ponedeljek, 18. november 2013

Pravo prijateljstvo

Danes bi rada spregovorila nekaj besed o prijateljstvu. Pravih prijateljih. Ne množici znancev, ne številnih "prijateljih" na socialnih omrežjih... O tistih redkih ljudeh, ki so v nekem trenutku stopili v naše življenje in ga preprosto... obogatili. Prav gotovo ste v življenju imeli takšne prijatelje, kajne? 


A velikokrat jih jemljemo preveč z lahkoto. Posebej, če so nekako vedno tukaj, če so nas vedno pripravljeni poslušati, podpirati in razumeti v naših dejanjih. Če pustijo našemu "jaz" v ospredje, medtem ko svoj "jaz" ohranjajo v ozadju. Vedno se nekje vse vrti okrog "naših" problemov, "naših" razmišljanj, kakor da oni zase nimajo nobenega problema, nobenega "svojega" življenja. Preveč "samo po sebi umevni", da bi dvomili vanje, v to, da jih enkrat enostavno ne bo več. Ker so takšni prijatelji, ki zahtevajo tako malo, da so. In so prijatelji, katerim dajemo ogromno, da smo prijatelji.


Seveda smo vedno na eni ali drugi strani odnosa. Odvisno od okoliščin in situacij, v katerih se znajdemo v življenju, in predvsem od ljudi, s katerimi smo prijatelji. Osebno menim, da je za vsak odnos, posebej prijateljstvo, značilno predvsem dvoje. Dokler oboji dobivamo tisto, kar potrebujemo ali pričakujemo od prijateljstva, prijateljstvo ostaja in z leti postaja zaradi medsebojnega zaupanja in bližine, ki jo takšno zaupanje utrdi v tem času, vedno močnejše. Prijateljstvo mora temeljiti na medsebojnem zaupanju, iskrenosti in sprejemanju drug drugega. Ker smo takšni, kot smo. Z vsemi napakami, a še vedno samo mi. V njem nikdar ne more biti prostora za laž, sprejemanje sodb, ogovarjanje in podobne zadeve. Če ne moremo iskreno povedati nekomu, ki je naš prijatelj, svojega mnenja, mu zaupati svojih dejanskih čustev, preživljati skupnih trenutkov sproščeno, biti takšni, kot smo, potem to ni prijateljski odnos. 

Vsak človek zase postavlja vrednote in kriterije tudi glede odnosa z drugimi ljudmi. Prijateljstvo je lahko na visoki, morda celo zelo visoki, ali relativno nizki ravni glede pomena, ki ga ima v našem življenju. Sama vem, da sem hvaležna za vse svoje prave prijatelje, ki sem jih imela v življenju. Nekaterih ni več, ker so se naše poti zaradi različnih razlogov razšle. A pustili so neizbrisen pečat v moji duši. Še vedno jih imam rada, še vedno so v mojem srcu. Kot vsi ljudje, ki sem jih imela rada v življenju. 


Tudi danes imam prijatelje. Ni jih dosti, ker pravih prijateljev ne moreš imeti veliko. Enostavno ne moreš. Čeprav jim tega morda ne povem, pa vem, da bi morala večkrat, jih imam rada in sem hvaležna za njihovo prijateljstvo. Obogatili so moj svet, mene, moje življenje in velikokrat pomagali, da sem prešla samo sebe, da sem našla pot, kadar sem bila izgubljena, in zdržala, kadar sem mislila, da ne morem več. Hvala vam vsem.  


Kadar sozvočje vrednot, pogledov, razmišljanj, občutij in interesov postane nepogrešljiva vsebina našega življenja, je to prijateljstvo za vse življenje. Prijateljstvo, ki sprejema, čeprav ne razume, ne postavlja pogojev, čeprav ne zataji sebe, in bogati nas same samo s tem, ker je. Enkratno, dragoceno, neprecenljivo.

Prijateljstvo je vrednota, ki obogati naše življenje z lepimi trenutki. Varujte ga kot najlepšega, najbolj dragocenega in najbolj krhkega metulja.

In vzemite si čas za prijatelje.





Ni komentarjev:

Objava komentarja