Kako je žabica Anja našla sonček?

V veliki mlaki sredi Žabje vasi živi žabica Anja. No, saj žabica Anja ne živi čisto sama! Saj je vendar stara tri leta. Tako majhne žabice še ne smejo živeti same, kajne? »Ne smejo in tudi ne znajo«, pravi mama. S tem se žabica Anja ne strinja. Prepričana je, da zna živeti sama. »Nič ni lepšega, kot živeti sam«, razmišlja žabica Anja. »Ah, če bi le mama in očka pustila, da živim sama«, sanjari sredi belega dne. »Delala bi, kar sedaj ne smem. Jedla bi samo čokolado, igrala bi se ves dan, ne bi pospravljala postelje in vso noč bi gledala televizijo«. Žabica Anja zavzdihne: »Komaj čakam, da postanem velika in bom lahko živela sama!«

V majhni, lepi hiški iz blata, ki sta jo postavila očka Žabon Grega in mama Žaba Rega, živi žabica Anja skupaj s starejšim bratcem Jako in sestrico Majo. Ima  čisto svojo majhno sobico. V njej je majhna zelena postelja, prekrita z belo odejo. Pod oknom stoji majhna mizica, kjer žabica Anja riše, kadar je zunaj preveč vroče. Kadar sonce pripeka tako močno, da posuši zemljo, ostanejo žabice kar doma. Zarijejo se v svoje blatne hišice in čakajo na lepše vreme.

Takrat, ko prve kaplje dežja potrkajo na okno, žabica Anja odskaklja na dvorišče. »Kako čudovito je, kadar dežuje!« Žabica Anja je še posebej vesela, kadar dežuje tako močno, da po tleh nastanejo velike luže, ki se prelivajo ena v drugo. Skače iz ene v drugo, se zarije v blato in spet skoči iz v lužo ter na ves glas veselo rega. »Rega, rreeegggaaa, kvak, rega, rreeegggaaa, kvak, Anja je junak«, prepeva s svojim drobnim glasom. Seveda je zvečer vsa umazana od blata. Sploh ni več zelena, ampak rjava žabica.

Mama Žaba Rega se takrat jezi na žabico Anjo. A saj ne more biti dolgo jezna nanjo. »Ti si moj sonček, moja mala žabica«, reče mama žabici Anji. »Kako sem jaz sonček, mami?«, jo vpraša žabica Anja. »Tvoje očke tako svetijo, kakor da je v njih skrit majhen sonček«, ji odgovori vedno mama. Kako žabica Anja ne bi bila sonček, če vedno nasmeji vse s pripovedovanjem svojih doživetij.

Žabica Anja je najmlajša med vsemi otroci.  Mama ji vedno reče »moja mala žabica«. Očka jo je največkrat pokliče kar »moja žabička«, ker je  tako majhna. Res je majhna, čisto drobcena. Tako majhna je, da se lahko skrije v orehovo lupino. Še vedno je svetlo zelene barve, saj je še vedno otroček.

Če smo čisto iskreni, je žabica Anja postala zadnje leto prava mala razvajenka. Vedno, kadar ji kaj ni po volji, začne tuliti na vso žabje grlo.»Reeeegggaa aaaaaaaa, reeeegaaaaaaaa,« se dere, da odmeva po vsej Žabji vasi. Potem, ko se ne more več dreti, se začne napihovati. Napihuje se je in napihuje, da postane skoraj tako velika in okrogla kot jabolko. In vsa rdeča v obraz! Kako se ne bi mama in očka prestrašila, ko njuna mala žabica postane velika rdeča žogica! »Ne smeš se napihovati«, pravi mama. »Samo fantki se lahko napihujejo, ne punčke. Punčke nimajo zvočnega mehurja, da bi se lahko napihovale, mala moja žabica«. A nič ne pomaga. Žabica Anja se napihuje tako dolgo, dokler ne doseže, kar želi.

Kadar ji mama Žaba Rega v trgovini noče kupiti čokolade, žabica Anja skoči na prodajalko in ves čas tuli: »Hočem čokolado, hočem čooooookoooooolllllll addddddddddooooooo«. Mami Žabi Regi postane nerodno, ker vsi gledajo proti njej in vprašujejo: »Kvak, kaj je narobe, kvak?» Žabico Anjo hoče prijeti za majhen žabji krak, a ker je tako majhna, se ji vedno izmuzne. Skače po široki glavi prodajalke zdaj sem in zdaj tja. Prodajalka opleta z dolgimi žabjimi kraki, da bi se rešila vreščečega otroka na svoji glavi, medtem ko mama Žaba Rega lovi žabico, a je nikakor ne ujame.

»Mala moja žabica«, ji prigovarja mama. »Nisi več moj sonček, ko me tako jeziš! Kje je moj sonček?« Vsa utrujena mama Žaba Rega na koncu vedno popusti: »Saj dobiš čokolado, kupila ti bom čokolado. Samo pusti že gospo prodajalko na miru. In ne deri se več! Glava me že boli!« Kakor hitro mama Žaba Rega izreče te besede, žabica Anja utihne, se nasmeji in skoči v mamino naročje. »Sem sedaj spet tvoj sonček, mami?«, jo pogleda z nagajivimi očmi.

Vedno je tako zadnje mesece. Če mama Žaba Rega in očka Žabon Grega zahtevata nekaj, kar žabica Anja noče, z vikom in krikom, cepetanjem in nagajanjem doseže svoje. Kadar ji ne uspe takoj, zadržuje zrak  in se vedno bolj napihuje. Seveda očka in mama na koncu vedno popustita. Ja, žabica Anja je res majhna žabica, a velika razvajenka. Tako je vsaj bilo do tistega pomladanskega dne.

Tega dne, bila je sobota, sta mama Žaba Rega in žabica Anja obiskali znanko na koncu vasi. Žabica Anja se je igrala z otroci, medtem ko sta mama Žaba Rega in njena prijateljica klepetali ob skodelici čaja. »Oh, kako pozno je že! Moja mala žabica, pridi, greva domov. Pripraviti moram večerjo, preden pride očka,« je zaklicala mama Žaba Rega žabici Anji. Nič. Žabica Anja se je še naprej igrala. Mama jo je znova poklicala. In nato še enkrat in še enkrat. Žabica Anja je sploh ni slišala. No, seveda jo je slišala, a je ni hotela slišati. Še naprej se je igrala z otroci, kakor da mamine besede niso namenjene njej, žabici Anji.

Mama Žaba Rega je vstala in jo prijela za roko: »Domov morava. Ne slišiš, da te kličem?«

»Nnneeeeee, ne grem,« je zatulila žabica Anja. »Igram se! Ti pa lahko greš…«

»Ne, tudi ti greš. Takoj zdaj, z mano«, je bila že jezna mama Žaba Rega.

Znova je prijela žabico Anjo za roko, a jo je ta odmaknila. Na ves glas je začela tuliti: »Ne, ne grem, da veš. Jaz ne grem domov. Tukaj bom ostala!«.

Mama Žaba Rega je vlekla žabico Anjo za roko, a brez uspeha. Žabica Anja je tulila in tulila na vse žabje grlo. A tokrat mama Žaba Rega ni popustila. Žabica Anja je spoznala, da mame ne bo tako lahko preobrnila. Začela je zadrževati zrak. Namesto, da bi ga spustila skozi usta, ga je usmerila v zvočni mehur pod žabjimi usti. No, tja, kjer imajo žaboni zvočni mehur, a ga žabica Anja seveda ni imela. Počasi je postajala večja in večja. A mama Žaba Rega še vedno ni popustila.

»Nič ne pomaga. Napihni se kot balon, če hočeš, a tokrat ne bom popustila«, je odločno rekla žabici Anji. Žabica Anja se je napihovala in napihovala. Bila je že vsa rdeča in velika kot mandarina. A še vedno se je napihovala. Sedaj je bila velika že kot pomaranča. A mama še vedno ni popustila. Žabica Anja se je napihovala in napihovala. Tako velika ni bila še nikoli. Saj je bila že skoraj podobna mali oranžno rdeči buči! In takrat se je zgodilo. Žabica Anja ni zmogla več. Morala je spustiti zrak iz sebe in zajeti svež zrak v svoja pljuča. Na široko je odprla usta in…. Ššššššššššššššiiiiiiiiivvvvvvvvvvvvvv!

Žabica Anja je izginila. Nenadoma je ni bilo več. Vsaj na dvorišču ne. Odneslo jo je visoko v zrak, daleč, daleč stran, da je izginila pred očmi mame Žabe Rege. Postajala je vedno manjša, dokler ni bila tako majhna, kot ni bila še nikoli. Morda samo takrat, ko se je rodila. Padla je na gredico sredi velikega zelenjavnega vrta.

»Kaj se je zgodilo?«, je zajokala žabica Anja, ko si je nekoliko opomogla od šoka. Strah jo je postalo, saj mame nikjer ni več videla. Iz velikih žabjih oči so ji pritekle solze. »Mami, mami, kje si?«, je jokala žabica Anja. Nenadoma je začutila, da so se tla okrog nje zatresla. Skrila se je pod velik list paradižnika in čakala. Čeprav se je tresla od strahu, ni upala več jokati. Tla so se znova zatresla. Čisto blizu nje je na tleh opazila velike žabje prste sprednjega žabjega kraka. A vsak med njimi je bil večji, kot je bila žabica Anja sama.

»Kje sem?«, se je vprašala. »To ne more biti Žabja vas. Nobena žaba iz Žabje vasi nima tako veliki krakov, nobena ni  tako velika.«  Nenadoma je velik, lepljiv jezik nad njo postrgal list paradižnika, pod katerim se je skrivala. Žabica Anja se je stresla od groze. A ogromna, rjava žaba, ki je stala pred njo, in skoraj gledala v njene oči, je sploh ni videla. Nadaljevala je s svojo večerjo. Čeprav je bila žabica Anja vesela, ker je na varnem, še vedno ni razumela, zakaj je žaba ne vidi. »Morda ne vidi več, ker je tako stara…«, je razmišljala sama zase.

In takrat se je spomnila: »Sama sem. Nikogar ni, ki bi mi pravil, kaj lahko delam in kaj ne smem. Juhej, sama sem!« Žabica Anja je zaplesala. No, hotela je zaplesati, a se je ujela med drobce prsti in skoraj padla. Hotela je skočiti v zrak, da bi ugotovila, kje sploh je. A naj je še tako skakala, ni videla nič, razen zemlje pred svojim obrazom.  Začutila je, da se tla pod njo premikajo. »Kaj pa je sedaj to?«, je vzkliknila. Samo deževnik je bil, ki je pogledal iz zemlje in se odplazil dalje. A žabica Anja še nikdar ni videla tako velikega deževnika. In kakšno luknjo je pustil v zemlji! Skoraj bi padla vanjo. Če bi res padla vanjo, je sploh nikdar ne bi več našli.

Žabica Anja se je skrila pod kupček zemlje in se zamislila. Biti sam! Sploh ni tako enkratno in super, kot si je predstavljala. Počasi se je začel oglašati njen želodček. »Tako sem lačna…«, je premišljevala. »Doma me gotovo čaka kozarec toplega mleka in kruh z marmelado…«. Še bolj se je stisnila vase. Stemnilo se je in ničesar ni več videla. Tudi nebo je postalo temno, kot tla okrog nje. Nekoliko se je zarila pod zemljo, da je ne bi zeblo. Še vedno je bila lačna. A ni bila lakota tisto, kar je prineslo solze na njena žabja lica. »Mami, očka…«. Tako zelo sama je bila. Nihče ji ni dal poljub za lahko noč, nihče je ni pokril z odejico, nihče ji ni prebral pravljico. Nikogar ni bilo nikjer, a povsod so bili neznani glasovi. Tresla se je od strahu in mraza, dokler ni utrujena končno zaspala.

Zbudilo jo je jutranje sonce. In njen želodček. »Kako sem lačna… kaj bi dala za majhen košček kruha«, je pomislila. A saj nekje mora biti hrana. Stegovala je svoje ročice proti paradižniku, a ga ni dosegla. Poskusila je odgrizniti list ohrovta, a je bil tako velik in zelo trd. Hotela je odkopati zemljo okrog korenčka, a je bila za njene drobne roke preveč zbita. Naenkrat se je zavedala, kako zelo nujno mora poiskati nekoga. Sama ne zmore, sama ne zna živeti! In tako zelo osamljena je. Nekoga mora poklicati na pomoč. »Pomagajte mi, prosim. Zgubila sem se, lačna sem in pogrešam mamico in očka.« Naj je še tako klicala, nihče je ni slišal. Zaradi napihovanja je postala tako majhna, da je padla med dve drobni grudici zemlje in je nihče ni več opazil.

»Tako sama sem, nihče me ne vidi, nihče me ne sliši, nihče se ne igra z mano…«je pomislila. »Mamica, očka, kje sta? Zakaj ne prideta pome?« Na glas je zajokala. Najprej je bil njen jok skoraj neslišen, saj je bila tako majhna. Vedno huje jo je stiskalo pri srcu. Spomnila se je mame in očka, spomnila se je, kako ju je tolikokrat ujezila zadnje mesece. Jokala je in jokala, da se je nabrala prava lužica solz okrog nje. Dalj časa je jokala, večja je bila luža okrog nje, a tudi žabica Anja je počasi postajala večja in večja. Tako dolgo je rasla, da jo je opazila velika rjava žaba, ki je živela na vrtu.

»Ja, od kod si se pa ti vzela?«je vprašala. 

Žabica Anja je bila tako žalostna, ker je bila sama, da je pozabila, kako se je včeraj ustrašila velike, rjave žabe. »Maaaaaaaamiiiiiii, očkkkkkaaaaaa«, je neutolažljivo jokala dalje.

»No, no, nič ne jokaj. Saj bomo našli mamo in očka, samo povej, kdo si?«, je rekla nežno velika, rjava žaba.

»Jaz sem…. Žabica Anja«, je še vedno jokala žabica Anja. Skozi solze je začela pripovedovati veliki rjavi žabi, kaj se je zgodilo.

»Iz Žabje vasi si,« je rekla žaba. »No, pa saj to je sosednja vas… Pridi, greva. Peljala te bom domov. Skoči na moj hrbet.«, se je razveselila velika, rjava žaba.

»Res, res me boš peljala domov?«, jo je vprašala žabica Anja.

»Ja, glej jo, naj mi ne bo ime Rjavokraka, če te ne odpeljem domov. Sedaj pa le skoči na moj hrbet. Dolga pot je pred nama.«

Žabica Anja je skočila na hrbet velike, rjave žabe Rjavokrake. Še vsa zabuhla v obraz, a sedaj spet majhna kot orehova lupina in svetlo zelene barve. Spet je bila žabica Anja. A ni bila več ista mala žabica kot prej. Takrat, ko je spet zagledala mamo in očka, ki sta vsa zaskrbljena preiskala že vso Žabjo vas, je spoznala, da nikdar noče biti več sama. Vsaj tako dolgo ne, dokler ne bo tako velika kot mama in očka. In sedaj bo bolj pridna. Nič več se ne bo napihovala in ubogala bo mamo in očka. Saj najbolj vesta, kaj je prav zanjo in kaj ne.

Žabica Anja ni več mala razvajenka. Še vedno je majhna žabica, a sedaj uboga mamo in očka. No, včasih še vedno trmasto reče »ne, ne bom…«, a samo en mamin pogled spremeni njeno vedenje. V njenih očeh ni več trmastega kljubovanja. Nasmehne se in sonček posije iz njenih oči. Ja, mala žabica Anja je našla sonček. Sedaj spet nosi sonček v svojih očeh.  

Čudežna očala zajčka Jureta

Zajček Jure ni bil junak. Seveda, če je junak tisti, ki se ničesar ne boji. A saj se vsak boji nečesa, kajne? Vsaj zajček Jure je mislil tako. Nekdo se boji teme, drugi sesalca, ki dela takšen hrup, tretji lune na nebu ali tistih lutk v izložbi trgovine, ki samo stojijo in gledajo vate. Tudi medvedek Miha, čeprav je tako velik, se boji majhne miške Poldke. A majhna miška Poldka se boji sosedovega mucka Feliksa. Kako jo šele ucvre mucek Feliks, kadar  izza vogala priteče kuža Brin. Kar kadi se za njim! »Torej ni nikogar, ki ne bi poznal strahu«, se je tolažil zajček Jure.

A ni bilo tako. V resnici se medvedek Miha ni bal drobne miške Poldke. Kadar je po kosilu s polnim želodcem legel na posteljo, je miška Poldka skočila nanj. Pobirala je koščke sira, mesa in kruha, ki so ostali na njegovih kosmatih prsih. Tako zelo ga je žgečkala. Smejal se je in smejal, dokler ni začel kolcati. Hhhkkk, hhhkkk…  In potem ni mogel nehati. Kar kolcalo in kolcalo se mu je. Hhkkk, hhhkkk… Zato se je raje skril pred miško Poldko.

Da bi se miška Poldka bala mucka Feliksa? Kakšna neumnost! Z njim se je bilo vendar tako čudovito loviti! Seveda je bila drobna miška vedno hitrejša, kar je mucka Feliksa zelo jezilo. Včasih je zbežala skozi luknjo, skozi katero mucek Feliks ni mogel, ker je bil predebel. Takrat je šele prhal v svoje dolge brke:«Ne, Poldka, to ne velja. Tako se nisva dogovorila…« A miška Poldka se je samo sladko smejala:« Zmagala sem, zmagala…«

Mucek Feliks je prijatelj kužka Brina. Prijatelju se vedno pomaga, kajne? Kuža Brin je čuvaj in čuvaji morajo preganjati potepuške mucke. To od psa čuvaja pričakujejo ljudje, pri katerih ima kuža čuvaj svojo pasjo hišico. Zato mucek Feliks ni imel nič proti, če je bil tisti, ki ga je kuža Brin preganjal. Vedno je stekel za njim in zraven glasno lajal »hou,hou,hou«. Saj bo še kdo mislil, da ni dober čuvaj, če se bo vsako mačje ščene lahko mirno sprehajalo mimo njegove hiše! Takrat, ko kuža Brin ni imel službe, sta oba z muckom Feliksom ležala v senci pod drevesom in pila hladno limonado. Ni lepšega kot prijateljstvo, kajne?

A zajček Jure vsega tega ni vedel. Zajček Jure se je bal vsega. No, skoraj vsega. Tistega, kar je dobro poznal, se ni bal. Zajček Jure si je najbolj želel, da bi bil v očeh ostalih zajčkov pogumen. A ni bil! Drugi zajčki so to vedeli. Kako ne bi?! Kdo se je skril v najbližjo luknjo, ko je v krošnjah dreves zaskovikala sova svoj »uuuhhh, uuuuhhh«? Zajček Jure. Le kako se naj igrajo strašne marsovce, ki so prišli osvojit planet Zemljo, če se zajček Jure prestraši vsakega glasu? Kdo je omedlel, ko je krava, ki jo je pičila čebela, nenadoma pobezljala. »Muuuu, muuuu…«, je jokala krava. Krava se je že pomirila, ko je zajček Jure šele prišel k zavesti. Kdo je jokal in stokal »mami, mami«, ko so za pusta hrusta naleteli na kurenta? Zajček Jure. Ustrašil se je vsake maškare, ki jo je videl.

Le kako se lahko zajčki igrajo s takšnim strahopetcem?! Zato so se največkrat igrali sami. Na zajčka Jureta so pozabili. Zajček Jure jih je prosil: »Tudi jaz bi se rad igral. Počakajte me…« A ga niso počakali. Preveč zanimivega je bilo tam zunaj, v širnem svetu, da bi čakali na bojazljivega zajčka. »Pa nič«, je žalostno rekel zajček Jure. »Saj vas ne potrebujem. Lahko se igram sam!« Sam pri sebi pa je pomislil: »Vsaj norcev ne bodo brili iz mene…«  

Zajčki so se večkrat norčevali iz velike strahopetnosti zajčka Jureta. Saj ga je bilo vendar tako zelo lahko prestrašiti. Kar tekmovali so med seboj, kdo ga bo bolj prestrašil! »Huuuuu…strašni duh prihaja. Kdo se boji strašnega duha? Hhuuuu…«. Zajček Jure se je sesedel, tako se je prestrašil. Tresel se je še dolgo potem, ko so zajčki že poskakali iz rjuhe. Pod okno so mu nastavili izdolbeno bučo in vanjo postavili svečo. Saj je bila res grozna v temi! Zajček Jure je ves prestrašen zbežal v varno mamino zavetje:«Mami, mami, nekaj strašnega je pod mojim oknom.« Zajčki so se smejali, ko jih je mama zajklja kregala:«Pustite ga že na miru, nepridipravi…«

Tako je zajček Jure vedno več časa, ko ni bil v vrtcu, preživljal sam v svoji sobi. Nikamor ni več zahajal. Ostajal je doma, gledal televizijo ali igral računalnik. Čeprav je rad gledal televizijo in igral igrice na računalniku, je postajal žalosten. »Lepše je s prijatelji, s katerimi se lahko pogovarjaš in igraš toliko čudovitih iger«, je razmišljal sam pri sebi. Kadar ga je mama zajklja vprašala, zakaj ne gre na dvorišče, je samo zamrmral »ne ljubi se mi«. A tako zelo si je želel, da bi  igral skupaj s prijatelji. »Ko bi vsaj bil pogumen…«,  je sanjaril.

Prišla je zima. Bližali so se božični in novoletni prazniki. »Jure, v lutkovnem gledališču je igrica za otroke. Pridi, greva…«, je nekega dne rekla mama zajklja. Zajček Jure jo je žalostno pogledal.« Mami, ne bodi jezna, a ne ljubi se mi…« Posedal je ob oknu in opazoval zajčke, kako so postavljali sneženega moža, se kepali in smejali. Mama zajklja je bila zaskrbljena, a ni vedela, kako pomagati svojemu otroku. Naslednji dan je poskusila znova:«Jure, Božiček pride z jelenom Rudolfom. Obleči se, greva ga pričakat. Polno otrok bo in res bo veselo«. A zajček Jure je samo odkimal in gledal dalje skozi okno.

»Si napisal pismo Božičku, Jure?«, je vprašala mama zajklja dan pred božičem. »Ne, ne bom pisal Božičku. Saj imam že dovolj igrač…«, je odgovoril Jure. »Saj Božiček ne nosi samo igrače, Jure. Nimaš nobene želje? Si nič ne želiš?«, je zaskrbljeno vprašala mama zajklja. Zajček Jure jo je pogledal s vprašujočimi očmi: »A mi Božiček lahko uresniči karkoli si želim, mami?« »Ne vem, Jure, morda ne vse, a poskusiš lahko, kajne?« Nekaj časa je opazovala Juretov obraz in nato zaprla vrata. »Najbolje, da ga pustim samega…«, je premišljevala mama zajklja. »Včasih imajo otroci skrbi, ki jih starši ne razumemo in jim ne znamo pomagati. Jure je pameten zajček. Gotovo bo sam rešil problem, ki ga sedaj skrbi.« Nekoliko se je zamislila in nato rekla:«Grem peči potico. Morda ga bo ta razveselila«. Čeprav zaskrbljena, je odšla v kuhinjo.

Zajček Jure je gledal skozi okno, dokler se ni tema spustila na ulice in pločnike mesta. Potrkalo je na vrata in skoznje je pogledala mama zajklja: »Jure, a ne boš nič jedel za večerjo? Potica se bo kmalu ohladila… Boš košček?««Ne, mami, nisem lačen«, je žalostno odgovoril. Mama zajklja je zaskrbljeno potipala njegovo čelo: »Da nisi zbolel, sine? Te kaj boli, Jure?« »Ne, mami… nič me ne boli. Samo spat bi šel rad. Me lahko pustiš samega, prosim?« Ni želel, da bi mamo skrbelo. Le kako ji naj pojasni, da ni bolan, a ga vseeno boli. Pa še kako ga boli! A samo srce, ker nima nikogar, s kom bi se igral. Legel je v posteljo, se pokril z odejo preko glave in tiho zajokal.  Tako je v solzah zaspal.

Sončni žarek se je zapletel v zavese in zbudil zajčka Jureta. Skočil je iz postelje in skoraj padel čez škatlo, ki je stala ob njej. Bila je ogromna škatla, zavita v rdeč papir in z veliko belo pentljo na vrhu. Postavil jo je predse na posteljo. »Le kaj je to?« jo je radovedno potresel. Počasi se je v njem prebujal strah. »Kaj, če so mi zajčki spet kaj nastavili? Morda je kakšna nevarna žival? Ali barva, ki me bo popackala… Ali kaj še bolj strašnega«, je razmišljal zajček Jure. A radovednost je bila vseeno močnejša. Sam sebi je ukazal na ves glas: »Jure, nič strašnega ni v tej škatli. Pogumen zajček si, Jure!«

Takoj, ko je izrekel te besede, je strah nenadoma izginil. Sedaj je bil samo še radoveden zajček Jure. »Hmmm, da ni darilo od Božička? Saj mu res nisem pisal, a Božiček pozna najbolj skrite želje otrok, kajne?«, je še dalje razglabljal zajček Jure. Z naglico je odprl škatlo. Presenečeno je odprl usta in pomigal z brki. V škatli je bilo ogromno papirja. Skoraj ne bi opazil majhne bele škatlice, ko je brskal med papirjem. Nestrpno jo je odprl.

V njej so bila majhna očala z rdečimi stekli, na katerih je visel napis »očala proti strahu«. Zajček Jure je nejeverno pogledal očala. »Kakšna očala so to? Proti strahu?« Vrtel jih je v rokah. Zamikalo ga je, da bi jih nadel. Kaj, če je kaj narobe? Kaj, če ne bo več videl, če si natakne ta očala? Spet se je od nekod prikradel vanj strah… »Pogumen zajček si, Jure!« si je spet ukazal na glas. A si ni včeraj, ko je zaspal v joku, zaželel, da ga ne bi bilo ničesar več strah? »Morda je Božiček slišal mojo prošnjo! Saj Božiček vse ve in vse sliši, kajne?« Vznemirjen je nataknil očala na nos.

Hhmmm… nič se ni zgodilo. »Čakaj, čakaj«, je pomislil zajček Jure. »Saj se ne more nič zgoditi! To je moja soba, tukaj se ničesar ne bojim«. Z očali na nosu se je toplo oblekel in stekel na dvorišče. Na vogalu ulice je opazil starega možakarja, ki se ga je vedno prestrašil. Stekel je k njemu. Bliže je bil, manjši je bil možakar. »Čudno«, je razmišljal zajček Jure. »Saj je možakar vendar pravi velikan!« Ko se mu je čisto približal, je bil samo še droben možicelj. Nič strašnega ni bilo na njem. V ustih je imel samo še dva zoba in lok sivih, gostih obrvi je prekrival njegove oči. Bile so majhne, tople oči. Kar zasmilil se mu je. »Škoda, da nisem vzel potice. Gotovo bi se je razveselil…« A zajčku Juretu se je mudilo. Moral je odkrivati svet, tako drugačen, kot ga je poznal do sedaj.

Obrnil se je in stekel proti šoli. Skupina zajčkov je igrala hokej na dvorišču. Obkolili so ga, takoj ko so ga zagledali. Vlekli so ga za rokave, ga potiskali sem in tja, mu z glave ukradli čepico… A zajček Jure… Nič. Ni pobegnil, kot bi pobegnil še včeraj. Stal je, obkrožen s skupino zajčkov, in se smejal. Tako se je smejal, da se je tolkel po kolenih. »Le kaj je narobe z zajčkom Juretom?« so se vpraševali zajčki in obstali. »Jure, si bolan? Zakaj se tako smejiš?«. Seveda niso vedeli, da se zajček Jure smeji njim. Skozi očala niso bili več neustrašni zajčki, ki so ga nenehno jezili, ampak samo majhna skupina »polulancev« v plenicah. Kako se naj boji takšnih majhnih dojenčkov, ki kakajo in lulajo v plenice? Saj sploh niso grozni. Poglej, kako se pačijo! Zajček Jure se je še kar smejal.

»Kako čudovit je svet!«, je zavriskal zajček Jure. Stekel je proti mestu. Vse, česar bi se ustrašil še včeraj, danes ni več vzbujalo strahu v njem. Nič ni bilo več tako kot včeraj. Lutke v izložbi niso bile več strašne prikazni, ampak majhne oblečene deklice, ki so se mu prijazno smejale. Veliki kip na glavnem trgu ni bil več strašen gusar, ampak samo droben starček, ki je opletal s sabljo in pri tem kazal svoj kamniti obraz. Čudne prikazni, ki jih je reka zarisovala skozi veje dreves, so bili samo odsevi svetlobe v vodi. Policaj z dolgimi črnimi brki in brado, ki je še včeraj opletal z grozljivo dolgimi rokami, je bil samo majhen možakar s piščalko, ki je usmerjal promet. Nič več ni bilo strašljivih podob, kot so bile še včeraj. Sedaj je videl vse takšno, kot je bilo v resnici.

Zajček Jure se je vrnil domov. »Mami, mami… Nič več se ne bojim. Vse, kar je bilo vedno tako strašno, sploh ni več strašno. Sedaj vidim vse tako, kot je v resnici, mami«. Mama ga je objela in se nasmejala. »Saj sem ti rekla, Jure, da strah izgine takrat, ko mu pogledaš v obraz. Takrat šele vidiš njegovo pravo podobo in strah sploh ni več strah, kajne?« Zajček Jure se je samo nasmejal. »Mami, kje je potica? Tako sem lačen, da bom pojedel kar tri, ne  štiri kose«. Mama se je nasmejala: »Ah, Jure, a si sedaj dobil tako velike oči, da je tvoja lakota večja, kot je v resnici? Seveda dobiš potico. Samo narežem jo…« Veselo je odskakljala v kuhinjo.

In zajček Jure? Zanj se je vse spremenilo. Postal je razigran mlad zajček, ki se je najraje potepal po gozdu in okolici mesta ter se igral s prijatelji.  Kadar ga je kdo vprašal »Zajček Jure, a te ni nič več strah?«, se je obrnil in zasmejal: »Strah? Kaj je že to strah?« Odvihral je novim čudovitim dogodivščinam nasproti.

In Strah? Poiskal je drugega zajčka. Zajček Jure je odkril njegovo skrivnost. Kakšno skrivnost? Ja, da strahu ni!

Ppppsssttt… Otroci, nikomur ne povejte, da strahu ni. Vsak mora to ugotoviti sam, kajne? 

Zakaj medvedek Miha ni več pacek?

Medvedek Miha je čisto navaden medvedek. Takšen, kot so vsi mali medvedki, ki živijo daleč na severnem polu. Saj poznate severni pol, kajne? Tam je vedno zima in ogromno snega. Tudi poleti je zima, kot jo imamo mi pozimi. Čeprav je poletje, povsod leži pravi zimski sneg. Ni lepšega, kot večna zima z obilico snega!  Medvedki se lahko vse leto dričajo po hribu. Kako nese, ko se uležeš na debel medvedji kožuh in se spustiš po hribu navzdol. »Juuuuuheeejjj, kdo gre najdalj?« tekmujejo med seboj medvedki.  Če se ne dričajo po hribu, delajo prevale,  se kepajo, postavljajo ledene hiške, lomijo ledene sveče ali se vozijo po ledenih ploščah. Kako šele nese po zaledenelem morju, če zapiha ledeni veter z gora?! Seveda medvedke ne zebe, saj imajo poleg debelega kožuha še debel pas tolšče okrog trebuha.

Medvedek Miha ima kot vsi medvedki, ki živijo na severnem polu, debel, bel kožuh in dolge kremplje, da ne pade, ko hodi po ledu. Medvedek Miha je torej čisto navaden medvedek s severnega pola. A vseeno ni takšen, kot drugi medvedki. Medvedek Miha namreč sovraži pospravljanje. Nič ni hujšega kot mamina zahteva: »Miha, pospravi sobo. Saj sploh ne morem več stopiti vanjo, toliko stvari leži povsod. Zakaj si takšen pacek?« »Saj bom, mami…«, zabrunda medvedek Miha. »Pacek«, še dalje brunda sam zase. »Je kaj narobe, če je medvedek pacek? Le kdo rad pospravlja, če je lepših, bolj zanimivih dogodivščin preko dneva cel kup?«

Medvedek Miha je prepričan, da je  ogromno pomembnejših stvari, ki jih lahko počne majhen medvedek. Veselih, zanimivih stvari. Enkrat smučanje, drugič drsanje, tretjič vrtanje lukenj v led, lovljenje rib… Dan je prekratek za vse dogodivščine, ki čakajo nanj! Zvečer pa je tako utrujen. Kako naj zaspan pospravlja sobo? Vse, kar si zvečer želi medvedek Miha, je mamina večerja in topla postelja. Medvedek Miha tako vsak dan vedno znova pozabi na mamine besede.

Tistega sončnega jutra se je medvedek Miha pretegnil v svoji majhni postelji, ko je zaslišal glasen, piskajoč glas iz kuhinje. Le kaj tako piska? Ne, to ne more biti čajnik, v katerem mama kuha čaj, kadar ga boli grlo. Le kaj bi lahko bilo? Skočil je iz postelje in stekel v pižami proti kuhinji. A še preden je prišel do vrat, je štrbunknil na zadnjo plat. »Aaauuuuu«, je zatulil na ves glas. Po licih so mu pritekle solze, tako ga je zabolela noga. »Aaaauuu, boli, boli… Mami, mami….« Sedel je na tleh, na ves glas jokal in klical mamo: »Mami, mami…«

Čez nekaj trenutkov so se odprla vrata in skoznje je stopila mama. »Dobro jutro Miha. Ja, kaj pa jokaš? Kaj je narobe?«. Medvedek Miha je zahlipal skozi solze: »Boli, mami, booolllii…«. Z rokavom pižame si je obrisal debelo svečko, ki je lezla iz njegovega nosu in spet glasno zajokal. »Boli me, tako me bbbolllliii…«. Mama je objela v dlani njegov objokan obraz in zaskrbljeno vprašala:«Kaj te boli, Miha? Zobek?« »Nnneeee«, je zatulil medvedek Miha. »Noga me boliiii…«.

Hlipajoč je začel pripovedovati: »Piskalo je in sem hotel pogledat, pa sem se spotaknil… Ta neumna rolka… Le kaj dela tukaj?« Medvedek Miha je jokal vedno bolj neutolažljivo, saj je noga okrog gležnja že močno zatekla. Mama se je dotaknila otekline, da bi pogledala ali je noga zlomljena ali ne. Takrat šele je medvedek Miha zatulil: »Aaaauuuu, pusti mojo nogo, ne dotikaj se je…Boli me, tako boooollliiiii…«.

»Miha, saj vendar moram pogledati, kaj je narobe. Ne jokaj več, poklicala bom zdravnika. On bo najbolje vedel, kaj storiti«. Mama je odšla do telefona in pustila medvedka Miho samega. Čez nekaj minut je privršal v sobo, kjer je na tleh še vedno jokal medvedek Miha, zdravnik. »Kaj se dogaja?« je vprašal skozi stara, oguljena očala. »Kaj jokaš, mladi fant?«

Sklonil se je, skrbno pregledal medvedkovo nogo in sklenil: »Ni zlomljena. Kakšna sreča, kajne? Seveda boli, pa še kako boli.« Pogledal je proti mami medvedki: »Zviti gleženj je in mišico si je nategnil. Mrzle obkladke s kisom in počivati mora najmanj teden dni. Strogo mirovanje, gospa Brunova. Oteklina mora izginiti v celoti. Drugače ne bo v redu, ne, ne bo v redu…«, je še mrmral zdravnik.

Pogledal je medvedka Miho, ki je še vedno hlipal, čeprav ni več upal tuliti na vse grlo. Tale zdravnik mu je kar nagnal strah v kosti. »Drugič pazi, mladi fant!« ga je posvaril zdravnik. »Medvedi ne smemo kar tako lomiti noge. Kako naj lovimo hrano za svojo družino?! Še dobro, da si tako mlad in zate skrbita očka in mama… Drugače bi ostal lačen.« Zdravnik se je poslovil.

Mama je odnesla medvedka Miho v posteljo. Vse dopoldne je menjavala obkladke na njegovi nogi in oteklina je počasi plahnela. Takrat, ko je prišel iz lova očka, gospod Bruno, je oteklina že skoraj izginila. Medvedek Miha se je spet smejal.

»No, dragi fant,« je rekel očka, »veš, kdo je kriv, da sedaj ležiš v postelji, ko bi se lahko igral s prijatelji?«

»Seveda vem, očka… tista rolka…če ne bi bila tam, ne bi stopil nanjo in ne bi padel, kajne?« Nekoliko je obstal in nato žalostno dodal: »Sedaj bi se lahko igral, tako pa moram ležati v postelji…«

»Rolka je torej kriva. Miha, si prepričan?« je vprašal očka.

»No… ali pa tisto piskanje… če ne bi bilo piskanja, ne bi skočil iz postelje in ne bi stopil na rolko in ne bi padel, kajne?« je z nekoliko dvoma v glasu vprašal medvedek Miha.

»Piskanje je krivo. To bo. Piskanje in rolka. Prav imaš Miha. Ti vsekakor nimaš nič s tem padcem… ali ne?« je hudomušno pripomnil očka.

Medvedek Miha je utihnil. Kadar ga očka tako čudno vprašuje, res ne ve, kako mu naj odgovori. Nagrbančil je čelo in premišljeval sam zase. Če ne bi bilo piskanja, ne bi skočil iz postelje in stekel proti kuhinji. A tudi če bi stekel, ne bi padel, če ne bi bilo rolke. Saj tudi rolka sama ne bi povzročila padca. Če ne bi ležala sredi sobe, ne bi stopil nanjo in padel. V tem trenutku je našel odgovor na očkovo vprašanje. Sam je kriv! Saj mu je mama vsaki dan znova rekla, naj pospravi sobo. Pa ni imel časa. Ne, ni res! Čas je imel, a za druge stvari. Za igro s prijatelji. Sedaj bo ves teden ležal v postelji. Ne bo mogel igrati hokej danes zvečer, jutri ne bo mogel kegljati z ledenimi kepami… Medvedek Miha je zajokal.  Jokal je in jokal. Očka ga je poljubil na čelo.«Ne jokaj, Miha. Te spet bolj boli?«

»Ne, očka…«, je zatulil skozi solze. »Jaz sem kriv, da moram ležati sedaj v postelji. Jaz sem kriv, da se ne morem igrati s prijatelji. Če bi le pospravil sobo, ko mi je mama rekla…. Res sem pppaaaaccekkkk…«, je neutolažljivo jokal medvedek Miha. Tudi mama je slišala njegov jok in radovedno prišla v sobo.

»Ne jokaj, Miha. Sedaj veš, da si sam kriv za tvoj padec, bolečine in to, da se ne moreš igrati s prijatelji, »je nežno rekel očka. Malo je pomislil in dodal: »Velik fant si že. Ponosen sem nate, ker znaš tako pametno razmišljati. Veš kaj, sobo boš pospravil, ko boš zdrav. Je tako prav? In potem boš vedno vse pospravil za sabo in nikdar ti ne bo treba zares pospravljati, kajne?«

Miha je čudno pogledal očka, a nato se je zasmejal. »Imaš prav,očka. Če vzamem knjigo s police in jo vrnem na polico, ko je več ne potrebujem, potem bo knjiga vedno pospravljena. Če zložim zjutraj odejo v predal, bo postelja vedno pospravljena. Če bom vse igrače sproti pospravil v škatlo, bo soba vedno pospravljena! In ne bo mi treba nič pospravljati. » Sedaj se je medvedek Miha že smejal. Kako pameten je njegov očka! Z njim sta se smejala tudi mama in očka.

Teden je minil, kot bi pihnil. Mama je prebirala pravljice in Miha je počasi okreval. Takoj, ko je lahko stopil na nogo, je pospravil sobo. Od takrat dalje ima medvedek Miha vedno pospravljeno sobo. Škoda je vseh lepih dni, ko se ne bi mogel igrati s prijatelji, če bi spet padel zaradi nereda v sobi. Medvedek Miha nič več ni pacek, kot je bil včasih. A ni lepo, če nismo packi, kajne?

Čas pravljic... naj bo pravljica o kruhu

Nekoč, pred davnimi, davnimi časi, je živela za sedmimi gorami in sedmimi vodami … mala čarovnica. Saj sploh ni vedela, da je čarovnica. Sama sebe je vedno videla kot malo, luštkano deklico, ki v svoji majhni zeleni hiški sredi čudovitega bukovega gozda peče kruh. Vsako jutro, ko so še zvezde in luna krasile nebo nad bogatimi krošnjami bukev, je vstala in oblekla dolgo belo obleko, si zavezala rdeči predpasnik, spela lase v čopek vrh glave, se nasmejala sama sebi v ogledalu in odprla lesene duri, da je svežina komaj prebujenega jutra na široko vstopila v veliko sobo njene male zelene hiške. Zaprla je oči in se v mislih odpeljala skozi širino zelenih krošenj vse do lune, jo prijazno pozdravila in ji zaželela nasvidenje do večera. Nato je nadaljevala pot svojih misli preko reke, ki se je vila po nežno zeleni dolini vse do majhnega mesteca na drugi strani velikega hriba. Misli so potovale do cerkvenega zvonika, preko mostu čez reko in hiš okrog mestnega trga do vseh oken, zastrtih z zavesami neštetih barv, do vsakega majhnega bitja, ki je sanjalo svoje sanje, pokrito z mehko odejo v neštetih posteljicah malega mesta. Majhna bitja, ki bodo čez nekaj ur odprla svoje drobcene oči, pomele očke pred vsiljivimi sončnimi žarki, in se pretegnile po vsej dolžini svojih posteljic. Za trenutek bodo zastala, dokler ne bo iz kuhinj, jedilnic, sob prijadral do njihovih malih noskov vonj po sveže pečenem kruhu. Sveže pečen kruh s sladko marmelado in še slajšo belo kavo… nenadoma bodo začutila grozno lakoto nekje v globini svojih trebuščkov in stekla proti mamljivemu vonju svežega kruha. Vsako jutro je tako, vsako jutro v malem mestecu, daleč za velikim hribom. Mala čarovnica se je nasmehnila in odrla oči. Pohiteti mora. Zazdelo se ji je, da že sliši lomastenje v bližnjem grmovju. Medved je bil že tu, ona pa še ni pristavila vrč z vodo za kavo. Hitro, hitro… ni čas za sanje, najprej je treba speči kruh.

Vsako jutro je bilo tako. Najprej je prišel medved. Kava, močna črna kava z malo sladkega mleka, ga je že čakala na mizi. Ponavadi je zabrundal v pozdrav (mala čarovnica se je samo nasmehnila, saj ga je že dobro poznala; pač ni bil jutranji tip medveda) in se zleknil na širok fotelj ob kaminu. Tu ga je že čakala njegova cigara. Cigara že zjutraj? Zakaj pa ne? Spil je kavo in pokadil v miru cigaro. Velika črna peč je bila še mrzla. Moral je zakuriti, da je bila žerjavica ravno prava takrat, ko bodo v peč položili kolače kruha. Zanj je bila pri vsej peki kruha najbolj pomembna ravno peč. Če žerjavica ni bila ravno prava, peč ne ravno prav topla, kruh ni bil hrustljavo zapečen, takšen, kot so ga imela mala bitja v mestecu za velikim  hribom, rada. 

Počasi so prihajali ostali. Najprej je prišla lisica in na glas premišljevala, koliko moke bo potrebovala, da bo zamesila dovolj kruha. Vedno so spekli enako število kolačev, a lisica je imela vsako jutro ogromno dela z računanjem količine moke, ki jo bo potrebovala. Želela je biti pomembna in bila je pomembna! Brez nje testo ni bilo prav pregneteno. In potem ni vzhajalo kot mora vzhajati. In ni bilo ravno dovolj mehko in ne preveč mehko. Kmalu zatem je prišla srna. Utripala je s svojimi dolgimi trepalnicami, kakor da bi želela že sedaj dovolj izostriti svoj pogled, da bo lahko povedala, kdaj bo testo dovolj vzhajano. Kruh ni smel biti trd in ni smel imeti lukenj. Kako naj mala bitja v mestecu za velikim hribom namažejo na kruh marmelado, če bodo v njem luknje? Ne gre, enostavno ne gre. Pozdravili sta se z lisico. Radi sta pekli kruh skupaj. In dobro sta vsako jutro opravili svoje delo. Volk je prišel to jutro malo prehitro. Kruh še mesit niso začeli, sam pa je že začel pripravljati velike pletene košare, da odpelje kolače v majhno mestece za velikim hribom. Pregledati je moral še kolesa. Včeraj, na poti nazaj, je imel občutek, da zadnje kolo nekoliko motovili sem in tja. Ne more si privoščiti, da se mu na poti v mesto zgodi kaj nepričakovanega. Mala bitja morajo v vrtec in v šolo. Kako naj gredo, če bodo lačna, ker ne bo sveže pečenega kruha na njihovih mizah?! 

Lisica je že začela mesiti testo, ko je priletela sova. Pravzaprav je kar prihrumela skozi okno in se pri tem zaletela v bele zavese. Bila je pozna in zavedala se je tega. Če bi še malo zamudila, kruh danes ne bi bil slan. Kakšen kruh pa je to? Čeprav z marmelado, mora biti slan. Drugače ni dober, preprosto ni dober. Spregledala je očitajoč pogled lisice, se nasmehnila nežnemu pozdravu srne in pričela z delom. Medtem je prišla sinička in že s kljunčkom pripravljala kupčke semen, ki jih bo potresla po kruhu. Mala bitja so imela rada na sveže zapečeni skorji kruha nekaj semen, bučkinih , sončničnih, lanenih, vseh mogočih… z drobnimi prstki so jih trgala s skorje še preden so velika bitja narezala rezine kruha in tako malo potešila velike očke, ki so čakale na sveži kruh. Pri tem so nastajale večje in manjše luknje v skorji kruha… a je bilo tako vsem prav. Sinička je na belem prtu zlagala svoje kupčke semen; za vsak hlebec kruha svoj kupček semen. Skoraj bi se zaletela v ježka, ki je že čakal, da prebode s svojimi iglicami vsak hlebec, preden ga porinejo v peč. Tudi polh je bil že tu. Danes ni bil njegov dan in nekoliko ga je bilo strah, da ne bo znal narisati na vsak hlebec veliko srce, kot ga je narisal vsako jutro. Res bi bil vesel, če bi zajček že prišel in mu pomagal kot vsako jutro. Mala čarovnica ne bo vesela, če ne bo vsak kolač kruha imel veliko srce. »To je kruh, narejen s srcem«, je vedno rekla. Saj so to vsi vedeli. A naj vedo tudi mala bitja v mestecu za velikim hribom. Čeprav so morala začutiti, ko so jedla kruh, koliko ljubezni je bilo v vsakem kolaču njihovega kruha.

Mala čarovnica je stregla vsem s svojo sladko belo kavo in sveže pečenimi piškoti ter pela tiste lepe pesmi, ki jih nikjer več ni bilo slišati. Samo v gozdu, v mali zeleni hiški, so še bile… tu, kjer je bila mala čarovnica. Tu, kjer je bilo veliko srce in veliko ljubezni. A tisto jutro se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Počasi so se prvi sončni žarki prebijali kot majhna svetloba skozi veje dreves, ko je priletel orel. Sedel je na vejo ogromne, stare bukve in prhutal s krili ter razburjeno kričal: »Saj ni mogoče! Saj ni res!« Vsi so pritekli iz hiške in začudeno čakali, kaj jim bo povedal orel. Se je kaj zgodilo? Je reka poplavila dolino in mesto? Je zgrmel plaz na mestece? Se je podrl cerkveni zvonik? Počasi je začel svojo pripoved in takrat, ko je orel utihnil, ni bilo nobenega glasu več. Vsi so stali tiho in gledali v tla, vsak s svojimi mislimi. Nekako so pozabili na peč, na kruh, na kavo… Je to res? Vprašanje, ki je prišlo na njihova usta skoraj istočasno. Je to res? Mala bitja nočejo več njihovega kruha. Kdo je to rekel? Mala bitja? Ne, velika bitja so rekla, da je njihov kruh kriv, da mala bitja nočejo nič drugega, kot njihov kruh. Saj je vendar dober? No, in kaj? Velika bitja hočejo, da mala bitja poskusijo tudi kruh nekoga drugega. V tem njihovem kruhu mora biti nekaj čudnega. Mala bitja so vesela in se smejijo. Ne morejo se samo smejati. Ne smejo biti samo vesela. Ni več treba kruha. Ne smejo več v mestece za velikim hribom.

Živali so stale v tišini… nihče ne ve, kako dolgo bi stale še tam, okrog male zelene hiške… sončni žarki so se prelili skozi krošnje bukovih dreves… če ne bi nenadoma zaslišali nežne, žalostne pesmi… Mala čarovnica je sedela na pručki ob mali zeleni hiški in pela. Živali so prišle do nje in jo nemo opazovale. Njena pesem se je naselila med debla dreves, prelila se je skozi krošnje dreves visoko v nebo do oblakov… bila je vedno bolj žalostna in vedno bolj mogočna… ni bilo vprašanj v njej, bila je samo žalost. Solze so tekle po licih male čarovnice… je narobe razumela ta svet? Je videla sebe drugače, kot so jo videli drugi, velika bitja v mestecu za velikim hribom? Saj ni hotela nič slabega. Hotela je samo peči kruh za mala bitja. Ker so ga imela rada… ker so skupaj z živalmi radi pekli kruh zanje… samo zato, ker so jih razveselili… 

Prvi se je zdramil medved. Vedno je znal nekako presekati takšne trenutke. »Bomo že. Našli bomo drugo mestece, kjer živijo mala bitja in bomo zanje pekli kruh. Prav gotovo so nekje mala bitja, ki imajo rada sveže pečen kruh z marmelado, kajne?!« Živali so obkrožile malo čarovnico in jo tolažile. Bile so žalostne, a še najbolj jih je prizadelo, da je bila žalostna tudi mala čarovnica. Druga drugo so prehitevale z novimi idejami in počasi, počasi se je nasmejala tudi mala čarovnica. Seveda, jutri bo spet novi dan. In novo upanje! Prijeli so se za roke in zaplesali pred malo zeleno hiško… čez nekaj časa je skozi krošnje dreves odmeval samo še vesel smeh.

Še vedno odmeva v bukovem gozdu smeh živali in male čarovnice. Lahko ga slišite, če čisto tiho prisluhnete tišini ogromnih krošenj zelenega gozda.

Izgubiti nam ne daje pravico odpovedati se življenju

Ravna črta. Življenje, v katerem ni ljubezni. Kakor enolično sivo platno, dolgočasno, komaj še opazno, samo sebi odveč. Če je ljubezen v življenju, potem je strast do življenja samega. Potem zares smo. Potem zares živimo.

Seveda ljubezen ne pomeni samo ljubezen do sočloveka, ampak predvsem ljubezen do sebe, do vsega, kar je okrog nas, do tistega, kar delamo, kar nas polni z energijo. A tokrat ne bom govorila o ljubezni kot takšni, ampak o ljubezni do partnerja, otrok, staršev, ljudi, ki predstavljajo našo družino. Nekaj je skupnega tej ljubezni. Ne glede na to, kakšen odnos opredeljuje ljubezen, ljubezen do otroka, do mame in očeta, do partnerja, zaradi nje želimo postati več, kot smo bili kdajkoli v življenju, postati enostavno »boljši«.

Kadar izgubimo človeka, nekoga, ki je del naše družine, nekoga, ki smo ga imeli radi je bolečina neskončna. 

Posebej, če smo izgubili nekoga, ki ga ne bi »smeli« izgubiti. V življenju ne pričakujemo, da bomo izgubili otroka, in pričakujemo, da bomo izgubili nekoč starše. Če gre vse svojo normalno »pot«. Zato je izguba otroka verjetno najhujša med vsemi. Ker se ne bi smelo zgoditi. A se dogaja. Morda je podobno, kadar izgubimo partnerja, a tega ne pričakujemo. Ker bi moralo biti pred nami še naslednjih deset, dvajset, trideset, štirideset let skupnega življenja. Opazovati otroke, kako rastejo in nekoč odrastejo, iskati prve sive lase in gube v ogledalu, tolažiti ob prvih »nerodnostih« poznih let, pričakati vnuke skupaj, opazovati našo družino in se skrivaj smejati drug drugemu ob spominih na naše začetke. Morda je enako, kadar kot otroci izgubimo starša, a bi moral biti tukaj, ker ga enostavno potrebujemo.

A v bistvu ne moremo »meriti« izgube. Vsaka med njimi je preveč osebna, preveč »naša«, da bi jih lahko zvrstili glede na to, kdaj smo bili »najbolj« žalostni. 

Tudi odnos, ki smo ga imeli s človekom, ki smo ga izgubili, je bil drugačen od ostalih. V veliki meri ga je določalo razmerje, v katerem smo bili, in vse ostale posebnosti, ki dajo vsakemu odnosu svoj pečat. Če je ta človek pokrival velik del nas, tega, kar smo v svojem človeškem bistvu, bomo izgubo nedvomno težje preboleli. Če je bil velik del našega življenja povezan z njim, če so nekako vsi spomini tudi slika tega človeka v našem življenju, bodo z izgubo dobili svojo posebno vrednost in hkrati ranljivost.

Kolikokrat se, ob raznih priložnostih, spominjamo določenih dogodkov, se ob njih nasmejimo, včasih zamislimo. Nekako jih z drugimi ljudmi vedno znova obujamo v življenje, ker so za nas pomembni, ker je to v bistvu naše življenje. Spomini, ki so vezani izključno na človeka, ki ga izgubimo, izgubijo tudi sogovornika v naši sedanjosti za preteklost. Sedaj so samo še naši, odkriti v svoji ranljivosti pozabljanja. Zaklenemo jih v srce in vsakokrat, ko stopimo vanj, včasih nezavedno, ko dogodki prebudijo misli, odstrejo nitke z nečim, kar smo bili ali doživljali, se dotaknemo tudi človeka, ki je njihov del. A sedaj ni nikogar, s komer bi jih znova doživeli skupaj. Na čisto poseben način so dobili posebno vrednost za nas, a hkrati izgubili čudovito lastnost podoživljanja naše preteklosti. Izguba človeka ne pomeni samo »izgubo« vsega, kar smo še želeli, kar smo načrtovali skupaj. 

Na čisto poseben način pomeni tudi izgubo naše preteklosti, posebej, če smo del svoje osebnosti lahko izživeli samo v povezavi s to osebo.

KADAR IZGUBIMO ČLOVEKA, S KATERIM SMO DELILI ŽIVLJENJE

Vsaka izguba ima svoj obraz. Naj se dotaknem obraza izgube človeka, s katerim smo se nekoč odločili, da bomo skupaj delili življenje. Gre za izgubo partnerja. Če je bila ljubezen vse naše življenje in smo skupaj dočakali starost, potem vemo, da se bo nekega dne zgodilo to, kar ne želimo zares vedeti. Starost prinese svoje, lahko bolezen ali enostavno dejstvo, da se naša življenjska pot zaključuje. Izguba partnerja v poznih letih življenja, v visoki starosti, je največkrat »usodna« za oba. Izgubimo se nekako v svetu in veliko jih je, ki izgube dejansko ne prebolijo. Ne najdejo več pravega pomena »biti«, »biti tukaj«. Čeprav živijo dalje, nekako ne »živijo« zares. Velikokrat se zaprejo vase, izključijo iz ostalega sveta, tudi družine, in se predajo osamljenosti ter spominom. S takšnim odnosom do življenja kmalu izgubijo pravo vsebino vsega, tisto preprosto veselje, da so tu, da je življenje lepo. Zato tolikokrat izguba enega med partnerji vodi v smrt drugega.

Drugače je, če izgubimo partnerja sredi življenjske poti, takrat, ko je še toliko vsega pred nami, ko so tu še otroci, načrti, vse, kar želimo ali smo želeli zase in za družino. V nas nastane praznina, podobna neskončnemu vrtincu prepletanj mešanih občutkov, iz katerega se lovimo, stegujemo roke, da bi nekako izplavali, a nas vsak trud potegne še globje. Lahko igramo navidezno zaposlenost misli, duše, vsega, kar smo, z nekimi obrobnimi stvarmi in problemi, ki nimajo nobene prave vsebine, a je vse samo beg. Lahko se smejimo s svojimi otroci, a naše oči odražajo žalost. Kako zelo zbegan mora biti otrok, majhen otrok, ker preprosto ne more razumeti, ne more povezati tega čudnega izražanja nasprotnega. Smeh na ustih in žalost v očeh. Če nimamo otrok, smo morda lahko srečnejši.

Si lahko srečen takrat, ko izgubiš, ker izgubiš sam? 

Ker niso zraven tebe še otroci, ki ne razumejo, a jih boli tako, kot tebe. Tudi oni so izgubili. A ne samo enega od staršev, ampak na čisto poseben način tudi drugega. Vse to, kar je bil, v odnosu z drugim staršem.

Izguba je vedno osebna, občutki ob izgubi še bolj osebni. Nihče ne more vedeti, kako je posamezniku, kadar izgubi ljubljeno osebo. Vsak občuti izgubo drugače in vsak se drugače sooča z vsem, kar prinaša. Vse je drugače. Kar je bil včeraj del vsakdanjika, nekaj, kar je bilo najbolj samoumevno, danes ne obstaja več. Sprememba, a ne sprememba, ki bi jo želeli ali pričakovali. 

Morda je najhuje, da se spremeni tudi odnos ostalih ljudi do nas. Ne toliko v tistih prvih trenutkih, ko marsikdo ne ve, kako bi izrazil svoje sožalje, kako bi pristopil k človeku in povedal, da razume in da lahko računa nanj. Takrat tako ali tako ne registriramo sveta okrog sebe. Pravzaprav ne vemo točno, kaj sploh čutimo. Skozi misli nenehno prehaja beseda »konec«, a je ne dojamemo, ker je ne moremo dojeti. Ne vemo pravzaprav, kaj je konec. Vse, kar se dogaja okrog nas, ne občutimo kot resnico, ampak samo neko čudno odvijanje posnetkov, kakor, da bi stopili iz filma in opazovali sami sebe. A se v resnici sploh ne spoznamo. Začutimo, da moramo zaščititi svoje otroke, začutimo, da bi jih najraje skrili v svoje srce in zaprli vrata pred ostalim svetom. Ker potem morda ne bo res.

»Res« pride kasneje. Nekega dne te preseka, enostavno se zaveš, da si ne moreš želeti bolj in hkrati tvoj »največ« ni dovolj, da bi stopil iz tega filma, ki ga nočeš. Prvič se zares zaveš izgube. Spodnese ti tla pod nogami. Takrat si zares želiš, da bi izginil, da te ne bi bilo. A potem, potem se pobereš, pometeš na smetišnico tisto, kar je razbitina tvojega srca in … greš pripravljat večerjo za otroke. Ugasneš misli, ugasneš srce, zakoplješ dušo … ni te več. Za mizo, pri večerji, razpravljaš z otroci, poslušaš jih, smejiš se z njimi, a nekako to nisi več ti. Ne, nič ni za vse večne čase. Nekoč, nekega dne se vrneš. 

Ker je samo nekaj res. Čas zmanjša bolečino. 

Nekega dne se zbudiš in je tvoje življenje, ki si ga živel prej, samo še neki spomin, življenje nekoga drugega, kakor, da ni zares tvoje. In greš dalje. Seveda je vmes še marsikaj. Jeza, bes, vprašanja, samota, osamljenost, žalost, … Počasi si nehaš postavljati vprašanje »zakaj«. Ker odgovora preprosto ni. In ga ne bo. Tudi starih družinskih prijateljev, s katerimi ste preživeli kar nekaj piknikov, praznovanj otroških rojstnih dni, silvestrovanj, ne pričakuješ več. Ker veš, da jih ne bo več. Izlušči se tisto, kar je dobro jedro. Vse ostalo izgine. Morda naletiš na njih, čisto slučajno. Seveda jim je nerodno. Ja, pridi, moraš priti. Kje hodiš?! Še vedno imaš isti naslov in še vedno imaš isto številko telefona. Ne vedo točno, kaj bi s tabo. Samski z otroci. Nerodno. Vključevanje v pogovore, zgodbice o partnerjih?! Nemogoče. Izvisiš.

Koliko je takšnih zgodb? Veliko. Vsaka zase žalostna, a hkrati vsaka zase samo življenje.

KADAR ŽALOST POSTANE NAČIN ŽIVLJENJA

Kakorkoli je izguba partnerja za nas težka, nimamo pravice, da se odrečemo življenju. Seveda je razlika, če smo na koncu življenjske poti. A tudi takrat ne bi smeli enostavno  »prenehati živeti«. Še bolj pomembno je, da »živimo« dalje takrat, ko so tukaj še otroci, v letih, ko je še vse življenje pred nami. Seveda si moramo dati čas za žalost, čas, v katerem prebolimo izgubo. Če imamo otroke, moramo vključiti v to prebolevanje tudi otroke. Zanje je največkrat vse še težje, ker enostavno ne razumejo. Posebej, če so še majhni. Svoje občutke, svojo žalost, moramo deliti z njimi, pri čemer seveda upoštevamo njihovo starost. Najslabše je, če živimo dalje, kakor da se nič ni zgodilo. Največkrat gre za ravnotežje med tem, da dajemo otrokom občutek varnosti, a hkrati pokažemo lastno občutenje žalosti zaradi izgube oziroma smo preprosto »človek«.

Otroci ob izgubi enega med starši pogosto doživljajo stres zaradi strahu, da bodo izgubili še drugega starša. Gre za varnost, ki jo mora občutiti otrok, da se lahko normalno razvija. To je tisti človeški nagon po preživetju. Zato ne smemo biti nestrpni, kadar nam otroci postavljajo množico vprašanj, povezanih z nami samimi. Nekako si hočejo zagotoviti, da bo vse v redu, umiriti strah v sebi. Pogovorimo se z njimi. Odkrito. Hkrati ne pozabimo, da jih vedno pravočasno obvestimo, kadar ne bomo uspeli narediti nekaj na način ali v času, kot smo jim predhodno povedali. Naš izgovor »saj je samo deset minut« je za otroka in strah, ki se porodi v njem v trenutku, ko nas ni in nas pričakuje, dejansko nesorazmeren. Čeprav je šlo samo za nekaj minut, lahko v otroku povzroči stres neizmerno večje razsežnosti. Zanje je že sama izguba dovolj težko breme, ne ustvarjajmo zanje še dodatnih bremen z neupoštevanjem njihovega doživljanja situacije.

Največjo napako lahko naredimo, če izguba spremeni naše življenje na način, ki nima logične in objektivne razsežnosti. Če smo prej uživali v določenih dejavnostih, kot posamezniki ali družina, ne pomeni, da moramo sedaj z vsem prekiniti. Seveda je prvič, drugič težko, saj so se okoliščine spremenile. A če smo radi zahajali v hribe, ker je to prinašalo posebno lepoto, polnost našemu življenju, nimamo pravice odreči to sebi in ne svoji družini zaradi izgube partnerja. Izgovori, da je to za nas preveč boleče, povzroča preveč žalostnih spominov, da ni prav zaradi človeka, ki smo ga izgubili, enostavno niso sprejemljivi. S svojo bolečino, žalostjo, praznino, ki je nastala, se moramo soočiti. Če pozabimo vse, kar smo delali, vse, v čemer smo včasih uživali, smo izbrali umik. Nismo se soočili z bolečino in na ta način izgube ne moremo preboleti.

Kakšno sporočilo dajemo otrokom? Otroci občutijo še dodatno izgubo, saj na čisto poseben način izgubijo tudi nas. 

Čeprav smo tu. Takšno izgubo največkrat še težje prebolijo, saj se z njo soočajo iz dneva v dan. Predvsem lahko v njih vzbudi vprašanje ali dvom v našo ljubezen do njih. Tudi oni so imeli radi, njih nič manj ne boli, še manj razumejo zakaj, a bi se vseeno radi smejali, bili veseli. Vseeno želijo nazaj tisto, kar so imeli. S tem jim vzbujamo občutek krivde, ker želijo smeh in veselje v svojem življenju. Ne delajmo tega. Večkrat iščejo krivdo za vaš odnos, vašo žalost v sebi. Zato nimamo pravice, da se odrečemo življenju »samo« zaradi tega, ker smo izgubili. Tudi zaradi človeka, ki smo ga izgubili, ne. Prav gotovo si ne bi želel, da izgubimo sebe, tisto, kar smo bili takrat, ko smo delili skupno življenje. Ker nas je imel rad ravno zaradi tega, kar smo bili. Ostanimo torej, kar smo bili. 

Imamo pravico živeti dalje in imamo dolžnost živeti dalje.

Nimamo moči, da bi spreminjali poti v življenju. Enostavno se moramo naučiti sprejemati. Nihče si ne želi bolečine in žalosti, a to je druga stran življenja, tisto nasprotje veselju in radosti. Zato ne »praznujmo« smrti, praznujmo »življenje«. Z vsem, kar je. Z vsem, kar prinaša. Tudi ljubezen. Najprej do sebe, do vsega, kar je življenje in do ljudi, ki so del našega življenja. Morda nekoč, enkrat v prihodnosti, tudi nekoga drugega…