Prikaz objav z oznako balon. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako balon. Pokaži vse objave

sobota, 3. julij 2010

Poljub velikana in metla v zraku

Imate včasih občutek, da ste majhna figura, ki jo nekdo premika sem in tja po šahovnici? Ne kralj, ne kraljica, še konj ne. Samo "kmet". Kakršnokoli je to premikanje, ponavadi v glavnem nimamo občutka, da bi bilo prijetno. Nekaj, v kar smo prisiljeni. Tudi mene je  danes nekdo "premikal", le da je bilo vse skupaj prijetno. Kakor, da me je pot vodila v "objem"  prijetnih srečanj. Kdo bi se jih branil, kaj? 

Danes je bilo Pohorje. 

Naslednji vikend grem s kolesom. Odločitev je padla. Preverila sem novo gondolo. 


Moj "bičikleto" nabašem vanjo, se izkrcava na vrhu in potem vse do Šumika. Se že veselim. Danes peš. 

In na vseh poteh Pohorja, sama drobna prijetna srečanja. 

Najprej enake cvetlice, ki sem jih obču - dovala na Cerkni- škem jezeru.

Nato Mišo. 

Ja, pogledal me je kritično. 

Od zgoraj navzdol. Moram pojasnit. Fitnes. Mesto, kjer me že nekaj časa ni bilo. Lepo je, ko ti nekdo pove, da te pogrešajo. Seveda sem obljubila, da pridem. Kmalu. Saj sama vem, da moram. Nato Borut. Spomin na mlada leta. Skoraj ga nisem spoznala. Res se staramo. 

Na poti proti Šumiku moji mladi sosedje, ki so se odselili nekaj mesecev  nazaj. 

Urban je tako velik, pa ima šele osem mesecev. Matija pa je sploh srček. Trenutno v fazi, ko mu je nerodno. 



Saj se razume. Fant pri dobrih dveh letih spoznava svet z očmi "velikega" fanta. Zmenili smo se za obisk. 


Nato fantastično kosilo, borovničev zavitek in pot nazaj. Na poti nazaj nekaj prvih borovnic in čudovito sladke jagode. No, samo pet jagod. Verjetno zamudnice.


In nato, za konec poti, ljubka punčka v velikem avtu. Toyotin land cruiser. 

Gleda vame, ki čakam v avtu za njimi na semaforju. In maha. Se smeji in maha in mi pošilja poljubčke. Pomaham še sama in ne vem zakaj, vzamem fotoaparat in naredim fotko. Neumno, saj je okno umazano. Kakšna fotografija sploh bo! Naredim še eno. Zelena luč in speljemo. 

Nekaj deset metrov vse v redu, a nato zelo čudna vožnja voznika spredaj. Dejansko zavije levo, a kakor, da si je premislil in ne gre v garažno hišo, pelje naprej po nasprotnem pasu. Izgleda, kakor da gre na pločnik. A nato, iznenada zavije nazaj, na desno. Če ne bi hitro odreagirala, sedaj ne bi pisala tega. Ni mi čisto uspelo. Zaletela sva se. Vsi pridemo iz avtov. Njegovemu nič, mojemu ...kaj naj rečem. Bil je poljub velikana. Moja mala micra in toyotin land cruiser. Moja punca je vseeno fantastična. Saj to ni prijetno srečanje! Morda res ne, a na čisto poseben način je bilo zame prijetno.

Pride policija, a poveva, da bova sama uredila. Moški, morda okrog štirideset ali manj, zelo prijazen, prizna svojo napako. Sploh ni videl moje malenkosti; to pomeni najine. Moje in moje micre. Parkiramo malo nižje, da se odstranimo s ceste. Micra je dobila poljub velikana, a vame se je zaletel nekdo s Koroške. Znamenje. Sanje so dobile odgovor v današnjem čudnem srečanju. Vse skupaj je res čudno. Ponavadi ne slikam avtov, ki se kasneje zaletijo vame. Urediva vse potrebno. Zagotovi mi, da je vse v redu. Nasmehnem se, češ, da če ne bo, naj se kar pazi, ker sem čarovnica. Odkod te besede?! Micra, še vedno pod vtisom poljuba velikana, čaka na čarovnico. Poslovim se,jim zaželim lep večer in sedem v mojo micro. Dire Straits. Ful na glas. In proti domu. 

A kakor, da še ni bilo dovolj čudnih srečanj ...

Pospravljam stvari iz nahrbtnika, ko zaslišim čuden zvok. Spominja me na nekaj, a se ne morem takoj spomniti. Nato me prešine. Balon! Stečem na balkon in tu pred mojimi očmi, dobesedno, pisan balon. Morda bi bila  bolj presenečena samo, če bi pred mojimi očmi, v zraku, stala "parkirana" metla. Bila sem prepozna, da bi ga lahko slikala čisto od blizu. 

Kaj je bilo danes? Res dan, poln čudnih srečanj. Sem omenila, da mi je pot prečkala na Pohorju najmanjša žabica, kar sem jih kdajkoli videla. Čisto drobna, rjava žabica, velika samo za dva nohta prsta. In dneva še konec ni?! Morda se prikaže še metla! Kdo bi vedel!? Ali dobim še sama kakšen poljub... morda ne velikana, nekoga pač ...morda v sanjah, ko bom na metli odplula proti Slivnici.

Kdo pravi, da je življenje dolgočasno?!