Ženska sem, vedno in povsod

Kakorkoli smo včasih ujete v verige tradicije in okolja, ki je še vedno v mislih in dejanjih patriarhalno, razpete med emancipacijo in njenimi pastmi ter navidezno osvoboditvijo, ki jo je prinesla spolna svoboda s seksualno revolucijo, ne moremo mimo sebe, svojega bistva. Ne človeškega, ker je človeško skupno nam vsem. Ženskega, tistega, ki nas določa v odnosu do moških. Ja, ker svet je razdeljen na moške in ženske. Pa čem nam je to všeč ali ne.

Predvsem ne moremo govoriti o »ženski« na splošno. Ne na tem svetu in ne v tem času. Življenje ženske znotraj našega časa je tako zelo različno v različnih okoljih, da enostavno nimamo pravice govoriti o tem, kaj je danes »ženska«, če se ne omejimo na svoje ozko kulturno in zgodovinsko okolje. Posameznik je vedno del okolja, ne glede na spol. Prva omejitev, ki jo moram upoštevati, če želim nadaljevati. Naslednja omejitev je posledica sprememb, ki so se odvijale v zadnjih letih, predvsem po drugi svetovni vojni. Morda je največja posledica te vojne, da je svet dobesedno »eksplodiral«. Menim, da je čas, da se upočasnimo. A predvsem želim poudariti, da so bile včasih pričakovanja, povezana s pojmom »ženska«, neprimerno bolj definirana. Danes so razlike med ženskami, čeprav znotraj istega okolja in časa, neprimerno večje, kot so bile včasih. Kje smo danes »ženske«? Vemo? Vedo moški?

DANES IMAMO NEPRIMERNO VEČJO MOŽNOST IZBIRE

Kakorkoli gledamo ženske nase kot na »žensko« v tem okolju in času, se moramo zavedati, da imamo danes neprimerno večjo možnost izbire, kot so jo imele ženske kdajkoli. Kaj želim povedati? Kakšna možnost izbire? Včasih je bilo predvsem okolje tisto, ki je določalo »vrednost« ženski. Ne mislim toliko na večje možnosti, ki jih daje človeku bogastvo, čeprav tudi ta dejavnik ni zanemarljiv. A vse ženske so se nekako »morale« poročiti. Bile so »breme« očetu, ki je moral poskrbeti za ustreznega ženina. Seveda je bogastvo poročalo bogastvo, a to ne pomeni, da je bila ženska iz bogate družine bolj svobodna v svojih odločitvah. Tudi ona se je v glavnem morala poročiti z nekom, ki so ji ga izbrali. V tem smislu so bile vse ženske na istem. Bogate in revne, meščanke in kmetice.

Ženska, ki ni bila poročena, je bila vredna nič (razen, če se je »poročila« z Bogom). Otroci, ki jih je imela takšna ženska, so bili vredni nič. Pankrti vse svoje življenje. Družbeno vrednost ji je dal mož oziroma status poročene ženske. Vloga ženske je bila jasno opredeljena, pričakovanja so bila oblikovana. Ženske je morala izpolnjevati ta pričakovanja, če je hotela preživeti. Seveda so ženske v marsikateri družini »obračale glavo«, če je pod glavo mišljen njen mož. A ne neposredno in ne v javnosti. Potrebna je bila taktičnost, ki so jo ženske razvile, če so hotele zase boljše. Če so v te namene koristile moč svojega spola (seks), je bilo to orožje, ki so ga pač izkoriščale. A dejansko je bilo njihovo življenje v rokah njihovega moža. Ženska je bila v glavnem obravnavana kot iracionalno bitje, nenehno pod vplivom čustev, z manjšo intelektualno sposobnostjo kot moški, nesposobna samokontrole, lastnega preživetja. Bitje, ki potrebuje trdo roko za vodenje in nadzor skozi življenje.  

Ženske so bile matere in skrbnice starejših, zaščitnice svojih mož in skrbnice njihovega doma in postelje, krhka bitja, ki jih je bilo potrebno zaščititi. Seveda ne toliko, če so bile revne. Vse, kar je odstopalo od te tradicionalne vloge, je pomenilo drugačnost, ki ni sprejemljiva. Drugačnost, ki je nevarna. Zato so gorele čarovnice na grmadah po vsej Evropi, zato so bile ženske bičane in kamenjane, zato so plačevale za svoj greh, ker so si upale dovoliti drugačnost. Morda je vedno niso same izbrale, morda so bile vanjo potisnjene, a kazen je bila enaka. Ni bil pomemben vzrok, pomembno je bilo, kakšne posledice lahko pusti posledica. Seveda so bile znanstvenice, umetnice, celo voditeljice, ženske, ki so si lahko vzele pravico biti drugačne. A za povprečno žensko to v glavnem ni bilo sprejemljivo. Danes je drugače. Danes se ženske lahko poročimo ali ne, lahko izberemo družino in otroke ali ne, lahko delamo kariero ali ne. Lahko si dovolimo biti, kar želimo. V povprečju, v glavnini. Imamo torej možnost izbire, ki so jo dobile z emancipacijo. Smo ženske to možnost izbire res izkoristile?

NAPAČNO RAZUMLJENA EMANCIPACIJA

Verjetno se vse ženske preteklosti (in tudi sedanjosti), ki so se zavzemale za emancipacijo žensk, niso borile z namenom, da bi ženske prevzele obraze »moškosti« na način, kot se to dogaja danes. Predvsem gre za razliko v pojmovanju, ali je bistvo emancipacije v  enakosti moškega in ženske kot predstavnikov človeške rase ali enakosti moškega in ženske kot predstavnikov dveh spolov. Sama izhajam iz prvega. Ne jaz kot ženska, jaz kot človek moram imeti enake pravice kot moški, ker nisem nič manj človek kot on. Kaj sploh pomeni to? Predvsem svobodo v odločanju. Če hočem, se lahko tako n.pr. odločim, da se ne bom nikoli poročila in imela otrok, a zato ne bom z družbenega vidika nič manj ženska kot tista, ki se je odločila biti mati. Torej ni več vloga matere (in žene, ker neporočene matere nikoli niso bile enakovredne) tista, ki me v prvi vrsti opredeljuje kot žensko z družbenega vidika. A hkrati svobodo in pravico enakih možnosti. Ne sme imeti nekdo prednost samo in izključno zaradi tega, ker je moški. To je zame bistvo emancipacije. Enakost na ravni človeka.

Enakost med moškim in žensko? Enostavno je ne more biti. Razlike med žensko in moškim niso samo družbeno, ampak tudi naravno dane. Smo del bipolarnosti sveta, dva spola, različna in dopolnjujoča v svoji drugačnosti. Drugačni smo z namenom. Vse je del evolucije, preživetja. A ravno ta enakost, torej enakost med moškim in žensko, enakost spolov, je postala borbeno polje emancipacije. Ali ženske želimo biti enake moškim v tem smislu? Kaj se dogaja danes? 

Ženske so zamenjale svojo ženskost, bistvo tega, kar so v resnici, za navidezno in lažno enakopravnost z moškimi. Začele so se obnašati kot moški, a predvsem v smislu poenotenja z družbenimi merili »pravega moškega«. Svojo moč, svojo neodvisnost, ne iščejo več kot ženske, ampak kot moški. A moč ženske nima istega izvora, ne izhaja iz istih izhodišč, kot moč moškega. Njena moč je v njeni intuiciji, sposobnosti čustvene empatije, ustvarjalnosti in notranjemu nagonu po boljšem, varnosti in prirojeni skrbnosti za druge. Ženska ustvarja življenje preko skupnega spočetja življenja, skupaj z moškim. A danes ji to ne daje (ali ji ne sme dajati) podrejene vloge v smislu njene nesposobnosti preživetja. Družba je drugačna. Ženska, ki je mati, se ne rabi odpovedati drugim razsežnostim svoje osebnosti. Lahko razvija svojo inteligenco, lahko gradi kariero, a lahko se odloči samo za vlogo matere. To je emancipacija.

Mislim, da so v preteklosti izgubljali tako moški kot ženske, saj so bili zaradi svoje, precej bolj določene vloge, osiromašeni za velik del intimnosti, ki pomeni čudovito lepoto bivanja. Moški, ki so bili v celoti odrinjeni na vlogo »skrbnika« družine, »tujci« v lastni družini; brez res pristnih odnosov z otroci in seveda ženo. Tako moški kot ženske so izgubljali kot pari, saj njihov intimen svet nikoli ni bil tako povezan, kot je lahko danes. Lahko! A za to je potrebno ogromno dela in energije ter vztrajnosti s strani obeh.

SVOBODA V SPOLNOSTI … ZAMENJAM ENO OMEJITEV ZA DRUGO…NE HVALA!

Naslednji zelo pomemben mejnik je svoboda v spolnosti, ki jo je prinesla predvsem možnost odločanja o lastnem telesu. Seveda v smislu, da se lahko ženska ob primerni kontracepciji sama odloči za otroka, ko to želi. Lahko je torej spolno aktivna, a nad njo ne visi Demoklejev meč morebitne nezaželene nosečnosti ali nevarnosti nelegalno izvedenega abortusa. Verjetno nikoli ne bomo vedeli, koliko žensk je umrlo zaradi nelegalno, mazaško izvedenih abortusov, ker je bila cena sramote imeti nezakonskega otroka večja kot cena življenja. Ženske so plačale raje z življenjem. A tokrat ne bomo govorili o tem.

Bistven je poudarek na spolni svobodi oziroma svobodi ženske kot spolnega bitja. Nobenega dvoma ni, da so ženske vedno bile spolna bitja, le da jim večkrat ni bilo dovoljeno, da bi izrazile ta, tako zelo pomemben del, svoje osebnosti, tega, kar so. Ženska ima spolne užitke, ima spolne fantazije, ima spolne potrebe in ima pravico do velikega »O« (orgazem seveda). A v vsem tem obstaja bumerang. Tako, kot se je ženski priznalo pravico do vsega, kar smo prej navedli, ali do tega, da je spolno bitje, se ji je hkrati določilo ali poskusilo določati vzorce tega obnašanja. Morda zato, ker je ženska spolnost še vedno s sponah tradicije ali nemoralnosti (»ne spodobi« za žensko), morda zato, ker je ženska s svojim izražanjem v spolnosti še vedno skrivnostna (na zunaj težko opaziš, če je spolno vzburjena; »strokovne« razlage njenega doživljanja orgazma so tako ali drugače že podobne »mehiški nadaljevanki«, ki ima zelo malo skupnega z življenjem samim), morda zato, ker se k ženski spolnosti pristopa z vidika emancipiranosti in ne drugačnosti. Ja, posebej sta različni spolni energiji moškega in ženske.

Vse to je postavilo »pravila« ali »normalnosti« ženskega obnašanja v doživljanju lastne spolnosti. Ženskam se poskuša »predpisati«, kakšne morajo biti kot spolna bitja. Zelo podobno nečemu, kar smo doživljale v preteklosti. Potrebujem močno roko, da lahko preživim. Se ženske zaradi tega počutijo močnejše? Ne, odvzelo jim je krila. Ker se o ženski spolnosti, tudi med samimi ženskami, še vedno ne govori toliko, lahko začuti ženska samo sebe kot »nenormalno«, če se išče znotraj omenjenih «normalnosti«.

Ženska spolnost je bolj kompleksna kot moška (tudi zaradi tradicije in zanikanja tega dela ženskosti), a predvsem povezana z ženskim bistvom. Za ženske je pomemben občutek intimnosti in zaupanja, ki se v njej sprosti šele takrat, ko se počuti v odnosu z moškim varna oziroma mu lahko zaupa. Hkrati je tu, njej tako naravna, želja ugajati. Tako kot moški iščejo potencialne »samice«, tako želijo ženske »ugajati«. To je v nas. Ja, ena omejitev v doživljanju same sebe kot ženske je bila zamenjana z drugo omejitvijo. Mojo, čisto osebno, pravico,  da se lahko v resnici svobodno izrazim kot spolno bitje, kot ženska.

ŽENSKA SEM… TO NI IZBIRA, TO JE DEJSTVO

Ženska sem. Vedno in povsod. Moja ženskost ni določena z mojimi vlogami v svetu, v družbi; dana je kot polarnost tega sveta, ki je smiselno razdelil življenje na dve simbiozi. Moško in žensko. Energija, princip, oblika. Vedno moški in ženski. Ženska sem tudi takrat, ko nisem mati. Ženska sem tudi takrat, ko nisem žena. Ženska sem tudi takrat, ko nimam partnerja. Ženska sem tudi takrat, ko nisem lepa in ko sem lepa. Ženska sem tudi takrat, ko imam deset, dvajset, trideset ali več kilogramov več, kot mi jih določa družbena sprejemljivost. Ženska sem tudi takrat, ko imam samo eno dojko, nimam nog, ne morem več ljubiti, ne znam kuhati, ne znam plesti...vedno sem ženska. To ni izbira, to je dejstvo. To je v moji energiji, moji duši, mojem srcu...to me določa kot žensko. Tudi takrat, ko me ne bo več, bom še vedno ženska. V spominih vseh ljudi, ki so se dotaknili mojega življenja ali jaz njihovega. Ženska sem. Nisem nekaj, kar daš v okvir, da me lahko obvladuješ.

Morda bi morale biti Evine besede, namenjene vsem ženskam, nekako takšne: Če sem prva med prvimi, pojem ženske sam zase, potem ste vse, ki čutite kot ženske, moje naslednice v tem svetu. Če sem v neskončnost časa in prostora Adamova inspiracija in moč, potem ste ve v omejenosti vašega časa in prostora inspiracija in moč vaših moških. V tem je moja moč, ki jo prenašam na vas. Me smo klic v notranjosti naših moških, ki jih budi iz njihove otopelosti; me smo veter, ki prenaša vanje sveže misli in buri duha...Ne dvomite vase in vaš moški ne bo nikoli dvomil v vas.

Hej, Lenna, vse najboljše...  

(Fotografije so simbolne).

Izgubiti nam ne daje pravico odpovedati se življenju

Ravna črta. Življenje, v katerem ni ljubezni. Kakor enolično sivo platno, dolgočasno, komaj še opazno, samo sebi odveč. Če je ljubezen v življenju, potem je strast do življenja samega. Potem zares smo. Potem zares živimo.

Seveda ljubezen ne pomeni samo ljubezen do sočloveka, ampak predvsem ljubezen do sebe, do vsega, kar je okrog nas, do tistega, kar delamo, kar nas polni z energijo. A tokrat ne bomo govorili o ljubezni kot takšni, ampak o ljubezni do partnerja, otrok, staršev, ljudi, ki predstavljajo našo družino. Nekaj je skupnega tej ljubezni. Ne glede na to, kakšen odnos opredeljuje ljubezen, ljubezen do otroka, do mame in očeta, do partnerja, zaradi nje želimo postati več, kot smo bili kdajkoli v življenju, postati enostavno »boljši«.

Kadar izgubimo človeka, nekoga, ki je del naše družine, nekoga, ki smo ga imeli radi, je bolečina neskončna. Posebej, če smo izgubili nekoga, ki ga ne bi »smeli« izgubiti. V življenju ne pričakujemo, da bomo izgubili otroka, in pričakujemo, da bomo izgubili nekoč starše. Če gre vse svojo normalno »pot«. Zato je izguba otroka verjetno najhujša med vsemi. Ker se ne bi smelo zgoditi. A se dogaja. Morda je podobno, kadar izgubimo partnerja, a tega ne pričakujemo. Ker bi moralo biti pred nami še naslednjih deset, dvajset, trideset, štirideset let skupnega življenja. Opazovati otroke, kako rastejo in nekoč odrastejo, iskati prve sive lase in gube v ogledalu, tolažiti ob prvih »nerodnostih« poznih let, pričakati vnuke skupaj, opazovati našo družino in se skrivaj smejati drug drugemu ob spominih na naše začetke. Morda je enako, kadar kot otroci izgubimo starša, a bi moral biti tukaj, ker ga enostavno potrebujemo. 

A v bistvu ne moremo »meriti« izgube. Vsaka med njimi je preveč osebna, preveč »naša«, da bi jih lahko zvrstili glede na to, kdaj smo bili »najbolj« žalostni. Tudi odnos, ki smo ga imeli s človekom, ki smo ga izgubili, je bil drugačen od ostalih. V veliki meri ga je določalo razmerje, v katerem smo bili, in vse ostale posebnosti, ki dajo vsakemu odnosu svoj pečat. Če je ta človek pokrival velik del nas, tega, kar smo v svojem človeškem bistvu, bomo izgubo nedvomno težje preboleli. Če je bil velik del našega življenja povezan z njim, če so nekako vsi spomini tudi slika tega človeka v našem življenju, bodo z izgubo dobili svojo posebno vrednost in hkrati ranljivost.

Kolikokrat se, ob raznih priložnostih, spominjamo določenih dogodkov, se ob njih nasmejimo, včasih zamislimo. Nekako jih z drugimi ljudmi vedno znova obujamo v življenje, ker so za nas pomembni, ker je to v bistvu naše življenje. Spomini, ki so vezani izključno na človeka, ki ga izgubimo, izgubijo tudi sogovornika v naši sedanjosti za preteklost. Sedaj so samo še naši, odkriti v svoji ranljivosti pozabljanja. Zaklenemo jih v srce in vsakokrat, ko stopimo vanj, včasih nezavedno, ko dogodki prebudijo misli, odstrejo nitke z nečim, kar smo bili ali doživljali, se dotaknemo tudi človeka, ki je njihov del. A sedaj ni nikogar, s komer bi jih znova doživeli skupaj. Na čisto poseben način so dobili posebno vrednost za nas, a hkrati izgubili čudovito lastnost podoživljanja naše preteklosti. Izguba človeka ne pomeni samo »izgubo« vsega, kar smo še želeli, kar smo načrtovali skupaj. Na čisto poseben način pomeni tudi izgubo naše preteklosti, posebej, če smo del svoje osebnosti lahko izživeli samo v povezavi s to osebo.

KADAR IZGUBIMO ČLOVEKA, S KATERIM SMO DELILI ŽIVLJENJE

Vsaka izguba ima svoj obraz. Naj se dotaknem obraza izgube človeka, s katerim smo se nekoč odločili, da bomo skupaj delili življenje. Gre za izgubo partnerja. Če je bila ljubezen vse naše življenje in smo skupaj dočakali starost, potem vemo, da se bo nekega dne zgodilo to, kar ne želimo zares vedeti. Starost prinese svoje, lahko bolezen ali enostavno dejstvo, da se naša življenjska pot zaključuje. Izguba partnerja v poznih letih življenja, v visoki starosti, je največkrat »usodna« za oba. Izgubimo se nekako v svetu in veliko jih je, ki izgube dejansko ne prebolijo. Ne najdejo več pravega pomena »biti«, »biti tukaj«. Čeprav živijo dalje, nekako ne »živijo« zares. Velikokrat se zaprejo vase, izključijo iz ostalega sveta, tudi družine, in se predajo osamljenosti ter spominom. S takšnim odnosom do življenja kmalu izgubijo pravo vsebino vsega, tisto preprosto veselje, da so tu, da je življenje lepo. Zato tolikokrat izguba enega med partnerji vodi v smrt drugega.

Drugače je, če izgubimo partnerja sredi življenjske poti, takrat, ko je še toliko vsega pred nami, ko so tu še otroci, načrti, vse, kar želimo ali smo želeli zase in za družino. V nas nastane praznina, podobna neskončnemu vrtincu prepletanj mešanih občutkov, iz katerega se lovimo, stegujemo roke, da bi nekako izplavali, a nas vsak trud potegne še globje. Lahko igramo navidezno zaposlenost misli, duše, vsega, kar smo, z nekimi obrobnimi stvarmi in problemi, ki nimajo nobene prave vsebine, a je vse samo beg. Lahko se smejimo s svojimi otroci, a naše oči odražajo žalost. Kako zelo zbegan mora biti otrok, majhen otrok, ker preprosto ne more razumeti, ne more povezati tega čudnega izražanja nasprotnega. Smeh na ustih in žalost v očeh. Če nimamo otrok, smo morda lahko srečnejši. Si lahko srečen takrat, ko izgubiš, ker izgubiš sam? Ker niso zraven tebe še otroci, ki ne razumejo, a jih boli tako, kot tebe. Tudi oni so izgubili. A ne samo enega od staršev, ampak na čisto poseben način tudi drugega. Vse to, kar je bil, v odnosu z drugim staršem.

Izguba je vedno osebna, občutki ob izgubi še bolj osebni. Nihče ne more vedeti, kako je posamezniku, kadar izgubi ljubljeno osebo. Vsak občuti izgubo drugače in vsak se drugače sooča z vsem, kar prinaša. Vse je drugače. Kar je bil včeraj del vsakdanjika, nekaj, kar je bilo najbolj samoumevno, danes ne obstaja več. Sprememba, a ne sprememba, ki bi jo želeli ali pričakovali. Morda je najhuje, da se spremeni tudi odnos ostalih ljudi do nas. Ne toliko v tistih prvih trenutkih, ko marsikdo ne ve, kako bi izrazil svoje sožalje, kako bi pristopil k človeku in povedal, da razume in da lahko računa nanj. Takrat tako ali tako ne registriramo sveta okrog sebe. Pravzaprav ne vemo točno, kaj sploh čutimo. Skozi misli nenehno prehaja beseda »konec«, a je ne dojamemo, ker je ne moremo dojeti. Ne vemo pravzaprav, kaj je konec. Vse, kar se dogaja okrog nas, ne občutimo kot resnico, ampak samo neko čudno odvijanje posnetkov, kakor, da bi stopili iz filma in opazovali sami sebe. A se v resnici sploh ne spoznamo. Začutimo, da moramo zaščititi svoje otroke, začutimo, da bi jih najraje skrili v svoje srce in zaprli vrata pred ostalim svetom. Ker potem morda ne bo res.

»Res« pride kasneje. Nekega dne te preseka, enostavno se zaveš, da si ne moreš želeti bolj in hkrati tvoj »največ« ni dovolj, da bi stopil iz tega filma, ki ga nočeš. Prvič se zares zaveš izgube. Spodnese ti tla pod nogami. Takrat si zares želiš, da bi izginil, da te ne bi bilo. A potem, potem se pobereš, pometeš na smetišnico tisto, kar je razbitina tvojega srca in … greš pripravljat večerjo za otroke. Ugasneš misli, ugasneš srce, zakoplješ dušo … ni te več. Za mizo, pri večerji, razpravljaš z otroci, poslušaš jih, smejiš se z njimi, a nekako to nisi več ti. Ne, nič ni za vse večne čase. Nekoč, nekega dne se vrneš. Ker je samo nekaj res. Čas zmanjša bolečino. Nekega dne se zbudiš in je tvoje življenje, ki si ga živel prej, samo še neki spomin, življenje nekoga drugega, kakor, da ni zares tvoje. In greš dalje. Seveda je vmes še marsikaj. Jeza, bes, vprašanja, samota, osamljenost, žalost, … Počasi si nehaš postavljati vprašanje »zakaj«. Ker odgovora preprosto ni. In ga ne bo. Tudi starih družinskih prijateljev, s katerimi ste preživeli kar nekaj piknikov, praznovanj otroških rojstnih dni, silvestrovanj, ne pričakuješ več. Ker veš, da jih ne bo več. Izlušči se tisto, kar je dobro jedro. Vse ostalo izgine. Morda naletiš na njih, čisto slučajno. Seveda jim je nerodno. Ja, pridi, moraš priti. Kje hodiš?! Še vedno imaš isti naslov in še vedno imaš isto številko telefona. Ne vedo točno, kaj bi s tabo. Samski z otroci. Nerodno. Vključevanje v pogovore, zgodbice o partnerjih?! Nemogoče. Izvisiš.

Koliko je takšnih zgodb? Veliko. Vsaka zase žalostna, a hkrati vsaka zase samo življenje.

 

KADAR ŽALOST POSTANE NAČIN ŽIVLJENJA

Kakorkoli je izguba partnerja za nas težka, nimamo pravice, da se odrečemo življenju. Seveda je razlika, če smo na koncu življenjske poti. A tudi takrat ne bi smeli enostavno  »prenehati živeti«. Še bolj pomembno je, da »živimo« dalje takrat, ko so tukaj še otroci, v letih, ko je še vse življenje pred nami. Seveda si moramo dati čas za žalost, čas, v katerem prebolimo izgubo. Če imamo otroke, moramo vključiti v to prebolevanje tudi otroke. Zanje je največkrat vse še težje, ker enostavno ne razumejo. Posebej, če so še majhni. Svoje občutke, svojo žalost, moramo deliti z njimi, pri čemer seveda upoštevamo njihovo starost. Najslabše je, če živimo dalje, kakor da se nič ni zgodilo. Največkrat gre za ravnotežje med tem, da dajemo otrokom občutek varnosti, a hkrati pokažemo lastno občutenje žalosti zaradi izgube oziroma smo preprosto »človek«.

Otroci ob izgubi enega med starši pogosto doživljajo stres zaradi strahu, da bodo izgubili še drugega starša. Gre za varnost, ki jo mora občutiti otrok, da se lahko normalno razvija. To je tisti človeški nagon po preživetju. Zato ne smemo biti nestrpni, kadar nam otroci postavljajo množico vprašanj, povezanih z nami samimi. Nekako si hočejo zagotoviti, da bo vse v redu, umiriti strah v sebi. Pogovorimo se z njimi. Odkrito. Hkrati ne pozabimo, da jih vedno pravočasno obvestimo, kadar ne bomo uspeli narediti nekaj na način ali v času, kot smo jim predhodno povedali. Naš izgovor »saj je samo deset minut« je za otroka in strah, ki se porodi v njem v trenutku, ko nas ni in nas pričakuje, dejansko nesorazmeren. Čeprav je šlo samo za nekaj minut, lahko v otroku povzroči stres neizmerno večje razsežnosti. Zanje je že sama izguba dovolj težko breme, ne ustvarjajmo zanje še dodatnih bremen z neupoštevanjem njihovega doživljanja situacije.

Največjo napako lahko naredimo, če izguba spremeni naše življenje na način, ki nima logične in objektivne razsežnosti. Če smo prej uživali v določenih dejavnostih, kot posamezniki ali družina, ne pomeni, da moramo sedaj z vsem prekiniti. Seveda je prvič, drugič težko, saj so se okoliščine spremenile. A če smo radi zahajali v hribe, ker je to prinašalo posebno lepoto, polnost našemu življenju, nimamo pravice odreči to sebi in ne svoji družini zaradi izgube partnerja. Izgovori, da je to za nas preveč boleče, povzroča preveč žalostnih spominov, da ni prav zaradi človeka, ki smo ga izgubili, enostavno niso sprejemljivi. S svojo bolečino, žalostjo, praznino, ki je nastala, se moramo soočiti. Če pozabimo vse, kar smo delali, vse, v čemer smo včasih uživali, smo izbrali umik. Nismo se soočili z bolečino in na ta način izgube ne moremo preboleti.

Kakšno sporočilo dajemo otrokom? Otroci občutijo še dodatno izgubo, saj na čisto poseben način izgubijo tudi nas. Čeprav smo tu. Takšno izgubo največkrat še težje prebolijo, saj se z njo soočajo iz dneva v dan. Predvsem lahko v njih vzbudi vprašanje ali dvom v našo ljubezen do njih. Tudi oni so imeli radi, njih nič manj ne boli, še manj razumejo zakaj, a bi se vseeno radi smejali, bili veseli. Vseeno želijo nazaj tisto, kar so imeli. S tem jim vzbujamo občutek krivde, ker želijo smeh in veselje v svojem življenju. Ne delajmo tega. Večkrat iščejo krivdo za vaš odnos, vašo žalost v sebi. Zato nimamo pravice, da se odrečemo življenju »samo« zaradi tega, ker smo izgubili. Tudi zaradi človeka, ki smo ga izgubili, ne. Prav gotovo si ne bi želel, da izgubimo sebe, tisto, kar smo bili takrat, ko smo delili skupno življenje. Ker nas je imel rad ravno zaradi tega, kar smo bili. Ostanimo torej, kar smo bili. Imamo pravico živeti dalje in imamo dolžnost živeti dalje. 

Nimamo moči, da bi spreminjali poti v življenju. Enostavno se moramo naučiti sprejemati. Nihče si ne želi bolečine in žalosti, a to je druga stran življenja, tisto nasprotje veselju in radosti. Zato ne »praznujmo« smrti, praznujmo »življenje«. Z vsem, kar je. Z vsem, kar prinaša. Tudi ljubezen. Najprej do sebe, do vsega, kar je življenje in do ljudi, ki so del našega življenja. Morda nekoč, enkrat v prihodnosti, tudi nekoga drugega…

Kako daleč od resnice morate iti, da se ji lahko izognete?

Morda bi morala postaviti vprašanje drugače : Lahko greste tako daleč, da se izognete resnici? Ali se resnici nikoli ne moremo izogniti? Kaj sploh je resnica? A ni edina resnica, ki je res resnica, zavedanje o sebi, o tem, kdo smo … v resnici?

Ne, sploh ne gre za filozofsko vprašanje. Gre za prepletanje misli, ki se človeku podijo po glavi takrat, ko se sreča z nečim, kar v njem odpira nova in nova vrata in je za vsakimi nekaj drugega, nekaj, kar morda ne pričakuje. Takšno vprašanje se mi je postavljalo ob ogledu filma Bralec. Sama zgodba je tako kompleksna, da lahko vidiš v njej plast za plastjo druge dimenzije človeškega »biti«. Čeprav je v ospredju predvsem vprašanje »kolektivne krivde«, s katero se je soočila mlada generacija v povojni Nemčiji, ko je trčila v zločine starejše generacije, so moje misli postavile v ospredje odnos med Hanno in Michaelom. Kaj je zgodba, ki bi lahko bila ali je morda zgodba še nekoga drugega?

Zame predvsem zgodba o zlorabi. Zlorabi, ki nas kot čuteče in čustveno bitje onemogoči za večji del ali celotno življenje. Tako dolgo, dokler sami sebi ne odpustimo, ker smo dovolili, da smo bili zlorabljeni. Največkrat gre namreč samo za to. Odpustiti sebi, ker dejansko nismo bili krivi in nismo naredili nič narobe. Samo zgodilo se je. Brez naše krivde. Samo moči nismo imeli, da bi v trenutku, ko je prišlo do zlorabe, lahko ravnali drugače. Gre v bistvu za dve zlorabi. Ena je s strani Hanne, šestintrideset let stare ženske, ki zlorabi petnajstletnega fanta Michaela. Druga je s strani generacije staršev in dedov, ki so zlorabili zaupanje otrok vsakokrat, ko so jim lagali o tem, da niso vedeli, kaj je bila zgodba koncentracijskih taborišč.

Hanna je predstavnica starejše generacije. Njena nepismenost je simbolični prikaz nevedenja ali nezavedanja, kaj se dogaja za sosedovimi vrati znotraj nacistične Nemčije. Njen ego je tako velik, da raje izbere dosmrtno ječo kot javno razkritje svoje nepismenosti. Tudi generacija starejših je raje izbrala »ne vedeti ali ne videti« kot možnost, da bi bila kakorkoli ogrožena, če bi povedala na glas : To ni prav.

Michael je predstavnik mlade generacije. Njegov občutek krivde, ko Hanna nenadoma izgine iz njegovega življenja; krivde, ko se sooči z dejstvom, da je imel ljubezensko razmerje z žensko, ki je sokriva za umor toliko žensk v Auschwitzu; krivde, ker ni razkril spoznanja o njeni nepismenosti, dejansko presega Michaela samega. Dejansko ni kriv ničesar. Hanna je tista, ki je kriva, da je njegovo življenje samo skrivanje v čustveni nedostopnosti, v svojem zaprtem svetu, v katerega nima vstopa nihče, niti njegova žena in ne njegova hči. Michael ni sposoben »dajati« ničesar, ker mu je vse »vzela« Hanna.  

Zgodba kot toliko drugih zgodb o zlorabi, a morda nekoliko drugačna

Bernard Schlink je napisal delno avtobiografsko zgodbo, katere prirejen scenarij Davida Harea je bil osnova za film režiserja Stephena Daldrya. V njem so z izjemo spet enkratne Kate Winslet v vlogi Hanne Schmitz zaigrali še najmanj tako dober David Kross v vlogi mladega Michaela Berga in v njegovi starejši »različici« Ralph Fiennes. Zgodba se odvija v treh različnih časovnih obdobjih, v katere se vrača odrasli Michael, ko končno premaga Hanno v sebi, in riše skozi njegove oči občutenje mlade povojne generacije v Nemčiji. A ne bom odkrivala zgodbe, ker je o njej bilo že veliko napisanega in je film že skoraj stvar preteklosti (2008) in ne sedanjosti. Nasprotno so zlorabe stvar preteklosti, sedanjosti in prihodnjosti.

Hanna ni Eva in Michael ni Adam. V tem smislu je Hanna prej »Evita« (močna, egocentrična Eva, kakršna je bila Evita Peron) in Michael nedolžen »Adamček«. A vseeno gre za odnos ženske in moškega. Bolje bi bilo reči ženske v najboljših letih in fanta na začetku moškosti. Nedvomno je Hanna tista, ki zlorabi Michaela. Izkoristi premoč, ki ji jo dajejo njena leta, da zavede in v celoti osvoji mlado in nedolžno srce (ter telo) Michaela. Seveda je zanj čarobna, fantastična in enkratna. Njegova prva. Vpelje ga v skrivnosti spolnosti, nauči ga, kako je treba zadovoljiti žensko in mu hkrati pokaže svoj užitek, ko jo Michael ljubi. Je lahko kaj bolj »narkotičnega« za fanta petnajstih let? A tako kot mu »dovoli« vlogo moškega v spolnem odnosu (seveda iz čisto sebičnih razlogov), tako mu v njunem celotnem odnosu daje vlogo »majhnega psička«. Ona je tista, ki določa, ona je tista, ki dirigira njun odnos. Michael je samo objekt. Gre v celoti za neenakopraven odnos oziroma za čisti odnos zlorabe, tako spolne (fizične) kot verbalne.

Najhujše je, če se zlorabe ne zavedamo. Tako kot Michael. Postaja odvisen od njunih srečanj in hkrati nesposoben odnosov s svojimi vrstniki, predvsem dekleti. Hanna in odnos s Hanno ga spreminja. Morda bi lahko zamahnili z roko in rekli : »Kakšna zloraba?! Ženska je naučila fanta seksat.« Normalno je, da je fant petnajstih let radoveden, kakšna je ženska (posebej, če jo opazi pri slačenju), a vsekakor to še ne pomeni, da ga lahko odrasla oseba, kakršna je bila Hanna, zaradi tega zavede. Njeno umivanje (bolje bi bilo reči ščetkanje) Michaela je simbol njenega »očiščenja«, ki nekako opraviči njeno naslednjo dejanje oziroma spolni odnos z Michaelom.

Najhujša je odsotnost čustvene bližine, intimnosti, ki jo spolna intimnost, bližina sama zase, v normalnem odnosu moškega in ženske predpostavlja. Če seveda ne gre za goli seks. Tako kot Hanna vzpostavi odnos do Michaela kot do spolnega objekta, tako Michael kasneje nastopa v odnosu do žensk, ki vstopajo v njegovo življenje, kot do spolnih objektov, ki se jim zares ni sposoben intimno približati. V njem ni čustvene topline in odprtosti, ki jo takšen odnos mora vsebovati, če ima vsebino. Michael tega ni sposoben. Ponavlja vzorec, ki se ga je naučil, le da so vloge zamenjane. Na takšen način nosi Hanno skoraj celotno življenje v sebi in ob sebi.

Če nisem svoboden, sem ujetnik

Njun odnos tistega leta 1958 je posebni obred skupnega kopanja in umivanja, spolnosti in branja knjig. Michael bere Hanni. Zanj je to samo ena izmed njunih oblik bližine, doživljanja »skupnega«, a v bistvu ni nič od tega. Hanna namreč ne zna brati. Njen ego je skozi vso njeno življenje prevelik, da bi priznala komurkoli svojo nepismenost, čeprav jo to v življenju večkrat omejuje. Nekega dne, na njegov rojstni dan, Hanna izgine. Brez pojasnila, brez besed slovesa. Michaelu zlomi srce in vsadi vanj občutek krivde, da ga je Hanna zapustila zaradi njega samega, zaradi nečesa, kar je naredil.

Posledice njunega odnosa so za Michaela grozljive. Čustvena hladnost, s katero vstopa v svet odnosov z ženskami, ga oropa večino lepega v letih, ki sledijo. Njune poti se morajo znova srečati, a zanj je to še večji šok. Hanna je ena izmed žensk, ki so bile v Auschwitzu paznice, odgovorne za smrt velikega števila žensk. Leta 1966 je obravnava na sodišču, kjer je Michael prisoten kot mlad študent prava.  Michael občuti Hannino krivdo skoraj osebno, kot lastno krivdo. Imel je razmerje z žensko, ki je soodgovorna za smrt tolikšnega števila ljudi.

Posluša pripoved preživelih, kako je Hanna izbirala vsak mesec mlada dekleta in ženske, ki so ji morale brati, preden so jih ubili s plinom. Ni šlo za dejanje usmiljenja, ki bi ženskam olepšalo trenutke pred neizbežno smrtjo. Posluša, kako so pustile zgoreti tristo žensk v cerkvi. Hanna s svojimi argumenti o odgovornosti za zapornice ne more prepričati nikogar. Še Michaela ne. Čeprav Michael skozi sojenje spozna Hannino skrivnost, ki pomeni zanjo dosmrtno ječo, sprejme njeno igro. Hanna ima še vedno moč nad njim. Še vedno je zanj poosebljenje ženske.

Čeprav se odrasel Michael zaveda, kaj je Hanna zanj v njegovem življenju, ne more presekati nitke med njo in seboj. Trakovi, kjer je posneto njegovo branje knjig, spremenijo Hannino nepismenost v pismenost, a so nitka, ki ohranja Hanno prisotno v njegovem življenju. Čeprav ne odgovarja na njena pisma, nekako ne more preseči Hanne same v svojem življenju. Še vedno ima moč nad njim. Vse do tistega trenutka, ko mora Hanna zapustiti zapor. Njuno srečanje je končno pretrganje nitke, ki veže Michaela na Hanno. Ker ženska, ki sedi pred njim, ni več Hanna iz njegovega spomina. Zato ji kmalu odtegne roko, kar Hanna začuti. Oba se v tistem trenutku zavesta, da je skozi čas njun odnos prerasel samega sebe. Končno je Michael v tem odnosu dovolj močan, da osvobodi samega sebe.

Je res, da se enkrat v življenju vsi zavemo odgovornosti za svoja dejanja?

Ne verjamem, da je Hannin samomor na koncu zgodbe posledica zavedanja lastne odgovornosti za smrt toliko ljudi. Čeprav je brala knjige preživelih iz taborišč, me nekako ne more prepričati. Zakaj samomor potem, ko sta se po toliko letih srečala z Michaelom? Hanna je pričakovala drugačnega Michaela. Michaela, ki bo v Hanni še vedno videl »nekaj«. A Michael jo verjetno prvič vidi s pravimi očmi. Njegova sprememba je zanjo zavedanje spremembe sveta od zunaj. Njegova sprememba je zavedanje, da v njunem odnosu nima več moči, ki bi ji omogočala še nadaljno zlorabo Michaela na kakršnikoli način. Čeprav bi poskrbel zanjo. A kaj bi to pravzaprav pomenilo?

Kadar govorimo o zlorabi enega človeka s strani drugega, gre predvsem za vprašanje neenakosti v določanju odnosa med dvema človekoma, na osnovi česar »močnejši« izkoristi »šibkejšega« za svoje lastne, egoistične interese, pri čemer ne upošteva interese drugega človeka.  Če ne moreva na odnos vplivati sorazmerno, torej kot dve zreli, odrasli osebi, ne moremo govoriti o enakopravnosti v odnosu, ampak o odnosu, ki omogoča zlorabo. Nemoč, šibkost, neenakost enemu izmed njiju namreč ne daje vloge, ki bi omogočala določanje odnosa, vplivanja na odnos, ampak samo sprejemanje. V tem smislu lahko postane takšna oseba z vidika drugega objekt.

Odnos namreč ne zadovoljuje njegovih dejanskih potreb, ampak samo potrebe ene osebe. Občutek, ki je največkrat povezan s tem in ga občuti vsaka oseba, ki je bila kdajkoli na kakršnikoli način zlorabljena, je občutek krivde, nemoči (nesvobode) in izgube. Vse to je občutil Michael. Vse to je vplivalo na njegovo življenje in povzročilo izgubo številnih ljudi, skoraj tudi izgubo lastnega otroka. Tudi njegova hči išče odgovor v sebi, krivdo v sebi. Tako kot Michael. Vzgoja in z njo vnesena bit v nas »kaj je prav in  kaj ni« nam v trenutku, ko smo objekt zlorabe, namreč predstavljata največje breme. Iskanje krivde v sebi. Za vse.

Zloraba ni vedno očitna. Večkrat je skrita za zunanjimi, navideznimi dejanji, ravnanjem in vedenjem, ki na prvi pogled nima nobene povezave z zlorabo. Zato se vprašajmo, kadar imamo tisti slabi občutek, kadar se oglaša notranji glas, a ga nočemo slišati : kdo smo v tem odnosu? Otroci tega še niso sposobni. Zato je zloraba otrok, kakršnakoli zloraba otrok, neodpustljiva in največkrat odraz naše šibkosti in nezrelosti v odnosu z ostalimi odraslimi ljudmi.

Ne verjamem, da se vsi ljudje enkrat v življenju zavedo svoje lastne odgovornosti za svoja dejanja. Posebej dejanja, ki so v bistvu zloraba drugega človeka. A večina se nas. Kako daleč bi morali iti, da bi ubežali sami sebi? Ker enkrat se moramo soočiti sami s seboj. Vprašanje je samo, če imamo moč, da se soočimo sami s seboj. Ali enostavno izberemo edino pot, ki vodi v nezavedanje. Kot Hanna.

Zlatolaska, pa kar sama? A te ni nič strah?

Vprašanje je seveda postavil moški. Ni bil edini, a pri tem sem imela občutek, da bi najraje zapustil svojo skupino prijateljev in odšel v mojo smer. Seveda z mano. Zelo, zelo prijazno sem mu pojasnila, da verjetno obstaja določen razlog, da sama "plujem" po pohorskih hribih in planjavah. Jap, moj dan samo zame. Če odštejem pot od Lovrenških jezer proti Rogli, je bilo zadoščeno temu, kar sem iskala. Mir, da lahko razmišljam sama zase, pijem lepoto okrog mene in utrudim svoje telo do tolikšne mere, da bi morda glava nehala razmišljati in srce zamrlo. Ni mi uspelo. Utrujena sem bila (ja, slabih osem ur hoje je za mano), a očitno utrujenost ni pot v stanje nezavedanja.

Kaj na rečem? Ponavljam se že s to mojo navdušenostjo nad Pohorjem. Danes od Ribniške do Rogle, vmes skok na Lovrenška jezera, pa nazaj in ker še očitno nisem imela dovolj še skok na Ribniško jezero. Slednje je lepše kot Lovrenška, a marketing dela svoje. Na Lovrenških  skupine ljudi, na Ribniškem nikogar. Hvala bogu! Na Rogli pa ... gužva. Pozabila sem na kolesarje, tako da še kave nisem mogla v miru spiti nikjer. Če si ne bi zastavila Rogle kot cilj, ne bi šla. Za nekaj časa me ne bo. Preveč ljudi za moj okus. Nazaj grede sem se ustavila pri studencu čiste pohorske studenčnice in napolnila obe steklenici. Ja, ljubezen je očitno še vedno pomembna, saj so ga poimenovali kar Voda ljubezni. Očitno je potrebujem več kot dva litra, da bi imela kakšen učinek. 

Danes je bilo povsod polno gobarjev. Večina, s katerimi sem spregovorila besedo, dve, ni nabrala kaj dosti. Za kakšno župco. A povsod so bile pomendrane gobe, ki so jih ljudje, ki se zares ne spoznajo na gobe, pobrali in nato zavrgli, ali samo pohodili. Ljudje smo res neverjetni. Če ni nekaj za nas, potem očitno nima namena v tem svetu. Egocentrično.

Ah, prijetna utrujenost. Položi spanec na moje oči in me na krilih vetra ponesi nad zelene pohorske gozdove. Naj zaplavam nad njimi in še enkrat vskrkam neskončen mir in lepoto, ki sem jo uživala danes. Vtisni jo vame. Do naslednjič.

Ni vzroka in ni posledice...vse je vzrok in posledica

Ja, bo kar držalo. Ni vzroka in ni posledice ali ne moremo točno vedeti, kaj je vzrok in kaj posledica. Vedno vidik posameznika. Zato je najbolje ostati na edinem, v kar res verjamem. Krog. Kot zaključek, ki se konča na začetku. Ali začetek, ki ima svoj konec na začetku. Vse je vzrok in vse je posledica. In edina popolnost ... krog. Morda sem zato ali zaradi tega spet odšla tja, kjer se energija ujame vame, kjer razpiha vse, kar je slabo in negativno, kjer se "podstrešje" dejansko počisti vse navlake in nesnage misli, ki tiščijo navzdol. Nedvomno mi je tisti "vse ali nič", v katerega verjamem, ker verjamem samo v to, da je vedno nekaj "nič" in drugič "vse", pomagal z vremenom, ki je menjavalo svojo obleko s pomočjo nizkih oblakov, ki jih je veter preganjal po hribih in dolinah. Še najbolj mirno je bilo v gozdu. Morda sem zato želela odprte planjave Pohorja, mojih korenin, mojega trmastega vztrajanja "biti, kar sem".Ker midva sva eno. Čutim tako. Tvoje trdno granitno jedro, ki ga prekriva plast mehke črne zemlje, porasle z visoko travo; tvoja neskončnost odprtosti in hkrati skrivnostnosti brezmejnih gozdov; veter in oblaki, nebo in zemlja... vse to si in vse to sem jaz.

 

Strast v prepelicah v omaki iz cvetov rdečih vrtnic

Včasih se čisto nepričakovano zaletimo v nekaj, kar nas spomni na majhno, v bistvu nepomembno stvar iz naše preteklosti. A očitno nekaj, kar je v nas pustilo neko sled spomina, vplivalo na naše misli, čute in čustva takrat, ko smo se z njo srečali. Tokrat sem se spomnila filma. Čisto posebnega filma.

Takrat, ko sem ga prvič videla, je bil zgolj slučaj. Več kot petnajst let je od tega. A bil je tako drugačen, predvsem v načinu, kako je posredoval sporočilo ali me soočil s popolnoma neobičajnim načinom izražanja tako vsakdanjega čustva, kot je to ljubezen. A vendar je bil tudi način izražanja tako običajen, tako vsakdanji. Hrana, priprava hrane, kuhanje... Como aqua para chocolate. Kot voda za čokolado. Čutnost, ki jo skozi pripravo hrane tako lepo riše film, in tisto tako preprosto, naravno življenje, a vendar strastno v skoraj vsakem trenutku, ki ga slika pred nami.

Zgodba je skoraj klasična, preveč klasična za ljubezensko zgodbo, kjer gre za prepovedano ljubezen. Ljubezen, ki sklije in bi lahko postala prava ljubezen, ki polni življenje s svojo polnokrvnostjo, strastjo, nepreračunljivostjo... Samo je, a ne sme biti. Zaradi nečesa, kar je del tradicije. Pa čeprav morda zaznamovane z grehom in spočete v grehu, a morda ravno zaradi tega obsojene, da opere z devištvom grehe matere in plačuje zanjo s tem, da skrbi za njo, kuha za njo. Zadnja, najmlajša med tremi hčerami. In mati, avtoritativna in neizprosna do tistih, ki navidezno nimajo možnosti upora. A ravno najmlajša, Tita, je največji upornik. Tisti tihi, na njej poseben način. Čeprav srednja pobegne, a njen beg je predvsem splet naključij in predvsem čudovite večerje, ki jo pripravi Tita, da bi povedala svojemu dragemu tisto, kar mu ne sme, a vsi vedo. Da ga ljubi. Ta večer, ko se to zgodi, prepelice v omaki iz cvetov rdečih vrtnic. Nektar bogov. Tako poimenuje jed njen dragi,  »njen« Pedro …

Klasična zgodba izgubi klasičnost, ko se moški odloči poročiti s sestro svoje drage, da bi lahko bil zraven nje. In tako živijo skupaj tri sestre z materjo in moškim, poročenim z eno in v ljubezni z drugo.

Vsekakor ni presenečenje, da je kuhanje, priprava hrane, odsev ljubezni in strasti, ki jo Tita izkazuje vsaki dan do Pedra. Vse skupaj, Tita sama, se je začelo v kuhinji, pri rezanju čebule, ko je njena mama dobila popadke in na kuhinjski mizi ob prisotnosti Nache in svojega moža rodila deklico, Tito. Plodovnica je odtekla kot neizmeren varen objem, ki ga je imelo dekletce v telesu svoje matere, in potisnila Tito v življenje. Razlila se je  po tleh, izparela skozi žarke sonca in se združila s solzami sreče in sokom sveže narezane čebule v sol, ki so jo uporabljali za kuhanje, v življenje samo. Tito je zaznamovala za vse življenje, kakor čebula, na katero je bila Tita vedno zelo občutljiva. In seveda Nacha, ki je dekletcu ponudila varen objem zunaj njene matere, in ji hkrati dala dosti več, kot samo varen objem. Dala ji je ljubezen do vsega, kar se odvija v prostoru, kjer se je Tita rodila. Pokazala ji je, da se energija življenja dejansko poraja tukaj, v kuhinji. Vse ostalo, ja, vse ostalo je samo nadaljevanje.

Kuhinja kot prostor, kjer se poraja in odvija življenje samo. Strastno, prežeto z užitki, polno vonjev, okusov, zvokov. Strast je v pregreti plošči, na kateri zacvrči celo voda kot strast sama. Strast je v rezanju čebule, katere sok privabi solze, slane kot sol sama, da se prelijejo skozi oči na lica. Strast je v vseh ostalih obrazih kuhanja, stiskanju, gnetenju, zvijanju, mešanju, cvrčanju, okušanju,… Strast je v vsaki posamezni sestavini, ki preraste sebe samo takrat, ko postane del jedi. Vsaka jed s svojim vonjem, okusom, energijo, ki jo nosi v sebi, polni na poseben način. Ne napolni samo želodca, ampak polni dušo, srce in vzbuja skozi užitke svojega sprejemanja občutke, ki presegajo prvinski namen hrane same. Hrana ni za preživetje, hrana je življenje samo. Morda sedaj razumem, zakaj je hrana tako zelo pomemben del vseh obredov, ki smo jih vpeljali v svoja življenja. Kako lahko pokažeš strast do življenja, ki odseva skozi vse obrede njegovega proslavljanja, če vanje ne vključiš hrane in užitkov njene priprave in sprejemanja vonjev in okusov, ki jih hrana daje? Ja, hedonisti vedo. Če ne znaš uživati pri hrani, ne znaš uživati, resnično uživati življenja samega. Ne v lepoti narave, ne v prijetnosti druženja, ne v intimnosti spolnosti, v ničemer, kar je življenje.

Kaj je zgodba, kaj je njeno ozadje? Mehika, Rio Grande, 1895. Posestvo, družina, kjer se kot tretja, najmlajša, rodi deklica Tita. Že s samim rojstvom jo tradicija zaznamuje za celotno življenje. Kot najmlajša hči se ne sme poročiti. Njeno življenje je darilo materi, saj mora zanjo skrbeti. To je njena vloga. A Tita je ne spozna. Ne še. Takoj po rojstvu umre njen oče. Infarkt. Takrat, ko se sooči z govoricami, ki niso samo govorice, ampak resnica, da ga je žena prevarala in da njegova druga deklica ni njegov otrok. Mama Elena ostane sama s tremi deklicami; najstarejša Rosaura, druga Gertrudis in najmlajša Tita.

Ta odrašča sredi kuhinje ob Nachi, ki jo z ljubeznijo vodi v ljubezen do kuhanja. Nekje vmes, še kot dekletce, prvič spozna Pedra. Še sam je takrat fant. A ljubezen se rodi v otroških očeh. Takrat, ko ima Tita petnajst let, Pedro zaprosi za njeno roko mamo Eleno. Sooči se z tradicijo in pravico mame Elene do življenja svoje najmlajše hčere. Na pladnju mu ponudi najstarejšo, ki nekako ne sodi v to družino. Ker Tita je strastna, ker je strastna tudi Gertrudis in nedvomno je strastna (ali je bila) mama Elena. Pedro privoli. Če ne more imeti Tite in če mora Tita imeti svojo mater, potem bo z njo na edini možni način. Vsaki dan, kot član družine. Kot mož njene sestre.

Tito zlomi. Njene solze, ki padajo v hrano, ki jo pripravljata skupaj z Nacho za poroko, so prvi odraz mističnosti in hkrati moči, ki jo ima Tita skozi kuhanje. Torta veselo poroko spremeni v žalost, ki se zaključi s skupinskim bruhanjem vseh svatov, vključno z nevesto in ženinom. Mama Elena poskuša kaznovati z bičem svojo najmlajšo, a jo  smrt Nache ustavi v njeni nameri. Nacha umre, kakor, da njeno srce ne prenese žalosti, ki jo doživlja njena Tita. Ker Tita je dosti bolj njena kot je bila kdajkoli mamina. Čeprav tako Nacha kot Tita že vesta, zakaj se je Pedro poročil z Rosario. A kakšno življenje je sploh lahko to? A ni trpljenje vseh s tem še večje? Vsaki dan soočanje s tem, kar ne moreš imeti? Čeprav tukaj, na dosegu roke, a hkrati neskončno oddaljeno in nedosegljivo. Nachino trpljenje ob doživljanju Titine bolečine iz dneva v dan, brez možnosti, da izgine, je nekaj, kar Nacha ne bi prenesla. Raje izbere smrt.

Tisto noč, poročno noč, začne Tita plesti ogrinjalo. Ogrinjalo, s katerim skuša prikriti svojo bolečino, svojo ljubezen, sebe. Ne glede na to, kako dolgo postane pregrinjalo, skoraj tako dolgo kot noči, ko leži sama v postelji z vedenjem, da njen dragi leži zraven njene sestre, ne more zares prikriti ničesar. Navidezno se življenje odvija normalno dalje. Seveda ni nič normalnega v odnosih med člani družine.

Kuhanje je Titin način izražanja vsega, kar čuti globoko v sebi, a ni dovoljeno pokazati. Čeprav ni nobenega dvoma, da vsi vedo z vsakim koščkom hrane, ki jo nesejo v usta, takoj, ko se ta dotakne brbončič na njihovem jeziku in se okus razleze v zadnjo vlakno njihovih možganov ter se kot čista naslada razlije po telesu, takrat vedo. Nobene možnosti ni, da ne bi vedeli.  Tita z nasmehom sprejema njihovo vedenje, ki mora ostati tako skrito kot njena ljubezen do Pedra. Vsi vedo vse in vsi igrajo svojo vlogo lažnega stanja nevedenja, nerazumevanja. Tisti, ki se jih laž dotika še posebej s svojimi prsti, plete dvom in razočaranje okrog njihovega srca, postanejo ujetniki teh navideznih odnosov normalnega družinskega življenja. A laž in potiskanje bolečine jih notranje razjeda tako dolgo, dokler se ne pokaže na njihovih obrazih in obvlada njihovo telo. Zato Rosaura nima možnosti. Bolezen jo iz dneva v dan, iz ene v drugo jed, ki jo pripravlja Tita, navidezno krepi, a dejansko notranje ubija. Je kriva Tita? Ne, ona je ljubila in bila izbrana s strani svojega moškega pred njo. Je kriva Rosaura? Ne, ona je vzela »nekaj«, ker je mislila, da bo imela »nič« do svoje smrti. Kompromisi nikoli niso pozitivni. Sploh, če so kompromisi s srcem.

In Tita? Kuhanje je njena svoboda, tam je ženska, kakršna želi biti. Ženska, strastna, ženska iz mesa in krvi, ki ljubi do konca, ne glede na to, kaj ji bo ta ljubezen prinesla. Enostavno sprejemanje. Zato postaja iz dneva v dan močnejša, od enega obeda do drugega njena moč raste. Dobiva krila, na katerih je vedno bolj vidna njena strastna in neomajna ljubezen do moškega njenega življenja. Zaradi moči postaja v svoji svobodi skoraj egocentrična, kakor da ji je vseeno za vse razen za Pedra.

Ne Pedro, ljubezen do Pedra je generator njene moči.  Včasih dobiš občutek, kakor da Pedro sploh ni več pomemben, da ni več v središču njene biti, njenega razloga, da obstaja. Kakor, da postaja vse skupaj igra, katere glavni namen je dokazovati iz dneva v dan, da bi bilo edino pravično, da bi bil Pedro njen, ker ga ljubi bolj, kot bi ga lahko kdajkoli ljubila Rosaura. Nobenega dvoma ni, da tudi Pedro ljubi njo, vsaj zanjo ne. Če ljubiš, res ljubiš, verjetno pustiš ljubezni možnost, da je srečna. Kolikor je lahko srečna brez tebe. A Tita ne dvomi ne v Pedra in ne v svojo ljubezen. A Pedro? Tita je bila njegova ljubezen na prvi pogled, Tita je njegovo življenje, njegov razlog, da ostaja znotraj čudnega trikotnika (ali petkotnika, če upoštevamo še mamo Eleno in sestro Gertrudis), razpet med svojo ženo in zaradi vrednot, ki jih nosi v sebi, odgovoren do nje. Včasih utrujen, a vpet v ta krog, iz katerega ni videti rešitve.

Ljubezen, izkazana skozi strast, plane v vsej svoji moči na plan tistega dne, ko Pedro pred vsemi podari Titi šopek vrtnic. V resnici zato, ker jo ljubi, navidezno zato, ker tako skrbi za družino s svojim kuhanjem. Vrtnice imajo trne in s svojo lepoto ranijo Tito. Nič v primerjavi z njenimi ranami. Tita vrne podarjene vrtnice Pedru skozi prepelice, pripravljene v omaki iz vrtnic. Nektar bogov. Tako poimenuje jed Pedro. A vsak grižljaj, ki ga dajo v usta, odraža samo eno. Zavedanje dejanske situacije in vlog, ki jih igrajo. Tistega dne Gertrudis izgine iz tega čudnega kroga. Na konju enega izmed revolucionarjev, ki zavoha njeno strast, izparelo skozi vodo, dotikajočo se njenega telesa po zaužitju prepelic.

Tako ostanejo sami. Navidezno življenje se nadaljuje. Tita in Pedro, ki poskušata ukrasti znotraj tega intimne trenutke zase, čeprav omejene samo z dotikom, pogledom in seveda hrano. Mama Elena, ki posega v to. Rosaura, ki poskuša biti, kar ni. Rodi se otrok, ki ga Tita skrivaj doji. A to ni njen otrok, ni njun otrok. Nekega dne Pedro in Rosaura odideta, nekega dne se Tita zlomi, nekega dne najde celo smisel v življenju brez Pedra in nekega dne umre mati in njena smrt vrne Pedra v vsakdanje življenje Tite. Skupno življenje se nadaljuje.

Ne bom razpredala zgodbe dalje. Pride dan, ko se Tita združi s svojim Pedrom. Trenutek združitve je trenutek, ki ga Pedrovo srce ne prenese. Umre, ko ljubi svojo Tito. Tako kot njen oče. Moški so v tem filmu šibkejša bitja. Vsi moški. Pa saj so tudi drugače, kajne? Tita ju prekrije s svojim pregrinjalom, ki ga je pletla toliko noči, ko ni smela biti s svojo ljubeznijo. Strast v njej, nedoživeta strast, se ne more izživeti skozi ljubezen s Pedrom. Pedra ni več. A lahko zagori in izgori sama vase v ognju, da bi se rodila v večnosti. Samo nekaj vžigalic, ki jih Tita sprejme vase in plamen v njej rodi plamen izven nje. Tita ve, da lahko vžigalica zagori v izdihu ljubezni. Tita ve, da mora zagoreti samo ena istočasno. Nikoli več vžigalic skupaj. Zagorita in se združita v ognju, v tunelu svetlobe, ki ju oba skupaj ponese v izvor vsega, tistemu, kar je onkraj življenja. Ne v življenje. A kaj je pravzaprav življenje? In kje je njegov konec in kje je njegov začetek?  

  

Morda sem včeraj razmišljala drugače, kot razmišljam danes. A naš pogled na vse, kar sprejemamo v svoje življenje, je odvisen od občutkov in izkušenj, ki nam jih življenje prinaša. Je ljubezen smiselna, če ji ni usojeno, da bi bila? Verjetno ne. Povzroči preveč bolečine za vse, ki se jih na kakršnikoli način dotakne. Je ljubezen lahko, če se ne polni z dajanjem in sprejemanjem, če dejansko ne »živi«? Verjetno ne. Vsaj ne ljubezen. Morda samo še nekaj, kar želimo, kar postane obsesija. Ne zares ljubezen. Lahko nekdo, ki nima ljubezni, prizadene nekoga drugega samo zato, ker jo ima? Verjetno res. Takšna je mama Elena. Njen odnos do Tite je grozljiv. Ujetnica same sebe in svoje neizživete ljubezni želi uničiti ljubezen pod krinko tradicije. A ni tradicija tista. Ta je le izgovor. Ne, moč je, moč poseganja v življenja drugih. Čista hudobija. Izrabiti moč, ki jo imamo in se jo zavedamo, samo zato, da nekdo ne bi imel nekaj, kar mi ne moremo imeti. Čista hudobija v mojih očeh.

Ljubezen tega filma je trpljenje. A morala bi biti tisto, kar polni. Ljubezen v tem filmu žene strast. A strast je lahko uničujoča. Ljubezen lahko v njej izgori. Čeprav brez strasti ne more biti zares ljubezni. A umetnost je vzdrževati ravno pravo žerjavico, ki ohranja in hrani našo ljubezen vedno znova in znova. Nekako je to uspleo samo Gertrudis. A strastna kot je, je vseeno še najbolj na tleh s svojimi nogami. Ja, realnost je nujna za ljubezen. Ljubezen, ki ne izgori, ki ni trpljenje, ki ne jemlje, ampak ljubezen, ki je življenje samo. Polno, sočno, strastno in čudovito lepo.

Še nekaj. Ljubezen gre skozi želodec. Če je želodec center vseh energij, potem je generator ljubezni in strasti same. Drage moje ženske, se sploh zavedate tega?  Tita je to vedela.  Še nekaj. Ženske v tem filmu so še ženske. Film se dogaja na prelomu 20.stoletja. Tako v ljubezni kot pri rojevanju in vseh ostalih stvareh...ter seveda po izgledu...

In na koncu, čeprav ne nepomembno. Simbolika. Naslov filma. Kot voda za čokolado. V Mehiki se stopljena čokolada pripravi tako, da se raztopi v vodi, ko ta zavre. Stopljena čokolada, ki je mehka, ki teče. Tako kot ljubezen, ki jo strast naredi mehko, tekočo, takšno, ki steče v vse pore našega življenja. Če je strasti ravno prav, ne premalo in ne preveč. In če je ljubezen … 

(spomin na avgust 2008, ko je nekdo "zamajal" tla pod mojimi nogami)

Čudovito prelivanje lepote skozi Majin glas

Vseeno, kaj je bilo ... morda je izgledalo enostavno Impossible, da bi lahko naslednja presegla predhodno... a se je prelila preko nje, daleč v globino, kakor val, ki se mu obala vda brez upora... 

Poletna noč, ujeta v okroglo temo dvorane, je odsevala umik zvoka ostalih, da ne bi zmotilo nje...nje, skozi njeno doživetje čudovite, v dušo izpete glasbe... 

Man in the Mirror, I Got Trouble,Saving All My Love For You, Just The Two of Us, ...  in seveda, enkratna, ne zadnja, ne nazadnje... At Last...

Čudovit trenutek, trenutek doživetja lepote skozi glas Maje...

Maja Keuc - At Last

(Koncert Maje Keuc; Ptuj, 27.julij 2010)