Čas pravljic... naj bo pravljica o kruhu

Nekoč, pred davnimi, davnimi časi, je živela za sedmimi gorami in sedmimi vodami … mala čarovnica. Saj sploh ni vedela, da je čarovnica. Sama sebe je vedno videla kot malo, luštkano deklico, ki v svoji majhni zeleni hiški sredi čudovitega bukovega gozda peče kruh. Vsako jutro, ko so še zvezde in luna krasile nebo nad bogatimi krošnjami bukev, je vstala in oblekla dolgo belo obleko, si zavezala rdeči predpasnik, spela lase v čopek vrh glave, se nasmejala sama sebi v ogledalu in odprla lesene duri, da je svežina komaj prebujenega jutra na široko vstopila v veliko sobo njene male zelene hiške. Zaprla je oči in se v mislih odpeljala skozi širino zelenih krošenj vse do lune, jo prijazno pozdravila in ji zaželela nasvidenje do večera. Nato je nadaljevala pot svojih misli preko reke, ki se je vila po nežno zeleni dolini vse do majhnega mesteca na drugi strani velikega hriba. Misli so potovale do cerkvenega zvonika, preko mostu čez reko in hiš okrog mestnega trga do vseh oken, zastrtih z zavesami neštetih barv, do vsakega majhnega bitja, ki je sanjalo svoje sanje, pokrito z mehko odejo v neštetih posteljicah malega mesta. Majhna bitja, ki bodo čez nekaj ur odprla svoje drobcene oči, pomele očke pred vsiljivimi sončnimi žarki, in se pretegnile po vsej dolžini svojih posteljic. Za trenutek bodo zastala, dokler ne bo iz kuhinj, jedilnic, sob prijadral do njihovih malih noskov vonj po sveže pečenem kruhu. Sveže pečen kruh s sladko marmelado in še slajšo belo kavo… nenadoma bodo začutila grozno lakoto nekje v globini svojih trebuščkov in stekla proti mamljivemu vonju svežega kruha. Vsako jutro je tako, vsako jutro v malem mestecu, daleč za velikim hribom. Mala čarovnica se je nasmehnila in odrla oči. Pohiteti mora. Zazdelo se ji je, da že sliši lomastenje v bližnjem grmovju. Medved je bil že tu, ona pa še ni pristavila vrč z vodo za kavo. Hitro, hitro… ni čas za sanje, najprej je treba speči kruh.

Vsako jutro je bilo tako. Najprej je prišel medved. Kava, močna črna kava z malo sladkega mleka, ga je že čakala na mizi. Ponavadi je zabrundal v pozdrav (mala čarovnica se je samo nasmehnila, saj ga je že dobro poznala; pač ni bil jutranji tip medveda) in se zleknil na širok fotelj ob kaminu. Tu ga je že čakala njegova cigara. Cigara že zjutraj? Zakaj pa ne? Spil je kavo in pokadil v miru cigaro. Velika črna peč je bila še mrzla. Moral je zakuriti, da je bila žerjavica ravno prava takrat, ko bodo v peč položili kolače kruha. Zanj je bila pri vsej peki kruha najbolj pomembna ravno peč. Če žerjavica ni bila ravno prava, peč ne ravno prav topla, kruh ni bil hrustljavo zapečen, takšen, kot so ga imela mala bitja v mestecu za velikim  hribom, rada. 

Počasi so prihajali ostali. Najprej je prišla lisica in na glas premišljevala, koliko moke bo potrebovala, da bo zamesila dovolj kruha. Vedno so spekli enako število kolačev, a lisica je imela vsako jutro ogromno dela z računanjem količine moke, ki jo bo potrebovala. Želela je biti pomembna in bila je pomembna! Brez nje testo ni bilo prav pregneteno. In potem ni vzhajalo kot mora vzhajati. In ni bilo ravno dovolj mehko in ne preveč mehko. Kmalu zatem je prišla srna. Utripala je s svojimi dolgimi trepalnicami, kakor da bi želela že sedaj dovolj izostriti svoj pogled, da bo lahko povedala, kdaj bo testo dovolj vzhajano. Kruh ni smel biti trd in ni smel imeti lukenj. Kako naj mala bitja v mestecu za velikim hribom namažejo na kruh marmelado, če bodo v njem luknje? Ne gre, enostavno ne gre. Pozdravili sta se z lisico. Radi sta pekli kruh skupaj. In dobro sta vsako jutro opravili svoje delo. Volk je prišel to jutro malo prehitro. Kruh še mesit niso začeli, sam pa je že začel pripravljati velike pletene košare, da odpelje kolače v majhno mestece za velikim hribom. Pregledati je moral še kolesa. Včeraj, na poti nazaj, je imel občutek, da zadnje kolo nekoliko motovili sem in tja. Ne more si privoščiti, da se mu na poti v mesto zgodi kaj nepričakovanega. Mala bitja morajo v vrtec in v šolo. Kako naj gredo, če bodo lačna, ker ne bo sveže pečenega kruha na njihovih mizah?! 

Lisica je že začela mesiti testo, ko je priletela sova. Pravzaprav je kar prihrumela skozi okno in se pri tem zaletela v bele zavese. Bila je pozna in zavedala se je tega. Če bi še malo zamudila, kruh danes ne bi bil slan. Kakšen kruh pa je to? Čeprav z marmelado, mora biti slan. Drugače ni dober, preprosto ni dober. Spregledala je očitajoč pogled lisice, se nasmehnila nežnemu pozdravu srne in pričela z delom. Medtem je prišla sinička in že s kljunčkom pripravljala kupčke semen, ki jih bo potresla po kruhu. Mala bitja so imela rada na sveže zapečeni skorji kruha nekaj semen, bučkinih , sončničnih, lanenih, vseh mogočih… z drobnimi prstki so jih trgala s skorje še preden so velika bitja narezala rezine kruha in tako malo potešila velike očke, ki so čakale na sveži kruh. Pri tem so nastajale večje in manjše luknje v skorji kruha… a je bilo tako vsem prav. Sinička je na belem prtu zlagala svoje kupčke semen; za vsak hlebec kruha svoj kupček semen. Skoraj bi se zaletela v ježka, ki je že čakal, da prebode s svojimi iglicami vsak hlebec, preden ga porinejo v peč. Tudi polh je bil že tu. Danes ni bil njegov dan in nekoliko ga je bilo strah, da ne bo znal narisati na vsak hlebec veliko srce, kot ga je narisal vsako jutro. Res bi bil vesel, če bi zajček že prišel in mu pomagal kot vsako jutro. Mala čarovnica ne bo vesela, če ne bo vsak kolač kruha imel veliko srce. »To je kruh, narejen s srcem«, je vedno rekla. Saj so to vsi vedeli. A naj vedo tudi mala bitja v mestecu za velikim hribom. Čeprav so morala začutiti, ko so jedla kruh, koliko ljubezni je bilo v vsakem kolaču njihovega kruha.

Mala čarovnica je stregla vsem s svojo sladko belo kavo in sveže pečenimi piškoti ter pela tiste lepe pesmi, ki jih nikjer več ni bilo slišati. Samo v gozdu, v mali zeleni hiški, so še bile… tu, kjer je bila mala čarovnica. Tu, kjer je bilo veliko srce in veliko ljubezni. A tisto jutro se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Počasi so se prvi sončni žarki prebijali kot majhna svetloba skozi veje dreves, ko je priletel orel. Sedel je na vejo ogromne, stare bukve in prhutal s krili ter razburjeno kričal: »Saj ni mogoče! Saj ni res!« Vsi so pritekli iz hiške in začudeno čakali, kaj jim bo povedal orel. Se je kaj zgodilo? Je reka poplavila dolino in mesto? Je zgrmel plaz na mestece? Se je podrl cerkveni zvonik? Počasi je začel svojo pripoved in takrat, ko je orel utihnil, ni bilo nobenega glasu več. Vsi so stali tiho in gledali v tla, vsak s svojimi mislimi. Nekako so pozabili na peč, na kruh, na kavo… Je to res? Vprašanje, ki je prišlo na njihova usta skoraj istočasno. Je to res? Mala bitja nočejo več njihovega kruha. Kdo je to rekel? Mala bitja? Ne, velika bitja so rekla, da je njihov kruh kriv, da mala bitja nočejo nič drugega, kot njihov kruh. Saj je vendar dober? No, in kaj? Velika bitja hočejo, da mala bitja poskusijo tudi kruh nekoga drugega. V tem njihovem kruhu mora biti nekaj čudnega. Mala bitja so vesela in se smejijo. Ne morejo se samo smejati. Ne smejo biti samo vesela. Ni več treba kruha. Ne smejo več v mestece za velikim hribom.

Živali so stale v tišini… nihče ne ve, kako dolgo bi stale še tam, okrog male zelene hiške… sončni žarki so se prelili skozi krošnje bukovih dreves… če ne bi nenadoma zaslišali nežne, žalostne pesmi… Mala čarovnica je sedela na pručki ob mali zeleni hiški in pela. Živali so prišle do nje in jo nemo opazovale. Njena pesem se je naselila med debla dreves, prelila se je skozi krošnje dreves visoko v nebo do oblakov… bila je vedno bolj žalostna in vedno bolj mogočna… ni bilo vprašanj v njej, bila je samo žalost. Solze so tekle po licih male čarovnice… je narobe razumela ta svet? Je videla sebe drugače, kot so jo videli drugi, velika bitja v mestecu za velikim hribom? Saj ni hotela nič slabega. Hotela je samo peči kruh za mala bitja. Ker so ga imela rada… ker so skupaj z živalmi radi pekli kruh zanje… samo zato, ker so jih razveselili… 

Prvi se je zdramil medved. Vedno je znal nekako presekati takšne trenutke. »Bomo že. Našli bomo drugo mestece, kjer živijo mala bitja in bomo zanje pekli kruh. Prav gotovo so nekje mala bitja, ki imajo rada sveže pečen kruh z marmelado, kajne?!« Živali so obkrožile malo čarovnico in jo tolažile. Bile so žalostne, a še najbolj jih je prizadelo, da je bila žalostna tudi mala čarovnica. Druga drugo so prehitevale z novimi idejami in počasi, počasi se je nasmejala tudi mala čarovnica. Seveda, jutri bo spet novi dan. In novo upanje! Prijeli so se za roke in zaplesali pred malo zeleno hiško… čez nekaj časa je skozi krošnje dreves odmeval samo še vesel smeh.

Še vedno odmeva v bukovem gozdu smeh živali in male čarovnice. Lahko ga slišite, če čisto tiho prisluhnete tišini ogromnih krošenj zelenega gozda.

Kruh

Kruh. Nekaj tako zelo vsakdanjega, preprostega. Spomnim se otroških let. Zajtrka, ki ga je predstavljala sladka topla bela kava in kos kruha. Kava je bila žitna. Ponavadi je mama zvečer skuhala v tistem čokoladno rjavem litrskem loncu kavo; dve žlici divke in ena žlička proje. Še danes se spominjam papirnate škatlaste embalaže, ene z napisom "Divka" in druge z napisom "Franck" (čeprav je bilo oboje od Francka). Ponavadi sem si nadrobila kruh v kavo (zjutraj ni bilo svežega toplega mehkega kruha na mizi, bil je star vsaj kakšen dan, včasih še več) in ga nato z žličko počasi jedla. Najboljši zajtrk, kaj si jih lahko človek predstavlja. Tudi danes so moji zajtrki velikokrat takšni. Samo kruh je drugačen. Nekaj mesecev. Sedaj ga namreč pečem sama. Ne vem, če sem bila kdaj ponosna na vse mogoče torte, rolade, piškotke...tako zelo kot sem ponosna na svoj kruh. Moj kruh. Že samo, ko izgovorim te besede, so to besede ljubezni. In takšen je moj kruh. Kruh ljubezni.
 

Pravkar počiva. Še kakšni dve uri in ga bom zavila v bombažno krpo in pospravila v shrambo. Danes je pirin.

 Priznam, tega sem pekla prvič. Že sam pogled nanj mi pove, da bo enkraten. Skorja je takšne lepe rjave barve s posameznimi sončničnimi semeni, ki so pokukale skozi njo. Včasih ne dam vanj nič; včasih orehe, semena... sploh, če vem, da ga bom jedla s sirom. Moj kruh me spominja name. Nikoli ni bel. Najraje imam rženega, a večkrat naredim tudi takšnega iz pšenične moke. Ne bele, črne. Ali iz polnozrnate moke. Gledam, kako pada skozi sito v posodo, kjer ga zamesim. In pomočim roke v mehko moko. V roke vzamem eno vrečko z moko, nato drugo in se igram. Če me kdo vpraša, kakšen kruh je, največkrat ne vem. Danes sem prvič uporabila samo pirino moko. Zanima me, kakšen bo. Nikoli ni mehak kot tisti "putrasti" kruh, ki ga ponavadi kupiš na morju. Moj kruh ni mehak, ampak kompakten, ne trd, a vseeno nekako trd. Ni mehak, ne drobi se, nima lukenj. Nikoli ne vem, kakšne oblike bo. Včasih je okrogel, včasih je štruca. Njegova skorja je trda, ravno prav debela. Skorja kot mora biti. Da skriva bogastvo njegove notranjosti. Pripravim kvas. Malo tople vode, čisto malo sladkorja. Ščepec. In žlico moke. Zmešam maso in jo dam na toplo. Tudi moko dam na toplo. Toplo k toplemu. Pri kruhu ne sme biti sprememb kot pri kavi. V kavo, ko zavre, vedno vlijem čisto malo mrzle vode. Nekako jo "šokiram" s tem. Pri kruhu se mora toplota prelivati skozi posamezne stopnje čisto počasi, dokler ga ne daš v vročo pečico, da zakrkne. Kruh ne mara takšnih presenečenj kot kava. Kava mora reagirati, postati "divja"; kruh mora biti nežen, nežen kot toplo žensko nedrje. Na sredini naredim luknjo in vlijem toplo kvasovo zmes vanjo. Vzamem sol in posolim v krogu okrog tople zmesi na sredini. Enkrat v eni in nato v drugi smeri. Počasi prekrivam z moko ob strani mehko toplo sredino, dokler se popolnoma ne skrije. Z eno roko primem posodo in z drugo začnem mesti. Čisto počasi dolivam toplo vodo, dokler ne dobim tistega pravega občutka mehkobe testa. Vedno znova in znova se dlan spušča v maso in gnete, gnete. Najraje imam ta del. Najbolj občutim, da pečem kruh. In potem tisti konec, ko vse zadiši po sveže pečenem, hrustljavem kruhu. Posujem nekoliko moke po papirju, ki sem ga dala v pekač in vanj preložim zmes testa. Zmočim si roke in oblikujem hlebec. Pokrijem ga z bombažno krpo in postavim na toplo. Vzhajati mora. Gledam, kako se počasi krpa dviga. Tu in tam malo pokukam. Ne preveč. Nočem ga motiti. Hočem, da energija v njem prehaja v prostor in raste skupaj z njim. Čakam. V kozarec nalijem malo whiskyja, sedem na kavč in poslušam glasbo. Premišljujem. O letu, ki se počasi izteka. Težko leto, tako zelo težko zame. Ne vem, če sem imela v zadnjih petnajstih letih tako zelo težko leto. A preživela sem ga. Še sem tu. Morda ne tako in ne takšna, kot bi želela. A tukaj sem. In največ, kar sem naredila letos, je bilo ravno to. Naučila sem se peči moj kruh. Ponosna sem nase. Od tu dalje bom gradila. Nobenih pričakovanj nimam za drugo leto. Vsako leto sem imela toliko sanj, toliko želja, toliko pričakovanj. Preveč za eno takšno osebo, kot sem sama. Letos si ne želim nič. Nobenih ciljev, nobenih želja...ničesar...Vstanem. Čas je, da dam kruh peči. Naredim dve črti. Še najbolj spominjata na srce. Nekoliko skrivinčeno. Pa saj je tudi moje takšno. Skrivinčeno. Pečica je vroča. Odprem jo in potisnem vanjo pekač. Sedaj imam spet čas. Čas zase. Prostor se polni z vonjem. Poslušam glasbo, gledam plamen sveče (zunaj je že čisto temno) in potujem z mislimi po letu...po vseh poteh dogodkov, ki so ga zaznamovali, po ljudeh, ki so vstopali v moje življenje in odhajali iz njega, po vseh tistih čudovitih poteh, ki sem jih letos prehodila in prevozila.... takšen mir je v meni, takšen mir...Tu in tam vstanem in pogledam kruh, ki se peče. In zopet sem ponosna nase. Tako lep je, res lep.In vem, da bo dober, čudovito dober... Kruh je pečen. Vzamem ga iz pečice in pokrijem s tremi bombažnimi krpami. Počivati mora. Tudi njega je sprememba utrudila. Tako kot mene... Nasmejim se sama sebi. Jutri bom imela zajtrk mojega otroštva...kruh in bela kava...