nedelja, 22. december 2013

Čudežna očala zajčka Jureta

Zajček Jure ni bil junak. Seveda, če je junak tisti, ki se ničesar ne boji. A saj se vsak boji nečesa, kajne? Vsaj zajček Jure je mislil tako. Nekdo se boji teme, drugi sesalca, ki dela takšen hrup, tretji lune na nebu ali tistih lutk v izložbi trgovine, ki samo stojijo in gledajo vate. Tudi medvedek Miha, čeprav je tako velik, se boji majhne miške Poldke. A majhna miška Poldka se boji sosedovega mucka Feliksa. Kako jo šele ucvre mucek Feliks, kadar  izza vogala priteče kuža Brin. Kar kadi se za njim! »Torej ni nikogar, ki ne bi poznal strahu«, se je tolažil zajček Jure.


A ni bilo tako. V resnici se medvedek Miha ni bal drobne miške Poldke. Kadar je po kosilu s polnim želodcem legel na posteljo, je miška Poldka skočila nanj. Pobirala je koščke sira, mesa in kruha, ki so ostali na njegovih kosmatih prsih. Tako zelo ga je žgečkala. Smejal se je in smejal, dokler ni začel kolcati. Hhhkkk, hhhkkk…  In potem ni mogel nehati. Kar kolcalo in kolcalo se mu je. Hhkkk, hhhkkk… Zato se je raje skril pred miško Poldko.


Da bi se miška Poldka bala mucka Feliksa? Kakšna neumnost! Z njim se je bilo vendar tako čudovito loviti! Seveda je bila drobna miška vedno hitrejša, kar je mucka Feliksa zelo jezilo. Včasih je zbežala skozi luknjo, skozi katero mucek Feliks ni mogel, ker je bil predebel. Takrat je šele prhal v svoje dolge brke:«Ne, Poldka, to ne velja. Tako se nisva dogovorila…« A miška Poldka se je samo sladko smejala:« Zmagala sem, zmagala…«

Mucek Feliks je prijatelj kužka Brina. Prijatelju se vedno pomaga, kajne? Kuža Brin je čuvaj in čuvaji morajo preganjati potepuške mucke. To od psa čuvaja pričakujejo ljudje, pri katerih ima kuža čuvaj svojo pasjo hišico. Zato mucek Feliks ni imel nič proti, če je bil tisti, ki ga je kuža Brin preganjal. Vedno je stekel za njim in zraven glasno lajal »hou,hou,hou«. Saj bo še kdo mislil, da ni dober čuvaj, če se bo vsako mačje ščene lahko mirno sprehajalo mimo njegove hiše! Takrat, ko kuža Brin ni imel službe, sta oba z muckom Feliksom ležala v senci pod drevesom in pila hladno limonado. Ni lepšega kot prijateljstvo, kajne?

A zajček Jure vsega tega ni vedel. Zajček Jure se je bal vsega. No, skoraj vsega. Tistega, kar je dobro poznal, se ni bal. Zajček Jure si je najbolj želel, da bi bil v očeh ostalih zajčkov pogumen. A ni bil! Drugi zajčki so to vedeli. Kako ne bi?! Kdo se je skril v najbližjo luknjo, ko je v krošnjah dreves zaskovikala sova svoj »uuuhhh, uuuuhhh«? Zajček Jure. Le kako se naj igrajo strašne marsovce, ki so prišli osvojit planet Zemljo, če se zajček Jure prestraši vsakega glasu? Kdo je omedlel, ko je krava, ki jo je pičila čebela, nenadoma pobezljala. »Muuuu, muuuu…«, je jokala krava. Krava se je že pomirila, ko je zajček Jure šele prišel k zavesti. Kdo je jokal in stokal »mami, mami«, ko so za pusta hrusta naleteli na kurenta? Zajček Jure. Ustrašil se je vsake maškare, ki jo je videl.

Le kako se lahko zajčki igrajo s takšnim strahopetcem?! Zato so se največkrat igrali sami. Na zajčka Jureta so pozabili. Zajček Jure jih je prosil: »Tudi jaz bi se rad igral. Počakajte me…« A ga niso počakali. Preveč zanimivega je bilo tam zunaj, v širnem svetu, da bi čakali na bojazljivega zajčka. »Pa nič«, je žalostno rekel zajček Jure. »Saj vas ne potrebujem. Lahko se igram sam!« Sam pri sebi pa je pomislil: »Vsaj norcev ne bodo brili iz mene…«  

Zajčki so se večkrat norčevali iz velike strahopetnosti zajčka Jureta. Saj ga je bilo vendar tako zelo lahko prestrašiti. Kar tekmovali so med seboj, kdo ga bo bolj prestrašil! »Huuuuu…strašni duh prihaja. Kdo se boji strašnega duha? Hhuuuu…«. Zajček Jure se je sesedel, tako se je prestrašil. Tresel se je še dolgo potem, ko so zajčki že poskakali iz rjuhe. Pod okno so mu nastavili izdolbeno bučo in vanjo postavili svečo. Saj je bila res grozna v temi! Zajček Jure je ves prestrašen zbežal v varno mamino zavetje:«Mami, mami, nekaj strašnega je pod mojim oknom.« Zajčki so se smejali, ko jih je mama zajklja kregala:«Pustite ga že na miru, nepridipravi…«


Tako je zajček Jure vedno več časa, ko ni bil v vrtcu, preživljal sam v svoji sobi. Nikamor ni več zahajal. Ostajal je doma, gledal televizijo ali igral računalnik. Čeprav je rad gledal televizijo in igral igrice na računalniku, je postajal žalosten. »Lepše je s prijatelji, s katerimi se lahko pogovarjaš in igraš toliko čudovitih iger«, je razmišljal sam pri sebi. Kadar ga je mama zajklja vprašala, zakaj ne gre na dvorišče, je samo zamrmral »ne ljubi se mi«. A tako zelo si je želel, da bi  igral skupaj s prijatelji. »Ko bi vsaj bil pogumen…«,  je sanjaril.


Prišla je zima. Bližali so se božični in novoletni prazniki. »Jure, v lutkovnem gledališču je igrica za otroke. Pridi, greva…«, je nekega dne rekla mama zajklja. Zajček Jure jo je žalostno pogledal.« Mami, ne bodi jezna, a ne ljubi se mi…« Posedal je ob oknu in opazoval zajčke, kako so postavljali sneženega moža, se kepali in smejali. Mama zajklja je bila zaskrbljena, a ni vedela, kako pomagati svojemu otroku. Naslednji dan je poskusila znova:«Jure, Božiček pride z jelenom Rudolfom. Obleči se, greva ga pričakat. Polno otrok bo in res bo veselo«. A zajček Jure je samo odkimal in gledal dalje skozi okno.

»Si napisal pismo Božičku, Jure?«, je vprašala mama zajklja dan pred božičem. »Ne, ne bom pisal Božičku. Saj imam že dovolj igrač…«, je odgovoril Jure. »Saj Božiček ne nosi samo igrače, Jure. Nimaš nobene želje? Si nič ne želiš?«, je zaskrbljeno vprašala mama zajklja. Zajček Jure jo je pogledal s vprašujočimi očmi: »A mi Božiček lahko uresniči karkoli si želim, mami?« »Ne vem, Jure, morda ne vse, a poskusiš lahko, kajne?« Nekaj časa je opazovala Juretov obraz in nato zaprla vrata. »Najbolje, da ga pustim samega…«, je premišljevala mama zajklja. »Včasih imajo otroci skrbi, ki jih starši ne razumemo in jim ne znamo pomagati. Jure je pameten zajček. Gotovo bo sam rešil problem, ki ga sedaj skrbi.« Nekoliko se je zamislila in nato rekla:«Grem peči potico. Morda ga bo ta razveselila«. Čeprav zaskrbljena, je odšla v kuhinjo.


Zajček Jure je gledal skozi okno, dokler se ni tema spustila na ulice in pločnike mesta. Potrkalo je na vrata in skoznje je pogledala mama zajklja: »Jure, a ne boš nič jedel za večerjo? Potica se bo kmalu ohladila… Boš košček?««Ne, mami, nisem lačen«, je žalostno odgovoril. Mama zajklja je zaskrbljeno potipala njegovo čelo: »Da nisi zbolel, sine? Te kaj boli, Jure?« »Ne, mami… nič me ne boli. Samo spat bi šel rad. Me lahko pustiš samega, prosim?« Ni želel, da bi mamo skrbelo. Le kako ji naj pojasni, da ni bolan, a ga vseeno boli. Pa še kako ga boli! A samo srce, ker nima nikogar, s kom bi se igral. Legel je v posteljo, se pokril z odejo preko glave in tiho zajokal.  Tako je v solzah zaspal.

Sončni žarek se je zapletel v zavese in zbudil zajčka Jureta. Skočil je iz postelje in skoraj padel čez škatlo, ki je stala ob njej. Bila je ogromna škatla, zavita v rdeč papir in z veliko belo pentljo na vrhu. Postavil jo je predse na posteljo. »Le kaj je to?« jo je radovedno potresel. Počasi se je v njem prebujal strah. »Kaj, če so mi zajčki spet kaj nastavili? Morda je kakšna nevarna žival? Ali barva, ki me bo popackala… Ali kaj še bolj strašnega«, je razmišljal zajček Jure. A radovednost je bila vseeno močnejša. Sam sebi je ukazal na ves glas: »Jure, nič strašnega ni v tej škatli. Pogumen zajček si, Jure!«

Takoj, ko je izrekel te besede, je strah nenadoma izginil. Sedaj je bil samo še radoveden zajček Jure. »Hmmm, da ni darilo od Božička? Saj mu res nisem pisal, a Božiček pozna najbolj skrite želje otrok, kajne?«, je še dalje razglabljal zajček Jure. Z naglico je odprl škatlo. Presenečeno je odprl usta in pomigal z brki. V škatli je bilo ogromno papirja. Skoraj ne bi opazil majhne bele škatlice, ko je brskal med papirjem. Nestrpno jo je odprl.

V njej so bila majhna očala z rdečimi stekli, na katerih je visel napis »očala proti strahu«. Zajček Jure je nejeverno pogledal očala. »Kakšna očala so to? Proti strahu?« Vrtel jih je v rokah. Zamikalo ga je, da bi jih nadel. Kaj, če je kaj narobe? Kaj, če ne bo več videl, če si natakne ta očala? Spet se je od nekod prikradel vanj strah… »Pogumen zajček si, Jure!« si je spet ukazal na glas. A si ni včeraj, ko je zaspal v joku, zaželel, da ga ne bi bilo ničesar več strah? »Morda je Božiček slišal mojo prošnjo! Saj Božiček vse ve in vse sliši, kajne?« Vznemirjen je nataknil očala na nos.



Hhmmm… nič se ni zgodilo. »Čakaj, čakaj«, je pomislil zajček Jure. »Saj se ne more nič zgoditi! To je moja soba, tukaj se ničesar ne bojim«. Z očali na nosu se je toplo oblekel in stekel na dvorišče. Na vogalu ulice je opazil starega možakarja, ki se ga je vedno prestrašil. Stekel je k njemu. Bliže je bil, manjši je bil možakar. »Čudno«, je razmišljal zajček Jure. »Saj je možakar vendar pravi velikan!« Ko se mu je čisto približal, je bil samo še droben možicelj. Nič strašnega ni bilo na njem. V ustih je imel samo še dva zoba in lok sivih, gostih obrvi je prekrival njegove oči. Bile so majhne, tople oči. Kar zasmilil se mu je. »Škoda, da nisem vzel potice. Gotovo bi se je razveselil…« A zajčku Juretu se je mudilo. Moral je odkrivati svet, tako drugačen, kot ga je poznal do sedaj.

Obrnil se je in stekel proti šoli. Skupina zajčkov je igrala hokej na dvorišču. Obkolili so ga, takoj ko so ga zagledali. Vlekli so ga za rokave, ga potiskali sem in tja, mu z glave ukradli čepico… A zajček Jure… Nič. Ni pobegnil, kot bi pobegnil še včeraj. Stal je, obkrožen s skupino zajčkov, in se smejal. Tako se je smejal, da se je tolkel po kolenih. »Le kaj je narobe z zajčkom Juretom?« so se vpraševali zajčki in obstali. »Jure, si bolan? Zakaj se tako smejiš?«. Seveda niso vedeli, da se zajček Jure smeji njim. Skozi očala niso bili več neustrašni zajčki, ki so ga nenehno jezili, ampak samo majhna skupina »polulancev« v plenicah. Kako se naj boji takšnih majhnih dojenčkov, ki kakajo in lulajo v plenice? Saj sploh niso grozni. Poglej, kako se pačijo! Zajček Jure se je še kar smejal.

»Kako čudovit je svet!«, je zavriskal zajček Jure. Stekel je proti mestu. Vse, česar bi se ustrašil še včeraj, danes ni več vzbujalo strahu v njem. Nič ni bilo več tako kot včeraj. Lutke v izložbi niso bile več strašne prikazni, ampak majhne oblečene deklice, ki so se mu prijazno smejale. Veliki kip na glavnem trgu ni bil več strašen gusar, ampak samo droben starček, ki je opletal s sabljo in pri tem kazal svoj kamniti obraz. Čudne prikazni, ki jih je reka zarisovala skozi veje dreves, so bili samo odsevi svetlobe v vodi. Policaj z dolgimi črnimi brki in brado, ki je še včeraj opletal z grozljivo dolgimi rokami, je bil samo majhen možakar s piščalko, ki je usmerjal promet. Nič več ni bilo strašljivih podob, kot so bile še včeraj. Sedaj je videl vse takšno, kot je bilo v resnici.

Zajček Jure se je vrnil domov. »Mami, mami… Nič več se ne bojim. Vse, kar je bilo vedno tako strašno, sploh ni več strašno. Sedaj vidim vse tako, kot je v resnici, mami«. Mama ga je objela in se nasmejala. »Saj sem ti rekla, Jure, da strah izgine takrat, ko mu pogledaš v obraz. Takrat šele vidiš njegovo pravo podobo in strah sploh ni več strah, kajne?« Zajček Jure se je samo nasmejal. »Mami, kje je potica? Tako sem lačen, da bom pojedel kar tri, ne  štiri kose«. Mama se je nasmejala: »Ah, Jure, a si sedaj dobil tako velike oči, da je tvoja lakota večja, kot je v resnici? Seveda dobiš potico. Samo narežem jo…« Veselo je odskakljala v kuhinjo.

In zajček Jure? Zanj se je vse spremenilo. Postal je razigran mlad zajček, ki se je najraje potepal po gozdu in okolici mesta ter se igral s prijatelji.  Kadar ga je kdo vprašal »Zajček Jure, a te ni nič več strah?«, se je obrnil in zasmejal: »Strah? Kaj je že to strah?« Odvihral je novim čudovitim dogodivščinam nasproti.

In Strah? Poiskal je drugega zajčka. Zajček Jure je odkril njegovo skrivnost. Kakšno skrivnost? Ja, da strahu ni!


Ppppsssttt… Otroci, nikomur ne povejte, da strahu ni. Vsak mora to ugotoviti sam, kajne? 

Ni komentarjev:

Objava komentarja