sreda, 29. januar 2014

Odvisnost kot oblika nesvobode

V življenju je vedno čas, ko je zelo težko ostati zvest svojim načelom. Tistemu smerokazu, poti, ki jo želimo slediti, ker preprosto čutimo, da je tako prav. Seveda ne obstaja prav kot ne obstaja resnica. A vedno obstaja občutek ali smo ali nismo blizu tistemu, kar imenujemo notranje ravnovesje


Dejstvo je, da samo notranje ravnovesje, čeprav individualno kot smo vsi, daje občutek zadovoljstva. Kadar smo zadovoljni s sabo, sprejemamo svet okrog sebe z bolj odprtimi rokami. Sprejemljivi smo za tisto, kar drugače morda ne sprejemamo ali vsaj ne sprejemamo brezpogojno ali z lahkoto. 

Eden izmed dejavnikov, ki skoraj vedno predstavlja nasprotje notranjega ravnovesja, zadovoljstva, je nedvomno odvisnost. Odvisnost je najhujša oblika nesvobode, ki jo lahko doživlja človek. 


Razumem, da se vsi tisti, ki jim je bila kdajkoli odvzeta svoboda, z mano verjetno ne strinjajo. A odvzem fizične svobode nikdar ni tako problematičen kot odvzem svobode odločanja. Ne, ne govorim o odločanju kot obliki demokracije. Govorim o svobodni izbiri odločanja o svojem življenju. Gre za razumsko, čustveno in duševno svobodo. Te svobode nekdo, ki je odvisen, nima. 


Kakšna je oblika odvisnosti, ni v bistvu pomembno. Vse oblike odvisnosti imajo namreč podobno osnovo in povzročajo za posameznika enake posledice. Seveda so določene oblike odvisnosti za družbo bolj sprejemljive kot ostale. S tega vidika so tudi ljudje, ki so odvisni od manj sprejemljivih oblik odvisnosti, v družbi manj sprejemljivi. Lahko ste odvisni od računalniških iger ali od odnosov, a boste za družbo bolj sprejemljivi kot nekdo, ki je odvisen od hrane ali od alkohola.


A nihče od teh odvisnikov nima svojega življenja dejansko v "svojih rokah". Če želite biti dejansko svobodni, se osvobodite odvisnosti. Kako? Zelo težko. Najprej moramo identificirati in priznati sami sebi, da smo odvisnik. Zelo velik korak. Brez njega dejansko ne moremo zastaviti poti osvoboditve od odvisnosti.

Kadar smo svobodni, razumsko, čustveno, v duši, je v nas vedno pomlad. Pomlad kot čas rasti, ponovnega zagona, rojstva. Takrat dejansko "rastemo" kot osebnost, dejansko živimo. Smisel življenja ni v kopičenju stvari, ampak v osebnostni rasti. Gre za kvaliteto življenja, ki ga živimo, in ne kvantiteto stvari, ki nas obdajajo.


Ni komentarjev:

Objava komentarja