Čudovito prelivanje lepote skozi Majin glas

Vseeno, kaj je bilo ... morda je izgledalo enostavno Impossible, da bi lahko naslednja presegla predhodno... a se je prelila preko nje, daleč v globino, kakor val, ki se mu obala vda brez upora... 

Poletna noč, ujeta v okroglo temo dvorane, je odsevala umik zvoka ostalih, da ne bi zmotilo nje...nje, skozi njeno doživetje čudovite, v dušo izpete glasbe... 

Man in the Mirror, I Got Trouble,Saving All My Love For You, Just The Two of Us, ...  in seveda, enkratna, ne zadnja, ne nazadnje... At Last...

Čudovit trenutek, trenutek doživetja lepote skozi glas Maje...

Maja Keuc - At Last

(Koncert Maje Keuc; Ptuj, 27.julij 2010)

Včasih ... glasba sama zase

Reamonn - Sometimes

Včasih ... glasba sama zase ...

S soncem in vetrom po pohorskih grebenih

Če bi lahko danes povzela dan v eno samo besedo, ne bi uspela. Čudovit je enostavno premalo. Ker je bilo toliko lepega, da sploh ne želim v posteljo, čeprav (ne, ni več danes; je že jutri, sobota) bi bilo to najbolje zame. Začel se je hitro. Po Dravski dolini in proti Ribniški koči. 

Nato pot pod noge in proti Kopam. Čudovit dan, poln sonca, včasih skoraj preveč, a je veter vedno pravi čas pomagal ohladiti prepoteno čelo. Enkratna narava, sladke borovnice (črnice so zame bolj domač izraz), ob poti čreda konj in verjetno najbolj čuden konj, kar sem jih videla. Kakor, da je sestavljen iz belega in rjavega. Toliko lepega cvetja povsod, med njimi turški nageljni,  in drevo-moški in drevo-ženska. Čisto blizu drug drugega. Še je upanje za ta svet.Velika Kopa in preveč vročine, da bi lahko opravičilo še tiste pol ure do Male Kope. Ker je bila slaba vidljivost zaradi pregrete zemlje in zraka, sem opustila idejo in se raje vrnila nazaj. 

In zvečer koncert. Jan Plestenjak. Prvič sem bila na njegovem koncertu. Dober, zelo dober koncert. Čudovita besedila, dobra glasba, dobri glasbeniki, oba spremljevalna vokala (Nina Pušler kot ženski vokal), profesionalen nastop in sposobnost zagreti občinstvo v dobri uri do maksimuma. Glede na to, kako vroče je zadnje dni, ko se nikomur nič ne ljubi, še dodaten poudarek res dobre kvalitete. Jap, pela sem danes tudi. Same Janove komade. Mislim, da bom postala njegova fenica. Spoštujem profesionalnost. Razni Predini in Magnifici se lahko skrijejo. Na nobeno njihovo stvar ne grem več, pa če  mi še plačajo zanjo. Preveč prepotentni. Zame je lepa njegova Lepa. Zapel jo je čutno, s srcem in dušo. Tako besede niso samo prazna kompozicija, ampak dejansko nosijo svojo vsebino. Sicer pa poslušajte sami ... seveda je v živo (kaj ni vse?!) še boljše...

Jan Plestenjak - Lepa

indija v zraku
tople sveče so v mraku
čutim veter tvoje sape
boža me po vratu 

noro ko te gledam
kurba in devica
včasih si kot laž
včasih kot resnica 

na postelji je svila
od užitka se potiva
daleč spodaj so oblaki
čutim da letiva 

globoko grem v tebe
od ognja me zazebe
malo me je strah
ker bojim se sebe 
lepa zame ti boš lepa
ko sveče dogorijo
zame ti boš lepa
ko oči zaspijo
se angeli zbudijo 

indija v zraku
tople sveče so v mraku
čutim veter tvoje sape
boža me po vratu 

rad bi da verjameš
da bom hranil tvoje sanje
da bom tvoj vojak
da bom padel zanje 

bral te bom počasi
čuval vsako bom besedo
ni me strah če bom spoznal
svojo lastno bedo 

bodi zame tu
bodi zame čista
in ko bova stara
ti boš zame ista
lepa zame ti boš lepa
ko sveče dogorijo
zame ti boš lepa
ko oči zaspijo
se angeli zbudijo

Zame ... preprosto lepa ... Pela sem, plesala in si napolnila dušo danes. S soncem, vetrom, glasbo, sanjami, morda novim upanjem ...  z lepoto vsega, kar sem "pila" danes vase. Dan presežkov ...

Fotografije, kot en majhen izsek ali poskus prikazati lepoto samo ...

Kdo je rekel, da gre v tretje rado?

Saj ne vem, kaj je razlog tega. A zadnjih štirinajst dni (no, šele v soboto bo potekel "rok") se trudim prit na Šumik. 

Za tiste, ki ne veste, kaj je to, čisto na kratko. Sredi pohorskih gozdov, dobri dve uri od Areha v smeri proti Pesku in Klopnem vrhu, teče po gozdu potok Lobnica. 

V precej divji soteski naredi nekaj slapov. Gre za ozko, globoko dolino, poraslo z bukvo, smreko in ostalimi drevesi. Dejansko pragozd Šumik. Divje, lepo. Rada imam gozd. Če se združi še z vodo, potem pa je sploh pesem za mojo dušo. 

Naj se opravičim za fotke. Še vedno nimam foto - aparata. Telefon pa je vendarle samo telefon. A si ga bom podarila za rojstni dan. Fotoaparat namreč. Se  že veselim. Zaenkrat pa ... "bolje išta, nego ništa"!

Pot je bila čudovita, čeprav je dvakrat ali trikrat vmes malo deževalo. Malo sladkih jagod za malico in voda. Drugega danes nisem imela. Morda  ni bilo najbolje, ker sem bila kar lačna čez nekaj ur. Povsod so se poznale posledice včerajšnje nevihte. Kar hudo je moralo biti. 

In to je tudi glavni vzrok, da sem se kakšnih deset minut pred koncem, pred velikim slapom, ustavila. Tudi pohodni čevlji niso bili zadostna garancija, da se mi ne bo na mokrih tleh spodrsnilo. In potem? Adijo poletje! Če ne še kaj drugega. Pametni odneha. Jaz sem bila vedno pametna punca. Čeprav borec, znam odnehat, kadar vidim, da nima smisla. Povsod. 

Z glavo skozi zid ne gre. Pa drugič. Letos boš padel Šumik. To ti obljubim. Sedaj že norce briješ iz mene. A vedno je najslajše tisto, za kar se moraš res potrudit, kajne?

Jutri Kope in Ribniško Pohorje. V primerjavi z danes bo to "mala malica". A sem vseeno sklenila, da se bom tokrat nekoliko založila s hrano. Za vsak slučaj. Čeprav je hrana na Ribniški enkratna. Ja, že skoraj slišim, kako me kličeta črničevec  in "štrudl".

Z ljubeznijo, Janis

Koliko osamljenosti lahko prenese človek? Kako zelo težko je biti drugačen! 

Danes je bila Janis. Janis Joplin. Spomin na glasbo nekega obdobja. Na neko žensko, ki je vse življenje iskala samo ljubezen, objem in zavetje. Ni ga dobila ne pri svojem očetu in ne  pri materi. In ni ga našla pri nobenem moškem.  Preveč drugačna. Preveč samosvoja. In totalno samodestruktivna. Tako zelo zavita v svoj "jaz", da dejansko izven njega ni bilo sveta. Ne, tudi glasbe ne. Glasba je bila v njej in čutila jo je samo, ko je bila v njej. Kar je prihajalo navzven, jo je presenetilo. Kakor, da ni ona... A bila je ona. Ne glasba. Samo Janis.

Ostala je glasba, ki nikoli ne bi mogla spregovoriti na takšen način, če ne bi bila skozi njo prelita njena žalostna osamljena duša. A tudi ta se je lahko prelila v glasbo samo zaradi sprostitve, ki jo je našla v alkoholu in drogah. Bi bila takšna, če ne bi bilo tega? Verjetno ne ali ne na takšen način. Celo "drugačen" mora imeti velika "jajca" za takšno sprostitev. Ja, Janis je iskala nekoga, ki bi imel večja "jajca" kot ona. Moškega. Morda ga je celo našla. A potem Janis ne bi bila več to, kar je bila. Njena usmerjenost bi morala iti izven sebe. Preveč "drugačna", da bi lahko dejansko to sprejela zase in v sebi.

Kako zelo osamljen je lahko človek? In kako zelo vseeno je lahko ljudem okrog  njega za njegove krike ... Janis je skoraj sinonim tega ...

Ja, vzemi košček mojega srca, saj je samo moje srce ...

Nesmiselna evolucija možganov ... ali se je "Narava" zmotila?

Prodati nekaj, kar ne bi smelo biti nikoli predmet trgovanja, je dejansko razčlovečenje človeka. In potem se vprašam : so se naši možgani razvili v primerjavi z ostalimi bitji na tej zemlji zaradi tega, da izhajamo iz najbolj primitivnih nagonov v sebi? Ker to pomeni, da uporabljamo samo tisti, evolucijsko najstarejši del možganov, ki jih ima vsaka kača? Je pomembno samo "kako preživeti"? Smo dobili nekaj tako dragocenega, posebnega, da kopičimo stvari? 

Smo kaj drugačni kot podgane?

Mar res ni pomembno, kako se počutite, ko razmišljate o sebi, kako vidite sebe?!A ni to najbolj pomembno? Vaše osebno mnenje o sebi kot človeku... Vsak trenutek v svojem življenju pogledati sebi v oči in se nasmehniti. Ker smo ostali kljub vsemu, kar nas je hotelo dotolči, ponižati, razvrednotiti, prodati, prevarati, nalagati, ...  ljudje ...Ni to najbolj pomembno, vas vprašam?

Verjeti v dobro v človeku, v načelno poštenost, je danes tretirano kot naivno. Je nekaj narobe z mano ali sistemom vrednot v tem svetu, če je vera v dobroto in poštenost tretirana na ta način? Vas vprašam ...

Poljub velikana in metla v zraku

Imate včasih občutek, da ste majhna figura, ki jo nekdo premika sem in tja po šahovnici? Ne kralj, ne kraljica, še konj ne. Samo "kmet". Kakršnokoli je to premikanje, ponavadi v glavnem nimamo občutka, da bi bilo prijetno. Nekaj, v kar smo prisiljeni. Tudi mene je  danes nekdo "premikal", le da je bilo vse skupaj prijetno. Kakor, da me je pot vodila v "objem"  prijetnih srečanj. Kdo bi se jih branil, kaj? 

Danes je bilo Pohorje. 

Naslednji vikend grem s kolesom. Odločitev je padla. Preverila sem novo gondolo. 


Moj "bičikleto" nabašem vanjo, se izkrcava na vrhu in potem vse do Šumika. Se že veselim. Danes peš. 

In na vseh poteh Pohorja, sama drobna prijetna srečanja. 

Najprej enake cvetlice, ki sem jih obču - dovala na Cerkni- škem jezeru.

Nato Mišo. 

Ja, pogledal me je kritično. 

Od zgoraj navzdol. Moram pojasnit. Fitnes. Mesto, kjer me že nekaj časa ni bilo. Lepo je, ko ti nekdo pove, da te pogrešajo. Seveda sem obljubila, da pridem. Kmalu. Saj sama vem, da moram. Nato Borut. Spomin na mlada leta. Skoraj ga nisem spoznala. Res se staramo. 

Na poti proti Šumiku moji mladi sosedje, ki so se odselili nekaj mesecev  nazaj. 

Urban je tako velik, pa ima šele osem mesecev. Matija pa je sploh srček. Trenutno v fazi, ko mu je nerodno. 

Saj se razume. Fant pri dobrih dveh letih spoznava svet z očmi "velikega" fanta. Zmenili smo se za obisk. 

Nato fantastično kosilo, borovničev zavitek in pot nazaj. Na poti nazaj nekaj prvih borovnic in čudovito sladke jagode. No, samo pet jagod. Verjetno zamudnice.

In nato, za konec poti, ljubka punčka v velikem avtu. Toyotin land cruiser. 

Gleda vame, ki čakam v avtu za njimi na semaforju. In maha. Se smeji in maha in mi pošilja poljubčke. Pomaham še sama in ne vem zakaj, vzamem fotoaparat in naredim fotko. Neumno, saj je okno umazano. Kakšna fotografija sploh bo! Naredim še eno. Zelena luč in speljemo. 

Nekaj deset metrov vse v redu, a nato zelo čudna vožnja voznika spredaj. Dejansko zavije levo, a kakor, da si je premislil in ne gre v garažno hišo, pelje naprej po nasprotnem pasu. Izgleda, kakor da gre na pločnik. A nato, iznenada zavije nazaj, na desno. Če ne bi hitro odreagirala, sedaj ne bi pisala tega. Ni mi čisto uspelo. Zaletela sva se. Vsi pridemo iz avtov. Njegovemu nič, mojemu ...kaj naj rečem. Bil je poljub velikana. Moja mala micra in toyotin land cruiser. Moja punca je vseeno fantastična. Saj to ni prijetno srečanje! Morda res ne, a na čisto poseben način je bilo zame prijetno.

Pride policija, a poveva, da bova sama uredila. Moški, morda okrog štirideset ali manj, zelo prijazen, prizna svojo napako. Sploh ni videl moje malenkosti; to pomeni najine. Moje in moje micre. Parkiramo malo nižje, da se odstranimo s ceste. Micra je dobila poljub velikana, a vame se je zaletel nekdo s Koroške. Znamenje. Sanje so dobile odgovor v današnjem čudnem srečanju. Vse skupaj je res čudno. Ponavadi ne slikam avtov, ki se kasneje zaletijo vame. Urediva vse potrebno. Zagotovi mi, da je vse v redu. Nasmehnem se, češ, da če ne bo, naj se kar pazi, ker sem čarovnica. Odkod te besede?! Micra, še vedno pod vtisom poljuba velikana, čaka na čarovnico. Poslovim se,jim zaželim lep večer in sedem v mojo micro. Dire Straits. Ful na glas. In proti domu. 

A kakor, da še ni bilo dovolj čudnih srečanj ...

Pospravljam stvari iz nahrbtnika, ko zaslišim čuden zvok. Spominja me na nekaj, a se ne morem takoj spomniti. Nato me prešine. Balon! Stečem na balkon in tu pred mojimi očmi, dobesedno, pisan balon. Morda bi bila  bolj presenečena samo, če bi pred mojimi očmi, v zraku, stala "parkirana" metla. Bila sem prepozna, da bi ga lahko slikala čisto od blizu. 

Kaj je bilo danes? Res dan, poln čudnih srečanj. Sem omenila, da mi je pot prečkala na Pohorju najmanjša žabica, kar sem jih kdajkoli videla. Čisto drobna, rjava žabica, velika samo za dva nohta prsta. In dneva še konec ni?! Morda se prikaže še metla! Kdo bi vedel!? Ali dobim še sama kakšen poljub... morda ne velikana, nekoga pač ...morda v sanjah, ko bom na metli odplula proti Slivnici.

Kdo pravi, da je življenje dolgočasno?!