Upanje ostaja

Takrat, ko že skoraj izgubim upanje v ljudi, v tisto dobro v ljudeh, ki ne zahteva nič, ampak samo je tukaj, mi tok dogodkov, naključnih, spontanih, znova vrne upanje v boljše, človeško, toplo...

Seveda sem spet jaz. Zgodim se približno petkrat do desetkrat na teden. Moja skrajnost ali "saj lahko" ali "lahko vse" ali "bom že sama". Tudi tokrat, čeprav samo sprehod s končnim ciljem. Cilj pokaže več kot očitno dejstvo, da je sicer dosežen, a občutek zmage ima slab priokus. Potrebno se je vrniti. Še enkrat toliko torej. Sedim na klopi in premišljujem. Seveda sem jezna nase. Spet pretiravam. Kaj je tu novega? Nič! Nimam telefona, nimam denarja. Tehtam med dvema možnostima. Enostavno grem nazaj. Bo kar bo. Druga je "prosi za pomoč". Jaz? Nekako to nisem jaz. A bolečina je prevelika in zmaga razum (seveda pod vplivom bolečine, drugače ne bi; priznam). Ogovorim kar prvega. Moški, star okrog 45 let. Prosim ga, da me odpelje domov. Na kratko pojasnim zadevo. Nasmehne se. "Seveda, ni problema. Samo po avto grem. Boste počakali kar tukaj?" Pokimam in se zahvalim. Sedim in čakam. Ne minejo tri minute in pred mano se ustavi avto. Moški izstopi in mi pomaga v avto. Samo zahvala na koncu, ko me odloži pred vrati mojega doma. 

Neznanec. Prekinila sem njegove opravke, vstopila za trenutek v njegovo življenje. Ni bila samo vožnja domov, ni bil samo nasmeh. Dal mi je več. Upanje, da ta svet in ljudi na njem ne vrti samo denar, da obstaja še človek, ki je preprosto pripravljen priskočiti na pomoč. Neznancu. Hvala neznanec.  

Osebno neosebna

Ko človek odstrani vse, kar je osebnega, ne ostane več nič...

Razpočim se kot balon na nebu ... in ni me več...

Gregorjevo

Gregorjevo...dan, ko se ptički ženijo...tisti stari, slovenski praznik zaljubljencev... Morda je zato sonce danes, kljub snegu, prineslo nasmeh na lica...in ja, ptički so peli danes zjutraj...

Lepo, da bo pomlad...vem, da bo...ker enostavno mora priti...

Slediti sanjam

Verjamem, da je ena najbolj pomembnih lastnosti človeka, ki označuje njegov karakter ne glede na področje življenja, ali je človek borec ali ni. Od kod te misli? Seveda povezano s Petro Majdič. Preveč besed je bilo izrečenih, da bi lahko povedala karkoli novega. Čeprav bi lahko nekdo ocenil njeno dejanje za dejanje neodgovornosti, seveda predvsem do sebe, je zame predvsem dejanje odgovornosti. Gre za pristop, ki izključuje samo individualno (želja interes, karkoli), ampak vključuje tudi ostale. Nedvomno si nihče ni bolj želel medalje kot Petra. O tem ni nobenega dvoma. A menim, da njena energija in moč nista  izhajali samo iz osebne želje, ampak odgovornosti do vseh tistih, ki smo medaljo pričakovali, še najbolj do vseh tistih, ki so ji na njeni fantastični poti  pomagali in stali ob strani. 

Zato me je jutranja novica o nagradi Terryja Foxa za najbolj požvrtovalnega , osveščenega in pogumnega športnika, ki jo bo prejela Petra Majdič danes, dan pred zaključkom OI, razveselila. Ker si jo nedvomno najbolj zasluži in ker je ena in edina junakinja teh OI. Tudi njena gesta, da ne bo tožila prirediteljev, je samo dodatni pokazatelj njene veličine kot športnika in človeka. Dejansko ve, kaj je pomembno v življenju.

A naj omenim, po moji oceni, bistvo njenega uspeha, tako zelo resnično, o katerem je spregovorila tudi sama: slediti sanjam. Preprosto verjeti vase in slediti sanjam. Ker nikoli ni lahko, enostavno in ne pride od danes na jutri. A pomembno je, da vztrajamo in verjamemo vase in v svoje sanje. To je tisto, kar loči borca od vseh ostalih. Kjerkoli v življenju. Ne trma, čeprav delček trme mora biti.  Ne zavarovanost vase, čeprav delček zavarovanosti vase mora biti. Ne odgovornost, čeprav delček odgovornosti do sebe in do drugih mora biti. Sanje, predvsem sanje in naša neizmerna vera, da sanje lahko presežejo same sebe in postanejo ... resničnost. Petra je to dokazala.

Petra, hvala... za enkratno predstavo in vero v človeka in njegove sanje...

Kozarec energije in ...

Ne vem, ampak glasba je zame nekaj, kar ni samo del mene; to preprosto sem jaz! Danes, ko sem se peljala po zasneženih cestah ob vrtinčenju drobnih snežink domov, zaslišim prve takte ... in ni bilo več mraza, ne skrbi, ne slabe volje...samo jaz in noro dober komad (po mojem skromnem mnenju, seveda)... do konca, samo tako jo je treba poslušat...do konca, kolikor se da...Škoda le, da človek v avtu ne more plesat, kajne?

Vedno zame (Polona & Gušti)

Znova sem prespala jutro, ga prestavim na večer.
Ko bi videl moje sanje! Ali čutiš moj nemir?

Zunaj vse diši po tebi, ne obrišem mokrih las.
In da ne bi zamudila, navlečem jeans brez spodnjih hlač.
Tako počutim se svobodno, se ne menim za ljudi,
in v masi sem lahkotna, nevarno sekam vse poti.

Vem, kaj misliš in kaj hočeš, in ne čakaj ali smem.
Le poljub iz tvojih ustnic, meni to sploh ni problem.

Začutim, ko zadane pogled

in ko me gane občutek, ki prevzame.
In nasmeh je vedno zame.
Čutim, ko zadane dotik in ko me gane,
skrito me vzame, se potrudi vedno zame.

Ko se zlijeva v eno in ujameva svoj tok,
me v sunku voziš k sebi, se oklepam tvojih rok.
Kot v temi repatica in želim si takih sto.
Prav potiho se odplaziš, vem, da ni bilo slovo

Zopet bom prespala jutro, ga prestavim na večer.
Ti boš polnil moje sanje in boš trgal moj nemir.

Vem, kaj misliš in kaj hočeš, in ne čakaj ali smem.
Le poljub iz tvojih ustnic, meni to sploh ni problem.

Naj dodam še glasbo... besedilo je okostje, samo okostje, kamor sedejo note... vse skupaj je življenje... 

Gušti & Polona - Vedno zame

Bi ravnal enako?

Včasih nas ravnanja ljudi presenetijo. Ker nekako ne sodijo ali niso v okviru slike, ki jo imamo o njih. Morda ne gre za sliko, morda je samo naša predstava ali percepcija dojemanja ljudi takšna. A v bistvu, v svoji dejanski prvinskosti, so takšni. In so vedno bili takšni. Včeraj sem gledala film. Sam naslov ni obetal preveč (Return to Paradise), a je v eni izmed vlog nastopal Joaquin Phoenix. Tako kot River (res škoda, da je umrl na začetku svoje poti; ne morem ga pozabiti v njegovi vlogi prizadetega fanta, ki jo je igral v filmu Kaj žre Gilberta Grapa?) me je tudi Joaquin v svojih vlogah vedno prepričal. A drugega ni bilo, sama pa sem potrebovala odklop. 

Izhodišče zapleta, ki tako globoko poseže v življenje treh mladih moških, je njihovo druženje v Maleziji. Njihov skupni interes zelo tipičen za moške v teh letih (nekje okrog 25 let). Zabava, ženske za seks (hvala bogu, da govore malajščino, ker se z njimi ni treba pogovarjat), pivo in nekoliko opojnih substanc (hašiš). Nekje drugje, izven tega okolja in časa, se verjetno ne bi družili, ker so v osnovi preveč različni. Dejstvo je, da jih teh nekaj dni, nepomembnih v življenju človeka, nepomembnih za sprejemanje življenjskih odločitev, ker je v ospredju "odklop", poveže za vse življenje. John (zaradi zadnjega dela priimka ...Volgecherev...ga kličejo kar Sheriff), brez večjih materialno ambicioznih načrtov za življenje, kar izhaja iz njegove "nezadostno podkovane materialnosti in izobrazbe", nekako v vlogi "moškega" med tremi (Vince Vaughn); Tony, arhitekt, ki ima popolnoma drugačne predispozicije uspeha v življenju, in Lewis, še najbolj nežen, idealistično naiven v svoji vlogi "reševanja sveta" (kar je razlog, da po vrnitvi prvih dveh v NYC, še ostane v njihovem skupnem bivališču, saj gre na Borneo reševat orangutane; zaigral ga je Joaquin), čeprav izhaja iz premožne družine. Ne bi mogli biti bolj različni. Razplet zgodbe je ironija sama zase. Zadnji (ali med zadnjimi stavki) Sheriffa, ko s Tonyjem odhajata v NYC in se poslavljata od Lewisa je : zakaj smo sploh kupili toliko hašiša? Ker ga s sabo seveda ne vzameta. Pustita ga Lewisu. Ker ga je vseeno preveč, konča delno v smeteh. In ta odvečni hašiš dveh prijateljev postane Lewisova zanka okrog vratu. Zaprejo ga v zapor kot razpečevalca (zaradi količine najdenega hašiša). Njegova obsodba na smrt z obešanjem spet združi te tri moške preko odvetnice (igra jo Anne Heche), ki je dejansko Lewisova sestra. Njena prošnja je prošnja Lewisa. Smrti ga lahko rešita samo "prijatelja", če prevzameta nase del odgovornosti za hašiš, ki sta ga pustila prijatelju. Seveda to pomeni, da mora vsak od njiju preživeti tri leta v zaporu (v primeru, da se vrne samo eden, šest let). V dveh letih, ki sta jih preživljala v NYC, je postal Tony to, kar je moral postati (uspešen arhitekt s seksi zaročenko) in Sheriff tisto, kar je lahko postal (voznik taksija, res limuzine, a vendar, z bednim stanovanjem in občasnimi seksualnimi stiki z ženskami). Seveda je šok za oba ogromen. Pritisk in občutek krivde še večji. A nekako se zdi, da bo Tony realiziral svojo obveznost, medtem ko daje Sheriff vtis, da tega ne bo naredil. Čeprav lahko izgubi ali se odpove (vsaj začasno) dosti manjšim stvarem kot Tony. Zaplet filma nas pripelje do konca (vmesne faze so seveda zanimive). Lewisa obesijo, a ne zaradi tega, ker ne bi nobeden od prijateljev prišel nazaj v "paradiž". Ne, zaradi tega, ker želi neko novinarsko ščene "zgodbo". In jo objavi, čeprav se zaveda, da lahko to stane Lewisa glave. Tisti, ki ostane, vsemu navkljub, je Sheriff. Pred samo obsodbo, ki Lewisu zaradi objave v časopisu odvzame zadnjo možnost "ostati živ", ga obišče v zaporu. In Lewis mu pove, da je vedno vedel, da bo prišel nazaj, a da on, v njegovi koži, ne bi prišel. Sheriffu pove, da je vedno vedel, da je boljši človek, kot misli sam o sebi.   

Včeraj sem jokala, ko sem gledala film. Trenutke, ko se Beth (Lewisova sestra) zave, da kljub temu, da je v dvorani Sheriff, njen brat ne bo živel; trenutki, ko obišče Sheriff Lewisa v ječi; trenutki, ko Lewisa obesijo in je Sheriff tisti, ki mu vlije moč "preiti" skozi dogodek, ki je njegova smrt... a dež na koncu filma je novo upanje; za Sheriffa, za Beth in za njiju (ja, ljubezenska zgodba je tudi nekje vmes). In bili so trenutki, ko sem bila besna. Takrat, ko je z vso mrhovinarsko vztrajnostjo novinarka lovila svojo zgodbo. Ker človek zanjo ni bil pomemben. Zgodba je bila nad človekom. Ne zgodba sama zase, "njena" zgodba. Kako zelo nas včasih lahko ljudje presenetijo. Sheriff, ki je ostal in prevzel odgovornost za svoje dejanje, čeprav bi lahko odšel, ko mu je Lewis povedal, da on ne bi tega naredil zanj.  Njegova površinskost je navidezna.  Njegova globina je dejstvo. Včasih je zunanjost samo ščit, ki varuje našo ranljivost, ki je definitivno večja od povprečne ranljivosti ljudi, da lahko obstanemo v tem svetu. Ljudje kot Sheriff morda ravno zaradi tega navidezno (po merilih tega sveta) niso uspešni, ker znotraj volkodlakov ne bi znali delovati kot volkodlak. Uspešen (po merilih tega sveta) je nasprotno  lahko nekdo, ki nima nobenih moralnih in etičnih predsodkov, da doseže svoje, pa čeprav za ceno življenja nekoga drugega. Saj ne gre samo za življenje. Gre za ljudi, ki ne vidijo ali vidijo in in jim je vseeno, ki potlačijo sočloveka, hodijo po ljudeh, da dosežejo tisto, kar je v njihovem čustveno revnem in z merili "jaza" postavljenem svetu nekaj, kar je vredno. Vredno, da zatajijo sebe kot človeka. Ne razumite narobe. Ne govorim o tem, da je uspešnost a priori vezana na "brezčutnost"; ne, lahko je posledica sposobnosti, dela, inovativnosti, spleta naključij. In obratno neuspešnost na "čutnost, človeškost". Ne, lahko je posledica lenobe, iskanja lahkih poti, ipd.. Govorim o primerih, ko temu ni tako. A vsak se srečuje samo z lastno vestjo, kajne?

 

Darila drugih, darila sebi...

Včasih se mi res zdi, da naše misli vplivajo na kasnejše dogodke ali jih na določen način povzročajo. O čem govorim? 

Ves zaplet petkovega večera, ki sem ga, vsaj po mojem skromnem mnenju, rešila na najboljši možni način, me je nekako pripeljal do mojih razmišljanj včeraj zvečer. Delala sem skoraj ves dan in nato, brez posebnega načrta, na poti domov kupila vstopnico za kinopredstavo in odšla v kino. Že dolgo se nisem tako smejala. Meryl Streep... v katerikoli vlogi sem jo gledala v njenem neverjetnem spektru filmov, od drame, komedije, musicla, akcijskega filma...saj sploh ni pomembno...je bila enkratna. Kako zelo prepričljiva je bila v filmu Doubt (o njem sem pisala lani na blogu), kako popolnoma drugačna, a nič manj prepričljiva ni bila v Mammi mii (in še peti zna ženska; ne, da ima enkraten glas, ampak poje z dušo!), kako zelo drugačna je bila včeraj. Nikoli ne igra sebe, igra vlogo. Tudi včeraj me je navdušila, čeprav je morda v tej vlogi, žene, čeprav bivše, mame, poslovne ženske, kuharice, ljubimke,... morda še najbolj v vlogi  same sebe. It's Complicated (slovenski prevod : Ljubezen, ločitev in nekaj vmes). Ja, ti odnosi so vedno komplicirani. Edino logično. Če so samo ravna črta, ponavadi ne vpletajo strasti, čustev, vsega, kar pomeni kri, vonj, vse v nas, vse kar smo... linearnost je vedno, moje mnenje, podložena s "pogodbo" ...ti meni in jaz tebi... V nasprotnem primeru so odnosi med moškim in žensko vedno komplicirani, daleč od linearnosti...In prav je tako! Sama želim raje nekaj trenutkov res lepega, polnega, strastnega, kot celo življenje vegetiranja. To enostavno nisem jaz! Meryl pa, da se vrnem k filmu, enkratna, seksi, zapeljiva in zanimiva, s tistimi iskricami v očeh...in hudičevo dobra ženska. Nobenega botoksa, nobene plastike; njen nasmeh je topel, očarljiv, naraven... Kaj je narobe s temi ženskami, da prodajajo sebe za nekaj, kar ni zunanjost, kar je samo stanje trenutka....absolutno precenjena mladost danes, precenjena... Šarm, izkušnje, iskrivost, zanimivost...tega ne prinese noben botoks, nobeno "zategovanje kože"... Z eno besedo : lepa je in seksi. Film, ki ni zahteven, a zelo prijeten za sprostitev, za odklop...priporočam... Zakaj toliko besed o filmu? Gre za darilo... moje darilo meni včeraj... čas zase, za sprostitev, za smeh in za upanje... darilo, ki sem si ga podarila sama...

A zvečer nisem razmišljala o filmu. Ne, razmišljala sem o darilih. Tisti petkov zaplet in moje darilo...ideja, ukradena mojemu otroku...nisem najbolj ponosna nase, a vem, da bo eno prijetnih in lepih daril, ko bo uporabljeno...In tako sem razmišljala o darilih, ki sem jih prejela sama v vseh letih mojega življenja od različnih ljudi... Ne morem reči, katero mi je najljubše...seveda so darila mojega otroka tista, ki imajo posebno mesto v  mojem srcu...neenakopravno "tekmovanje"... Njegovi listki, na katerih je napisal na vsakega posebej nekaj, kar bo naredil meni, da mi bo pomagal, so nedvomno najlepše darilo, ki sem ga dobila od njega... Nikoli ga nisem uporabila, ker bi morala potem vsakega med njimi "unovčiti"... Še sedaj jih imam. Med najlepšimi darili, ki sem jih dobila, je prav gotovo tisto, ki sem ga prejela za 21.rojstni dan od mojega kasnejšega moža (kmalu bo devetnajst let, kar ga ni več)... pretiraval je, a ni bilo pomembno tisto, kar mi je podaril...pomembno je bilo, da me je tistega dobrega pol leta, kar sva po nekaj letih poznanstva začela najin odnos, poslušal in si zapomnil drobne stvari, ki sem mu jih pripovedovala...darilo je bilo odraz tega, kar sem si želela ali pogrešala...začutil me je; to je bilo najlepše darilo, ki sem ga prejela kdajkoli od njega... Eno najlepših daril, ki sem jih prejela, je bila punčka z lasmi, ko sem imela komaj sedem let... Bilo je eno najbolj zasluženih daril v mojem  življenju, a takrat, v tistih časih, ogromno...kar nekaj časa sva bili obe s sestro najbolj vzoren par otrok, kar si jih lahko nekdo želi, če želi seveda pridne otroke...Punčka pa...čudovita in samo moja, ker je vsaka dobila svojo... Zelo zaželjeno darilo je bil moj prvi fotoaparat, ki sem si ga kupila v tretjem razredu osnovne šole. Bil je ruski in zame fantastičen. Bila je ljubezen do fotografije, tako zelo prisotna v meni, in neizmerna želja ujeti trenutke enkratnosti bivanja za večnost. Med najlepšimi darili, ki morda niso darila, je bila skrb prijateljice, ko sem ležala po operaciji in nisem mogla nič, res nič... Krvavela sem in krvavela, imela sem bolečine, spala nisem, a ona je naredila vse, da bi mi bilo lažje... bil je njen čas, ukraden čas, ki ga je posvetila meni in me razvajala, da mi je bilo lažje... Med najlepšimi darili je prav  gotovo mamino, ko je prevzela skrb za mojega otroka in me za tri dni poslala na izlet v Prago. Potrebovala sem odklop, a nisem imela denarja za izlete, ne časa... Čudovito darilo je bil izlet lani z mojo prijateljico v Celje; vozili sva se z njenim kabrioletom, jedli sladoled...lepo je bilo... najlepše je bilo, da sem bila totalno na dnu, a je pustila delo in si vzela zame čas, da sem pozabila na svojo žalost...Kar nekaj res lepih daril sem dobila ... kruh, ki sem ga dobila od nekoga; vožnja z motorjem; pravljica, ki mi jo je nekdo pripovedoval sredi noči, da sem lahko zaspala,.... ja, kar nekaj daril, ki niso bila zavita v celofan papir in ovita z rdečo pentljo, a so zame najlepša darila, kar sem jih dobila... Vedno je bila z njimi povezana misel name, jaz kot jaz, čas drugih zame, del njihove intimnosti ...in to je največ, kar lahko darujemo, kajne?

Danes sem preživela lepo popoldne s prijatelji iz Koroške. Prišla sta, obložena z vrečkami in nasmehom na licih... Prinesla sta mi kruh, še topel, ki sta ga spekla danes zame; prinesla sta mi kekse, domače rezance za juho, domače žganje in meso ...in ves kup majhnih daril, ki so se nabrala v času, ko se nismo videli...Kamorkoli gresta, mi nekaj prineseta... žafran, čaj, bonbone... Egipt, Bratislava, Dunaj... Kosilo, pogovor, sprehod, smeh... obljuba, da gremo  še v snežni idili na Kope in Ribniško kočo, poleti na Peco...lani nekako nismo uspeli... Trenutki življenja, ki delajo življenje lepše... trenutki, ki ležejo v spomin...največ, kar lahko damo sami sebi... 

Včasih ne vem, s čem sem si zaslužila, da imam tako dobre prijatelje...ne  govorim o darilih, gre predvsem za to, kar so... ne vem, morda je tisto, kar pravijo, da sem...tista moja energija, tisti sonček... hvala vam, ker ste del mojega življenja, ker ga bogatite na čisto poseben način... in če včasih, kadar je preveč vsega zame, izginem, samo počakajte... vedno pridem nazaj iz svoje luknje...takšna pač sem...