, strastjo, nepreračunljivostjo... Samo je, a ne sme biti. Zaradi nečesa, kar je del tradicije. Pa čeprav morda zaznamovane z grehom in spočete v grehu, a morda ravno zaradi tega obsojene, da opere z devištvom grehe matere in plačuje zanjo s tem, da skrbi za njo, kuha za njo. Zadnja, najmlajša med tremi hčerami. In mati, avtoritativna in neizprosna do tistih, ki navidezno nimajo možnosti upora. A ravno najmlajša, Tita, je največji upornik. Tisti tihi, na njej poseben način. Čeprav srednja pobegne, a njen beg je predvsem splet naključij in predvsem čudovite večerje, ki jo pripravi Tita, da bi povedala svojemu dragemu tisto, kar mu ne sme, a vsi vedo. Da ga ljubi. Ta večer, ko se to zgodi, prepelice v omaki iz cvetov rdečih vrtnic. Nektar bogov. Tako poimenuje jed njen dragi,  »njen« Pedro …

Klasična zgodba izgubi klasičnost, ko se moški odloči poročiti s sestro svoje drage, da bi lahko bil zraven nje. In tako živijo skupaj tri sestre z materjo in moškim, poročenim z eno in v ljubezni z drugo.

Vsekakor ni presenečenje, da je kuhanje, priprava hrane, odsev ljubezni in strasti, ki jo Tita izkazuje vsaki dan do Pedra. Vse skupaj, Tita sama, se je začelo v kuhinji, pri rezanju čebule, ko je njena mama dobila popadke in na kuhinjski mizi ob prisotnosti Nache in svojega moža rodila deklico, Tito. Plodovnica je odtekla kot neizmeren varen objem, ki ga je imelo dekletce v telesu svoje matere, in potisnila Tito v življenje. Razlila se je  po tleh, izparela skozi žarke sonca in se združila s solzami sreče in sokom sveže narezane čebule v sol, ki so jo uporabljali za kuhanje, v življenje samo. Tito je zaznamovala za vse življenje, kakor čebula, na katero je bila Tita vedno zelo občutljiva. In seveda Nacha, ki je dekletcu ponudila varen objem zunaj njene matere, in ji hkrati dala dosti več, kot samo varen objem. Dala ji je ljubezen do vsega, kar se odvija v prostoru, kjer se je Tita rodila. Pokazala ji je, da se energija življenja dejansko poraja tukaj, v kuhinji. Vse ostalo, ja, vse ostalo je samo nadaljevanje.

Kuhinja kot prostor, kjer se poraja in odvija življenje samo. Strastno, prežeto z užitki, polno vonjev, okusov, zvokov. Strast je v pregreti plošči, na kateri zacvrči celo voda kot strast sama. Strast je v rezanju čebule, katere sok privabi solze, slane kot sol sama, da se prelijejo skozi oči na lica. Strast je v vseh ostalih obrazih kuhanja, stiskanju, gnetenju, zvijanju, mešanju, cvrčanju, okušanju,… Strast je v vsaki posamezni sestavini, ki preraste sebe samo takrat, ko postane del jedi. Vsaka jed s svojim vonjem, okusom, energijo, ki jo nosi v sebi, polni na poseben način. Ne napolni samo želodca, ampak polni dušo, srce in vzbuja skozi užitke svojega sprejemanja občutke, ki presegajo prvinski namen hrane same. Hrana ni za preživetje, hrana je življenje samo. Morda sedaj razumem, zakaj je hrana tako zelo pomemben del vseh obredov, ki smo jih vpeljali v svoja življenja. Kako lahko pokažeš strast do življenja, ki odseva skozi vse obrede njegovega proslavljanja, če vanje ne vključiš hrane in užitkov njene priprave in sprejemanja vonjev in okusov, ki jih hrana daje? Ja, hedonisti vedo. Če ne znaš uživati pri hrani, ne znaš uživati, resnično uživati življenja samega. Ne v lepoti narave, ne v prijetnosti druženja, ne v intimnosti spolnosti, v ničemer, kar je življenje.

Kaj je zgodba, kaj je njeno ozadje? Mehika, Rio Grande, 1895. Posestvo, družina, kjer se kot tretja, najmlajša, rodi deklica Tita. Že s samim rojstvom jo tradicija zaznamuje za celotno življenje. Kot najmlajša hči se ne sme poročiti. Njeno življenje je darilo materi, saj mora zanjo skrbeti. To je njena vloga. A Tita je ne spozna. Ne še. Takoj po rojstvu umre njen oče. Infarkt. Takrat, ko se sooči z govoricami, ki niso samo govorice, ampak resnica, da ga je žena prevarala in da njegova druga deklica ni njegov otrok. Mama Elena ostane sama s tremi deklicami; najstarejša Rosaura, druga Gertrudis in najmlajša Tita.

Ta odrašča sredi kuhinje ob Nachi, ki jo z ljubeznijo vodi v ljubezen do kuhanja. Nekje vmes, še kot dekletce, prvič spozna Pedra. Še sam je takrat fant. A ljubezen se rodi v otroških očeh. Takrat, ko ima Tita petnajst let, Pedro zaprosi za njeno roko mamo Eleno. Sooči se z tradicijo in pravico mame Elene do življenja svoje najmlajše hčere. Na pladnju mu ponudi najstarejšo, ki nekako ne sodi v to družino. Ker Tita je strastna, ker je strastna tudi Gertrudis in nedvomno je strastna (ali je bila) mama Elena. Pedro privoli. Če ne more imeti Tite in če mora Tita imeti svojo mater, potem bo z njo na edini možni način. Vsaki dan, kot član družine. Kot mož njene sestre.

Tito zlomi. Njene solze, ki padajo v hrano, ki jo pripravljata skupaj z Nacho za poroko, so prvi odraz mističnosti in hkrati moči, ki jo ima Tita skozi kuhanje. Torta veselo poroko spremeni v žalost, ki se zaključi s skupinskim bruhanjem vseh svatov, vključno z nevesto in ženinom. Mama Elena poskuša kaznovati z bičem svojo najmlajšo, a jo  smrt Nache ustavi v njeni nameri. Nacha umre, kakor, da njeno srce ne prenese žalosti, ki jo doživlja njena Tita. Ker Tita je dosti bolj njena kot je bila kdajkoli mamina. Čeprav tako Nacha kot Tita že vesta, zakaj se je Pedro poročil z Rosario. A kakšno življenje je sploh lahko to? A ni trpljenje vseh s tem še večje? Vsaki dan soočanje s tem, kar ne moreš imeti? Čeprav tukaj, na dosegu roke, a hkrati neskončno oddaljeno in nedosegljivo. Nachino trpljenje ob doživljanju Titine bolečine iz dneva v dan, brez možnosti, da izgine, je nekaj, kar Nacha ne bi prenesla. Raje izbere smrt.

Tisto noč, poročno noč, začne Tita plesti ogrinjalo. Ogrinjalo, s katerim skuša prikriti svojo bolečino, svojo ljubezen, sebe. Ne glede na to, kako dolgo postane pregrinjalo, skoraj tako dolgo kot noči, ko leži sama v postelji z vedenjem, da njen dragi leži zraven njene sestre, ne more zares prikriti ničesar. Navidezno se življenje odvija normalno dalje. Seveda ni nič normalnega v odnosih med člani družine.

Kuhanje je Titin način izražanja vsega, kar čuti globoko v sebi, a ni dovoljeno pokazati. Čeprav ni nobenega dvoma, da vsi vedo z vsakim koščkom hrane, ki jo nesejo v usta, takoj, ko se ta dotakne brbončič na njihovem jeziku in se okus razleze v zadnjo vlakno njihovih možganov ter se kot čista naslada razlije po telesu, takrat vedo. Nobene možnosti ni, da ne bi vedeli.  Tita z nasmehom sprejema njihovo vedenje, ki mora ostati tako skrito kot njena ljubezen do Pedra. Vsi vedo vse in vsi igrajo svojo vlogo lažnega stanja nevedenja, nerazumevanja. Tisti, ki se jih laž dotika še posebej s svojimi prsti, plete dvom in razočaranje okrog njihovega srca, postanejo ujetniki teh navideznih odnosov normalnega družinskega življenja. A laž in potiskanje bolečine jih notranje razjeda tako dolgo, dokler se ne pokaže na njihovih obrazih in obvlada njihovo telo. Zato Rosaura nima možnosti. Bolezen jo iz dneva v dan, iz ene v drugo jed, ki jo pripravlja Tita, navidezno krepi, a dejansko notranje ubija. Je kriva Tita? Ne, ona je ljubila in bila izbrana s strani svojega moškega pred njo. Je kriva Rosaura? Ne, ona je vzela »nekaj«, ker je mislila, da bo imela »nič« do svoje smrti. Kompromisi nikoli niso pozitivni. Sploh, če so kompromisi s srcem.



In Tita? Kuhanje je njena svoboda, tam je ženska, kakršna želi biti. Ženska, strastna, ženska iz mesa in krvi, ki ljubi do konca, ne glede na to, kaj ji bo ta ljubezen prinesla. Enostavno sprejemanje. Zato postaja iz dneva v dan močnejša, od enega obeda do drugega njena moč raste. Dobiva krila, na katerih je vedno bolj vidna njena strastna in neomajna ljubezen do moškega njenega življenja. Zaradi moči postaja v svoji svobodi skoraj egocentrična, kakor da ji je vseeno za vse razen za Pedra.

Ne Pedro, ljubezen do Pedra je generator njene moči.  Včasih dobiš občutek, kakor da Pedro sploh ni več pomemben, da ni več v središču njene biti, njenega razloga, da obstaja. Kakor, da postaja vse skupaj igra, katere glavni namen je dokazovati iz dneva v dan, da bi bilo edino pravično, da bi bil Pedro njen, ker ga ljubi bolj, kot bi ga lahko kdajkoli ljubila Rosaura. Nobenega dvoma ni, da tudi Pedro ljubi njo, vsaj zanjo ne. Če ljubiš, res ljubiš, verjetno pustiš ljubezni možnost, da je srečna. Kolikor je lahko srečna brez tebe. A Tita ne dvomi ne v Pedra in ne v svojo ljubezen. A Pedro? Tita je bila njegova ljubezen na prvi pogled, Tita je njegovo življenje, njegov razlog, da ostaja znotraj čudnega trikotnika (ali petkotnika, če upoštevamo še mamo Eleno in sestro Gertrudis), razpet med svojo ženo in zaradi vrednot, ki jih nosi v sebi, odgovoren do nje. Včasih utrujen, a vpet v ta krog, iz katerega ni videti rešitve.


Ljubezen, izkazana skozi strast, plane v vsej svoji moči na plan tistega dne, ko Pedro pred vsemi podari Titi šopek vrtnic. V resnici zato, ker jo ljubi, navidezno zato, ker tako skrbi za družino s svojim kuhanjem. Vrtnice imajo trne in s svojo lepoto ranijo Tito. Nič v primerjavi z njenimi ranami. Tita vrne podarjene vrtnice Pedru skozi prepelice, pripravljene v omaki iz vrtnic. Nektar bogov. Tako poimenuje jed Pedro. A vsak grižljaj, ki ga dajo v usta, odraža samo eno. Zavedanje dejanske situacije in vlog, ki jih igrajo. Tistega dne Gertrudis izgine iz tega čudnega kroga. Na konju enega izmed revolucionarjev, ki zavoha njeno strast, izparelo skozi vodo, dotikajočo se njenega telesa po zaužitju prepelic.

Tako ostanejo sami. Navidezno življenje se nadaljuje. Tita in Pedro, ki poskušata ukrasti znotraj tega intimne trenutke zase, čeprav omejene samo z dotikom, pogledom in seveda hrano. Mama Elena, ki posega v to. Rosaura, ki poskuša biti, kar ni. Rodi se otrok, ki ga Tita skrivaj doji. A to ni njen otrok, ni njun otrok. Nekega dne Pedro in Rosaura odideta, nekega dne se Tita zlomi, nekega dne najde celo smisel v življenju brez Pedra in nekega dne umre mati in njena smrt vrne Pedra v vsakdanje življenje Tite. Skupno življenje se nadaljuje.

Ne bom razpredala zgodbe dalje. Pride dan, ko se Tita združi s svojim Pedrom. Trenutek združitve je trenutek, ki ga Pedrovo srce ne prenese. Umre, ko ljubi svojo Tito. Tako kot njen oče. Moški so v tem filmu šibkejša bitja. Vsi moški. Pa saj so tudi drugače, kajne? Tita ju prekrije s svojim pregrinjalom, ki ga je pletla toliko noči, ko ni smela biti s svojo ljubeznijo. Strast v njej, nedoživeta strast, se ne more izživeti skozi ljubezen s Pedrom. Pedra ni več. A lahko zagori in izgori sama vase v ognju, da bi se rodila v večnosti. Samo nekaj vžigalic, ki jih Tita sprejme vase in plamen v njej rodi plamen izven nje. Tita ve, da lahko vžigalica zagori v izdihu ljubezni. Tita ve, da mora zagoreti samo ena istočasno. Nikoli več vžigalic skupaj. Zagorita in se združita v ognju, v tunelu svetlobe, ki ju oba skupaj ponese v izvor vsega, tistemu, kar je onkraj življenja. Ne v življenje. A kaj je pravzaprav življenje? In kje je njegov konec in kje je njegov začetek?  
  
Morda sem včeraj razmišljala drugače, kot razmišljam danes. A naš pogled na vse, kar sprejemamo v svoje življenje, je odvisen od občutkov in izkušenj, ki nam jih življenje prinaša. Je ljubezen smiselna, če ji ni usojeno, da bi bila? Verjetno ne. Povzroči preveč bolečine za vse, ki se jih na kakršnikoli način dotakne. Je ljubezen lahko, če se ne polni z dajanjem in sprejemanjem, če dejansko ne »živi«? Verjetno ne. Vsaj ne ljubezen. Morda samo še nekaj, kar želimo, kar postane obsesija. Ne zares ljubezen. Lahko nekdo, ki nima ljubezni, prizadene nekoga drugega samo zato, ker jo ima? Verjetno res. Takšna je mama Elena. Njen odnos do Tite je grozljiv. Ujetnica same sebe in svoje neizživete ljubezni želi uničiti ljubezen pod krinko tradicije. A ni tradicija tista. Ta je le izgovor. Ne, moč je, moč poseganja v življenja drugih. Čista hudobija. Izrabiti moč, ki jo imamo in se jo zavedamo, samo zato, da nekdo ne bi imel nekaj, kar mi ne moremo imeti. Čista hudobija v mojih očeh.


Ljubezen tega filma je trpljenje. A morala bi biti tisto, kar polni. Ljubezen v tem filmu žene strast. A strast je lahko uničujoča. Ljubezen lahko v njej izgori. Čeprav brez strasti ne more biti zares ljubezni. A umetnost je vzdrževati ravno pravo žerjavico, ki ohranja in hrani našo ljubezen vedno znova in znova. Nekako je to uspleo samo Gertrudis. A strastna kot je, je vseeno še najbolj na tleh s svojimi nogami. Ja, realnost je nujna za ljubezen. Ljubezen, ki ne izgori, ki ni trpljenje, ki ne jemlje, ampak ljubezen, ki je življenje samo. Polno, sočno, strastno in čudovito lepo.

Še nekaj. Ljubezen gre skozi želodec. Če je želodec center vseh energij, potem je generator ljubezni in strasti same. Drage moje ženske, se sploh zavedate tega?  Tita je to vedela.  Še nekaj. Ženske v tem filmu so še ženske. Film se dogaja na prelomu 20.stoletja. Tako v ljubezni kot pri rojevanju in vseh ostalih stvareh...ter seveda po izgledu...

In na koncu, čeprav ne nepomembno. Simbolika. Naslov filma. Kot voda za čokolado. V Mehiki se stopljena čokolada pripravi tako, da se raztopi v vodi, ko ta zavre. Stopljena čokolada, ki je mehka, ki teče. Tako kot ljubezen, ki jo strast naredi mehko, tekočo, takšno, ki steče v vse pore našega življenja. Če je strasti ravno prav, ne premalo in ne preveč. In če je ljubezen … 

(spomin na avgust 2008, ko je nekdo "zamajal" tla pod mojimi nogami)

Ni komentarjev:

Objava komentarja