sobota, 21. december 2013

Zakaj medvedek Miha ni več pacek?

Medvedek Miha je čisto navaden medvedek. Takšen, kot so vsi mali medvedki, ki živijo daleč na severnem polu. Saj poznate severni pol, kajne? Tam je vedno zima in ogromno snega. Tudi poleti je zima, kot jo imamo mi pozimi. Čeprav je poletje, povsod leži pravi zimski sneg. Ni lepšega, kot večna zima z obilico snega!  Medvedki se lahko vse leto dričajo po hribu. Kako nese, ko se uležeš na debel medvedji kožuh in se spustiš po hribu navzdol. »Juuuuuheeejjj, kdo gre najdalj?« tekmujejo med seboj medvedki.  Če se ne dričajo po hribu, delajo prevale,  se kepajo, postavljajo ledene hiške, lomijo ledene sveče ali se vozijo po ledenih ploščah. Kako šele nese po zaledenelem morju, če zapiha ledeni veter z gora?! Seveda medvedke ne zebe, saj imajo poleg debelega kožuha še debel pas tolšče okrog trebuha.


Medvedek Miha ima kot vsi medvedki, ki živijo na severnem polu, debel, bel kožuh in dolge kremplje, da ne pade, ko hodi po ledu. Medvedek Miha je torej čisto navaden medvedek s severnega pola. A vseeno ni takšen, kot drugi medvedki. Medvedek Miha namreč sovraži pospravljanje. Nič ni hujšega kot mamina zahteva: »Miha, pospravi sobo. Saj sploh ne morem več stopiti vanjo, toliko stvari leži povsod. Zakaj si takšen pacek?« »Saj bom, mami…«, zabrunda medvedek Miha. »Pacek«, še dalje brunda sam zase. »Je kaj narobe, če je medvedek pacek? Le kdo rad pospravlja, če je lepših, bolj zanimivih dogodivščin preko dneva cel kup?«


Medvedek Miha je prepričan, da je  ogromno pomembnejših stvari, ki jih lahko počne majhen medvedek. Veselih, zanimivih stvari. Enkrat smučanje, drugič drsanje, tretjič vrtanje lukenj v led, lovljenje rib… Dan je prekratek za vse dogodivščine, ki čakajo nanj! Zvečer pa je tako utrujen. Kako naj zaspan pospravlja sobo? Vse, kar si zvečer želi medvedek Miha, je mamina večerja in topla postelja. Medvedek Miha tako vsak dan vedno znova pozabi na mamine besede.



Tistega sončnega jutra se je medvedek Miha pretegnil v svoji majhni postelji, ko je zaslišal glasen, piskajoč glas iz kuhinje. Le kaj tako piska? Ne, to ne more biti čajnik, v katerem mama kuha čaj, kadar ga boli grlo. Le kaj bi lahko bilo? Skočil je iz postelje in stekel v pižami proti kuhinji. A še preden je prišel do vrat, je štrbunknil na zadnjo plat. »Aaauuuuu«, je zatulil na ves glas. Po licih so mu pritekle solze, tako ga je zabolela noga. »Aaaauuu, boli, boli… Mami, mami….« Sedel je na tleh, na ves glas jokal in klical mamo: »Mami, mami…«


Čez nekaj trenutkov so se odprla vrata in skoznje je stopila mama. »Dobro jutro Miha. Ja, kaj pa jokaš? Kaj je narobe?«. Medvedek Miha je zahlipal skozi solze: »Boli, mami, booolllii…«. Z rokavom pižame si je obrisal debelo svečko, ki je lezla iz njegovega nosu in spet glasno zajokal. »Boli me, tako me bbbolllliii…«. Mama je objela v dlani njegov objokan obraz in zaskrbljeno vprašala:«Kaj te boli, Miha? Zobek?« »Nnneeee«, je zatulil medvedek Miha. »Noga me boliiii…«.


Hlipajoč je začel pripovedovati: »Piskalo je in sem hotel pogledat, pa sem se spotaknil… Ta neumna rolka… Le kaj dela tukaj?« Medvedek Miha je jokal vedno bolj neutolažljivo, saj je noga okrog gležnja že močno zatekla. Mama se je dotaknila otekline, da bi pogledala ali je noga zlomljena ali ne. Takrat šele je medvedek Miha zatulil: »Aaaauuuu, pusti mojo nogo, ne dotikaj se je…Boli me, tako boooollliiiii…«.

»Miha, saj vendar moram pogledati, kaj je narobe. Ne jokaj več, poklicala bom zdravnika. On bo najbolje vedel, kaj storiti«. Mama je odšla do telefona in pustila medvedka Miho samega. Čez nekaj minut je privršal v sobo, kjer je na tleh še vedno jokal medvedek Miha, zdravnik. »Kaj se dogaja?« je vprašal skozi stara, oguljena očala. »Kaj jokaš, mladi fant?«

Sklonil se je, skrbno pregledal medvedkovo nogo in sklenil: »Ni zlomljena. Kakšna sreča, kajne? Seveda boli, pa še kako boli.« Pogledal je proti mami medvedki: »Zviti gleženj je in mišico si je nategnil. Mrzle obkladke s kisom in počivati mora najmanj teden dni. Strogo mirovanje, gospa Brunova. Oteklina mora izginiti v celoti. Drugače ne bo v redu, ne, ne bo v redu…«, je še mrmral zdravnik.


Pogledal je medvedka Miho, ki je še vedno hlipal, čeprav ni več upal tuliti na vse grlo. Tale zdravnik mu je kar nagnal strah v kosti. »Drugič pazi, mladi fant!« ga je posvaril zdravnik. »Medvedi ne smemo kar tako lomiti noge. Kako naj lovimo hrano za svojo družino?! Še dobro, da si tako mlad in zate skrbita očka in mama… Drugače bi ostal lačen.« Zdravnik se je poslovil.

Mama je odnesla medvedka Miho v posteljo. Vse dopoldne je menjavala obkladke na njegovi nogi in oteklina je počasi plahnela. Takrat, ko je prišel iz lova očka, gospod Bruno, je oteklina že skoraj izginila. Medvedek Miha se je spet smejal.

»No, dragi fant,« je rekel očka, »veš, kdo je kriv, da sedaj ležiš v postelji, ko bi se lahko igral s prijatelji?«
»Seveda vem, očka… tista rolka…če ne bi bila tam, ne bi stopil nanjo in ne bi padel, kajne?« Nekoliko je obstal in nato žalostno dodal: »Sedaj bi se lahko igral, tako pa moram ležati v postelji…«
»Rolka je torej kriva. Miha, si prepričan?« je vprašal očka.
»No… ali pa tisto piskanje… če ne bi bilo piskanja, ne bi skočil iz postelje in ne bi stopil na rolko in ne bi padel, kajne?« je z nekoliko dvoma v glasu vprašal medvedek Miha.
»Piskanje je krivo. To bo. Piskanje in rolka. Prav imaš Miha. Ti vsekakor nimaš nič s tem padcem… ali ne?« je hudomušno pripomnil očka.



Medvedek Miha je utihnil. Kadar ga očka tako čudno vprašuje, res ne ve, kako mu naj odgovori. Nagrbančil je čelo in premišljeval sam zase. Če ne bi bilo piskanja, ne bi skočil iz postelje in stekel proti kuhinji. A tudi če bi stekel, ne bi padel, če ne bi bilo rolke. Saj tudi rolka sama ne bi povzročila padca. Če ne bi ležala sredi sobe, ne bi stopil nanjo in padel. V tem trenutku je našel odgovor na očkovo vprašanje. Sam je kriv! Saj mu je mama vsaki dan znova rekla, naj pospravi sobo. Pa ni imel časa. Ne, ni res! Čas je imel, a za druge stvari. Za igro s prijatelji. Sedaj bo ves teden ležal v postelji. Ne bo mogel igrati hokej danes zvečer, jutri ne bo mogel kegljati z ledenimi kepami… Medvedek Miha je zajokal.  Jokal je in jokal. Očka ga je poljubil na čelo.«Ne jokaj, Miha. Te spet bolj boli?«

»Ne, očka…«, je zatulil skozi solze. »Jaz sem kriv, da moram ležati sedaj v postelji. Jaz sem kriv, da se ne morem igrati s prijatelji. Če bi le pospravil sobo, ko mi je mama rekla…. Res sem pppaaaaccekkkk…«, je neutolažljivo jokal medvedek Miha. Tudi mama je slišala njegov jok in radovedno prišla v sobo.


»Ne jokaj, Miha. Sedaj veš, da si sam kriv za tvoj padec, bolečine in to, da se ne moreš igrati s prijatelji, »je nežno rekel očka. Malo je pomislil in dodal: »Velik fant si že. Ponosen sem nate, ker znaš tako pametno razmišljati. Veš kaj, sobo boš pospravil, ko boš zdrav. Je tako prav? In potem boš vedno vse pospravil za sabo in nikdar ti ne bo treba zares pospravljati, kajne?«

Miha je čudno pogledal očka, a nato se je zasmejal. »Imaš prav,očka. Če vzamem knjigo s police in jo vrnem na polico, ko je več ne potrebujem, potem bo knjiga vedno pospravljena. Če zložim zjutraj odejo v predal, bo postelja vedno pospravljena. Če bom vse igrače sproti pospravil v škatlo, bo soba vedno pospravljena! In ne bo mi treba nič pospravljati. » Sedaj se je medvedek Miha že smejal. Kako pameten je njegov očka! Z njim sta se smejala tudi mama in očka.



Teden je minil, kot bi pihnil. Mama je prebirala pravljice in Miha je počasi okreval. Takoj, ko je lahko stopil na nogo, je pospravil sobo. Od takrat dalje ima medvedek Miha vedno pospravljeno sobo. Škoda je vseh lepih dni, ko se ne bi mogel igrati s prijatelji, če bi spet padel zaradi nereda v sobi. Medvedek Miha nič več ni pacek, kot je bil včasih. A ni lepo, če nismo packi, kajne?

Ni komentarjev:

Objava komentarja