Nesmiselna evolucija možganov ... ali se je "Narava" zmotila?

Prodati nekaj, kar ne bi smelo biti nikoli predmet trgovanja, je dejansko razčlovečenje človeka. In potem se vprašam : so se naši možgani razvili v primerjavi z ostalimi bitji na tej zemlji zaradi tega, da izhajamo iz najbolj primitivnih nagonov v sebi? Ker to pomeni, da uporabljamo samo tisti, evolucijsko najstarejši del možganov, ki jih ima vsaka kača? Je pomembno samo "kako preživeti"? Smo dobili nekaj tako dragocenega, posebnega, da kopičimo stvari? 

Smo kaj drugačni kot podgane?

Mar res ni pomembno, kako se počutite, ko razmišljate o sebi, kako vidite sebe?!A ni to najbolj pomembno? Vaše osebno mnenje o sebi kot človeku... Vsak trenutek v svojem življenju pogledati sebi v oči in se nasmehniti. Ker smo ostali kljub vsemu, kar nas je hotelo dotolči, ponižati, razvrednotiti, prodati, prevarati, nalagati, ...  ljudje ...Ni to najbolj pomembno, vas vprašam?

Verjeti v dobro v človeku, v načelno poštenost, je danes tretirano kot naivno. Je nekaj narobe z mano ali sistemom vrednot v tem svetu, če je vera v dobroto in poštenost tretirana na ta način? Vas vprašam ...

Samo človek...a človek

Kakšno vrednost ima karkoli v tem svetu, če v odnosih nismo več človeški; če izgubljamo vse tisto, kar nas dela človeške?  Včasih imam občutek, da se izgubljam v nekem času, ki si ga nisem izbrala; času, v katerega sem padla nekako po naključju...morda zato, da se nekaj naučim iz njega...A kaj bi me naj naučil današnji svet? Kako biti prvi med prvimi, čeprav pri tem pohodimo vse, kar je okrog nas? Kako izbirati lažje poti za nas, čeprav pri tem prizadenemo ljudi okrog sebe? Kako v center svojega sveta postaviti svoj veliki "JAZ", čeprav vse ostalo okrog nas izgine...ljudje, dotiki, toplina, besede, nežnost...Kako zelo osamljen mora biti takšen svet?! 

Ne želim tega. Nočem sveta, kjer beseda nima nobene teže, kjer jo preprosto pohodimo; kjer vedno postavimo sebe v ospredje, čeprav pri tem prizadenemo človeka zraven sebe. Enostavno nočem takšnega sveta, ne sprejemam ga... Zame so besede čustva, misli, odnos do človeka. Vsaka ima svoj pomen, vsaka. Rad te imam. Želim te. Obljubim. Oprosti. Jezen sem. Ne zmorem. Ker nikoli ne more biti nič zanesljivo, vedno je dvom, če samo premišljujemo o čustvih, mislih drugih. Šele besede, dotiki...vse to je tisto, kar odraža naša čustva, misli, poglede. Imeti srce in povedati tudi tisto, kar ni preprosto povedati....to odraža človečnost, veličino nekoga... Ne iskati  medlih izgovorov, umikov. Kaj lahko boli bolj kot laž, izgovor, v katerega še sami ne verjamemo?  Iskrenost, poštenost... vrednote, ki so zame tako pomembne kot zrak, ki ga  diham... 

Ta preskok v novo leto je bil čisto poseben zame. Morda res preveč pričakujem od ljudi. Čeprav sama ne mislim tako. Pričakujem samo, da se me obravnava na enak način, kot sama obravnavam druge ljudi. Ne lažem, zato mi ne lažite. Dajem, zato ne sprejemajte, če niste pripravljeni tudi dajati. Ne obljubljam samo zato, da se znebim nekoga; zato ne obljubljajte samo zato, da se me znebite. Povem odkrito, zato bodite odkriti z mano. Vse prenesem, ne prenesem pa laži, enostavno je ne prenesem. Ker odraža nespoštovanje do mene. Ker iz mene dela vse drugo, samo kot človeka me ne upošteva. Spoštujem tiste, ki mi v obraz povedo, kaj mislijo o meni. Ker me ni treba imeti rad. Ne prosim za ljubezen nikogar. Nikogar.In za nikogar nisem nekaj samo po sebi umevnega. Za nikogar. 

Mislim, da potrebujem sedaj predvsem sebe. In to je pravzaprav edino, kar res imam, kajne? Zakaj ne bi poklonila končno nekaj časa sebi? Utrujena sem od laži in pravljic nekoga in od izgovorov nekoga drugega...dejstvo je, da me tako prvi kot drugi jemljeta kot nekaj, kar pač je... A jaz nisem samo nekaj, kar pač je... Sem človek, človek s svojimi čustvi, mislimi, pričakovanji, hrepenenjem, upanjem... Samo človek, a človek...