Vsak dan zase je darilo za nas

Včasih življenje prinese trenutke, ki v nas pustijo…«nekaj«… Včasih so povezani z ljudmi, a ne vedno. Nič posebnega. Čisto navaden dan, dan, kot vsak drug dan. Tudi zame je bil. Takšen, čisto navaden dan… in bil je trenutek, ki ga je presegel…

Stala sem na obali. Moje dihanje je bilo globoko, saj sem pretekla že kar nekaj kilometrov ceste, ki se je vila med zelenimi borovci. Nisem bila utrujena. Enostavno sem se »morala« ustavit. Kakor, da je bilo naenkrat »preveč«, a si v trenutku, ko sem se ustavila, nisem znala razložiti, česa je bilo »preveč«. Morda bučanja, ki se je zajedalo v tišino prostora. Več deset metrov v globini pod menoj se je morje z vso silovitostjo zaganjalo v skale, da se je celovitost valov razpršila v milijone kapljic, ki so se razletele po kamnitem obrazu. Lahko bi prisegla, da sem občutila hladen, slan dotik nekaterih med njimi tudi na moji koži. Morda je bil samo veter, ki je s seboj nosil vlažen, slan zrak.

Še vedno sem stala na obali. Čeprav ni bilo sonca, sem v sebi čutila toliko svetlobe, toliko neverjetne energije. Vsa divja, neskončna moč valov je prehajala vame. Polnila me je s tolikšno silovitostjo, da sem imela občutek, da lahko vsak trenutek poletim daleč proti obzorju, ki je bilo skoraj grozljivo črne barve. 

Nikoli do takrat se nisem, vsaj ne v takšnih okoliščinah, zavedala moči življenja samega. Vsega, kar je okrog mene. In vse moči, ki je prehajala vame. Prelila se je vame, nosila me je s sabo na nevidnih krilih globoko v nebo, daleč tja, kjer je izginjala črta mojega vidnega zaznavanja prostora, preko tisoče in tisoče valov, ki so se v beli peni prelamljali in vračali vase. Tako kot jaz, tako kot energija, ki se je vračala globoko vame in odmevala v drobovju mojega zavedanja same sebe, kot nebrzdan krik življenja samega: Tu sem. Tu sem!

In čutim, kot nisem čutila še nikoli v življenju. Da sem! Da živim!

ZAVEDATI SE ŽIVLJENJA SAMEGA

Imate občutek, da zares živite? Največkrat takrat, ko smo dobre volje, polni optimizma, načrtov, takrat, ko je vse tako, kot si predstavljamo, začutimo življenje v sebi. Njegovo lepoto. Življenje je lepo! Takrat ne dvomimo, ne vprašujemo se, če živimo ali ne. Vemo, da živimo. A ni vedno tako. Pridejo trenutki, obdobja, dnevi, ko gre vse narobe, ko ni nič tako, kot bi želeli sami. Vse se obrača v smer, kamor ne želimo, naj se še tako trudimo, da bi vse skupaj popravili. Slabe volje smo, žalostni, občutimo nemoč, morda jezo, bes in sovraštvo, vse je nekako črno. Tudi življenje čutimo tako, nič ni lepega. Nekdo, ki bi nam v teh trenutkih rekel »življenje je lepo«, bi dobil morda samo grd pogled ali bi njegovo pripombo čutili celo kot norčevanje. A bi bilo res. Ker je, tudi v takšnih trenutkih, življenje lepo. Samo vidimo ne njegove lepote. Preveč smo obremenjeni sami s seboj, s svojimi problemi in egocentričnostjo. Ne samo, da ne vidimo lepote življenja, tudi občutimo ga ne. Obstaja življenje samo, kadar je subjektivno lepo za nas?

Vse to je človeško. Nič ni bolj človeškega, kot takšen pogled na življenje. Saj vemo, da je sonce na nebu tudi takrat, ko dežuje, a vidimo ga dejansko ne. Lahko ga samo slutimo za oblaki. Tako je v življenju. Lepoto življenja občutimo takrat, ko je naš pogled na življenje takšen, kot si ga predstavljamo. Mi, osebno mi. Nekomu drugemu bi morda naše življenje v vseh, tudi tistih najslabših trenutkih, kakor jih vidimo sami, pomenilo čudovito in enkratno življenje. Vse je subjektivno, vse je v očeh vsakega posameznika. Nekdo, ki je večino življenja lačen, sprejme z hvaležnostjo suho skorjo kruha. Nekdo, ki je imel vse življenje možnost izbire najbolj okusnih jedi, skorje kruha ne bo sprejel, čeprav bo še tako lačen. No, morda po več dnevih lakote.

Že samo to izhodišče postavi naše življenje v celoti v drugo dimenzijo razmišljanja. Naj bo kakršnokoli, je naše življenje v povprečju lepše, kot je življenje velike večine ljudi, ki so rojeni izven našega prostora. Občutimo to kot hvaležnost? Ne, za nas je to samoumevno. Življenja, ki ga želimo, ne merimo po življenju neznanca, ampak življenju ljudi, ki živijo ob nas. Seveda tistih, ki živijo v skladu z našim subjektivnim razmišljanjem in videnjem življenja samega, dobro, lepo, bolje, kot mi sami. A tudi tukaj, v našem prostoru, so ljudje, katerih življenje ima drugačna izhodišča. Že v začetku, že s samim rojstvom niso imeli enakih izhodišč, kot smo jih imeli morda sami. Morda ne vidijo, morda so njihove intelektualne sposobnosti manjše, morda ne morejo hoditi, morda nimajo nekaj, kar imamo vsi ljudje, vsi povprečni ljudje.

A ravno ti posamezniki, ki jih največkrat v naglici svojega življenja, v tej večni omejenosti na svoj »jaz«, sploh ne vidimo, živijo tukaj, sedaj, z manj, kot so naša pričakovanja življenja samega, a vseeno nekako…bolj zadovoljni, srečnejši?  Morda je ravno v tem tista skrivnost življenja. Šele takrat, ko se srečamo z njegovimi omejitvami, znamo ceniti širino tega, kar življenje je. Ne takrat, ko si postavljamo omejitve sami, čeprav o njih ne razmišljamo kot o omejitvah, ampak o ciljih. Dejansko gre za omejitve! Zaradi vseh teh naših predpostavk, pogojev (ciljev, kot jih imenujemo), ki morajo biti ustrezno zadovoljeni, da bo naše življenje lepo, kvalitetno, dejansko ne živimo življenja samega. Ne občutimo njegove lepote, njegove neverjetne čarobnosti, energije, subtilnosti, nihanja, valovanja…ne čutimo ga zares. Ga lahko v resnici živimo, če ga ne občutimo v resnici, takšno, kot življenje je? Se sploh lahko zavedamo življenja samega?

ŽIVLJENJE JE DARILO SAMO ZASE

Ker življenje je točno to. Nič manj, kot to. Darilo. Prejeli smo življenje, podarjeno nam je bilo. Ne zaradi tega, da uresničujemo v njem svoje individualne omejitve, ampak da osebnostno izgrajujemo sami sebe, rastemo kot ljudje. S tem raste tudi naša sposobnost dajanja, kar smo prejeli. Kaj naj daste, če komaj sami živite? Saj ne gre za materialne stvari! Potrebuje življenje kakršnikoli materialno stvar, da bi obogatilo samo sebe? Že samo zase je največ, kar je. A verjamem, da smo vsi, neenaki med seboj, različni v vseh občutenjih in razmišljanjih, sposobnostih in talentih, različni kot smo, različni ravno zaradi tega, da se dopolnjujemo in lahko dajemo drug drugemu. Če znam sama lepo peti, a bom sprejemala petje nekoga drugega kot neizmerno darilo? Morda tudi. A predvsem bom obogatila z njim vse tiste, ki jim lepo petje in posluh nista bila podarjena v zibelko. Kako zelo bogati naš čustven svet, ko doživljamo skozi petje nekoga vsa čustva, ki jih lahko odraža glasba, vso lepoto izraza, ki ga daje glas sam po sebi.

To so darila, to je darovanje, ki ga lahko dajemo drugim. Ne samo v vlogi človeka kot takšnega, različnega in posebnega na svoj način, ampak tudi v vseh ostalih vlogah, v katerih nastopamo v življenju. Partnerja, starša, otroka, sodelavca… Koliko dajanja je v njih? In koliko prejemanja nazaj tega, kar smo dali? Osrečujemo druge, delimo srečo in svoja majhna zadovoljstva z drugimi ljudmi in postajamo vedno bolj ljudje. Ker nismo ljudje že samo zaradi tega, ker smo se kot ljudje rodili. Ne, ljudje smo šele v odnosih z drugimi ljudmi. Če dajemo v teh odnosih to, kar nam je poklonilo življenje; če izkoristimo ta dar z namenom, da ga delimo z drugimi, postajamo ljudje, bogati navznoter, v svojem svetu čustev in razmišljanj, idej in sanj, želja in hotenj. Kako zelo bogat je pravzaprav lahko človek, če išče bogastvo v sebi in ne samo zunaj sebe.

Včasih, v določenih trenutkih znotraj določenih odnosov z ljudmi, darovanje, kot odgovor smiselnosti bivanja samega, razkrije svojo vsebino s takšno lahkotnostjo, da ni potrebno vprašanj, ne pojasnil, saj ga začutimo kot naraven del svoje »biti«. Takrat, ko se majhna otroška dlan oklene našega prsta v iskanju varnosti, ko se sklonimo nad otroka, takrat vemo. Takrat,  ko se starcu utrne solza, ko se stisnemo k njemu in mu povemo, da razumemo njegovo izgubo, takrat vemo. Takrat vemo. Dali smo in prejeli smo. Zakaj je včasih tako preprosto videti to, kar drugič sploh ne vidimo? Kadar je ljubezen izhodišče našega darovanja, ljubezen do ljudi, ki jih čutimo kot »enake«, ljudi, ki so del nas, našega življenja, je dajanje zavestno sprejemanje pripadanja. Pripadamo in zato dajemo. Največkrat sploh nimamo občutka, da dajemo.

Nismo vsi ljudje sposobni dajanja izven tega. Večina nas potrebuje občutek pripadanja, da lahko daje brez vseh pričakovanj. Skoraj tako, kakor bi z dajanjem izgubljali svojo substanco, svoj »jaz«. A ni tako. Samo večina med nami se tega ne zaveda. Potrebna je neverjetna širina duha, srčna širina, da smo sposobni dajati vsem ljudem enako, ne glede na to, kdo so ti ljudje, ne glede na to, kako bodo sprejeli naše darovanje. V bistvu se sploh ne zavedamo, da dajemo. Samo smo to, kar smo. In živimo v skladu s tem, kar smo. Redki posamezniki med nami, katerih srčno bogastvo in toplina presegata »človeško«.

VSAK DAN, VSAK TRENUTEK DNEVA, JE DARILO ŽIVLJENJA SAMEGA

Življenje  je edinstveno, najbolj intimno darilo, ki ga lahko dobimo. A hkrati je bilo dano vsemu živemu, vsemu, kar je danes tukaj. Vsakemu na čisto poseben intimen način. Samo eden izmed mnogih obrazov bogastva življenja samega. Vse, kar je, kar je okrog nas, kar nas obdaja, je edinstveno in enkratno v svoji neponovljivosti. Vsaka trava, list, vsak cvet, ki se upogiba v nežnih sunkih vetra, vsaka ptica, ki preleti nebo nad nami in izgine v daljavi, vsak lajež psa v nočni tišini, vse je enkratno in hkrati neponovljivo. Kako čudoviti so vsi ti obrazi življenja, vse te neštete slike, podobe življenja!

Se jih zavedamo? Se jih sploh lahko, če želimo živeti? Verjetno bi izgubile svojo lepoto, izvirnost v enostavnosti, enkratnost v množičnosti, če bi bile tukaj, vsak dan, v vseh trenutkih zavedanja življenja. Preveč bi bilo, da bi bilo lahko še lepo. Ni to v človeku? Če bi vsak dan dobila v dar čudovito lep tulipan, bi še sploh videla njegovo lepoto? Bi bilo pričakovanje še sploh hrepenenje, ali bi bilo samo še obveznost? Smisel življenja ni v opazovanju življenja samega, ampak v njegovem uresničevanju. Živeti, sedaj, tukaj. Nismo obrobje življenja, v njegovem drobovju smo.

A vendar takrat, ko smo polni sebe ali nas v sebi ni več, v vseh teh trenutkih življenja, ko občutimo njegovo skrajnost na najbolj očiten način, lahko dvignemo pogled. Vse, kar je, vse je darilo trenutku, ko obstanemo, da bi proslavili življenje samo. Dejstvo, da smo, sedaj, tukaj. Oprano nebo po dežju, preko katerega razpet lok mavrice vedno bolj slabi v lastnem izginjanju. Rdečkasto nebo nad črno senco hriba, za katerim je izginilo večerno sonce. Prhutanje kril laboda, ki se je v dolgi črti, z močnimi zamahi kril, počasi dvignil nad gladino reke. Jutranja meglica, ki lebdi nad jezerom kot nežen pajčolan, ki prekriva obraz neveste. Zeleno valovanje polja, ki se upogiba v melodiji vetra.

Vse je tukaj. Vsak takšen trenutek je darilo življenja samega. Vsak nov dan, ki se porodi iz noči, vsak trenutek dneva, ki je njegovo nadaljevanje. Ker obstajajo trenutki, ko moramo videti življenje, čutiti njegovo lepoto, da bi lahko živeli dalje. Vsi ti trenutki, ko se naše življenje preliva preko svojih meja, kakor da je enostavno preveč za nas. In vsi ti trenutki,  ko življenja ne moremo začutiti v sebi, kakor da je izginilo, čeprav vemo, da je. V vseh teh trenutkih moramo začutiti življenje okrog sebe, da bi življenje bilo, da spet je. Potem je vsak dan darilo, vsak trenutek dneva darilo. Ker ga sprejmemo vase takrat, ko ga lahko začutimo. Ker ga sprejmemo takrat, ko ga potrebujemo. Da lahko živimo dalje… 

Pravljica o presenečenju ali lepota v nas

Nekoč, pred davnimi, davnimi časi, je živela za sedmimi gorami in sedmimi vodami … mala čarovnica. Saj sploh ni vedela, da je čarovnica. Sama sebe je vedno videla kot malo, čustveno deklico, ki v svoji majhni zeleni hiški sredi čudovitega bukovega gozda skupaj z živalmi peče kruh, poje lepe pesmi, ki so jih velika bitja iz majhnega mesta na koncu zelene doline za velikim hribom že pozabila, piše pravljice za mala bitja iz majhnega mesta na koncu zelene doline za velikim hribom in se veseli vsakega novega jutra in vsega, kar prinaša s seboj nov dan.

Mala čarovnica je imela rada svoje živali. No, saj živali niso bile njene. Živele so v velikem bukovem gozdu kot mala čarovnica. Vsaka med njimi se je nekoč, nekega dne, čisto slučajno, morda iz radovednosti, prikradla v bližino majhne zelene hiške. In vse je mala čarovnica navdušila s svojo preprostostjo, prijaznostjo in lepoto. Njene oči so bile takšne; kakor dva mala topla sončka, polna sijaja in topline. Vse živali, ki so živele v gozdu že sto in sto let, so poznale vsakega prebivalca njihovega gozda. Prihod male čarovnice je mednje najprej vnesel nemir. Kdo je prišel? Človek!!! Nič dobrega ni pomenilo, če je prišel v gozd človek! In še čarovnica!

Po pripovedovanju svojih dedkov in babic so se spomnili čarovnic, ki so v davnih časih živele blizu gozda. Nič dobrega niso pomenile in nenehno so se kregale z gozdnimi škrati in vilami. In potem so nekega lepega dne nenadoma izginile. Nihče jih ni pogrešal. V gozd se je naselil spet mir. Živali so v sožitju druga z drugo živele v gozdu in skrbele za svoje družine. In potem pride mala čarovnica! Čez nekaj časa je strah in nemir v živalih ob njenem prihodu izginil. Spoznali so jo in videli, da sploh ni čarovnica, ampak majhna, prijazna deklica. In tako lepo je pela. Kako lahko nekdo, ki poje tako lepo kot mala čarovnica, misli grdo in je slab človek? Živali so sprejele malo čarovnico za svojo in mala čarovnica je sprejela živali za svoje. Postali so nerazdružljivi.

Tistega dne so nebo nad zeleno širino krošenj bukovih dreves nenadoma prekrili grozeči oblaki. Skozi nežno zeleno listje so se počasi prikradle prve tople kaplje dežja in hitro namočile suho zemljo pod krošnjami dreves. Toliko dni že ni deževalo in struga reke, ki se je vila po zeleni dolini do majhnega mesta za velikim hribom, je bila že izsušena. Samo na sredini se je kot majhen potoček vila nekoč mogočna reka. Mala čarovnica je skozi odprte duri opazila dež, ki je padal na še ne pobrano perilo, plapolajočo v vetru sem in tja. Stekla je na dvorišče, sproti pobrala veliko pleteno košaro in perilo je bilo v košari, preden ga je dež čisto zmočil. No, vsaj z likanjem ne bo problemov, si je mislila mala čarovnica.

Veter je pihal vedno močneje in veje dreves so se grozljivo zibale sem in tja. Skoznje je sikal in tulil veter, kakor da bi želel vse opozoriti, kako močan je. Dež se je prelevil v naliv in zemlja, ki toliko dni ni začutila nobene kaplje dežja, ni uspela več požirati ogromne količine vode, ki je padala skozi krošnje dreves. Nastajale so majhne luže in se počasi zlivale ena v drugo ter postajale vedno večje. Mala čarovnica je stala med durmi in opazovala nevihto. Saj je bil res potreben, tale dež. Skomignila je z rameni in zapahnila duri za sabo. V tem dežju si bo privoščila skodelico sladkega, toplega čaja.

Voda je že brbotala v lončku, ko je nenadoma močno potrkalo na duri. Mala čarovnica je kar odskočila, tako se je prestrašila, ko je še enkrat močno potrkalo. Obrisala je dlani v krpo in odpahnila zatič na vratih. Z vso silo so se duri odprle. Podzavestno se je odmaknila veliki temni senci, ki se je pojavila pred njo in pogledala veliko bitje, ki je stalo med vrati. Kako grozljiv je bil! Ne samo zaradi velikosti, ampak neke temačnosti, ki jo je odražala vsa njegova pojava. Bilo je, kakor da je vsa svetloba, ves prostor nenadoma izginil, ker ga je vsega napolnilo tole strašno bitje. Veliko bitje se ni premaknilo. Še naprej je stalo med vrati in z njega je tekla voda in se zbirala kot vedno večja luža na tleh pred durmi.

Mala čarovnica se je zdramila iz otopelosti in stopila proti velikemu bitju. Prijela ga je za veliko, kosmato dlan in ga povlekla v izbo ter spet zapahnila vrata. Previdno je stopila okrog velikega bitja in se zazrla visoko proti stropu, saj se je veliko bitje z glavo dotikalo lesenega stropa. Njegovi lasje so bili gosti, črni in iz vsakega lasu je kapljalo na obraz in ramena velikega bitja. Obraz je bil kosmat, nos velik in širok, usta prav tako velika in skoznje si lahko opazil velike bele zobe. Ušesa so bila ogromna in kosmata. Mala čarovnica še nikoli ni videla tako zelo grozljivega obraza, a nekaj je bilo na tem obrazu, da je strah počasi izginil. Njegove oči. Bile so majhne oči, skrite pod gostimi obrvmi globoko v jamicah ob velikem nosu, in imele so dolge črne trepalnice. A bile so tako tople, tako zelo tople oči. V njih ni bilo nič grozljivega. Bile so popolno nasprotje grozovite ogromnosti bitja, ki je zrlo vanju. Obleka velikega bitja je bila premočena, čevlji, ki so povzročili takšen hrup, pa veliki kot čebri za vodo pri njenem vodnjaku.

Mala čarovnica je nenadoma z odločnim korakom stopila do velikega bitja in ga pogledala navzgor, globoko v njegove oči. Ni odmaknil pogleda, temveč se je počasi na njegova usta preselil komaj opazen nasmeh. Mala čarovnica se je nasmehnila in ga prijela za veliko kosmato dlan. »A vas je nevihta ujela v gozdu?« je vprašala. »Najbolje bo, da slečete te mokre cape. Bomo že našli kaj, da vas segrejemo. Le stopite sem k peči. Zakurili bomo, da vas posušimo.« Nasmehnila se je še enkrat in njen nasmeh je dokončno premagal trdno grozljivost obraza velikega bitja. Nasmehnil se je in sedaj je bil čisto prijazen; grozljivo ogromen, a prijazen. Mala čarovnica je prinesla odeje in velike brisače ter pokazala velikemu bitju, kje je kopalnica. Zakurila je v kaminu, sedla na gugalnik ob njem in nemo poslušala zvoke, ko je veliko bitje lomastilo po kopalnici, se zaletavalo enkrat v omaro, drugič v stojalo z brisačami, dokler ni končno slišali le še vodo, ki je padala s tuša in njen čuden zvok, ko se je zlivala preko velikega bitja na dno kadi.

Čez nekaj časa je vse utihnilo. In nato, čisto nepričakovano, je zaslišali glas, kakor da prepeva nekdo z nežnim, žametno lepim glasom. Bila je čudovito lepa ljubezenska pesem. Prihajala je iz kopalnice, skozi vrata kopalnice in napolnila celotno zeleno hiško. Iz kitice v kitico je bil glas bolj globok, a hkrati vedno bolj nežen. Tako zelo čudovito je pel, a v njem je bilo toliko žalosti. Nemo je poslušala pesem in iz njenih oči so pritekle solze. Toliko bolečine. 

Kdo lahko poje s toliko bolečine, če te bolečine ni nikoli doživel? A je lahko tako pelo tisto grozovito gromozansko bitje za vrati kopalnice? Čez nekaj časa je vse utihnilo. Mala čarovnica je nemo strmela v vrata kopalnice. Tolikšno presenečenje in hkrati tolikšno lepoto je odkrival izraz na njenem obrazu. Presenečenje, a hkrati še vedno dvom, kakor da ni slišali prav, kakor da bi bilo možno, da je pesem pel nekdo drug… ne veliko bitje za vrati kopalnice? Čez čas so se vrata odprla. V sobo je stopilo, ogrnjeno v dve veliki kockasti odeji, veliko bitje. Na njegovem obrazu je bil miren zasanjan pogled. Nasmehnil se je in rekel z lepim, nežnim glasom: »Res sem hvaležen za pomoč. Nisem vedel, kam bi se skril pred nevihto. Kar grozljivo strašen veter je zunaj«.

Tako gromozansko bitje in pozna … strah?! Sedaj ni bil več grozljiv; postajal je lep v vsej svoji gromozanski nerodni velikosti. »Kakšna pesem je bila tole? Tako čudovito lepa je, čeprav tako grozljivo žalostna…«  je vprašala mala čarovnica. Veliko bitje se je nasmehnilo, a ni bil nasmeh, ki bi prinesel veselje na njegovo lice; bil je nasmeh, ki je še poglobil žalost na njem. »To je moja pesem. Napisal sem jo tistega dne, ko sem izgubil ljubezen svojega življenja. Vedno jo pojem takrat, ko me je strah, ali ko sem izgubim v trenutkih življenja, ko ne vem, kako biti jaz z vso svojo ogromnostjo, samo jaz«. »Tako lepa je«, je rekla mala čarovnica.

Pomignila je velikemu bitju, da sede na fotelj ob peči, pokrila ga je še z eno odejo in mu nalila čaj, v katerega je zamešala veliko žlico sladkega medu. Sedla je ob njegove noge in ga opazovala. Mala čarovnica pa je nežno gledala to veliko bitje, ki ga je nevihta prinesla v njeno malo zeleno hiško sredi lepega zelenega bukovega gozda.

Tako lep je bil. Nič ni bilo več grozljivega na njem. Čutila je njegovo toplino, čutila je njegovo srce, njegovo ranjeno srce. Nežno je gledala v njegove oči, ki so odsotno strmele v ogenj v peči. Zaželela si je, da bi ga čisto nežno pobožala po njegovih laseh. Kako zelo se lahko motimo o ljudeh, če jih sodimo samo po tistem, kar vidimo?! Kakšna čudovita presenečenja se skrivajo v njih, koliko lepega nosijo s sabo. Samo odpreti moramo sebe zanje in jih videti takšne, kot so v resnici. In to veliko bitje v njeni mali zeleni hiški? Kako zelo drugačno je od vsega, kar vidijo oči v tistem prvem trenutku… Nasmehnila se je. Veliko bitje je začutilo njen nasmeh in čisto počasi se je nasmehnilo tudi samo. Sedela sta drug ob drugem in bila sta si blizu, kot sta si lahko blizu dve bitji, ki čutita enako.

Pridih topline spominov otroštva

Se še spomnite tistega otroškega pričakovanja čarobnosti božičnih praznikov? Tistih iskric v očeh, ko ste pisali Božičku (ali dedku Mrazu, saj ni pomembno) z nerodno otroško pisavo, ki še ni osvojila umetnosti pisanja, kaj si želite za Božič? Pred vašimi očmi je bila slika želene igračke tako zelo jasna, da niste več prav ločili med sanjami in resničnostjo... 

Spomnim se, da sem si želela punčko z lasmi. Nekaj najbolj čudovitega je takšna punčka z lasmi. Spomnim se svojega otroka, njegovih nepovezanih stavkov, ki so bolj spominjali na listek, ki ga napišemo preden gremo v trgovino. Saj veste "prinesi mi: to, to, to in to, pa še to" ... Njegove prve, zverižene, nakracane in čudne, a tako prijetne črke. Tako zelo ponosna sem bila nanj, na te njegove prve besede. 

Pismo je dal z največjo skrbnostjo na okensko polico, da bi ga dedek Mraz zares videl in odnesel. Potem sem zjutraj ali pozno zvečer vzela sama to njegovo pismo in ga shranila, zase in za njega, za spomin na tisto otroško naivnost, zaupanje v nekaj lepega, pravljičnega, spomin na tisti nasmeh v očeh, ko je odprl darilo in zagledal tisto, kar si je želel... Največkrat so bile to lego kocke. Čudoviti so moji spomini na praznično jutro, ko se je cela družina igrala na tleh v njegovi sobi. Največkrat smo pozabili na svet okrog nas, dokler ni bila lakota prehuda.

Ta čudovit, topel pridih spominov otroštva, mojega otroštva, otroštva mojega otroka... Spomini na pričakovanje, radovednost, smeh in veselje; spomini na najine poti skozi mesto s smrečico na ramenih, na postavljanje dreveščka z množičo pisanih, svetlečih okraskov; na vonj po čokoladi in cimetu, na prijetno toplino sladkega kakava in majhnih okusnih piškotov... 

Vse to je v mojem spominu  in vsako leto v tem prazničnem času me vrne nazaj, v tiste čudovite dni otroštva; mojega otroštva in otroštva mojega otroka. Spomni me na najbolj pomembno v življenju ... da smo drug z drugim; z ljudmi, ki jih imamo radi... 

To je bistvo teh praznikov, toplina bližine ...

Pravljica o zmaju ali tudi zmaji jočejo

Nekoč, pred davnimi, davnimi časi, je živela za sedmimi gorami in sedmimi vodami … mala čarovnica. Saj sploh ni vedela, da je čarovnica. Sama sebe je vedno videla kot prijazno, čustveno deklico, ki se je nekega dne iz zelenega bukovega gozda umaknila v tišino med oblaki. Čeprav ji je bilo lepo v gozdu z živalmi, skoraj nikoli ni imela priložnosti, da izživi svojo čarovniško naravo. Živali, s katerimi je pekla kruh za otroke, je niso več potrebovale. Sedaj so pekle kruh za mala bitja iz mestec v veliki dolini kar sama. Saj ne, da je sedaj nihče ni več potreboval. Pa še kako so jo potrebovali! A njena naloga je bila sedaj drugačna. Vsako jutro se je sprehodila preko doline in hribov in razlila lepoto življenja na vse, česar se je dotaknila. Veselila se je vsakega novega jutra in vsega, kar prinaša s seboj nov dan.

Zavita v puhasto mehkobo kopastega oblaka je mala čarovnica odprla svoje modre oči, v katerih je odsevala globina neskončne lepote gorskega jezera. Njene dolge črne trepalnice so rahlo zatrepetale pred močno svetlobo jutranjega sonca, ki je razgalila prebujajoče življenje globoko pod njeno posteljo na oblaku. Pravkar se je hotela pretegniti po vsej dolžini mehkega varnega naročja, ko jo je zmotilo čudno tuljenje v daljavi.

Kaj pa je to? Še nikoli ni slišala tako grozljivega glasu. Grozljiv je bil, ker je bil tako zelo neznan, tako zelo nevsakdanji. Ni bila nobena žival, niti ni bil močan veter; bilo je nekaj drugega. Sedla je in pogledala v globino pod seboj. Kaj pa je to? Videla je samo hiše globoko pod njeno posteljo na oblaku, a ljudi ni bilo nikjer. Ceste so bile prazne, dvorišča so bila pusta, na njivah ni bilo nikogar … Kje so vsi?

Še preden si je lahko odgovorila, je spet zaslišala tisto grozljivo tuljenje. Sedaj je bilo že bližje; čisto razločno je zaslišala tudi bobnenje, ki se je ponavljalo v presledkih. Kakor, da bi vsak čas nekaj ogromnega padlo na tla, da bi ta zabobnela v vsej silovitosti zvoka, ki se razširi v globino zemlje. Sonce, ki je pošiljalo toplino svojih neštetih žarkov naravnost na zelena drevesa bukovega gozda, v vetru plapolajočo pšenico na  njivah, rjavkasto vodo deroče reke v dolini, majhna mesta in vasi pod njo, je nenadoma izginilo. Na doline, hribe in gore se je spustila grozljiva senca nečesa ogromnega.

Oblika tega neznanega je bila tako strašljiva, tako nedoločna, tako vseobsegajoča, da je tudi mala čarovnica s strahom dvignila pogled proti soncu, ki ga je zastirala sedaj ta ogromna, nepoznana stvar. Zaradi ogromnosti bitja, sedaj je že vedela, da gre za nekaj živega, sprva ni mogla razbrati, kaj je pred njo, kaj je ta velika stvar. Nato pa je z grozo v očeh zagledala ogromne čeljusti, z neštetimi ogromnimi zobmi in dolg sivo rdeč jezik, ki je molel iz njih. Takoj zatem je to strašno bitje spet zatulilo in sedaj je mala čarovnica začutila po vsem telesu moč glasu, ki je zavel proti njej. Če ne bi trdno sedela v kopastem, varnem naročju svojega oblaka, bi jo odneslo v globino pod njo.

Čez vso dolino se je raztezalo veliko telo tega bitja. Ogromna šapa je bila na bližnjem hribu, druga na veliki njivi na drugi strani doline. Daleč nekje, kamor pogled male čarovnice ni več segal, se je nadaljeval ogromen rep, poln ostrih lusk. Stvar je imela tri velike glave, vsaka med njimi čeljust, polno ostrih zob in sivo rdeč jezik. Zmaj, to mora biti zmaj. Mala čarovnica je samo v pravljicah, ki so jih brali otrokom, slišala za zmaje, a videla ni še nikoli nobenega. A ta je bil še bolj grozljiv, kot si ga je lahko predstavljala v najbolj norih sanjah.

Zmaj je spet zatulil, da se je stresla vsa dolina. Drevesa so se nagnila skoraj do zemlje, nekatera so se zlomila; reka je zavalovila in presegla okvir svoje struge ter se razlila po dolini; nekaj hiš je izgubilo svoje strehe in stekla v oknih so se zdrobila. Sedaj je mala čarovnica vedela, zakaj danes ni bilo nikjer ljudi. Še sama se je prestrašila tega groznega Zmaja.

Kaj si pa dovoli, da straši ljudi s tem svojim grozljivim tuljenjem?! Postajala je jezna. Že samega videza se človek prestraši, kaj šele tega tuljenja in odmevanja njegovih velikih šap, ko so lomastile po tleh. Nihče ne bo strašil njenih ljudi, nihče. In nikomur ne bo dovolila, da zmoti njeno nalogo, ki jo je opravljala vsako jutro.

Vsako jutro je zajela z roko po gladini gorskega jezera in napolnila svoja nedra z najčistejšo vodo; s prsti je obkrožila številna polja in njena dlan se je napolnila z rumeno svetlobo sončnic, z zeleno trdoto kumaric, z rdečo izzivalnostjo paradižnika in vsemi mogočimi barvami vsega rastlinja, ki ga je ponujala bogata zemlja. Bogata z življenjem se je počasi spustila na ulice mest in vasi in dahnila skozi vsako okno, vsaka vrata, vsak dimnik vse, kar je pravkar vzela zemlji in nebu in vodi. In na vse, kar je dihalo v neštetih domovih, ulicah in parkih, se je spustila čudovita lepota življenja. Vse je postala čudovita lepota, ujeta v vsem, česar se je dotaknila mala čarovnica.

Prinesla je lepoto in jo razsula po vsem svetu. Ljudje so jo sprejemali in njihov nasmeh je postajal topel. Čutili so moč v sebi, energijo zavedanja samih sebe in njihove oči so se nasmejale. Kakor čudežno glasbilo je zaigralo njihovo srce, njihova duša in svet je postal lepota zase. In  danes? Danes ni bilo nikjer nikogar; oči ljudi so bile prazne in prestrašene; niso imele leska kot ponavadi. Ljudje so se skrili v svoje majhne domove; v njih ni bilo nobene energije, nobene moči; samo strah je vladal v njihovih telesih. Njihova čela so bila zgubana, oči prazne in brez leska, telesa zgrbljena v dve gubi. Strah, strah je obvladoval ljudi.

Mala čarovnica je bila sedaj že tako jezna, da so ji lica pordela. Bo že pokazala temu Zmaju! Pride in prestraši vse okrog sebe. Vstala je na svojem kopastem oblaku, se močno oklenila sončnih žarkov, ki jih je prestregla preden so se spustili na zemljo in se zaleteli v Zmaja, in si jih ovila okoli ozkih, zapeljivih gležnjev. Sončni žarki so se zarisali globoko v njene noge, da jo je zapeklo. A vedela je, da mora biti močna; da mora obstati na tem svojem oblaku. Samo sonce ji je lahko pomagalo, ker je bilo najmočnejše med vsemi.

Pogledala je Zmaju naravnost v eno samo samcato oko, ki ga je imel na vrhu vseh treh glav s čeljustmi. Ni odmaknila svojega pogleda. Bila je odločna, pogumna, jezna in vse to se je odražalo v njenih očeh. Iz njih je sevala takšna odločnost, da je prikovalo vse, kar se je premikalo zaradi nenehnega tuljenja Zmaja. Njen pogled je bil močnejši, ker je bil poln energije, zavedanja, kaj hoče. In hotela je pregnati tega Zmaja enkrat za vselej. Počasi se je ogromno, ostudno oko Zmaja obrnilo proti njej.

Za trenutek je Zmaj obmiroval, nato pa zarjovel z vsemi tremi glavami naenkrat. Nastal je grozen veter, da bi malo čarovnico skoraj odneslo z njenega kopastega oblaka, a ji je Sonce poslalo snop žarkov, ki so jo ovili še enkrat okrog njega. Mala čarovnica se je nasmehnila z zvonkim, nežnim glasom: »A je to vse, kar zmoreš? Kdo sploh si, ti brezoblična stvar, ki vnašaš nemir v življenja ljudi? Kako si dovoliš?« Zmaj je spet zatulil in skozi njegovo tuljenje je razbrala besede LE ČE SI JA. »Kako misliš? Le če si jaz?« Zmaj je še bolj zatulil. LE ČE SI JA!!! »Kakšna LE ČE SI JA? Kaj sploh je to?« Zmaj je zatulil še bolj in sedaj je razločno slišala : RECESIJA.

»Recesija? In kaj? Kdo pa misliš, da si? Da zaradi tebe ne bo več lepote, da je več ne bom delila ljudem, da jim bomo vzeli vso notranjo lepoto in zaupanje vase; da se njihove oči več ne bodo smejale?! Nikoli, dokler bom jaz tista, ki bom delila lepoto. Nikoli!! Si slišal, ti spaka nad spakami!?« Zmaj je odprl svoje gobce, da bi spet zatulil, a ga je mala čarovnica prehitela: »Ja, kaj se pa dereš? Kot razvajeno otroče, ki ne dobi igračke? A misliš, da si samo ti tu? Če ne bi tako tulil, bi te še kdo prijazno pogledal. Tako pa se vsi skrijejo pred tabo! A ni grozno, če vse beži pred tabo? A ni lepše, če se ti vsi nasmejijo, ko te opazijo?«

Zmaj je kar stal z odprtimi gobci in strmel z enim, edinim očesom vanjo. Sploh nič več ni razumel. Kdo je to majhno bitje, ki stoji na tem oblaku, obdana s sončnimi žarki in si upa tako govoriti z njim? S strašnim Zmajem? In nenadoma se je zavedal dejanskega bistva svojega vprašanja. Nekdo se je pogovarjal z njim! Z njim, strašnim Zmajem, pred katerim so vsi vedno bežali, se je nekdo pogovarjal. In to je bila ta majhna, ljubka stvarca pred njegovim očesom.

In preden se je zavedal, je nekaj toplega oblilo njegovo srce v notranjosti in iz očesa so se mu ulile solze. Jokal je. Grozljivi Zmaj je jokal. Dalj časa je jokal, bolj se je topil oklep okrog njegovega srca in oblila ga je toplota v  vsej njegovi notranjosti. Postajal je vedno manj grozen, čeprav še vedno velik, a ne več grozljivo velik. »No, nehaj no jokat. Saj boš utopil vso dolino pod sabo. Saj ni tako hudo. Saj si čisto prijazen, če le hočeš. Jaz se bom vedno pogovarjala s tabo, samo da ne strašiš več ljudi. Pa bova prijatelja. A hočeš?«

Zmaj jo je pogledal s tako nežnim pogledom, da je vedela, da se ga ne bo več treba bati. »No, vidiš. Sedaj pa mi boš pomagal. A boš? Danes že zamujam. Moram podeliti lepoto svetu. Pridi.« Skočila je z oblaka naravnost na Zmajevo glavo in ga pobožala po njej. »Najprej bova zajela vodo v jezeru. Pomagaj. Boš?« In tako sta se skupaj spustila do jezera in zajela najčistejšo vodo v velike Zmajeve čeljusti, nadaljevala pot v gozd in na njive. In nato razlila lepoto po vsem svetu, skupaj, kot je vsako jutro mala čarovnica delala to sama. Zmaj je  letel z malo čarovnico po nebu in skupaj sta opravila njeno delo hitreje, še lepše, še boljše. In ljudje so prišli, polni nasmeha in leska v očeh. Nič več se niso bali. Vse je samo vidik; kako gledaš na stvari. In ljudje so gledali na Zmaja sedaj kot na majhnega pomočnika male čarovnice.

In mala čarovnica? Na Zmaju se je vrnila na svojo mehko posteljo na nebu in utrujeno zaprla oči. Tudi Zmaj je bilo utrujen in legel je poleg nje na posteljo na oblaku. Nič več grozljiv; prej lep. Jutri bo nov dan. Jutri bo mala čarovnica spet, tako kot vsaki dan, podarjala lepoto ljudem… in ljudje bodo postali srečni, zadovoljni in njihova dejanja bodo odražala vso lepoto, ki jo bo odsevalo njihovo srce in duša. In naloga male čarovnice bo spet opravljena… in Zmaj? Sedaj ji bo pomagal; skupaj bosta močnejša.

Ujeti trenutki Škotske

Letos se že drugič »vračam« na Škotsko. Najprej me je prijateljica prosila za nekaj napotkov, ko se je sama odpravljala tja. Nato sem se včeraj čisto naključno vrnila spet na moje kratko popotovanje po tej divji deželi, ko sem pakirala knjige v škatle in med njimi naletela na čudovito knjigo s preprostim imenom »Scotland«… Kupila sem jo na Škotskem, ko sem bila popolnoma razočarana, ker nisem uspela fotografirati vseh tistih enkratnih slik, ki so se pojavljale pred mojimi očmi. Seveda sem jo morala odpreti. Počasi sem listala po njej, od ene do druge fotografije, ki jih je ta knjiga polna. Potem je bilo samo še hrepenenje… Vrniti se enkrat spet tja. A tokrat neomejena, svobodna. 

Nedvomno je ravno ta lastnost, ta neukročena »divjost«, ta neizmeren občutek svobode, tisto, kar me še vedno povezuje s Škotsko. Čeprav je Škotska tudi ogromno tega, kar nimam rada. Nepredvidljivo vreme, mrzlo, neprijazno okolje… A ravno tukaj sem našla tako čudovite slike narave, kot jih nisem našla tam, kjer so dnevi večnega sonca. Kakor, da najlepša lepota vzkali iz najtežjega.

Zelo težko bi izbrala nekaj, kar mi je bilo najbolj všeč. Škotska me je preprosto navdušila. Divja, neporaščena gorovja z brezmejnimi cvetočimi mahovi in grmičevjem v rumeni in vijolični barvi; čudoviti nežno zeleni gozdovi in še bolj nežno zelena trava dolin; povsod polno studencev, ki se zlivajo drug v drugega po pobočjih in združujejo v večje potoke in reke v dolinah; jezera in razgibana obala Atlantskega ocena; kamniti mostovi, poraščeni s travo; črede ovac in rjava barva dolgodlakega visokogorskega goveda z velikimi rogovi na glavi; majhne kamnite hiše s še manjšimi belimi okni; zažigajoč okus požirka dvanajst let starega "single malt scotch whiskyja"; ponos in pogum Škotov; brezštevilni gradovi neštetih klanov s čudovitimi vrtovi, polnimi pisanega cvetja in prelepih dreves ....

 
Vem, da nisem uživala v hrani. Čeprav jem vse, je bilo zame dosti premalo zelenjave in sadja, medtem ko zelene solate sploh nismo dobili. Samo na majhnem otoku Iona, ki predstavlja škotsko zibelko krščanstva, otoku, kjer ni avtomobilov in se nanj pripelješ s trajektom iz otoka Mull, sem videla vrtove zraven majhnega družinskega hotela, ki so bili polni zelenih glav solate. Vedno ob kosilu in večerji smo imeli krompir. Saj ste bili že v Bovcu in jedli »čompe«, kajne? Krompir, skuhan v vodi z olupki vred. A zraven smo samo enkrat dobili tudi skuto ali vsaj nekaj, kar je spominjalo po videzu in okusu na skuto.  Če česa nismo pogrešali, potem je bilo to meso in ribe. Meso  vseh vrst; ovčje, jagnjetina, govedina, svinjina. Med ribami je bil največkrat na mizi losos. 

Seveda smo poskusili tudi njihovo domačo jed, haggis. Kako naj se izrazim? Najboljše pri haggisu je whisky, ki ga moraš spustiti po grlu, da lahko sploh pogoltneš haggis.  Nekateri so rekli, da je haggis kot naše krvavice. Moje mnenje je, da dolgujejo opravičilo našim krvavicam, ker so fantastične. Ne vem, morda  je res samo predsodek, ker ti preden jed zaužiješ povedo, kaj je vse v haggisu. Gre za nadev v ovčjem želodcu, ki ga sestavlja v glavnem vsa ovčja drobovina, zmleta v enotno maso, ki ji dodajo čebulo, oves, začimbe in morda še kaj. Vse to se skuha in postreže z nekakšnim pirejem iz rumeno oranžne repe. Vsekakor je treba poskusit, ker gre za njihovo nacionalno jed. Kako naj spoznaš deželo, če ne poskusiš njihove nacionalne jedi?! No, njihovi masleni keksi so dobri ... in seveda whisky...

V gelščini (severnokeltski jezik, ki ga govorijo Škoti) se whiskyju reče UISGE BEATHA, kar pomeni v angleščini "The Water of Life" ali voda življenja. Prav gotovo je voda tista, ki naredi dober whisky oziroma kvaliteta vode. Whisky je fermantiran ječmenov slad, dimljen z uporabo šote; njegova najbolj pomembna sestavina pa je kvalitetna voda. Te ima Škotska dovolj. Ogledala sem si eno izmed mnogih destilarn whiskyja, ki slovi kot najmanjša destilarna, in je bila ustanovljena leta 1825; to je Edradour, pri kraju Pitlochry. Kupila sem njihov Single Malt Scotch Whisky iz leta 1996. Priznam, da ga nimam več; spila sem vsega in bil je res dober. Cene so kar solidne za naše slovenske obubožane žepe. Zanj sem odštela skoraj 70 eur (kar je pravzaprav zelo poceni glede na cene dobrih whiskyjev), a mi ni bilo žal.

Škotska ima ogromno vode, saj precej dežuje. Imeli smo kar srečo, saj je v skoraj desetih dneh našega popotovanja po Škotski deževalo samo dva dni in še to ne ves dan.  Škoti imenujejo ta "njihov dež" "shower", a gre dejansko za kar solidno pršenje. Kadar res pošteno dežuje, uporabljajo izraz "heavy rain". Najbolj me je navdušilo dejstvo, da je dež sestavni del njihovega življenja in se z njim sploh ne obremenjujejo. Ne predstavlja nobene ovire, da ne bi delali in živeli, kakor da ne dežuje.  Vedno imajo vetrovke s kapucami za glavo in delajo tisto, kar so se namenili delati v tistem dnevu.  Kolesarit, lovit ribe, prodajat na "štantu", karkoli. Dež je pač samo dež; del vremena. Pač dežuje... Fantastičen dan smo preživeli na  sejmu v Invernessu, prestolnici Škotskega višavja, ko smo čisto zastonj jedli toliko različnih dobrot s številnih stojnic, pili njihov whisky, poslušali glasbo in plesali z domačini, pa je sijalo pol ure sonce, pol ure je bilo temno, kot v hudičevem peklu in pet minut deževalo… Vreme je pač… vreme.

Posebnost je seveda njihova glasba oziroma dude. Priznam, da so mi kar všeč. Imajo čisto poseben zvok in »pašejo« v tisto okolje. Kako lepo je videti mlade Škote, ki na ulici igrajo dude, oblečeni v kilt. Ni mi uspelo ugotoviti, ali imajo kaj oblečeno pod temi svojimi "kiklami". Če so "pravi" Škoti, potem nič! Povsod je polno delavnic, kjer delajo kilte. Posebnost je karo vzorec (ali tartan) teh kiltov. Oblika vzorca in barve namreč odražajo, kateremu klanu pripada posameznik. Za posebne priložnosti si Škoti nadenejo kilte, tako stari kot mladi. Tukaj ni nobenih razlik med mladimi in starimi. Bila sem na poroki, kjer so vsi moški nosili kilt in to s ponosom v srcu. 

Ja, Škoti so ponosen in pogumen narod, kar čutiš povsod. Celotna njihova zgodovina, kjer so se borili tako z n.pr. Rimljani kot z Angleži, odraža ponos in pogum Škotov. Nekaj, kar pri Slovencih kar pogrešam, prevečkrat pogrešam. Čeprav me je Culloden, prizorišče ene največjih bitk, ki je pomenila konec klanovske ureditve, navdal z zelo neprijetnim občutkom, se mi vseeno zdi, da odseva eno največjih lastnosti Škotov – pogum in ponos; na kamnih so napisana imena predstavnikov, padlih mož, klanov; tam je muzej in še sedaj vlada tam izrazito spoštovanje do zgodovine (kar veš, da bi bil vsak smeh in podobno moteče vedenje nezaželen in bi jih prizadelo). Ja, kaj je narod, če ne spoštuje svoje zgodovine? Kaj je človek, če ne spoštuje svojih korenin?

Škotska je seveda angleško ime za deželo; v gelščini je Škotska Alba. Njena zgodovina in sedanjost je polna gradov, ki imajo v glavnem vsi čudovite vrtove, polne pisanega cvetja in posebnih dreves. Gradov je res ogromno, tako da si med njimi zelo težko izbereš tiste, ki si jih ogledaš. Res ogromno gradov ima Škotska. Toliko jih je, da nima smisla, da si jih človek ogleda več kot enega na dan. Če si sploh želi ogledovati gradove. Menim, da je vsaj tako zanimiva pot po destilarnah whiskyja. A jaz pač pijem whisky.

Navdušili so me majhni gradovi ob poti, a se vseh, ki smo jih videli, ne spomnim več. Toliko jih ima tako enkratne parke s tisoči popolnoma neznanega cvetja, da samo stojiš in črpaš to enkratno lepoto vase. Najbolj mi je ostal v spominu Crathes  (Banchory, blizu Stonehavna), ker so imeli še otroško sobo z igračami. Takšen majhen cukrček. Z izjemo tega sem si ogledala še palačo Scone (zelo lepi park; v bistvu nekdanja rezidenca škotskih kraljev; če se prav spomnim, so se tu povsod sprehajali pavi; blizu Pertha), Breamer, ki je blizu Crathesa, trdnjavo Dunnottar blizu Stonehavna, Urquhart (tega prav gotovo poznate, saj je ob jezeru Loch Ness, kjer živi Nessy; ruševine tega gradu so na stotih razglednicah), pa Eilean Donan, ki si ga moraš ogledat, če se odločiš za ogled gradov na Škotskem. Cawdor, kjer je res eden najlepših vrtov, me spominja še danes na drevored rumeno cvetočih dreves; zelo podobno mimozam, a ne vem, če so bile mimoze.

Mesta so zanimiva (posebej Edinburgh mi je bil všeč; na zelenicah ob cestah se pasejo zajčki; res ljubko); morda sem bila razočarana samo nad največjim škotskim mestom, Glasgowom. Kakorkoli, mesta se ne morejo primerjati z lepoto škotske pokrajine. Zato je najbolje, da se človek odpravi po Škotski peš, s kolesom ali avtomobilom.  Najbolj poceni način je koriščenje t.im. BB (ne, ne gre za Brigite Bardot!). Bed & breakfast, solidno in poceni in zanimivo. Spoznaš kar nekaj ljudi in vsak ti je pripravljen povedat marsikaj o svoji deželi. Nekaterih stvari ne odkriješ, čeprav preživiš na Škotskem nekaj dni. 

A ujeti trenutki skozi oko fotoaparata, neodvisno od kraja in časa, ujeti trenutki večnosti, te vedno znova vrnejo v preteklost, na tista fantastična potovanja, odkrivanja drugačnosti, ki se vedno znova izkaže tako domača, poznana enakost bivanja. Kjerkoli že smo na tej čudoviti zemeljski obli.