torek, 24. december 2013

Kako je žabica Anja našla sonček?

V veliki mlaki sredi Žabje vasi živi žabica Anja. No, saj žabica Anja ne živi čisto sama! Saj je vendar stara tri leta. Tako majhne žabice še ne smejo živeti same, kajne? »Ne smejo in tudi ne znajo«, pravi mama. S tem se žabica Anja ne strinja. Prepričana je, da zna živeti sama. »Nič ni lepšega, kot živeti sam«, razmišlja žabica Anja. »Ah, če bi le mama in očka pustila, da živim sama«, sanjari sredi belega dne. »Delala bi, kar sedaj ne smem. Jedla bi samo čokolado, igrala bi se ves dan, ne bi pospravljala postelje in vso noč bi gledala televizijo«. Žabica Anja zavzdihne: »Komaj čakam, da postanem velika in bom lahko živela sama!«



V majhni, lepi hiški iz blata, ki sta jo postavila očka Žabon Grega in mama Žaba Rega, živi žabica Anja skupaj s starejšim bratcem Jako in sestrico Majo. Ima  čisto svojo majhno sobico. V njej je majhna zelena postelja, prekrita z belo odejo. Pod oknom stoji majhna mizica, kjer žabica Anja riše, kadar je zunaj preveč vroče. Kadar sonce pripeka tako močno, da posuši zemljo, ostanejo žabice kar doma. Zarijejo se v svoje blatne hišice in čakajo na lepše vreme.



Takrat, ko prve kaplje dežja potrkajo na okno, žabica Anja odskaklja na dvorišče. »Kako čudovito je, kadar dežuje!« Žabica Anja je še posebej vesela, kadar dežuje tako močno, da po tleh nastanejo velike luže, ki se prelivajo ena v drugo. Skače iz ene v drugo, se zarije v blato in spet skoči iz v lužo ter na ves glas veselo rega. »Rega, rreeegggaaa, kvak, rega, rreeegggaaa, kvak, Anja je junak«, prepeva s svojim drobnim glasom. Seveda je zvečer vsa umazana od blata. Sploh ni več zelena, ampak rjava žabica.



Mama Žaba Rega se takrat jezi na žabico Anjo. A saj ne more biti dolgo jezna nanjo. »Ti si moj sonček, moja mala žabica«, reče mama žabici Anji. »Kako sem jaz sonček, mami?«, jo vpraša žabica Anja. »Tvoje očke tako svetijo, kakor da je v njih skrit majhen sonček«, ji odgovori vedno mama. Kako žabica Anja ne bi bila sonček, če vedno nasmeji vse s pripovedovanjem svojih doživetij.


Žabica Anja je najmlajša med vsemi otroci.  Mama ji vedno reče »moja mala žabica«. Očka jo je največkrat pokliče kar »moja žabička«, ker je  tako majhna. Res je majhna, čisto drobcena. Tako majhna je, da se lahko skrije v orehovo lupino. Še vedno je svetlo zelene barve, saj je še vedno otroček.

Če smo čisto iskreni, je žabica Anja postala zadnje leto prava mala razvajenka. Vedno, kadar ji kaj ni po volji, začne tuliti na vso žabje grlo.»Reeeegggaa aaaaaaaa, reeeegaaaaaaaa,« se dere, da odmeva po vsej Žabji vasi. Potem, ko se ne more več dreti, se začne napihovati. Napihuje se je in napihuje, da postane skoraj tako velika in okrogla kot jabolko. In vsa rdeča v obraz! Kako se ne bi mama in očka prestrašila, ko njuna mala žabica postane velika rdeča žogica! »Ne smeš se napihovati«, pravi mama. »Samo fantki se lahko napihujejo, ne punčke. Punčke nimajo zvočnega mehurja, da bi se lahko napihovale, mala moja žabica«. A nič ne pomaga. Žabica Anja se napihuje tako dolgo, dokler ne doseže, kar želi.

Kadar ji mama Žaba Rega v trgovini noče kupiti čokolade, žabica Anja skoči na prodajalko in ves čas tuli: »Hočem čokolado, hočem čooooookoooooolllllll addddddddddooooooo«. Mami Žabi Regi postane nerodno, ker vsi gledajo proti njej in vprašujejo: »Kvak, kaj je narobe, kvak?» Žabico Anjo hoče prijeti za majhen žabji krak, a ker je tako majhna, se ji vedno izmuzne. Skače po široki glavi prodajalke zdaj sem in zdaj tja. Prodajalka opleta z dolgimi žabjimi kraki, da bi se rešila vreščečega otroka na svoji glavi, medtem ko mama Žaba Rega lovi žabico, a je nikakor ne ujame.


»Mala moja žabica«, ji prigovarja mama. »Nisi več moj sonček, ko me tako jeziš! Kje je moj sonček?« Vsa utrujena mama Žaba Rega na koncu vedno popusti: »Saj dobiš čokolado, kupila ti bom čokolado. Samo pusti že gospo prodajalko na miru. In ne deri se več! Glava me že boli!« Kakor hitro mama Žaba Rega izreče te besede, žabica Anja utihne, se nasmeji in skoči v mamino naročje. »Sem sedaj spet tvoj sonček, mami?«, jo pogleda z nagajivimi očmi.

Vedno je tako zadnje mesece. Če mama Žaba Rega in očka Žabon Grega zahtevata nekaj, kar žabica Anja noče, z vikom in krikom, cepetanjem in nagajanjem doseže svoje. Kadar ji ne uspe takoj, zadržuje zrak  in se vedno bolj napihuje. Seveda očka in mama na koncu vedno popustita. Ja, žabica Anja je res majhna žabica, a velika razvajenka. Tako je vsaj bilo do tistega pomladanskega dne.


Tega dne, bila je sobota, sta mama Žaba Rega in žabica Anja obiskali znanko na koncu vasi. Žabica Anja se je igrala z otroci, medtem ko sta mama Žaba Rega in njena prijateljica klepetali ob skodelici čaja. »Oh, kako pozno je že! Moja mala žabica, pridi, greva domov. Pripraviti moram večerjo, preden pride očka,« je zaklicala mama Žaba Rega žabici Anji. Nič. Žabica Anja se je še naprej igrala. Mama jo je znova poklicala. In nato še enkrat in še enkrat. Žabica Anja je sploh ni slišala. No, seveda jo je slišala, a je ni hotela slišati. Še naprej se je igrala z otroci, kakor da mamine besede niso namenjene njej, žabici Anji.

Mama Žaba Rega je vstala in jo prijela za roko: »Domov morava. Ne slišiš, da te kličem?«
»Nnneeeeee, ne grem,« je zatulila žabica Anja. »Igram se! Ti pa lahko greš…«
»Ne, tudi ti greš. Takoj zdaj, z mano«, je bila že jezna mama Žaba Rega.
Znova je prijela žabico Anjo za roko, a jo je ta odmaknila. Na ves glas je začela tuliti: »Ne, ne grem, da veš. Jaz ne grem domov. Tukaj bom ostala!«.


Mama Žaba Rega je vlekla žabico Anjo za roko, a brez uspeha. Žabica Anja je tulila in tulila na vse žabje grlo. A tokrat mama Žaba Rega ni popustila. Žabica Anja je spoznala, da mame ne bo tako lahko preobrnila. Začela je zadrževati zrak. Namesto, da bi ga spustila skozi usta, ga je usmerila v zvočni mehur pod žabjimi usti. No, tja, kjer imajo žaboni zvočni mehur, a ga žabica Anja seveda ni imela. Počasi je postajala večja in večja. A mama Žaba Rega še vedno ni popustila.

»Nič ne pomaga. Napihni se kot balon, če hočeš, a tokrat ne bom popustila«, je odločno rekla žabici Anji. Žabica Anja se je napihovala in napihovala. Bila je že vsa rdeča in velika kot mandarina. A še vedno se je napihovala. Sedaj je bila velika že kot pomaranča. A mama še vedno ni popustila. Žabica Anja se je napihovala in napihovala. Tako velika ni bila še nikoli. Saj je bila že skoraj podobna mali oranžno rdeči buči! In takrat se je zgodilo. Žabica Anja ni zmogla več. Morala je spustiti zrak iz sebe in zajeti svež zrak v svoja pljuča. Na široko je odprla usta in…. Ššššššššššššššiiiiiiiiivvvvvvvvvvvvvv!


Žabica Anja je izginila. Nenadoma je ni bilo več. Vsaj na dvorišču ne. Odneslo jo je visoko v zrak, daleč, daleč stran, da je izginila pred očmi mame Žabe Rege. Postajala je vedno manjša, dokler ni bila tako majhna, kot ni bila še nikoli. Morda samo takrat, ko se je rodila. Padla je na gredico sredi velikega zelenjavnega vrta.
»Kaj se je zgodilo?«, je zajokala žabica Anja, ko si je nekoliko opomogla od šoka. Strah jo je postalo, saj mame nikjer ni več videla. Iz velikih žabjih oči so ji pritekle solze. »Mami, mami, kje si?«, je jokala žabica Anja. Nenadoma je začutila, da so se tla okrog nje zatresla. Skrila se je pod velik list paradižnika in čakala. Čeprav se je tresla od strahu, ni upala več jokati. Tla so se znova zatresla. Čisto blizu nje je na tleh opazila velike žabje prste sprednjega žabjega kraka. A vsak med njimi je bil večji, kot je bila žabica Anja sama.


»Kje sem?«, se je vprašala. »To ne more biti Žabja vas. Nobena žaba iz Žabje vasi nima tako veliki krakov, nobena ni  tako velika.«  Nenadoma je velik, lepljiv jezik nad njo postrgal list paradižnika, pod katerim se je skrivala. Žabica Anja se je stresla od groze. A ogromna, rjava žaba, ki je stala pred njo, in skoraj gledala v njene oči, je sploh ni videla. Nadaljevala je s svojo večerjo. Čeprav je bila žabica Anja vesela, ker je na varnem, še vedno ni razumela, zakaj je žaba ne vidi. »Morda ne vidi več, ker je tako stara…«, je razmišljala sama zase.


In takrat se je spomnila: »Sama sem. Nikogar ni, ki bi mi pravil, kaj lahko delam in kaj ne smem. Juhej, sama sem!« Žabica Anja je zaplesala. No, hotela je zaplesati, a se je ujela med drobce prsti in skoraj padla. Hotela je skočiti v zrak, da bi ugotovila, kje sploh je. A naj je še tako skakala, ni videla nič, razen zemlje pred svojim obrazom.  Začutila je, da se tla pod njo premikajo. »Kaj pa je sedaj to?«, je vzkliknila. Samo deževnik je bil, ki je pogledal iz zemlje in se odplazil dalje. A žabica Anja še nikdar ni videla tako velikega deževnika. In kakšno luknjo je pustil v zemlji! Skoraj bi padla vanjo. Če bi res padla vanjo, je sploh nikdar ne bi več našli.

Žabica Anja se je skrila pod kupček zemlje in se zamislila. Biti sam! Sploh ni tako enkratno in super, kot si je predstavljala. Počasi se je začel oglašati njen želodček. »Tako sem lačna…«, je premišljevala. »Doma me gotovo čaka kozarec toplega mleka in kruh z marmelado…«. Še bolj se je stisnila vase. Stemnilo se je in ničesar ni več videla. Tudi nebo je postalo temno, kot tla okrog nje. Nekoliko se je zarila pod zemljo, da je ne bi zeblo. Še vedno je bila lačna. A ni bila lakota tisto, kar je prineslo solze na njena žabja lica. »Mami, očka…«. Tako zelo sama je bila. Nihče ji ni dal poljub za lahko noč, nihče je ni pokril z odejico, nihče ji ni prebral pravljico. Nikogar ni bilo nikjer, a povsod so bili neznani glasovi. Tresla se je od strahu in mraza, dokler ni utrujena končno zaspala.


Zbudilo jo je jutranje sonce. In njen želodček. »Kako sem lačna… kaj bi dala za majhen košček kruha«, je pomislila. A saj nekje mora biti hrana. Stegovala je svoje ročice proti paradižniku, a ga ni dosegla. Poskusila je odgrizniti list ohrovta, a je bil tako velik in zelo trd. Hotela je odkopati zemljo okrog korenčka, a je bila za njene drobne roke preveč zbita. Naenkrat se je zavedala, kako zelo nujno mora poiskati nekoga. Sama ne zmore, sama ne zna živeti! In tako zelo osamljena je. Nekoga mora poklicati na pomoč. »Pomagajte mi, prosim. Zgubila sem se, lačna sem in pogrešam mamico in očka.« Naj je še tako klicala, nihče je ni slišal. Zaradi napihovanja je postala tako majhna, da je padla med dve drobni grudici zemlje in je nihče ni več opazil.



»Tako sama sem, nihče me ne vidi, nihče me ne sliši, nihče se ne igra z mano…«je pomislila. »Mamica, očka, kje sta? Zakaj ne prideta pome?« Na glas je zajokala. Najprej je bil njen jok skoraj neslišen, saj je bila tako majhna. Vedno huje jo je stiskalo pri srcu. Spomnila se je mame in očka, spomnila se je, kako ju je tolikokrat ujezila zadnje mesece. Jokala je in jokala, da se je nabrala prava lužica solz okrog nje. Dalj časa je jokala, večja je bila luža okrog nje, a tudi žabica Anja je počasi postajala večja in večja. Tako dolgo je rasla, da jo je opazila velika rjava žaba, ki je živela na vrtu.

»Ja, od kod si se pa ti vzela?«je vprašala. 
Žabica Anja je bila tako žalostna, ker je bila sama, da je pozabila, kako se je včeraj ustrašila velike, rjave žabe. »Maaaaaaaamiiiiiii, očkkkkkaaaaaa«, je neutolažljivo jokala dalje.
»No, no, nič ne jokaj. Saj bomo našli mamo in očka, samo povej, kdo si?«, je rekla nežno velika, rjava žaba.
»Jaz sem…. Žabica Anja«, je še vedno jokala žabica Anja. Skozi solze je začela pripovedovati veliki rjavi žabi, kaj se je zgodilo.
»Iz Žabje vasi si,« je rekla žaba. »No, pa saj to je sosednja vas… Pridi, greva. Peljala te bom domov. Skoči na moj hrbet.«, se je razveselila velika, rjava žaba.
»Res, res me boš peljala domov?«, jo je vprašala žabica Anja.
»Ja, glej jo, naj mi ne bo ime Rjavokraka, če te ne odpeljem domov. Sedaj pa le skoči na moj hrbet. Dolga pot je pred nama.«


Žabica Anja je skočila na hrbet velike, rjave žabe Rjavokrake. Še vsa zabuhla v obraz, a sedaj spet majhna kot orehova lupina in svetlo zelene barve. Spet je bila žabica Anja. A ni bila več ista mala žabica kot prej. Takrat, ko je spet zagledala mamo in očka, ki sta vsa zaskrbljena preiskala že vso Žabjo vas, je spoznala, da nikdar noče biti več sama. Vsaj tako dolgo ne, dokler ne bo tako velika kot mama in očka. In sedaj bo bolj pridna. Nič več se ne bo napihovala in ubogala bo mamo in očka. Saj najbolj vesta, kaj je prav zanjo in kaj ne.

Žabica Anja ni več mala razvajenka. Še vedno je majhna žabica, a sedaj uboga mamo in očka. No, včasih še vedno trmasto reče »ne, ne bom…«, a samo en mamin pogled spremeni njeno vedenje. V njenih očeh ni več trmastega kljubovanja. Nasmehne se in sonček posije iz njenih oči. Ja, mala žabica Anja je našla sonček. Sedaj spet nosi sonček v svojih očeh.  


Ni komentarjev:

Objava komentarja